326. člen ZKP

Z vidika načela neposrednosti je vseeno, iz katerega razloga pride do preložitve glavne obravnave. Opredelitev zadeve kot nujne ali nenujne, ne vpliva na tek roka po tretjem odstavku 311. člena ZKP. Navzočnost zagovornika v smislu šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki določa, da je lahko ob zaslišanju priče v tujini preko videokonference navzoč zagovornik, ni namenjena izvajanju pravice do obrambe, saj je ta zagotovljena že s prisotnostjo obtoženca in zagovornika na glavni obravnavi in možnostjo postavljanja vprašanj. Možnost navzočnosti zagovornika je namenjena le njegovemu dodatnemu nadzoru nad pravilnostjo poteka zasliševanja in verodostojnostjo izpovedbe. Pri obtoženi J. J., ki se ji sodi v izločenem postopku, gre za očitek, ki se nanaša na isti sistem dajanja nedovoljenih nagrad, zato njeno zaslišanje kot priče ni združljivo s položajem obdolženke. Njeno zaslišanje tudi ni nujno zaradi zagotavljanja pravice do obrambe obtoženih D. D. in Č. Č., saj se izpodbijana sodba ne opira na njeno morebitno obremenilno izjavo v zagovoru, niti kaj takega ne izhaja iz podatkov spisa, niti tega ne zatrjujejo zagovorniki. Mnenje, ki ga izdela izvedenec, zaposlen pri NFL, n

Izvedba ukrepa po prvem odstavku 149.b člena ZKP ni nesorazmerno posegla v ustavno zagotovljene pravice obsojenca do komunikacijske zasebnosti in varstva osebnih podatkov. Ker gre za ukrep, s katerim se preiskujejo, odkrivajo in preganjajo kazniva dejanja, je obravnavani ukrep bil primeren za dosego navedenega cilja. Šlo je za huda kazniva dejanja, ki niso bila usmerjena le zoper premoženje oškodovank, temveč tudi zoper njihovo osebno integriteto. Javni interes za odkrivanje tovrstnih kaznivih dejanj in njihovih storilcev je bil zato velik, ukrep pa nujen za dosego pravno legitimnega cilja. Obdolženec mora imeti v primeru, ko je izpovedba priče oziroma zagovor soobdolženca edini, ali dokaz, na katerem v odločilni meri temelji obsodilna sodba, realno možnost, da vsaj enkrat v postopku preveri resničnost in zanesljivost oziroma verodostojnost izpovedb prič (ali zagovorov soobdolžencev), oziroma da je vsaj enkrat navzoč pri izvedbi tega dokaza.

Če torej pravica do predlaganja dokazov kot ena izmed pravic obrambe iz 5. člena ZKP za obdolženega M.B. ni bila uporabljena, potem istemu obdolžencu tudi ni mogla biti kršena. Če že, vendar potem mora biti glavna obravnava zelo široko razumljena, je lahko pravica do obrambe kršena tedaj, ko je sodba oprta na kakšen dokaz, ki sicer ni bil pridobljen protipravno (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), spet pa tako, da je bila ena stan v postopku prikrajšana (gl. na primer odločba Ustavnega sodišča Up-719/03 z dne 9. 3. 2006 idr.). Kot je znano, je obsodilna sodba predhodni - nujni pogoj, da bi sodišče oškodovancu premoženjskopravni zahtevek prisodilo (drugi odstavek 105. člena ZKP). Naslednji - vsebinski pogoj je vrsta podatkov, ki morajo dati zanesljivo podlago za popolno in delno razsojo. Citirano ustavnopravno izhodišče pa še zmeraj ne pomeni, da so podatki pridobljeni po odredbah preiskovalne sodnice I Kpd 90495/2010 (16, 17 in 18) z dne 21. 12. 2010, ustavnopravno nedopustni in da se sodba nanje v smislu 8. točke prvega odstavka 378. člena ZKP ne bi smela opreti. Ti podatki namreč niso bili pridobljeni po kasneje razveljavljenih določbah ZEKom, ampak p

Določbe petega odstavka 227. člena ZKP o neoviranem (prostem) pripovedovanju si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče obtožencu, ki je že podal svoj zagovor, ne glede na vrsti red dokazovanja, ki ga je sprejelo, takoj, ko obtoženec to zahteva, nemudoma omogočiti, da (ponovno) poda zagovor v neoviranem pripovedovanju.

Pogoje za sojenje v nenavzočnosti ugotavlja sodišče. Tako je obtoženčev izostanek z glavne obravnave opravičen šele, ko ga kot takšnega oceni sodišče. Slednje tudi presoja, v katerih primerih se šteje, da je obtoženec že bil zaslišan in kdaj njegova navzočnost na glavni obravnavi ni nujna. Zgolj dejstvo, da vsi soobsojenci niso bili navzoči na vseh glavnih obravnavah, ne pomeni, da je bil obsojenec prikrajšan v pravici do učinkovite obrambe. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ je dokončano že s tem, ko storilec podvzame katero od v njem navedenih dejavnosti, ker se s tem ustvarja oziroma povzroča splošna nevarnost za zdravje in življenje ljudi, torej tudi v primerih, ko je med kupcem in prodajalcem sklenjen sporazum o blagu in ceni, čeprav mamilo še ni bilo predano kupcu. Ker je sodišče ocenilo, da ponovna izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na dejstva, ki so odločilna v zvezi s presojo obstoja kaznivega dejanja, saj obramba z utemeljitvijo dokaznega predloga ni izkazala zadostne stopnje verjetnosti, da bi njegova izvedba lahko bistveno vplivala na s pravnomočno sodbo ugotovljena odločilna dejstva, z njegovo zavrnitvijo ni bila kršena ob