VSM Sodba IV Kp 6793/2012

I. Pritožba zagovornika obdolženega B.Z. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 6793/2012 z dne 14. 2. 2013 obdolženega B.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati sodno takso ter stroške kazenskega postopka, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2Proti sodbi se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb zakona o kazenskem postopku, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe, podrejeno sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Zagovornik obdolženega je v pritožbi predlagal, da ga pritožbeno sodišče obvesti oziroma vabi na sejo pritožbenega senata. Ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo po skrajšanem postopku, navzočnost strank pa ni bila potrebna za razjasnitev stvari, pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 445. člena ZKP zagovornika obdolženega o seji senata ni obvestilo.

4Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

5V pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba o tem, ali pomeni vročitev zapisnika o rubežu uradno dejanje, nima razlogov, ni podana. V izpodbijani sodbi so navedeni razlogi o vseh odločilnih dejstvih in na straneh 4, 5 ter 6 pojasnjeno, da je pomočnik izvršitelja S.F. (v nadaljevanju izvršitelj), ki je v izvršitev prejel pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Mariboru In 1402/2006 z dne 5. 3. 2007, dne 24. 4. 2008 nameraval opraviti izvršilno dejanje z rubežem osebnega avtomobila, ki je bil v posesti dolžnika (obdolženega), ki je za opravo takšnega uradnega dejanja imel pooblastilo v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Pravilniku o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik), kar pa mu je obdolženi z grožnjo, usmerjeno v izvršitelja zaradi rubeža in z uporabo solzivca preprečil. V zvezi s pritožbenimi izvajanji pritožbeno sodišče odgovarja, da po 70. členu Pravilnika v okvir priprav na rubež spada priprava zapisnika oziroma zapis uvodnih podatkov v zapisniku o opravi rubeža. V členih 58, 59 in 82 Pravilnika je predpisana dolžnost naprave zapisnika o vsakem opravljenem izvršilnem dejanju, neposredno po opravi dejanja in če je to mogoče na kraju samem, izvršitelj pa sestavi zapisnik o rubežu in cenitvi tako, da izpolni obrazec (ki je predpisani) - rubežni in cenilni zapisnik in izvod zapisnika najkasneje v treh dneh po opravljenem rubežu vroči dolžniku in upniku. Zapisnik tako predstavlja sestavni del opravila izvršitelja kot uradno dejanje (90. člen ZIZ), ki se sestavi tudi v primeru neizvedenega oziroma neuspešno poskušenega rubeža (torej tudi takrat, ko dolžnik preprečil rubež, za kar je šlo v obravnavanem primeru) in izvod zapisnika vroči dolžniku in upniku. Tako se pokaže, da nima prav pritožba, ko trdi, da vročitev zapisnika o rubežu ne predstavlja uradnega dejanja izvršitelja, zato obdolženi očitanega mu kaznivega dejanja sploh ni mogel storiti (s čimer smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP). Ker ima sodba sodišča prve stopnje vse potrebne razloge o izvršilnem dejanju izvršitelja kot uradnem dejanju, ki ima zakonsko podlago v ZIZ in Pravilniku, v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Preizkus, ki ga je opravilo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa je pokazal, da pritožba zagovornika obdolženega iz navedenega pritožbenega razloga ni utemeljena.

6Dejanje, kot je opisano v prvostopenjskem izreku vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem odstavku 302. člena KZ, kršitev kazenskega zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

7Pritožbeno sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Le-to je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženi storil v prvostopenjskem izreku opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, in se na ustrezne razloge prvostopenjskega sodišča tudi sklicuje.

8Kar zadeva pritožbena izvajanja, s katerimi zagovornik obdolženega skuša prepričati, da obdolženi ni vedel, da gre za uradno osebo, ki namerava opraviti uradno dejanje ter da ni mogoče zarubiti premičnine, za katerega iz javno dostopnih evidenc izhaja, da ni v lasti dolžnika, pritožbeno sodišče zaključuje, da jim ni mogoče pritrditi. Da je obdolženi ravnal na način, kot mu je očitan v prvostopenjskem krivdnem izreku, je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe izvršitelja P.L., katerega vsebino izpovedbe navaja v obrazložitvi sodbe v točki 19, 21 in 22, jo ocenjuje samo zase v točki 18, in v točkah 20 do 25 sodbe v povezavi z zagovorom obdolženega ter pri tem argumentirano obrazloži zakaj zagovor obdolženega preizkusa verodostojnosti ni prestal. Prvostopenjsko sodišče je tudi obrazložilo, zakaj okoliščine, da osebni avtomobil, ki ga je imel v posesti obdolženi in ni njegova last, ne preprečuje rubeža. Po 83. členu ZIZ se smejo namreč zarubiti stvari, ki jih ima v posesti dolžnik. Posest pomeni dejansko oblast nad stvarjo, pri čemer je posestnik v takem odnosu do stvari, da lahko stvar rabi, jo uživa in z njo razpolaga, pri čemer ni pomembno, ali ima tudi pravico stvar rabiti, jo uživati in z njo razpolagati. Obdolženi ne zanika, da osebnega avtomobila ne bi imel v posesti. V primeru, ko bi obdolženi izvršitelja opozoril, da je lastnik osebnega avtomobila leasing hiša, bi ta okoliščina izvršitelju narekovala ravnanje v skladu s 76. členom Pravilnika. Do takšnega postopanja pa ni prišlo, ker je obdolženi nameravano izvršitveno dejanje preprečil.

9Po obrazloženem in ker pritožba tudi v ostalem glede odločilnih in pravno relevantnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost prvostopenjskega krivdnega izreka, je bilo potrebno pritožbo, vloženo zoper prvostopenjski krivdi izrek, zavrniti kot neutemeljeno.

10Zagovornik obdolženega odločbe o kazenski sankciji ne graja. Ker pa pritožba vložena v korist obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona ali zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu in prišlo do zaključka, da ni razlogov za njeno spremembo. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ocenilo težo obravnavanega kaznivega dejanja, stopnjo krivde ter vse druge za izrek kazenske sankcije pomembne okoliščine in obdolženemu izreklo kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave z nizko določeno zaporno kaznijo in primerno dolgo preizkusno dobo.

11Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

12Ker obdolženi s pritožbo ni uspel, je dolžan na podlagi 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP plačati sodno takso kot strošek, nastal v pritožbenem postopku in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.