VSK Sklep II Kp 34216/2016

I. Pritožba obdolženega D.M. se kot neutemeljena zavrne.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 50,00 EUR.

1Okrajno sodišče v Kopru je z izpodbijanim sklepom obdolženemu D.M. naložilo v plačilo (krivdno) povzročene stroške kazenskega postopka v višini 289,81 EUR.

2Zoper sklep je obdolženi vložil pritožbo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zaradi napačno uporabljenega materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi oziroma ga razveljavi in celotno zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče druge stopnje po pregledu celotne zadeve najprej ugotavlja, da pritožnik v okoliščinah konkretnega primera ne more uspeti s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zatrjevanjem, da bi moralo sodišče o stroških, ki mu jih je naložilo kot obdolžencu, odločiti že v sodbi oziroma da za izdajo izpodbijanega sklepa ni zakonske podlage. Na splošno gre sicer pritrditi pritožbi, da mora sodišče o krivdnih stroških obdolženca odločiti že v odločbi o glavni stvari in ne z morebitnim posebnim sklepom, kakor to velja za druge udeležence postopka. Na slednje je pritožbeno sodišče opozorilo tudi v svojem sklepu z dne 17. 5. 2018. Vendar pa pritožnik spregleda, da odločitev v izpodbijanem sklepu spada v odločbo o glavni stvari oziroma je njen sestavni del. Prvostopenjsko sodišče je namreč v postopku dne 4. 12. 2017 izreklo zavrnilno sodbo, del katere je bilo tudi odločanje o stroških kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče je s sklepom z dne 17. 5. 2018 to sodbo v stroškovnem delu razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo v novo odločitev. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom storilo ravno to, torej v zvezi z razveljavljenim delom sodbe je sprejelo novo odločitev o krivdnih stroških, ki jih je dolžan povrniti obdolženec. Slednje je ustrezno pojasnjeno tudi v uvodu izpodbijanega sklepa in 1. točki njegove obrazložitve. Sodišče je tako odločalo v skladu z drugim odstavkom 94. člena ZKP.

5V zvezi z ugotovitvami izpodbijanega sklepa, da je obdolženi naložene stroške za vročanje po pooblaščenem vročevalcu in stroške prisilne privedbe povzročil po svoji krivdi, pritožba ne more uspeti z zatrjevanji, da obdolženec ni nikoli odklonil sprejema sodnih pisanj ter da sodišče ni poskušalo z vročanjem na njegovem delovnem mestu, ampak je preuranjeno angažiralo vročevalca. Kakor je navedlo že sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče po pregledu spisovne dokumentacije ugotavlja, da je sodišče pisanja v začetku postopka obdolžencu poskušalo vročiti po pošti tako na naslov bivanja, ki ga je navedel sam obdolženi, kakor tudi na njegovem delovnem mestu, vendar obdolženi pisanj ni dvignil. Gre za zavestna ravnanja obdolženca, ki so bila po prepričanju pritožbenega sodišča motivirana z zavlačevanjem kazenskega postopka. Glede na potrebo po hitrem in ažurnem vodenju postopka, je sodišče ravnalo povsem racionalno in pravilno, ko je odredilo vročanje po pooblaščenem vročevalcu, stroške vročanj pa sedaj naložilo v plačilo obdolžencu. V zvezi z izpolnjenostjo pogojev za prisilno privedbo obdolženca na narok dne 9. 10. 2017, pa slednji ne more uspeti z navedbo, da z zagovornikom o naroku nista bila obveščena. Osebe, zoper katero je odrejena prisilna privedba na narok, se namreč o datumu naroka ne obvešča. Navedeni narok za glavno obravnavo je bil določen na naroku dne 10. 7. 2017, s čimer je bil takrat seznanjen tudi obdolženčev zagovornik. Ravno na ta narok pa je bil obdolženi pravilno vabljen, kar izhaja iz podpisane vročilnice na list. št. 574 in poročila vročevalca na list. št. 583. Sodišče naroka tudi ni preklicalo. V dopisu na list. št. 610 je obdolženi sodišču celo sporočil, da na narok ne bo pristopil, pri čemer je sam zaključeval, zakaj naj ne bi bili izpolnjeni pogoji za izvedbe glavne obravnave. Tovrstno ravnanje ni dopustno. Obdolženec, ki je pravilno vabljen na narok za glavno obravnavo, se mora na vabilo odzvati in ne more sam ugotavljati izpolnjenosti pogojev za izvedbo procesnega dejanja. Ker torej obdolženi izostanka z naroka dne 10. 7. 2017 ni opravičil, je sodišče ravnalo skladno z določbo 194. člena ZKP in odredilo njegovo prisilno privedbo na narok dne 9. 10. 2017, stroške privedbe pa z izpodbijanim sklepom naložilo njemu v plačilo.

6Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

7Ker obdolženec s svojo pritožbo ni uspel, mu je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka naložilo plačilo sodne takse v višini 50,00 EUR (tar. št. 7404 Zakona o sodnih taksah, ZST-1).