VSK sklep Kp 188/95

: Pritožbi zagovornika obdolženega A.M. se ugodi in izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je obdolženega A.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odst. 53. člena KZ RS.

Na podlagi 51.-53. člena KZ SFRJ je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odst. 53. člena KZ RS z uporabo 2. točke 42. člena in 4. točke 1. odst. 43. člena KZ SFRJ določilo kazen enega meseca zapora, ki ne bo izvršena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne stori novega kaznivega dejanja. Na podlagi 2. odst. 105. člena ZKP je oškodovanko A.T. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je še, da je po 1. odst. 95. člena ZKP obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odst. 92. člena ZKP v znesku 103.063,00 SIT, od česar odpade na povprečnino 50.000,00 SIT, plačati potrebne izdatke oškodovanke v znesku 16.000,00 SIT ter nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke v znesku 170.295,00 SIT.

Zoper sodbo se, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o stroških, pritožuje obdolženčev zagovornik. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Na pritožbo odgovarja pooblaščenka zasebne tožilke. Njeno vlogo je šteti kot odgovor na pritožbo le v tistem delu, kolikor prereka utemeljenost pritožbenih navedb, ki zadevajo odločitev o stroških, ki jih ji je sodišče prisodilo. Zavzema se, da bi sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritrditi je treba obdolženčevemu zagovorniku, da je dejansko stanje, kolikor se nanaša na ugotovitve pomembne za presojo subjektivne plati obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je pravilno dognalo, da je obdolženec po prepiru z oškodovanko A.T. z vrtnimi vilicami zamahnil proti njeni glavi in jo takoj zatem z ročajem tega orodja pahnil tako, da je padla nazaj in si pri tem poškodovala levo zapestje. Nobenih pomislekov nima pritožbeno sodišče niti v tistem delu, kjer je prvostopno sodišče ugotovilo, da je podana vzročna zveza med obdolženčevim ravnanjem in hudo telesno poškodbo oškodovanke. Ni pa prepričljiv sklep, da je obdolženec kaznivo dejanje storil z eventualnim naklepom. V obrazložitev takega sklepa sodišče navaja, da se je obdolženec zavedal, da lahko že priletna oškodovanka na neutrjenem terenu sveže zrahljane zemlje izgubi ravnotežje ter pade in se poškoduje ter s tem, da jo je pahnil, privolil v nastanek prepovedane posledice.

Očitnost zagate, v kateri se je znašlo sodišče prve stopnje pri ocenjevanju krivdne oblike, iz katere je obdolženec storil kaznivo dejanje, se da razbrati tudi iz tistega dela sodbe, kjer pravi, da je tako hudo posledico v določeni meri možno pripisati tudi nesrečnemu spletu okoliščin, na katere nista mogla vplivati ne obdolženec ne oškodovanka, in dalje, da ima praviloma zvin zapestja za posledico le nekaj tednov trajajoče bolečine, omejeno funkcionalnost roke, povečini brez prizadetosti lokalnih živcev ter le začasno omejeno delovno sposobnost prizadetega uda, kar torej pomeni, da ponavadi taka poškodba ostaja v mejah lahke telesne poškodbe. Med zavestnimi sestavinami eventualnega naklepa je potrebno ugotoviti tudi, ali se je storilec zavedal možnosti, da bo iz njegovega ravnanja nastala prepovedana posledica. Pri eventualnemu naklepu storilec ni prepričan, da bo prepovedana posledica nastala, se pa zaveda možnosti njenega nastanka. Obdolženi A.M. je z ročajem vrtnih vilic pahnil oškodovanko, ki je bila v stoječem položaju, tako da je padla na tla in si hudo poškodovala levo zapestje. Obdolženec je preprost človek, brez kakršnekoli izobrazbe na medicinskem področju. Drži, da je oškodovanka A.T. močnejše rasti in že v letih, vendar pa je dejstvo, da je padla na tla na kraju, kjer tla niso trda in ni nobenih trših ali štrlečih predmetov, pač pa zrahljana prst. Zdravniki, ki so oškodovanko po poškodbi pregledali, in to je trajalo vse do 26.2.1993, ko je svoje mnenje podal prof. dr. A.D. z Inštituta za sodno medicino v Ljubljani, temu je seveda botroval tudi neugoden potek zdravljenja poškodbe, so oškodovankino poškodbo ocenjevali kot lahko. Iz zasebne tožbe, ki jo je sprva zoper obdolženca vložila A. T., je tudi videti, da je na A.M. letel očitek, da jo je lahko telesno poškodoval. Zategadelj je potrebno na podlagi vseh teh dejstev znova pretehtati, ali je iskustveno gledano prepričljiv sklep, da bi se obdolženec moral zavedati, da lahko s takim svojim ravnanjem povzroči prepovedano posledico. Tudi iz izvedenskega mnenja prof. dr. A. D. namreč izhaja, da je obravnavnai primer glede nastanka in teže poškodbe po svoje specifičen. Ni prišlo zgolj do izvrtja roke, zvina zapestja in delnega izpaha glavice podlahtnice s poškodbo vezi med zapestnimi kostmi, kar bi bilo samo na sebi lahka telesna poškodba, pač pa tudi do pretisnjenja živca in žil s posledično slabšo oživčenostjo in prekrvitvijo prizadetega dela.

