45. člen ZUstS

Razveljavitev 1. odstavka 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki ureja pravico do zdravljenja v tujini, je začela učinkovati od naslednjega dne po objavi odločbe Ustavnega sodišča, tj. od 22. 3. 2014. V konkretnem socialnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločbe tožene stranke o zavrnitvi tožnikove zahteve za priznanje pravice do zdravljenja v tujini in do povračila stroškov v zvezi s takšnim zdravljenjem, do tega dne ni bilo pravnomočno odločeno, zato se 1. odstavek 135. člena Pravil ne uporablja za konkretni socialni spor. Ker je tožena stranka za odločitev o utemeljenosti zahtevka za priznanje pravice, kot jo je uveljavljal tožnik, uporabila to določbo, sta izpodbijani odločbi tožene stranke nezakoniti.

Ker je bil Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na mestnem območju Nove Gorice, v delu kjer je določen faktor zelenih površin, z odločbo Ustavnega sodišča razveljavljen, do razveljavitve pa v zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavljenega Odloka v tem delu ni mogoče uporabiti pri odločanju o izdaji gradbenega dovoljenja.

V obravnavani zadevi je sporna uporaba 8. člena Odloka, saj tožnik davčnemu organu očita nepravilno uporabo materialnega prava s sklicevanjem na kršitev ustavnega načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Pri tem tožnik ne izpodbija zakonitosti same odmere nadomestila, ampak uporabo vrednotesnja v višini 1800 točk, ki je po njegovem mnenju previsoko v primerjavi z zavezanci, ki imajo v občini stalno prebivališče (za katero je v Odloku določena višina 70 točk). Po mnenju sodišča je davčni organ ravnal prav, ko je svojo odločitev oprl na veljavni Odlok, saj ni imel pooblastila, da odkloni njegovo uporabo (exceptio illegalis), ker ta institut lahko uporabi le sodišče. Sodišču pa navedeno razlikovanje ne daje utemeljene podlage za dvom v ustavnost in zakonitost 8. člena Odloka. Ustavno sodišče namreč ni zavzelo stališča, kot zmotno meni tožnik, da vsako razlikovanje zavezancev glede na stalno ali začasno prebivališče pomeni kršitev ustavnega načela enakosti pravic pred zakonom, temveč je poudarilo, da je razlikovanje mogoče utemeljiti (le) ob razumnih razlogih. Sodišče ne more prekiniti postopka in vložiti zahteve za presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskega a

Posegi v zvezi s spremembo namembnosti objekta iz poslovne v stanovanjsko oziroma poslovno-stanovanjsko ali pa novogradnjo brez gradbenega dovoljenja ne predstavljajo kriterija za določanje namembnosti stavbnega zemljišča, saj gre še vedno za stanovanja za stalno ali začasno bivanje. Zato ni mogoče trditi, da je bil pri oblikovanju skupine a3) v Odloku kot merilo uporabljen kriterij namembnosti stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/84), ampak drug kriterij, zaradi česar v obravnavanem primeru ne bi smel biti uporabljen pri izračunu nadomestila po merilu namembnosti stavbnega zemljišča. V zvezi s tožbenimi navedbami glede neustavnosti (tako) velikega razpona v točkovanju stalnega in občasnega bivanja sodišče poudarja, da je predmet odločanja v upravnem sporu presoja zakonitosti dokončnega upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikov pravni položaj. V konkretnem primeru to pomeni zgolj presojo zakonitosti uporabe skupine a3) kot merila po namembnosti stavbnega zemljišča in z njo povezanega točkovanja. Sodišče nima pooblastila, da bi poseglo v sporne določbe Odloka na način, kot to velja za Ustavno sodišče (21. člen v zvezi s 45. členom ZUstS). Prav tako ne more vložiti

Delna razveljavitev 47. člena PUP-a se nanaša izključno na legalizacijo asfaltne baze, s tem pa je bil razveljavljen del izvedbenega prostorskega akta. Ker pa mora biti za izdajo gradbenega dovoljenja projekt načrtovane gradnje izdelan v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, ta pa je bil razveljavljen, ne obstoji več pravna podlaga za izdajo spornega gradbenega dovoljenja.

Razveljavljena podzakonska določba se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati.

V primeru, da je bilo o pravici ali obveznosti odločeno s posamičnim aktom, na podlagi odprave predpisa ali splošnega akta s strani ustavnega sodišča upravičenec ne more neposredno zahtevati uresničitve drugačnih pravic, temveč mora najprej zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta, s katerim je bilo odločeno o teh pravicah.

