305. člen ZKP

Tridesetdnevni rok je treba uporabiti tudi pri tožbah iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1.

Ali je stvarno in krajevno pristojno za postopek v konkretni zadevi, sodišče ugotavlja na podlagi opisa kaznivega dejanja v tožilčevem zahtevku ter podatkov spisa. Ker mora sodišče ves čas kazenskega postopka paziti na stvarno pristojnost, to pomeni, da sklep o stvarni nepristojnosti sodišča lahko izda preiskovalni sodnik sam, ne da bi moral zahtevati odločitev zunajobravnavnega senata, le-ta pa lahko izda sklep o stvarni nepristojnosti vse do začetka zasedanja sodečega senata (305. člen ZKP).

Neposrednost pri predaji stvari ni zakonski znak kaznivega dejanja ropa po 213. členu KZ, temveč gre za kriterij pravne teorije, po katerem se razmejuje to kaznivo dejanje od kaznivega dejanja izsiljevanja po 218. členu KZ. Pričetek zasedanja senata ne pomeni hkrati tudi začetek oziroma nadaljevanje glavne obravnave in se določena procesna dejanja opravijo pred začetkom glavne obravnave. Razlog za izrek različno visokih kazni je v različnih okoliščinah dejanske narave in ne gre za arbitrarno ali neenako uporabo določb kazenskega zakona o odmeri kazni.

Pritožbeno sodišče se strinja s tem, da vloga za preložitev glavne obravnave, ki jo je obdolženčev zagovornik poslal le malo pred pričetkom le-te, ne more predstavljati opravičljivega razloga, zakaj zagovornik na glavno obravnavo ni pristopil. Kot razlog za preložitev glavne obravnave in za svoj nepristop nanjo zagovornik v tej vlogi navaja, da je mnenja, da ni pogojev za opravo glavne obravnave. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je ocena pogojev za to, ali je glavno obravnavo moč opraviti ali ne, v pristojnosti sodišča, ne pa morebiti strank, ki pa so se po drugi strani vabilu sodišča dolžne odzvati, kakor hitro so pravilno vabljene, ali pa v nasprotnem primeru sprejeti posledice, ki jih nepristop na glavno obravnavo pač prinaša.

V primerih subjektivne koneksitete, ko ena oseba stori več kaznivih dejanj, se praviloma izvede enoten postopek (7. odstavek 32. člena ZKP). To pomeni, da je mogoče začeti postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti šele, ko je pravnomočno odločeno glede vseh kaznivih dejanj, zajetih z obtožbo. Mogoče pa so tudi izjeme.

Izmikanje vabilu na glavno obravnavo je eden od treh alternativno predpisanih razlogov, zaradi katerih sme sodišče odrediti obdolženčevo privedbo. V takšnem primeru pa je okoliščina, ali je bil obdolženec v redu povabljen, pravno nepomembna, saj je pri tem razlogu za privedbo že po naravi stvari izključena. Ker je obsojenec na glavni obravnavi soglašal z branjem zapisnikov o zaslišanju prič, se je s tem odrekel njunemu neposrednemu zaslišanju, s tem pa tudi možnosti, da jima na glavni obravnavi neposredno postavlja vprašanja (334. člen ZKP). Oškodovanec ne spada med procesne subjekte, katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna. Za ugotavljanje zastaranja kazenskega pregona nista relevantni okoliščini, kdaj je obdolženec prejel obtožni akt oziroma odločbo sodišča druge stopnje. Tudi po telefonu je mogoče uresničiti zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ.

Zgolj zato, ker pri ogledu in rekonstrukciji, ki ju je na glavni obravnavi opravil sodeči senat sodišča prve stopnje, ni bil navzoč izvedenec cestno-prometne stroke, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 364. člena ZKP. Četudi v zadevi ni razsodil senat, ki je opravil ogled in rekonstrukcijo, sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka, saj je obravnavo v skladu s 1. odstavkom 305. člena ZKP, preložena je bila namreč za več kot mesec dni, začelo znova.