Najmanj, kar je mogoče reči, je, da je vprašljiv sklep, da bi se obdolženec zavedal, da lahko s tem, da je v ugotovljenih okoliščinah oškodovanko pahnil, le to hudo telesno poškoduje. Nadalje je povedati, da zavest o možnosti nastanka prepovedane posledice sama po sebi še ne dokazuje storilčevo privolitev v nastalo posledico. V kolikor ni dejstev, ki bi dokazovale, da je storilec v nastanek poškodbe privolil, ni podana eventualni naklep, pač pa je mogoče govoriti le o milejši krivdni obliki (zavestni ali nezavestni malomarnosti). Obdolženec je oškodovanko pahnil le enkrat, pa še to, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ker je svoji jezi dal duška, ne pred tem, ne po tem, ko je padla na tla, je ni udaril. Okoliščin, ki bi kako drugače kazale, da je obdolženec s tako posledico soglašal, prvostopenjsko sodišče ni navedlo. Od tod je ugotoviti, da so sklepi sodišča, kolikor zadevajo subjektivno plat obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, zmotni. Pritožbeno sodišče seveda ni moglo spremeniti izpodbijane sodbe, kakor sta predlagala višji državni tožilec, podrejeno pa tudi oškodovankina pooblaščenka, tako da bi kaznivo dejanje opredelilo kot hudo telesno poškodbo storjeno iz malomarnosti, saj bi na ta način moralo poseči v dejansko stanje, česar pa ne sme storiti, ako samo ne opravi obravnave. Nenazadnje pa bi bil, v kolikor bi šlo za kaznivo dejanje storjeno iz malomarnosti, kazenski pregon zastaran.

Pritožniku je potrebno pritrditi tudi v tistem delu, kjer izpodbija odločbo o stroških kazenskega postopka, ki jih je sodišče prisodilo oškodovankini pooblaščenki. V tem delu odločitev ni obrazložena. Res je, da je kazenski postopek stekel sprva na zasebno tožbo, vendar pa se je pozneje nadaljeval po obtožbi državnega tožilca. Z odškodninskim zahtevkom je sodišče prve stopnje A.T., glede na to, da ga oškodovanka ni prilagodila spremenjenim razmeram glede denarne vrednosti, niti ga ni po višini specificirala in utemeljila, po 2. odst. 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Zato bi moralo sodišče odločbo o stroških natančneje utemeljiti. K temu pa je zagrešilo še eno nepravilnost, saj je iz razglašene sodbe videti, da ni določilo višino posameznih stroškov, pač pa je to storilo pozneje, očitno pa po razglasitvi sodbe. Tak način pa zagotovo ni dopusten, saj se mora pismeni odpravek sodbe v celoti ujemati z raglašeno sodbo.

Predsednica senata bi zato morala v skladu s 3. odst. 93. člena ZKP odločiti s posebnim sklepom, ne pa na tak način posegati v razglašeno sodbo.

Upoštevaje povedano je bilo potrebno pritožbi zagovornika obdolženega Alfonza Martelanca ugoditi in izpodbijano sodbo po 1. odst. 392. člena ZKP razveljaviti ter zadevno vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Šele, ko bo sodišče tudi v nakazani smeri ocenilo izvedene dokaze, se bo lahko dokopalo do zanesljivih in s tem tudi pravilnih dejanskih, nato pa tudi pravnih sklepov.