VSC sodba II Kp 24659/2012

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi A. K. mora plačati sodno takso.

1S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi A. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolženec je bil obsojen na plačilo stroškov kazenskega postopka, oškodovanec pa je bil napoten, da odškodnino uveljavlja v pravdi. Z isto sodbo je bilo odločeno še, da se zoper obdolženega S. K. zavrne obtožba, da naj bi v sostorilstvu storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena KZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Za stroške tega dela kazenskega postopka je bil obremenjen proračun, oškodovanec pa je bil napoten, da odškodnino uveljavlja v pravdi.

2Zoper obsodilni del sodbe se je pravočasno pritožil zagovornik obdolženega A. K., odvetnik. Uveljavlja pritožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 370. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ko sodbo sodišča prve stopnje izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi kršitve določb kazenskega zakona (kršitev kazenskega zakona) ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe oziroma njeno spremembo tako, da se obdolženca oprosti obtožbe.

3Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4Pritožba ni utemeljena.

5Uradni preizkus pritožbeno izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila prvega odstavka 383. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. Sodišče prve stopnje je izvedlo povsem zadosten dokazni postopek. Nasprotnega tudi pritožnik ne trdi. Na glavni obravnavi pretresene dokaze, na katere je v skladu z določilom prvega odstavka 355. člena ZKP sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, je ocenilo v skladu z načelom proste presoje dokazov, ko je vestno pretehtalo vsak dokaz zase in vsak dokaz v zvezi z drugimi dokazi in nato presodilo, ali je neko dejstvo dokazano ali ne. Sklepanje sodišča prve stopnje o dokazanosti dejstev, tudi tistih, ki so znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, temelji na logični, dovolj kritični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki je v sodbi argumentirano obrazložena in je za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiva.

6Bistvo pritožbenih izvajanj je nestrinjanje z oceno dokazov, ki jo je sprejelo in kot jo je utemeljilo sodišče prve stopnje, ko pritožnik na eni strani graja oceno o verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe, na drugi strani pa napada argumentacijo ocene, da obdolženčevemu zagovoru ni moč slediti. Bistveni poudarki sodišča prve stopnje, zakaj je moč slediti oškodovančevi izpovedbi so naslednji:

- oškodovanec je že ob podaji kazenske ovadbe, le kratek čas po dogodku, dogajanje opisal povsem enako, kot na glavni obravnavi, ko je bil zaslišan kot priča,

- oškodovančeva izpovedba ima oporo tudi v drugih izvedenih dokazih, pa naj gre za prezentacijo dogajanja neposredno pred napadom nanj, ob napadu nanj, ali pa po tem, ko je že bil poškodovan,

- saj je skladno z izpovedbo priče Š. predstavil, da je bil razlog za njegovo drugačno obravnavanje polkrožno obračanje na dvorišču,

- saj je skladno z izpovedbo priče J. K. izpostavljal krvavitev in brisanje krvi s papirjem, ki mu ga je izročila ta priča,

- saj je skladno z izpovedbo te priče oškodovanec pojasnil, da jo je prosil za telefonsko številko policije,

- saj sta policista potrdila oškodovančevo poškodovanost, prestrašenost in tudi to, da jima je oškodovanec pojasnil, da ga je obdolženec udaril na usta,

- saj je tudi oškodovančev delodajalec potrdil takšen redosled dogajanja in vsebino dogajanja, s čimer je bil tekom samega dogajanja po telefonu seznanjen s strani oškodovanca, kot ga je prezentiral tudi oškodovanec in

- končno pa je tudi izvedenka sodne medicine potrdila tisti način poškodovanja, ki ga je stanovitno opisoval oškodovanec.

7Tako argumentirane dokazne ocene oškodovančeve izpovedbe pritožnik ne more spodnesti, kot tudi ne more računati na uspeh pri zavzemanju za drugačno oceno obdolženčevega zagovora, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, zakaj oškodovancu sledi, čeravno njegova izpovedba ni skladna z izpovedbami drugih prič. Tako ne more biti točna pritožbena trditev, da se v izpodbijani sodbi nekritično verjame oškodovančevi izpovedbi.

