18. člen KZ

Ugotovitev, kakšna je bila vsebina storilčeve zavesti v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, sodi na področje ugotavljanja empiričnih prvin kaznivega dejanja, torej v sfero pravilne ugotovitve dejanskega stanja.

Obdolžencu, ki je izključno s svojim ravnanjem (ki v konkretnem primeru tudi samo predstavlja kršitev cestno prometnih predpisov - neprilagojena hitrost vožnje), povzročil situacijo, v kateri je prišlo do kršitve cestno prometnega predpisa (vožnja po levi strani cestišča) in se je hkrati moral in mogel zavedati, da lahko zaradi njegovega ravnanja pride do nadaljnje kršitve cestno prometnih predpisov (vožnja po nasprotnem voznem pasu), ki pomeni neposredno nevarnost za povzročitev prometne nesreče, je mogoče očitati kršitev določbe drugega odstavka 21. člena ZVCP iz malomarnosti in je podana tudi vzročna zveza z nastalo posledico (prometno nesrečo, v kateri je ena oseba umrla).

Obtoženec torej na sam potek prometne nesreče to je gibanje vozila po prvotnem trku ob rob ceste ni imel vpliva, niti ga ni mogel predvideti, zaradi česar je ugotavljanje njegove kazenske odgovornosti na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, nepravilno. V primeru kot je obravnavan, pa je storilčevo kazensko odgovornost potrebno ugotavljati le v odnosu do nastanka prometne nesreče, ne pa tudi do njenega poteka, ki kot rečeno, ne more biti predvidljiv. Zato okoliščina, da varovalna ograja ni ustrezala niti najnižjim standardom varovanja, na obstoj obtoženčeve kazenske odgovornosti nima nobenega vpliva temveč lahko predstavlja le okoliščino, ki se upošteva pri kazenski sankciji.

Mehanizem nastanka telesne poškodbe (ravno to pa besedna zveza "podrl na tla" opisuje) kot del opisa kaznivega dejanja za njegov obstoj sam po sebi ni pomemben, saj se v besedilu kazenskopravne norme ne pojavlja kot zakonski znak obravnavanega kaznivega dejanja.

Za kršitev določb 18. člena KZ bi šlo, če bi sodišče ugotovilo, da se obsojenka ni zavedala, da lahko nastane prepovedana posledica, pa bi jo kljub temu spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja iz zavestne malomarnosti.

Ker razlikovanje med zavestno in nezavestno malomarnostjo ne vpliva na višjo ali nižjo stopnjo te vrste krivde (prof. dr. Ivana Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, stran 175), sodišče druge stopnje z ugotovitvijo, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z zavestno malomarnostjo ni v ničemer kršilo kazenskega zakona.

Pri presoji obstoja nezavestne malomarnosti je odločilnega pomena ugotoviti storilčeve zmožnosti zavedanja prepovedane posledice in to v povezavi s konkretnim nevarnim stanjem.

Če je sodišče 1. stopnje ugotovilo, da je do hude telesne poškodbe prišlo zaradi močnega odriva oškodovanca, ki je zaradi tega padel in se poškodoval, pa je obdolženec lahkomiselno mislil, da do česa hujšega ne bo prišlo, je v njegovem ravnanju izkazana zavestna malomarnost.

Če sodišče 1. stopnje s pomočjo izvedenca sodnomedicinske stroke ugotovi obtoženčevo absolutno nesposobnost za varno vožnjo zaradi alkoholiziranosti, je podana vzročna zveza med alkoholiziranostjo kot kršitvijo cestno-prometnega predpisa in nastalo smrtno posledico v trčenju udeleženega pešca. Tak obdolženec stori očitano kaznivo dejanje samo z zavestno malomarnostjo.

Malomarnost obdolženke pri kršitvi cestnoprometnih predpisov se izkazuje s tem, da je zavila na parkirni prostor ob cesti čeprav je vedela za kolesarja, ki je peljal v smeri naravnost na kratki razdalji za njo, hitro na športnem kolesu, računajoč, da bo manever zavijanja končala pravočasno.

Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec prenehal z napadom na oškodovanca v trenutku, ko je opazil, da je njegova noga po padcu dobila nenavaden položaj, je tudi pravilen zaključek, da mu ni mogoče očitati krivdne oblike eventualnega naklepa, pač pa zgolj zavestne malomarnosti, saj na podlagi ugotovljenega ravnanja obtoženca temu ni mogoče dokazati, da je ob hkratnem porinjenju in brci v oškodovančevo nogo tudi privolil v prepovedano posledico. Pritožbo državnega tožilca je zato višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.