39. člen KZ

Bistvo pritožbe obdolženčevega zagovornika je v ponavljanju obdolženčevega zagovora, da se sicer tega, kar se je dogajalo tik pred nesrečo ne spomni, je pa avtomobil kritične noči vozil, sam pa je sedel na sovoznikovem sedežu, kar potrjujejo tudi krvni madeži na tem sedežu. Tak obdolženčev zagovor pa je tehtno zavrnilo že prvostopno sodišče, ki je v razlogih izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj zagovoru obdolženca, ki tudi sicer stanuje v neposredni bližini kraja prometne nezgode, ni mogoče verjeti.

Storjeno kaznivo dejanje po 1. in 2. odstavku 325. člena KZ v vinjenem stanju ter storjeni prekrški zaradi vinjenosti obsojenca predstavljajo ustrezno podlago za ugotovitev njegove nesposobnosti za varno upravljanje motornih vozil in s tem za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja po 1. odstavku 68. člena KZ.

Če je obdolžencu s pravnomočno odločbo sodnika za prekrške izrečena stranska kazen prenehanja vozniškega dovoljenja, sodišče ne izreče za kaznivo dejanje po členu 325/I KZ, ki ima tudi znake prekrška, stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, ker se stranska kazen po 39. členu KZ izreče le, če ne obstajajo pravne ali stvarne ovire, da obdolženec še lahko vozi.

Iz izreka je razvidno, da je obsojenec kršil določilo 2. odstavka 41. člena ZTVCP zato, ker je vozil preblizu desnemu robu vozišča, ta očitek pa je v še zadostni meri konkretiziran z navedbo, da je obsojenec z vozilom zadel pešca, ki sta ob desnem robu vozišča hodila v smeri njegove vožnje. Dovolj določno sta v opisu dejanja opredeljeni navedbi, da je obsojenec vozil tudi v nasprotju z določbama 1. odstavka 45. člena in 4. odstavka 46. člena ZTVCP, ker je osebni avtomobil glede na bližino naselja, nočno vidljivost in vožnjo z zasenčenimi lučmi ter s prometnim znakom omejeno hitrost na 40 km/h, vozil prehitro. V opisanem primeru bi bil opis konkretnega življenjskega primera z vidika kazenskopravne stroke bolj korekten, če bi vseboval natančno navedbo razdalje obsojenčevega vozila od desnega roba vozišča in njegovo hitrost, vendar tudi tak opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 325. člena KZ. Iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da je obsojenec povzročil prometno nesrečo z vozilom reg. št. ..., čeprav je iz spisovnega gradiva razvidno, da obsojenec vozila s tako registrsko številko ni vozil. Ta u

Če sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je vinjena obtoženka to pot prvič kršila cestno prometne predpise, izreče stransko kazen po 39. čl. KZ v maksimalnem trajanju, pa se pri tem sklicuje na ekvivalentno zakonodajo v Evropi in na sedaj veljavni zakonodajnosti cestnega prometa, 39. čl. KZ pa označi za neživljenjski in preživeti, je stranska kazen izrečena v predolgem trajanju.

Čeprav je prišlo v času od storitve kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po 3. in 1. odstavku 251. člena KZ-77 do spremembe kazenskega zakona, sodišče ni kršilo kazenskega zakona z izrekom varnostnega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije po 68. členu KZJ. Primernost izrečene kazni v zakonitem razponu ni predmet ocene v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Tudi če je obtoženi povzročil prometno nezgodo s smrtnim izidom pod vplivom alkohola, izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije po sedmih letih od storitve, ko obtoženi v tem času ni bil obravnavan niti zaradi cestno prometnega prekrška, ni več primeren.

Če je obdolženec, do sedaj nekaznovan pred sodiščem in pred sodnikom za prekrške, povzročil prometno nesrečo zaradi bistvene prekoračitve hitrosti vožnje po mestni ulici (94,4 km/h), ga ni mogoče šteti za nevarnega voznika, ker je dokazan soprispevek mladoletne oškodovanke in njene matere k prometni nesreči, s premalo previdnim prečkanjem ceste. Zato izrek stranske kazni ni primeren.

Pri določitvi trajanja stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila je potrebno upoštevati tudi okoliščine, ki se nanašajo na kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po I. odst. 325. čl. KZ.

Obdolženec je sicer povzročil prometno nesrečo zaradi kršitve drugega odst. 21. čl. ZVCP (ni vozil po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje), vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je pri tem vozil tudi pod vplivom alkohola, kar je bilo kot obteževalna okoliščina navedeno v izreku sodbe. Ker je bil pred tem že dvakrat kaznovan pri sodniku za prekrške zaradi vožnje pod vplivom alkohola, v prometni nesreči pa sta dve osebi utrpeli posebno hudi telesni poškodbi, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi državne tožilke ter izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije zvišalo s šestih mesecev na eno leto.

