VSM Sklep V Kp 21582/2018

Pritožba zagovornika obdolženega T.K. se zavrne kot neutemeljena.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi drugega odstavka 285.e člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) kot neutemeljen zavrnilo predlog za izločitev dokazov, ki ga je podal zagovornik obdolženega T.K. na predobravnavnem naroku dne 10. 2. 2021.

2Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter kršitve 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izločitev dokazov ugodi in dokaze, katerih izločitev je obramba zahtevala, iz kazenskega spisa izloči.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po proučitvi spisovnih podatkov in razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

5Uvodoma zatrjevanih izpodbojnih razlogov pritožnik podrobneje ne pojasni, v nadaljevanju pritožbe pa glede zavrnitve predloga za izločitev vseh dokazov, ki jih je v preiskavi izvedla strokovna sodelavka brez navzočnosti preiskovalnega sodnika, v bistvenem navaja, da strokovni sodelavec v ZKP nima pooblastila in upravičenja opravljati posameznih procesnih dejanj v fazi preiskave in na glavni obravnavi. Nasprotuje uporabi 54. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in poudarja, da z ZS, ki ureja organizacijo in položaj sodišč in sodnikov na splošni ravni, ni možno dopolnjevati določil ZKP. Sklicuje se na 23. člen Ustave in 6. člen EKČP ter glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ezgeta proti Hrvaški št. 40563/2012 z dne 7. 9. 2017 meni, da je takšna praksa slovenskih sodišč iz vidika ustavno procesnih jamstev v kazenskem postopku in pravic opredeljenih v EKČP nezakonita.

6Stališču pritožnika ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da lahko v okviru svojih pristojnosti posamezna procesna dejanja izven glavne obravnave, kot je zaslišanje prič v preiskavi, samostojno opravljajo strokovni sodelavci. V nasprotju s prepričanjem pritožnika je sodišče prve stopnje svoje zaključke pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 54. člena ZS, po kateri lahko strokovni sodelavci v posameznih zadevah izven glavne obravnave zaslišujejo stranke, priče in izvedence, opravljajo zahtevnejše priprave za glavno obravnavo, poročajo na sejah senatov, izdelujejo osnutke sodnih odločb, pod vodstvom sodnika vodijo glavne obravnave, ter opravljajo drugo delo po odredbi sodnika. Pooblastilo strokovnim sodelavcem, da (med drugim) izven glavne obravnave opravljajo posamezna procesna dejanja, podeljuje torej ZS (kot lex generalis), katerega določbe veljajo za vsa sodišča v Republiki Sloveniji, razen za ustavno sodišče (drugi odstavek 1. člena ZS), kar pomeni veljavnost pooblastila strokovnim sodelavcem za sodišča vseh vrst in stopenj. Čeprav ZKP posebej ne določa pooblastil strokovnih sodelavcev v (pred)kazenskem postopku, pa njihovim ravnanjem zgolj iz tega razloga ne gre odreči procesne veljavnosti, še zlasti, ker pristojnosti strokovnih sodelavcev jasno določa prej citirani drugi odstavek 54. člena ZS, ki kot krovni zakon ureja organizacijo in poslovanje sodišč. Odsotnost izrecnih pooblastil v ZKP (kot lex specialis v smislu, kdo lahko opravlja preiskavo in posamezna preiskovalna dejanja in komu jih preiskovalni sodnik lahko prepusti) tako ne pomeni nezakonite sodne prakse slovenskih sodišč, kot trdi pritožnik.¹

7Opisana pravna ureditev, ki glede na izrecno zakonsko pooblastilo dopušča, da lahko strokovni sodelavec izven glavne obravnave zaslišuje stranke in priče, tudi ne pomeni kršitve obdolženčevih pravic iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. V konkretni zadevi je preiskavo opravljal preiskovalni sodnik M.R., torej sodnik, ki je bil določen po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in sodnim redom, medtem ko je strokovna sodelavka J.G. v preiskavi opravila posamezna procesna dejanja, to je zaslišanje prič R.B., B.K. in J.K. Na ta način je strokovna sodelavka ravnala skladno s pooblastili iz 54. člena ZS in izključno v okviru svojih pristojnosti. Z vidika zaščite pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in prvega odstavka prvega odstavka 6. člena EKČP, pa je izpostaviti še pomembno določbo četrtega in petega odstavka 53.a člena ZS v zvezi s četrtim odstavkom 54. člena ZS, da je zoper odločitev strokovnega sodelavca vselej dovoljeno pravno sredstvo, o katerem odloči sodnik istega sodišča. Zaslišanja prič, ki jih je v preiskavi izvedla strokovna sodelavka, zato ne predstavljajo nedovoljenih dokazov, ki bi jih bilo treba izločiti iz spisa, ko tudi sicer ne gre prezreti, da pritožnik kršitev, ki bi naj takšno izločitev dokazov utemeljevale, ne konkretizira. Kot nerazumljive in neutemeljene pa se izkažejo še pritožbene navedbe, s katerimi pritožnik poudarja pomembnost izvedbe posameznih preiskovalnih dejanj v fazi preiskave, in sodišču prve stopnje netočno očita, da jih je štelo kot nekaj neodvisnega in nepomembnega.

8Pravilnosti izpodbijanega sklepa pritožnik ne more omajati niti s sklicevanjem in lastno interpretacijo odločitve ESČP v zadevi Ezgeta proti Hrvaški. Slednjo je v točki 8 obrazložitve izpodbijanega sklepa korektno povzelo in analiziralo že sodišče prve stopnje ter pravilno zaključilo, da je dejansko stanje konkretnega primera drugačno. Pritožnik zato ne more prepričati v nasprotno z očitki o nepravilnem povzemanju dejanskega stanja iz navedene odločbe. Bistvo sodbe ESČP je namreč v ugotovitvi, da je postopek vodil strokovni sodelavec, ki za vodenje postopka na podlagi zakonodaje Republike Hrvaške sploh ni bil pooblaščen, saj je pravdni postopek vodil v nasprotju s 120. členom Zakona o sodiščih in 13. členom Zakona o pravdnem postopku Republike Hrvaške, medtem ko same zakonske ureditve v zvezi s prenosom pooblastil za opravo posameznih procesnih dejanj na strokovne sodelavce ESČP ni problematiziralo.² Gre torej za primer, ki ni primerljiv z obravnavano zadevo, v kateri je strokovna sodelavka posamezna procesna dejanja izvedla v okviru pristojnosti, ki ji jih podeljuje zakonodaja Republike Slovenije, in sicer 54. člen ZS. Pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na neposredno uporabljivost sodbe Ezgeta proti Hrvaški, ter jo zgolj selektivno in iztrgano iz konteksta povzemajo, so zato neutemeljene.

9Po obrazloženem, in ker zagovornik tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi vzbudilo dvom o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predlogov za izločitev dokazov odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Mariboru V Kp 48713/2012 z dne 10. 1. 2019, II Kp 26608/2017 z dne 7. 5. 2019 in IV Kp 9960/2017 z dne 13. 1. 2021.
² Ibidem.