Razveljavljena določba Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

Upravni organ je zavrnil zahtevo Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov za priznanje položaja stranke v lokacijskem postopku zaradi tega, ker ni izkazal lastništva države na zemljiščih, na katerih je bila predvidena gradnja. Z odločbo Ustavnega sodišča RS je bil med upravnim sporom razveljavljen Odlok o spremembah in dopolnitvah sestavin dolgoročnega družbenega plana I, s katerim je občina v nasprotju s 3. in 8. členom ZKZ nezakonito spremenila namembnost najboljših kmetijskih zemljišč. Zato je Ustavno sodišče RS odpravilo zazidalni načrt. Ker je bilo sodelovanje v postopku odklonjeno tožeči stranki zaradi neizkazanega lastništva zemljišč, je z razveljavitvijo prostorskih aktov nastopil učinek odločitve Ustavnega sodišča RS tudi na to pravno razmerje, ker o njem še ni bilo pravnomočno odločeno.

Med upravnim sporom je Ustavno sodišče RS razveljavilo določbo Odloka v delu, ki določa osnovo za odmero nadomestila za trgovino z motornimi gorivi. Po določbi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno kar se smiselno uporablja tudi v primerih, ko ustavno sodišče razveljavi protiustavne ali nezakonite podzakonske predpise ali splošne akte, izdane za izvrševanje javnih pooblastil. Ker navedena določba Odloka ne more biti več podlaga pri odločanju o zadevi, o kateri na dan, ko je razveljavitev začela učinkovati, še ni bilo pravnomočno odločeno, je sodišče tožbi ugodilo.

Obe odločbi ustavnega sodišča, tako odločitev o razveljavitvi kot odločitev o ugotovitvi neskladja z učinki odprave, učinkujeta za nazaj in vplivata na pravno razmerje, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno oziroma so odpravljene posledice.

Odločitev ustavnega sodišča, da se pravilnik razveljavi, razveljavitev pa začne učinkovati po preteku devetih mesecev od objave odločbe v Uradnem listu RS, po 3. odstavku 45. člena ZUstS v zvezi s 44. členom ZUstS pomeni, da se taka določba ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno.

Razveljavitev učinkuje na sporno pravno razmerje, v katerem še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato tudi ni podana pravna podlaga, na kateri temelji odločitev tožene stranke.

Delovanje pristojnega organa v skladu s pooblastili na podlagi zakona, čeprav kasneje razveljavljenega, ni protipravno dejanje, zato tudi ni odškodninske odgovornosti države.

Odločilno za sporno oceno je bilo dejstvo, da je lahko izredno napredovalo le omejeno število zaposlenih. In to ne glede na dejansko oceno po posameznih kriterijih, temveč s pavšalno določeno mejo v odstotku. Taka ureditev v Pravilniku o napredovanju zaposlenih v vrtcih ter osnovnem in srednjem šolstvu v plačilne razrede (Uradni list RS, št. 41/94, 49/95 in 66/96) pa je bila v neskladju z Ustavo in zakonom, zaradi česar jo je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-91/97 z dne 1.2.2001 ne samo razveljavilo, temveč odpravilo. Po drugem odstavku 45. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) Ustavno sodišče izpodbijani podzakonski predpis odpravi, kadar ugotovi, da je potrebno odpraviti škodljive posledice, ki so nastale zaradi protiustavnosti ali nezakonitosti. Odprava učinkuje za nazaj. Odločba Ustavnega sodišča je bila objavljena v Uradnem listu št. 19/2001 dne 16.3.2001, torej pred odločanjem sodišča druge stopnje o pritožbi.

Razveljavitev protiustavnega ali nezakonitega podzakonskega predpisa ali splošnega akta, izdanega z izvrševanjem javnih pooblastil učinkuje le na pravna razmerja, v katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka, razen, če je bila zoper posamični upravni akt pravočasno vložena ustavna pritožba. Določba 45. člena ZUstS ob smiselni uporabi 44. člena istega zakona torej pomeni, da lahko razveljavitev podzakonskih predpisov učinkuje tudi na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno.

Sodišče svoje odločitve ne sme opreti na določbe pravilnika, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo.

Če ustavno sodišče razveljavi planski akt občine v delu, ki se nanaša na prostorski izvedbeni akt, ki je podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja, to bistveno vpliva na presojo zakonitosti izdanega lokacijskega dovoljenja.

Odlok in pravilnik, ki ju je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerje, ki je nastalo pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njem ni bilo pravnomočno odločeno.

Ker je Ustavno sodišče RS razveljavilo odlok o spremembah in dopolnitvah zazidalnega načrta, ki je bil podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja in ker takega odloka za razmerja, ki niso bila pravnomočno rešena, ni več možno uporabljati, je sodišče lokacijsko dovoljenje odpravilo.