Sodišče prve stopnje je ob primernem vrednotenju olajševalnih in obteževalnih okoliščin obtožencu izreklo pravično kazensko sankcijo, to je glavno kazen enega leta zapora. Pri tem je pravilno upoštevalo obtoženčevo dosedanjo neobravnavanost pri sodniku za prekrške in nekaznovanost na območju Slovenije, pa tudi njegove preživninske obveznosti. Kot obteževalno okoliščino pa je upoštevalo vožnjo pod vplivom alkohola, čeprav je poklicni voznik. Obtožencu je bila glede na vožnjo pod vplivom alkohola tudi izrečena primerno dolga stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila C in E kategorije za čas deset mesecev.

Storilcu kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. člena KZ, za katerega sodišče ugotovi, da vozniškega izpita za vozila B kategorije nima, stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila te kategorije po 39. členu KZ ni mogoče izreči, saj bi bila takšna stranska kazen neizvršljiva. Takšnemu storilcu pa lahko sodišče izreče varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja po 68. členu KZ, tako, da se mu dovoljenje za določen čas ne sme izdati, seveda če sodišče pred tem spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili.

Za izrek stranske kazni iz člena 39 KZ niso potrebni pogoji iz drugega odstavka 68. člena KZ, ki se nanašajo na varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, zato razlogi napadene sodbe, s katerimi prvostopno sodišče utemeljuje neizrek stranske kazni, niso sprejemljivi.

Čeprav obdolženec doslej še ni bil kaznovan niti pred sodiščem, niti pri sodniku za prekrške, ugotovljene kršitve cestnoprometnih predpisov (neprilagojena hitrost in vožnja pod močnim vplivom alkohola - 1,90g/kg), ugotovljena krivdna oblika (zavestna malomarnost) in trajne posledice hudih telesnih poškodb oškodovanca, narekujejo izrek zaporne kazni v trajanju štirih mesecev in stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi državne tožilke, ki se z izrekoma pogojne obsodbe in bistveno milejše stranske kazni ni strinjala ter zato izpodbijano sodbo spremenilo na opisani način.

Pri presoji dolžine izreka stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila, ne more biti odločilna le obdolženčeva dosedanja kaznovanost pri sodniku za prekrške, ampak je le-to potrebno presojati tudi ob upoštevanju kršitev določil Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, stopnje nevarnosti obtoženca za druge udeležence v prometu in pa tudi ravnanja in prispevek oškodovanca k nastali posledici.

Obdolžencu je bil s sodbo sodišča prve stopnje po 68. členu KZ izrečen varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja kategorije B za dobo enega leta. Navedeni varnostni ukrep sodišče lahko izreče, če spozna, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Takšnih ugotovitev (nesposobnost obdolženca za varno upravljanje z motornimi vozili) pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Pravilno pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obdolženec, ki je bil tudi pred to prometno nesrečo že obravnavan pred sodnikom za prekrške zaradi kršitev cestnoprometnih predpisov, nevaren voznik, ki mu za določeno dobo ni mogoče dovoliti vožnje motornega vozila kategorije B, saj je prometno nesrečo povzročil z vožnjo v vinjenem stanju. Glede na navedeno, je sodišče druge stopnje pritožbi obdolženčevega zagovornika v tem delu ugodilo in obdolžencu namesto varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja, izreklo stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila kategorije B za dobo šestih mesecev.

Po določilu 2.odst. 68.čl. KZ je potrebna za izrek varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja ugotovitev, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Za izrek stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila po 39.čl. KZ zadostuje ugotovitev, da udeležba storilca kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa glede na okoliščine, v katerih je povzročil prometno nezgodo, in glede na njegovo prejšnje obnašanje pri vožnji motornega vozila v javnem prometu, pomeni nevarnost za druge udeležence v javnem prometu.

Varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila, izrečen v postopku za prekrške, se ob pogojih iz čl. 49/III KZ všteje v izrečeno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila po čl. 39 KZ.

Sodišče lahko stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila izreče le ob kazni zapora, denarni kazni ali pogojni obsodbi (tretji odstavek 35. člena KZ), zato je sodišče prve stopnje, ki je obdolžencu kazen po določbi 45. člena KZ odpustilo, z izrekom te stranske kazni v škodo obdolženca prekršilo kazenski zakon.

Storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa (storjenega pred 1.1.1995) sme sodišče ob izreku sodbe (po 1.1.1995) izreči stransko kazen po 39. členu KZ (prepoved vožnje motornega vozila) le ob presoji tudi nevarnosti voznika za druge udeležence v prometu (varnostni ukrep po 68. členu KZ SFRJ)