VSL sodba in sklep I Kp 1367/2005

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se
potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožba obtoženega V. P. se z a v r ž e .

Okrožno sodišče v K. je z izpodbijano sodbo spoznalo obtoženca za

krivega zaradi kaznivega dejanja po čl. 229/I KZ in mu izreklo

pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora

ter preizkusno dobo dveh let. Oškodovani pravni osebi je delno

prisodilo premoženjskopravni zahtevek in jo s preostankom napotilo na

pravdo ter odločilo, da mora obtoženec plačati stroške kazenskega

postopka in povprečnino v znesku 65.000,00 SIT.

Zoper sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka P. K. iz

pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi

odločbe o kazni in predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da bi

pritožbeno sodišče spoznalo obtoženca za krivega zaradi kaznivega

dejanja zlorabe položaja po čl. 244/I KZ in mu izreklo pogojno

obsodbo, v kateri bi mu določilo kazen osem mesecev zapora in

preizkusno dobo treh let ter posebni pogoj, da mora plačati škodo

oškodovani pravni osebi.

Obtoženec je v odgovoru na pritožbo državne tožilke predlagal njeno

zavrnitev, istočasno pa tudi navedel, da naj pritožbeno sodišče

njegov odgovor na pritožbo šteje kot pritožbo zoper izpodbijano

sodbo, češ, da je bil prepričan, da je pritožbeni rok 30 dni. Iz

zapisnika o glavni obravnavi (list. št. 156) je razvidno, da je

predsednica senata po obrazložitvi sodbe izrecno poučila navzoče, da

imajo pravico do pritožbe, ki pa jo je potrebno napovedati v roku 8

dni, sicer se bo štelo, da so se tej pravici odpovedali, nakar je

obtoženec izjavil, da je pravni pouk razumel in 11.7.2005 tudi

napovedal pritožbo (list. št. 162), ki pa je ni vložil. Pritožbo pa

je pravilno napovedala tudi državna tožilka. Iz navedenega je

razvidno, da je bil obtoženec pravilno poučen o pravici do pritožbe.

Iz izpodbijane sodbe, ki jo je prejel 29.8.2005, je razviden pravni

pouk, da je dovoljena pritožba v roku 15 dni od dneva prejema sodbe,

zato je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo, vsebovano v odgovoru na

pritožbo državne tožilke, v skladu z določilom čl. 389 ZKP zavrglo

kot prepozno, saj jo je vložil priporočeno po pošti šele 29.9.2005.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določilom I. odst. 377. čl. ZKP

poslalo spis v pregled tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike

Slovenije in višja državna tožilka je v pisnem predlogu, ki je bil

posredovan tudi obtožencu, predlagala ugoditev pritožbi, obtoženec pa

je v odgovoru na njen predlog vztrajal pri svojih predlogih.

Pritožba državne tožilke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru

pritožbenih navedb ocenilo, da ni pomislekov v zaključke sodišča prve

stopnje. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga

pritožnica ne izpodbija, je razvidno, da je bil obtoženec direktor in

lastnik družbe S. d.o.o., ki jo je zastopal brez omejitev, kot je

razvidno iz rednega izpiska iz sodnega registra (list. št. 16). Z

družbo A. d.o.o. je 29.10.1999 sklenil pogodbo o zavarovanju terjatve

z zastavno pravico na osebnem avtomobilu BMW, ki je bil last družbe

S.. Pogodba je bila tudi overjena z notarskim zapisom. Podjetje S.,

ki ga je zastopal obtoženec kot direktor, je 1.3.2002 sklenilo s

podjetjem A. d.o.o. pogodbo o komisijski prodaji navedenega osebnega

avtomobila za 1.026.000,00 SIT, vozilo je bilo istega dne tudi

odjavljeno in ponovno prijavljeno na obtoženčevo ime z drugo

registrsko številko (list. št. 85). Obtoženec je na opisani način

odtujil avtomobil iz premoženja družbe S. d.o.o. z namenom

preprečitve uveljavitve zastavne, to je stvarne pravice družbe A.

s tem pa povzročil zatrjevano škodo.

Okrožno državno tožilstvo je obtožencu očitalo izvršitev kaznivega

dejanja zlorabe položaja po I. odst. 244. čl. KZ, sodišče prve

stopnje pa je pravilno ocenilo, da je to kaznivo dejanje podano,

kadar niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja, kajti

kaznivo dejanje po tem členu je splošno v razmerju do drugih kaznivih

dejanj, kjer prav tako pride do zlorabe položaja odgovorne osebe.

Storilec kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po čl. 229/I KZ

je tudi lahko le lastnik stvari ali premoženja, predmet kaznivega

dejanja pa je lahko tudi premoženje, ki je last pravne osebe,

storilec pa njen zakoniti zastopnik, ki stori kaznivo dejanje v imenu

in v korist pravne osebe, ugotovitev, ali je podano kaznivo dejanje,

pa je odvisna od ugotovitve o veljavnosti pravnega posla. Obtoženec

je kot direktor zastopal svoje podjetje brez omejitev, zato je bila

pogodba o komisijski prodaji glede na pravila civilnega in

gospodarskega prava veljavna, osebni avtomobil pa je odtujil z

namenom preprečitve plačila upnika A. po zastavni pravici. Pravilni

so zaključki sodišča prve stopnje, da so v obtoženčevem ravnanju

podani vsi znaki kaznivega dejanja po čl. 229/I KZ.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo državne

tožilke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.