VSM Sklep I Kr 30208/2017

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

1Pred Okrožnim sodiščem v Slovenj Gradcu je v teku kazenski postopek zoper obdolženega M. P. zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika.

2Zagovornica obdolženca, L. Š. U., je dne 16. 8. 2021 vložila predlog za prenos krajevne pristojnosti, v katerem je navedla, da je obdolženec prestal polovico zaporne kazni na podlagi sodbe, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) razveljavilo. Ker je bil torej v tem času brez dohodkov, je zanj nesprejemljivo, da se obravnava opravlja v S. G., saj mu to povzroča nepotrebne izdatke oziroma celo onemogoča prihod na sodišče. Enako je tudi z vsemi pričami, ki so iz področja Okrožnega sodišča v Mariboru in zagovornico, ki jo bo sedaj verjetno plačeval proračun, pri čemer je dolžina oziroma trajanje poti v S. G. bistveno daljša kot v M., zaradi česar je oškodovan proračun Republike Slovenije. Prav tako obstajajo razlogi, da obdolženec ne zaupa v nepristransko sojenje sodnice, saj je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je sodnica Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu prekršila obdolženčevo pravico do učinkovite obrambe in s tem kršila 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Zagovornica tako meni, da je v izogib predlogu za izločitev sodnice smotrneje, da se reševanje kazenske zadeve vrne na Okrožno sodišče v Maribor in se s tem izogne visokim stroškom postopka s prihodom prič, izvedenca in zagovornice v S. G., kakor tudi izločitvi sodnice.

3Predlog ni utemeljen.

4Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Lažja izvedba kazenskega postopka pomeni procesno ekonomičnost, ki temelji na predvidevanju, da bo delegirano sodišče potrebna procesna dejanja opravilo hitreje, z manjšimi stroški in tudi z manjšo izgubo časa za procesne udeležence kot pa pristojno sodišče. Tehtnih razlogov za prenos pristojnosti pa zakon ne določa, medtem ko se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je tak razlog podan takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega (poštenega) sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Sodišče, ki odloča o prenosu pristojnosti, ugotavlja obstoj teh razlogov le na podlagi predloga upravičenca in njegove utemeljitve.

5Ob preizkusu utemeljenosti s strani zagovornice podanega predloga za prenos pristojnosti, višje sodišče poudarja, da oddaljenost procesnih udeležencev do sodečega sodišča (in v tej zvezi povezanimi izdatki), sicer lahko predstavlja relevantno okoliščino, vendar pa mora sodišče pri presoji upoštevati tudi druge okoliščine, še zlasti obremenjenost posameznih sodišč. Prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, ki je nadpovprečno obremenjeno z reševanjem zadev, bi namreč lahko vodilo v nesorazmerno podaljšanje postopka. Višje sodišče pri tem ugotavlja, da je bila obravnavana zadeva na podlagi sklepa predsednika Višjega sodišča v Mariboru Su 9/2018-4 z dne 20. 3. 2018, zaradi težav Okrožnega sodišča v Mariboru z reševanjem pripada K zadev, torej zaradi enakomerne porazdelitve zadev med sodišči, dodeljena v pristojno reševanje na Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu. Slednje je že pričelo s procesnimi dejanji in v zadevi enkrat že odločilo, kar pomeni, da je zadevo že celovito obravnavalo. Glede na navedeno je tako ugotoviti, da okoliščina, da se morajo udeleženci postopka voziti v S. G., ne predstavlja toliko tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti, zaradi vožnje udeležencev pa se tudi ne bo zavlekel kazenski postopek. Prav tako okoliščini, da je obdolženec prestajal kazen zapora in je brez dohodkov, ne predstavljata utemeljenih razlogov za prenos krajevne pristojnosti, kakor tudi ne onemogočata obdolženčevega prihoda na sodišče. V skladu s tretjim odstavkom v zvezi z 2. točko drugega odstavka 92. člena ZKP se namreč vozni stroški za obdolženca v postopku zaradi kaznivih dejanj, za katera se storilec preganja po uradni dolžnosti (kot je to v obravnavani zadevi), izplačajo najprej iz sredstev organa, ki vodi kazenski postopek, zato so vsi predlagateljičini pomisleki v tej smeri povsem odveč.

6Prenosa krajevne pristojnosti v obravnavani zadevi pa ne utemeljuje niti navedba predlagateljice, da bo sicer predlagala izločitev sodnice, ki je v zadevi kršila obdolženčevo ustavno pravico do učinkovite obrambe. Vrhovno sodišče RS je sicer res s sodbo I Ips 30208/2017 z dne 29. 4. 2021 zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila obdolženčeva zagovornica ugodilo, izpodbijano pravnomočno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vendar pa pretekla vrsta odločitve sodnika oziroma v konkretnem primeru razpravljajoče sodnice, ne more sama po sebi biti okoliščina, ki bi lahko vzbudila dvom v nepristranskost sodnice, temveč je to predmet presoje v postopkih s pravnimi sredstvi, ki jih imajo stranke v skladu z zakonom na voljo. V tej zvezi pa tako tudi navedbe predlagateljice, da bo v nasprotnem primeru vložila predlog za izločitev sodnice ne morejo privesti do drugačne odločitve. Dejanske okoliščine, ki tak predlog utemeljujejo, se morajo namreč konkretizirano nanašati na sodišče kot celoto in ne zgolj na posamezno sodnico tega sodišča ter biti takšne narave, da sodišče kot celoto postavljajo pod objektiven dvom glede nepristranskosti sojenja. Takšnega dvoma pa predlagateljica ni niti zatrjevala in torej ne izkazala.

7Po obrazloženem višje sodišče ocenjuje, da razlogi, ki jih v predlogu za prenos krajevne pristojnosti navaja predlagateljica, ne dajejo podlage za zaključek, da so podani tehtni razlogi po prvem odstavku 35. člena ZKP, ki bi utemeljevali prenos krajevne pristojnosti, zato je njen predlog zavrnilo.

8Zoper ta sklep ni pritožbe (tretji odstavek 35. člena ZKP).