13. člen ZKP

Iz določbe tretjega odstavka 542. člena ZKP ne izhaja, da mora obdolženec ravnati storitveno. Določeno je le, da mora ravnati nedovoljeno, skladno z ustaljenim pojmovanjem pa so tovrstna ravnanja lahko storitve kakor tudi opustitve. Priporni razlog begosumnosti ni bil podan zgolj zato, ker je bil tožnik zaposlen v tujini in se ni udeležil glavne obravnave, ampak predvsem zato, ker je pomembno dejstvo zaposlitve (in bivanja) v tujini zamolčal; še več, lažno je navedel, da je brezposeln in da prebiva na naslovu v Sloveniji. Pri nedovoljenem ravnanju obdolženca, ki je privedlo do odreditve pripora, gre za celoto okoliščin, ki jih v konkretnih okoliščinah primera ni mogoče umetno deliti na dva ločena dela. Čeprav je bil tožniku najprej odrejen pripor kot disciplinski ukrep za zagotovitev navzočnosti, nato pa pripor iz razloga begosumnosti, so okoliščine, ki so narekovale začetno odreditev pripora, v bistvenem ostale nespremenjene.

Zakonitost procesnih dejanj se presoja po zakonu, ki je veljal v času, ko so bila posamezna procesna dejanja opravljena. Če se je organ za notranje zadeve odločil za odvzem prostosti šele po opravljenem razgovoru, se je kot čas prijetja štel čas, ko je občan prišel na razgovor ali je bil tja priveden. Če je preiskovalni sodnik obsojenca pred prvim zaslišanjem poučil o pravici do zagovornika in mu pri tem povedal, da glede na pravno kvalifikacijo ta še ni potreben, med drugim pa tudi, da pomeni priznanje kaznivega dejanja olajševalno okoliščino pri odmeri in izbiri kazenske sankcije, gre za zakonsko nekorekten pravni pouk, ne pomeni pa kršitve prepovedi iz 219. člena ZKP-77. Preslepitev, s katero se doseže kakšna izjava ali priznanje obdolženca, namreč pomeni zavajanje z navedbo neresničnih dejstev. S tem ko organi za notranje zadeve in preiskovalni sodnik v roku 24 ur niso obvestili obsojenčeve družine o odvzemu prostosti obsojencu, ki tega sicer ni zahteval, temu pa tudi ni nasprotoval, je bilo kršeno določilo 200. člena ZKP-77. Opustitev obveščanja njegovih staršev, ki bi mu lahko najela zagovornika, pa ni vplivala na zakonitost obsojenčevega p

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da tožniku pripada odškodnina po določilih 13. člena ter 538. in naslednjih členov Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Ur. list RS, št. 63/94 in 70/94). Njeno višino sta odmerili po splošnih predpisih o odškodninski odgovornosti in sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določilo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89) ter prisodilo pravično odškodnino. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik priprt kar 64 dni, da mu sprva niso bili omogočeni stiki z zdravnikom zaradi težav s čirom na želodcu in da mu sploh niso bili dovoljeni stiki s psihiatrom, ki ga je tudi potreboval, je sodišče utemeljeno verjelo tožnikovi izpovedi, da je mislil, da bo kar umrl. Nedvomno so bile za človeka, ki je bil pred odvzemom prostosti na vodilnem položaju v delovni organizaciji, neprijetne tudi zadolžitve v priporu (čiščenje tal in pomivanje posode), zlasti pa je njegovo duševno trpljenje povečeval odnos paznikov, od katerih so ga nekateri psihično maltretirali, in policistov, ki so ga večkrat zasliševali prav v času kosila. Ker je bilo torej tožnikovo duševno trpljenje v zap