8Pritožba ne konkretizira, v čem naj bi sodišče prve stopnje v sodbo protispisno povzelo vsebino zapisnikov o zaslišanju prič. Kot je zgoraj poudarjeno, sodišče prve stopnje oškodovančevi izpovedbi ni sledilo zgolj zato, ker je dogodek enako kot na sodišču, opisal že ob podaji kazenske ovadbe. Glede na argumentacijo sodišča prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne najde razloga za dvom v oškodovančevo izpovedbo v delu, ko je pojasnil, da je šel dvakrat v pisarno in da je v pisarni obdolžencu predal dokumentacijo, še posebej, ko je logično opisal, kar povzema tudi pritožba, da sta bila obdolženec in S. K. sprva do njega prijazna, da pa je bilo drugače, ko ju je viličarist seznanil z oškodovančevim polkrožnim obračanjem in ko tudi viličarist ni izključil možnosti, da stranke same odnesejo dokumentacijo v pisarno. Ob takšni, tudi za pritožbeno sodišče logični in verodostojni oškodovančevi izpovedbi, je sodišče prve stopnje utemeljeno podvomilo v verodostojnost prezentacij oškodovančevega prihoda v pisarno, ki so jih tendenciozno podali obdolženec, S. K. ter priča Š., ko končno tudi J. K. ni zanikala oškodovančevega dvakratnega prihoda v pisarno, saj je pojasnila, da je samo enkrat videla, ko je oškodovanec prišel v pisarno, da pa ne ve, kaj se je prej dogajalo. Ker tako ne more biti točna pritožbena trditev, da je oškodovanec o dvakratnem prihodu v pisarno lažno izpovedal, pritožnik tudi ne more računati na uspeh pri zavzemanju, da je treba zaradi dvoma v ta del oškodovančeve izpovedbe, z rezervo jemati tudi nadaljnjo oškodovančevo izpovedovanje.

9Protispisna je pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila priča Š. na malici in da zato ni mogla sprejeti dokumentacije. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo (točka 15 izpodbijane sodbe), da je slednja priča vsekakor bila na dvorišču in tudi komunicirala z oškodovancem, da pa je bil ravno (bližajoč se) čas malice razlog za to, da dokumentacije ni sprejela in da je dokumentacijo oškodovanec sam odnesel v pisarno, kar tudi sicer ni bil osamljen primer, sploh pa je priča pojasnila, da ji je oškodovanec res da izročil papirje, a jih je nato oškodovancu dala nazaj v roke in da ne ve, če je oškodovanec po tem šel v pisarno.

10Povsem neproduktivna je pritožbena razprava o tem, da je bil morda oškodovanec, če ne že zaspan, pa gotovo utrujen in da takšni ljudi, ki imajo zmanjšan tolerančni prag, drugače reagirajo, saj je oškodovanec, ko ni dvomil, da se je zadeva začela zapletati ravno zaradi polkrožnega obračanja, ki ga ni zanikal, prepričljivo pojasnil, da ga je sprva nadrl viličarist, česar tudi slednji ni zanikal, rekoč, da je oškodovanca res bolj “na šarf” ogovoril, da sta bila obdolženec in S. K. do njega sprva prijazna, ne pa tudi, ko sta bila seznanjena s polkrožnim obračanjem in ko je zahteval vrnitev dokumentacije.

11Na ravni golega ugibanja ostaja pritožbena teza, da se je listina, katere fotokopija se nahaja v spisu, zmečkala med prerivanjem. Oškodovanec ni trdil, da je dokumentacijo med pretepanje držal v roki. Sam pritožnik pa pravi, da ni običajno in naravno, da bi obdolženec med pretepanjem in udarjanjem v rokah držal tudi listine, zaradi česar pritožnik tudi povsem zaman pogreša okrvavljenost dokumentacije.

12Subjektivna ocena oškodovanca in priče F. o tem, ali se je oškodovancu mudilo ali ne, ko je oškodovanec na povsem načelni ravni izjavil, da se mu tisti petek sicer ni mudilo, po sodbi pritožbenega sodišča ne more biti odločilna pri presoji verodostojnosti oškodovančeve prezentacije relevantnih okoliščin obravnavanega dogodka. Je pa relevantno to, kar pritožnik povsem zanemari, da priča F. ni potrdila obdolženčevega zagovora o tem, da naj bi obdolžencu priča govorila o tem, da je oškodovanec problematičen, saj je citirana priča izrecno potrdila, da z oškodovancem ni imela nikoli težav. Tudi ta izpovedba tako pod vprašaj postavlja sprejemljivost zagovora obdolženca in zagovora S. K. Že tudi glede na to, sploh pa ob verodostojni oškodovančevi izpovedbi, ko padec zanika, dejstvo, da je priča F. potrdila, da sta ji obdolženec in S. K. ob prihodu v C. govorila o tem, da je oškodovanec padel in se pri tem poškodoval, ne more biti govora o tem, da je do oškodovančevega poškodovanja prišlo na način, ki ga kot možnega poudarja obdolženec in ga kot enega od možnih povzema tudi pritožba, namreč da se je oškodovanec, ko je padel nazaj, nagonsko poskušal obrniti in preprečiti padec, med padanjem pa je zadel z obrazom v radiator.

