17. člen KZ

Razlog, zakaj je pravna oseba prikazala nepravilno davčno osnovo tudi v davčnem obračunu za leto 2007, na vprašanje dopustnosti postopka za prekršek nima vpliva, saj je neutemeljena pritožbena navedba, da predložitev davčnega obračuna dne 30. 3. 2008 ne predstavlja samostojnega prekrška, ker gre zgolj za pojavljanje posledice z dne 30. 3. 2006. ZP-1 in ZOPOKD odgovornosti pravne osebe za prekršek ne vežeta na predhodno ugotovitev, da za prekršek odgovarja odgovorna oseba pravne osebe, temveč je odgovornost pravne osebe vezana na ravnanje storilca (fizične osebe), v obravnavanem primeru direktorja kot odgovorne osebe, ki je kot vodstveni organ s svojim podpisom odobril sestavo obračuna davka od dohodkov pravnih oseb. Odgovorna oseba je bila glede na svojo funkcijo, to je direktor pravne osebe, med obveznostmi, ki jih vsebuje ta funkcija, pa sodi tudi izpolnjevanje zakonskih obveznosti in skrb za zakonitost poslovanja, dolžna poznati veljavno davčno zakonodajo, torej v okviru te tudi, kakšnim standardom morajo zadostiti navedbe o odhodkih, ki jih je v davčnem obračunu prikazal in kot direktor podpisal, če naj se upoštevajo kot davčno priznani odhodki. Sodišče

Neprimeren poskus pri dokončanem kaznivem dejanju ni mogoč. Pri kaznivem dejanju ponarejanja denarja po drugem odstavku 249. člena KZ gre za modaliteto, za katero že po jezikovni razlagi ni treba, da bi bil ponarejen denar spravljen v obtok, temveč zadostuje, da si storilec isti denar s takšnim namenom priskrbi.

Okoliščini, da je obtoženec dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti in se zagovarjal, da se ga ne spominja, ne izključujeta krivdne oblike direktnega naklepa.

Ocena sodišča, da je obtoženka kreditno kartico uporabljala špekulativno, preko zneska za katerega je imela kritje na svojem računu in preko odobrenega limita v nekem lažnem prepričanju, da bo sredstva že nekje dobila, na osnovi teh sredstev pa pokrila tisto, kar sploh ne bi smela zapraviti, izključuje ravnanje obtoženke z direktnim naklepom.

Nima prav pritožnik, da pravilo o solidarni odgovornosti velja samo v primeru, če sodišče ugotovi, da je škodo povzročilo več oseb skupaj in če ni mogoče določiti njihovega deleža pri povzročeni škodi. Kakor hitro sodišče ugotovi, da je škodo povzročilo več oseb skupaj, je odgovornost za škodo podana po 1. odst. 186. člena Obligacijskega zakonika in sodišče ni dolžno več ugotavljati, v kakšnem deležu je posamezni udeleženec k njenemu nastanku prispeval. Ker je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo tudi obstoj splošnih predpostavk odškodninske odgovornosti (protipravnost, vzročna zveza in škoda) in to, da sta h pretrpljenemu strahu oškodovanca prispevala oba obtoženca, je tedaj na mestu zaključek, da obtoženca solidarno odgovarjata za celoten, po višini prisojeni obseg škode iz naslova pretrpljenega strahu.

Neprištevnost storilca ne izključuje zavedanja fizičnega ravnanja (pač pa njegovega pomena) in ne hotenja, da z njim uresniči določeno posledico. Brez ugotovitve namena povzročitve prepovedane posledice neprištevnega storilca pri dokončanem ali poskušanem naklepnem kaznivem dejanju kaznivo dejanje ne bi bilo storjeno.

Po določbi 8. člena ZP-1 se v postopku o prekršku smiselno uporabljajo določbe Kazenskega zakonika med drugim glede neprištevnosti, naklepa in malomarnosti. Z izvedenim dokaznim postopkom pa mu je bilo dokazano, da je ravnal na način, kot se mu očita v izpodbijani sodbi kot tudi, da je to storil z obliko krivde, kot jo navaja izpodbijana sodba. Na način, kot je opisan v izreku se je namreč obdolženec vedel že izven sodišča pri čemer je celo L. Č. najprej zmerjal, šele naknadno pa ga je tudi s pestjo udaril tako, da se je obdolženec nedvomno zavedal prepovedanosti svojega ravnanja (zato tudi ni reagiral že na samem sodišču), temveč je počakal, da so prišli iz stavbe sodišča ter je dejanje hotel storiti, saj je že iz njegovih besed razvidno, da je hotel najprej na milejši način nato pa na vedno bolj grob način od L. Č. izsiliti, da odstopi od pregona oziroma ne nastopi kot priča proti njegovemu sinu. Tudi pritožbeno sodišče glede na izpoved v postopku zaslišanih prič ugotavlja, da je obdolženec ravnal z direktnim naklepom. Obdolženčeva pritožbena trditev glede izzvanosti in čustvene prizadetosti, ki ni dokazana (in obdolženec dokaza tudi ne ponudi), pa tudi ne more takih ugoto

