VSC Sklep I Kp 61422/2022

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju na predlog državne tožilke, na podlagi drugega odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženemu podaljšal pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, ki načeloma sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, dejansko pa uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan sklep razveljavi in pripor odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5V obrazložitvi utemeljenega suma je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem sklepu napak izhajalo iz nepravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave. Po podatkih spisa, s katerimi je razpolagalo tudi sodišče prve stopnje, je namreč sklep postal pravnomočen že 19. 10. 2022, torej pred sprejemom pritožbeno izpodbijanega sklepa. Sodišče prve stopnje bi se torej lahko v utemeljitev tega pogoja za podaljšanje pripora sklicevalo le na pravnomočno uvedeno preiskavo zoper obdolženca. Ob tem, ko utemeljen sum, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vseh dokazov na katerih temelji, v preiskavi izvedeni dokazi pa ga še potrjujejo, se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, ki utemeljen sum izpodbijajo.

Zapisniki o zaslišanju prič, glede katerih pritožnik zatrjuje, da jih bo sodišče moralo izločiti iz spisa zaradi nenavzočnosti zagovornika ob zaslišanjih, ne dajejo podlage za zaključek, da so ti dokazi prima facie nezakoniti, o tem bo sodišče odločalo v nadaljnjem kazenskem postopku. Priče so bile, v nasprotju s pritožbeno zatrjevanim, zaslišane pred sodiščem v okviru nujnih preiskovalnih dejanj, na podlagi vsebine zapisnikov pa ni mogoče pritrditi pritožniku, da priče obdolženega niso prepoznale. Iz listin spisa nadalje izhaja, da je bil obdolženi v predkazenskem postopku v nasprotju s pritožbeno zatrjevanim, seznanjen s svojimi zakonskimi pravicami, prvostopenjsko sodišče pa ob tem, ko obdolženi tudi kasneje zaslišan, ko se je branil z molkom, vsebinsko k (ne)obstoju utemeljenega suma storitve očitanega kaznivega dejanja z ničemer ni doprinesel, pritožbeno izpodbijane odločbe na njegovo zaslišanje niti ni oprlo. Pritožnik tako ne navaja nobenega utemeljenega razloga, ki bi pravilnost prvostopenjske ugotovitve o obstoju utemeljenosti suma postavila pod vprašaj.

6Ob izkazanem utemeljenem sumu, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo tudi, da pri obdolžencu še vedno obstojita priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti.

Razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija obstoj pripornih razlogov, predstavljajo predvsem po zagovorniku ponujeno lastno sklepanje in oceno, o kateri pa se sodišče druge stopnje ne more opredeliti na način, kot to pričakuje pritožba. Ob obrazloženem manjku naveznih okoliščin obdolženca na Republiko Slovenijo, ob tem, ko je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sklepanje, da se je obdolženi tu nahajal le zaradi izvršitve kaznivega dejanja (kar vse pritožbeno ni prerekano), pritožnik ne more računati na uspeh z izpostavljanjem posameznih okoliščin begosumnosti, ki so sicer upoštevane v pritožbeno izpodbijanem sklepu v luči vseh drugih okoliščin. Sodišče prve stopnje je pri sklepanju upoštevalo tudi pritožbeno ponovljeno zavezo obrambe, da bo obdolženec v kazenskem postopku sodeloval tudi v primeru odprave pripora, vendar slednje tudi po zaključku pritožbenega sodišča pravilnosti izpodbijane odločitve ne postavi pod vprašaj. Brez dvoma je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da še obstajajo okoliščine, ki kažejo na to, da je podana resna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec v primeru izpustitve zapustil ozemlje Republike Slovenije in postal za sodišče nedosegljiv.

7Zagovornik ni obrazložil katera bistvena kršitev določb kazenskega postopka naj bi bila konkretno podana, po zaključku pritožbenega sodišča pa z navajanjem, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov zakaj in proti komu naj bi obstajala obdolženčeva ponovitvena nevarnost, oziroma naj bi bili ti razlogi pomanjkljivi, nasprotovali pa naj bi celo ugotovljenim dejstvom, meri na procesno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP. Ta kršitev ni podana, saj so razlogi, ki jih zagovornik pogreša, navedeni v točki 11. obrazložitve izpodbijanega sklepa. V nasprotju s pritožbeno zatrjevanim je sodišče ob izpostavljenih objektivnih okoliščinah, nanizalo tudi številne okoliščine na strani obdolženca, ki utemeljujejo sklepanje o obstoju obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Navedbe zagovornika s katerimi navaja, da dokazno ni podprt zaključek sodišča, da naj bi obdolženi storil očitana kazniva dejanja zaradi želje po zaslužku in iz koristoljubja, pa ne vnašajo dvoma v pravilnost temu nasprotnega zaključka sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je povsem jasno in razumljivo obrazložilo, da je ilegalnih prebežnikov na mejah vse več, s čimer je ob tem, ko se obdolženemu očita ilegalno spravljanje večjega števila tujcev v evropske države, odgovorjeno tudi na pritožben pomislek o tem, proti komu naj bi ponovitvena nevarnost obstajala. Zaključek o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti torej temelji na ugotovljenih okoliščinah v predmetnem kazenskem postopku obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in v nasprotju s pritožbeno zatrjevanim ne gre za zaključke, ki bi bili v nasprotju s samimi dejstvi izhajajočimi iz listin in drugih dokazov. Drugačni dokazni zaključki, ki jih ponudi pritožnik pa ob tem, ko pritožnik pri tem ne ponudi konkretizacije, ki bi vodila v drugačen sklep drugostopenjskega sodišča, ne morejo računati na pritožben uspeh.

8Sodišče druge stopnje se pridružuje prvostopenjski presoji, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben za zagotovitev varnosti in zdravja ljudi ter nemotenega poteka predmetnega kazenskega postopka. Glede na ugotovljene okoliščine prevoza ilegalnih migrantov, zaradi katerih bi bilo lahko ogroženo njihovo zdravje ali celo življenje, težo očitanega kaznivega dejanja in cilj dokončanja kazenskega postopka pa ni pomislekov niti v sorazmernost odrejenega osebnega omejevalnega ukrepa, česar ne spremeni na načelni ravni pritožbeno izraženo nestrinjanje s takšnimi zaključki sodišča.

9Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je torej sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo vse predpostavke za podaljšanje osebnega omejevalnega ukrepa, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

10Če bo za obdolženca nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.