13Ob tem, ko je oškodovanec ves čas postopka trdil, da sta ga fizično napadla oba, obdolženec in S. K., ko je ves čas postopka stanovitno trdil, da mu je odločilni udarec, ki je vodil v poškodbo ustnice in zoba (začutil je toploto na obrazu in bolečino v zobu) prizadejal ravno obdolženec, dejstvo, da je, ko je bil vnovič zaslišan, nekoliko drugače predstavil akterje udarca, zaradi katerega se je sklonil, tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne more biti okoliščina, ki bi pod vprašaj postavljala oškodovančevo izpovedbo o tem, da je bil v obravnavanem dogodku poškodovan na način, ki izhaja iz krivdoreka, da je utrpel vse tam navedene poškodbe in da mu je te poškodbe povzročil ravno obdolženec.

14Oškodovanec je bil decidiran v izpovedbi, da med dogajanjem ni padel. Tudi v tem delu mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, zaradi česar zanikanje padca ne more biti rezultat nespominjanja dogodka, oziroma lažnega opisovanja obravnavanega dogodka, kot to zmotno meni pritožnik.

15Dogajanje v katerem je prišlo do oškodovančevega poškodovanja, tudi po besedah obdolženca in S. K. ni bilo statično, temveč očitno izredno dinamično, zaradi česar na ravni ugibanja ostaja pritožbena razprava o tem, kam bi se moral oškodovanec zaleteti ob odrinjenju, oziroma kam vse bi moral zadeti ob premikanju ob desni steni. Tudi dejstvo, da je ob takšnem dogajanju odpiranje vrat ostalo za oškodovanca nedorečeno, ne more biti okoliščina, ki bi verodostojnost njegove prezentacije odločilnih dejstev, postavljale pod vprašaj.

16Že zgoraj so izpostavljeni argumenti, ki so sodišče prve stopnje, po načelu proste presoje dokazov, vodili pri oceni verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe. Ob tako prepričljivi oškodovančevi izpovedbi, izhajajoč iz citiranega načela, pritožnik na drugačno oceno oškodovančeve izpovedbe ne more računati s tehničnim izpostavljanjem tega, da so padec potrdile tri osebe.

17Pritožbeno izpostavljeno oškodovančevo psihično stanje po dogodku nima podlage v dokazih, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot verodostojne (izpovedbi policistov, izpovedba priče F.). Oškodovančeve prezentacije dogodka tudi po sodbi pritožbenega sodišča ni moč povezovati z oškodovančevimi rentnimi težnjami, kot to skuša prikazati pritožnik.

18Res je, da sta obdolženec in S. K. mirno sprejela dokumentacijo in bila z oškodovancem prijazna, kot je to verodostojno opisal oškodovanec, a to je trajalo le do takrat, ko ju je viličarist seznanil z oškodovančevim polkrožnim obračanjem. Očitno seznanitev s tem dejstvom sama zase še ni bila zadosten povod za tudi fizični obračun, da je prelomnico predstavljal oškodovančev vnovičen prihod v pisarno in njegova zahteva po vrnitvi dokumentacije. Nekaznovanost obdolženca in dejstvo, da je bil oškodovančev kamion konec koncev le raztovorjen in da sta se obdolženec in S. K. pogovarjala z oškodovančevim delodajalcem, očitno pa mu predstavila prirejeno verzijo dogodka, ne morejo biti okoliščina, ki bi, ob sicer zanesljivih dokazih, ki potrjujejo krivdorek, vodile v drugačno odločitev o utemeljenosti obtožbe, kot jo je sprejelo in argumentiralo sodišče prve stopnje.

19Poslovni prostori, kjer je prišlo do oškodovančevega poškodovanja, niso bili kriminalistično tehnično pregledani v tem smislu, da bi se natančno iskali morebitni biološki sledovi, policista sta prišla na kraj določen čas po dogodku, ko so lahko bili prostori, če so bili okrvavljeni, že tudi očiščeni, zaradi česar dejstvo po policistih neevidentiranih sledov krvi ne morejo biti odločilna okoliščina za presojo utemeljenosti obtožbe v tej zadevi. Krvnih sledov na oškodovančevih oblačilih policista nista zanikala, saj je policist M. pojasnil le, da je bil oškodovanec krval po ustnici, da pa drugje krvi ni videl, je pa zato policist G. pojasnil, da misli, da je imel oškodovanec kri tudi po oblačilih. Takšna okrvavljenost pa gotovo govori v prid zaključku, da je prišlo do oškodovančevega poškodovanja v obravnavanem dogodku, na način, kot ga je opisal oškodovanec.

