VSL sodba Kp 873/97

Pritožba državnega tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženca spoznalo z krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po členu 255/IV v zvezi s členom 251/III in I KZ RS. Obtožencu je izrekl pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta zapora, ki pa ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja; v plačilo pa mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pravočasno, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah (pritožbeni razlog iz 4. točke 370. člena ZKP) pritožil državni tožilec, ki pa v razlogih pritožbe nakazuje tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja (pritožbeni razlog iz 3. točke 370. člena ZKP) ter predlagal, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da obtožencu izreč kazen zapora ter tudi stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozil kategorije B.

Višje državno tožilstvo v Ljubljani v svojem mnenju, podanem skladno določbo drugega odstavka 377. člena ZKP, predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrn sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno pa tako, da obtožencu izreče primerno kazen in stransko kazen po 39. členu KZ.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb državnega tožilca v pritožbi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dejansko stanje v sodbi sodišč prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno in na tako ugotovljeno dejansko stanje, tudi pravilno uporabljen kazenski zakon. Ob oceni zagovora obtoženca in vseh izvedenih dokazov, kot izhaja iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe, je tudi po oceni sodišča druge stopnje pravilen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede krivde obtoženca za očitano mu prometno nesrečo (nezavestna malomarnost). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi iz navedb v pritožbi ne izhajajo nobene okoliščine, ki bi pravilnost zaključka sodišča prve stopnje glede oblike krivde obtoženca lahko omajale, saj je pritožnik le mnenja, da se je obtoženec zavedal, da zaradi takšne njegove vožnje lahko nastane prepovedana posledica, pa je lahkomiseln mislil, da jo bo lahko preprečil, ali da ne bo nastala. Po oceni sodišča druge stopnje pa so prepričljivi razlogi v izpodbijani sodbi, da se obtoženec sicer ni zavedal, da zaradi hitrosti, s katero je v takratnih vremenskih razmerah (dež) vozil, lahko pride do nastanka prepovedane posledice, pa bi se tega, glede na svoje vozniške izkušnje, moral in mogel zavedati.

Neutemeljena pa je pritožba državnega tožilca tudi zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, saj pritožba ne navaja nobenih okoliščin, katere ob izreku sodbe ne bi ocenilo že sodišče prve stopnje. Za obtožencu očitano hudo kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa je zagrožena kazen zapora do osmih let. Ob ugotovljenih olajševalnih okoliščinah (dosedanja obtoženčeva nekaznovanost, mladost, iskreno obžalovanje) je sodišče prve stopnje obtožencu utemeljeno izreklo pogojno obsodbo. Pri določitvi višine kazni pa upoštevalo tudi težo dejanja, ki je imelo za posledico smrt obtoženčevega dobrega prijatelja in hudo telesno poškodbo drugega sopotnika.

Za storilca kaznivega dejanja se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja; če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Obtoženec je kaznivo dejanje storil dne 15.1.1994, to je v času veljavnosti KZ SFR in KZ RS. Po določbi 62. člena KZ SFRJ je sodišče storilcu ob izrečen kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu, lahko izreklo tudi varnost ukrep prepovedi vožnje motornega vozila določene kategorije ali vrste vozila. Po določbi 68. člena istega zakona je sodišče tak varnostni ukrep lahko izreklo (za čas od treh mesecev do petih let) ob ugotovitvi, da okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, ali dejstvo, da je storilec že prej kršil prometne predpise, kaže, da je nevarno, če vozi motorno vozilo določene vrste ali kategorije ter je državni tožilec ob vložitvi obtožnice (8.5.1997) predlagal izrek tega varnostnega ukrepa. V času izreka sodbe sodišča prve stopnje pa je veljal že nov Kazenski zakonik Republike Slovenije. Le ta v 39. členu predvideva možnost izreka stranske kazni - prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije (za dobo od treh mesecev do eneg leta), izrek katere je v svoji končni besedi pred izrekom sodbe sodišču predlagal državni tožilec; v 68. členu pa tudi možnost izreka varnostnega ukrepa - odvzema vozniškega dovoljenja storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa (za dobo enega do petih let), o ugotovitvi, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi storilčeve nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Stranska kazen po 39. členu KZ je glede trajanja sicer milejša od varnostnega ukrepa prepovedi vožnj motornega vozila po 68. členu KZ SFRJ, vendar pa strožja, saj jo sodišče izreče, če presodi, da bo takšna kazen delovala generalno ali specialno preventivno, ne da bi bilo potrebno ugotavljati okoliščine, ki kažejo, da je storilec nevaren voznik. Glede na navedeno je sodišč prve stopnje pravilno presojalo tudi, ali so podane takšne okoliščine ki kažejo na to, da je obtoženec nevaren voznik. Ob tem, da ima obtoženec vozniško dovoljenje že več let, da se zaradi dela komercialista veliko vozi in prevozi 50.000 km na leto ter dosedaj ni imel prometne nesreče, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da obtoženec ni nevaren voznik, ki bi ga bilo potrebno za določen čas izločiti iz prometa, zaradi česar obtožencu tudi ni izreklo stranske kazni. Zato je neutemeljena pritožba tudi v delu, ko predlaga izrek stranske kazni po 39. členu KZ, ki pa pri tem niti ne navaja razlogov ali okoliščin, ki bi na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s to kaznijo, lahko vplivali.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo državnega tožilca zavrnilo in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obtoženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.