Pritožnika navajata, da iz izvedeniškega mnenja sploh ne izhaja, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo. Izvedenec dr. I. G. je ugotovil, da je iz zdravstvene dokumentacije razvidno, da je oškodovanec utrpel prelom nosnih kosti s premikom odlomkov in da je bil zaradi poškodbe prizadet pomemben organ, da je bila prizadeta oškodovančeva zunanjost, da je bila prizadeta osnovna funkcija (dihanje skozi nos) ter da je bila oškodovančeva zmožnost za delo znatno zmanjšana od dneva poškodbe do 6.2.2002 ter od 22.2.2002 do 27.2.2002. Glede na navedeno ter glede na določbo I. odst. 134. člena KZ, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je oškodovanec utrpel hudo telesno poškodbo, čeprav izvedenec tega izrecno ni zapisal. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je obtoženi dejanje storil z direktnim naklepom. Pritožnika napačno menita, da bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, da je imel obtoženi v naklepu povzročitev konkretne hude telesne poškodbe. Storilec se mora zavedati svojega ravnanja in ga hoteti storiti. Obtoženi, ki je bil že pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje hude telesne pošk

Za poskus kaznivega dejanja umora zadostuje tudi krivdna oblika eventualnega naklepa.

Zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama po sebi še ne dokazuje, da je storilec v nastalo posledico tudi privolil, ampak mora sodišče ugotoviti tudi dejstva, ki tako storilčevo privolitev dokazujejo. Če gre za kaznivo dejanje po 1.odst. 317.čl. KZ je storilčeva privolitev v povzročitev konkretne nevarnosti za življenje ljudi podana, saj je sodišče ugotovilo, da je obsojenec streljal na slepo proti bližnjim stanovanjskim objektom, v katerih so bili ljudje, kar je obsojenec vedel, pri tem upoštevajoč tudi značilnosti uporabljenega orožja (domet). Kršitev kazenskega zakona je podana, če je sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter nato napačno uporabilo materialno pravo. Če pa vložnik uveljavlja ta razlog s sklicevanjem na dejansko stanje, ki se razlikuje od tistega, ki je ugotovljeno v izpodbijani pravnomočni sodbi, pomeni to izpodbijanje dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po 2.odst. 420.čl. ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Sodišče prve stopnje je upravičeno uporabilo določila čl. 14 KZ - dejanje majhnega pomena, čeprav državni tožilec meni v pritožbi, da v zvezi s kaznivim dejanjem omogočanja uživanja mamil po čl. 197/I KZ uporaba navedenega inštituta ne pride v poštev. Šlo je namreč za dejanje, v katerem je obtoženec izročil 28-letnemu prijatelju cigareto, ki je vsebovala tobak in marihuano. Od dejanja pa je poteklo že 4 leta. Zato obtoženčevo dejanje ni imelo škodljivih posledic.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s kaznivim dejanjem prepričljivo utemeljilo obstoj direktnega naklepa. Zato je pritožba neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno.

Pritožnik sam navaja, da je obtoženki mogoče dokazati eventualni naklep, pri čemer pa pritožbeno sodišče pripominja, da je za tovrstno kaznivo dejanje že glede na njegovo naravo potrebna najvišja stopnja krivde, to je zavedanje in hotenje storilca, da uporabi ponarejen vrednostni papir kot pravi.

Predvsem zaradi moči udarca je obdolžencu mogoče očitati storitev kaznivega dejanja v krivdni obliki direktnega naklepa.

Na podlagi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je obtoženec prenehal z napadom na oškodovanca v trenutku, ko je opazil, da je njegova noga po padcu dobila nenavaden položaj, je tudi pravilen zaključek, da mu ni mogoče očitati krivdne oblike eventualnega naklepa, pač pa zgolj zavestne malomarnosti, saj na podlagi ugotovljenega ravnanja obtoženca temu ni mogoče dokazati, da je ob hkratnem porinjenju in brci v oškodovančevo nogo tudi privolil v prepovedano posledico. Pritožbo državnega tožilca je zato višje sodišče zavrnilo kot neutemeljeno.

Eventualni naklep je podan, če se je storilec zavedal, da lahko zaradi njegove storitve ali opustitve nastane prepovedana posledica (zavestna sestavina ), pa je privolil, da posledica nastane (voljna sestavina). V kolikor ni dejstev ki bi dokazovala, da je storilec v nastanek poškodbe privolil,ni podan eventualni naklep, pač pa je mogoče govoriti le o milejši krivdni obliki in sicer zavestni ali nezavestni malomarnosti.