20Oškodovanec je verodostojno zanikal možnost poškodovanja ob padcu na tla, oziroma ob padcu ob radiator, zaradi česar ne more imeti posebne teže pritožbena razprava o tem, da fotografije prikazujejo kar dva radiatorja, ki sta bila na poti oškodovančevega gibanja in bi lahko oba povzročila poškodbo ustnice pri oškodovancu. Sicer pa tudi pritožnik sam zgolj ugiba, da je verjetnejši potek dogodka v smislu prerivanja ob poskusu fizičnega odvzema listin, kot pa takojšen napad s pestmi, kot ga zatrjuje oškodovanec. Nenadno končanje dogodka, je pritožbena teza, ki nima podlage v na glavni obravnavi pretresenih dokazih. Res je, da je izvedenka sodne medicine kot način poškodovanja dopustila tudi udarec ob radiator oziroma udarec s čelom, vendar takšen način poškodovanja nima opore v oškodovančevi izpovedbi, ko je bil oškodovanec decidiran v trditvi, da sta v krivdorek povzeti poškodbi nastali zaradi obdolženčevega aktivnega udarca v predel ust. Ob tem, ko je oškodovanec natančno opisal sam udarec, ki je vodil v nastanek poškodb, je protispisna pritožbena trditev, da nihče od udeležencev ni znal natančno opredeliti poteka samega dogodka oziroma padca, ki ga pa oškodovanec tako ali tako zanika. Tako iz oškodovančeve izpovedbe, kot tudi iz mnenja izvedenke sodne medicine izhaja, da je obe poškodbi, ki sta povzeti v krivdorek, lahko povzročil zgolj en udarec s pestjo v ta del oškodovančevega obraza. Ob tem, ko oškodovanec ni trdil, da bi bili vsi preostali udarci s pestjo usmerjeni ravno v obraz, temveč v glavo, oziroma zgornji del telesa, pritožnik tudi povsem zaman pogreša posledice udarcev s pestjo ravno na oškodovančevem obrazu. Poškodba komolca, reber in zatilja, kot je na glavni obravnavi pojasnila izvedenka sodne medicine, ni nujno posledica ravno padca, saj je lahko tudi posledica udarcev v te dele telesa, ki jih je zatrjeval tudi oškodovanec sam.

21Sodišče prve stopnje tako zaključuje, da je ocena oškodovančeve verodostojnosti povsem na mestu. Ker je ta ocena argumentirana z jasnimi in medsebojno skladnimi ter razumnimi razlogi, ko tudi ni na mestu očitek protispisnosti, ne more biti govora o na sicer povsem načelni ravni zatrjevani procesni kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob brezhibnem spoštovanju procesnih določb pravilno in popolno dognalo pravno relevantno dejansko stanje in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, zaradi česar je odločba o obdolženčevi krivdi povsem na mestu.

22Glede na uveljavljane pritožbene razloge je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus odločbe o kazenski sankciji, kot to določa 386. člen ZKP. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave. Tudi v okviru te sankcije določena kazen zapora in preizkusna doba sta po sodbi pritožbenega sodišča uravnotežen odraz vseh, po sodišču prve stopnje, pravilno ugotovljenih, pritožbeno neproblematiziranih in korektno ovrednotenih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Ker se obdolžencu izrečena kazenska sankcija izkaže kot primerljiva s sankcijami, ki se izrekajo drugim storilcem, za kazniva dejanja, storjena v primerljivih okoliščinah, pritožbeno sodišče ni videlo potrebe po spremembi odločbe o kazenski sankciji v obdolženčevo korist.

23Glede na navedeno, ko se pritožbene navedbe niso izkazale kot utemeljene, ko tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu v celoti potrditi obsodilno sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu 391. člena ZKP.

24Glede na neuspeh s pritožbo, obdolženca, ki je bil spoznan za krivega, zadene dolžnost plačila stroškov pritožbenega postopka, torej sodne takse, ki jo bo po višini odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe. Po sodišču prve stopnje ugotovljene obdolženčeve premoženjske razmere in njegove preživninske obveznosti, ki pritožbeno niso problematizirane, ne narekujejo odstopa od načela, da mora vsakdo, ki je spoznan za krivega, plačati tudi stroške kazenskega postopka. Plačilo stroškov pritožbenega postopka torej ne bo ogrozilo obdolženčevega vzdrževanja in vzdrževanja oseb, katere mora obdolženec preživljati, zato je pritožbeno sodišče obdolžencu v plačilo naložilo tudi sodno takso za pritožbeni postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.