41. člen ZN

Kadar se premoženjski tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni zahtevek, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. ZPP v drugem odstavku 44. člena kombinira ocenitveno dolžnost tožnika (drugi odstavek 44. člena ZPP) in korekturno dolžnost sodišča (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ocenitvena dolžnost zavezuje tožnika ob vložitvi tožbe in ob spremembi tožbe. Kasneje tožnik vrednosti spornega predmeta ne more več spreminjati. Na vrednost spora se je ob vložitvi tožbe še navezovalo vprašanje pravice do revizije in do stvarne pristojnosti. V obravnavanem primeru ocenjena vrednost spora v tožbi ni odpirala ne vprašanja stvarne pristojnosti niti vprašanja dovoljenosti revizije. Zato ni bilo razlogov za postopek po tretjem odstavku 44. člena ZPP. Ker sodišče lahko opravi korekturno dolžnost le do faze obravnavanja glavne stvari, je sklep, izdan šele v sodbi, tudi prepozen. V zvezi z izvršljivostjo kreditne pogodbe pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in presoje sodišča prve stopnje, da je bila kreditna pogodba, sklenjena kot zasebna listina, skladno z 49. in 50. členom ZN potrjena (solemnizirana) pri notarju. Drži, da je potrjevanje zasebnih listin k

Pritožbeno sodišče ugotavlja (obiter dictum), da tožnici ni mogoče nuditi pravovarstva, ker želi izvrševati pravico v nasprotju z njenim namenom, s tem pa nedopustno posega v pravico prvo toženca. Njen domet je, da se skozi namišljeno (slepilno) prizmo kršitve in posledično varstva njenih pravic iz skupnega premoženja razveljavi notarski zapis, kar posledično pomeni, da prvo toženec izgubi vse pravice in možnosti za uveljavljenje pravic iz naslova izpolnitve obveznosti iz posojilne pogodbe, tako v razmerju do tožnice, kot v razmerju do drugo toženca. To je vsebinska konkretizacija njenega interesa, ki pa neovrgljivo seže preko zavarovanega interesa, ki ji pripada iz naslova varstva pravic iz skupnega premoženja. Pri pravno dopustnem izvrševanju pravice subjekt izvršuje pravico tako, da ostane v pravno dovoljenih mejah, ne da bi posegal v pravico drugega. Pri zlorabi pravice pa subjekt sicer izhaja iz abstraktno dopustnega upravičenja, a ga izvršuje tako, da hkrati ogroža oziroma posega v pravico, ki pripada drugemu. Pri zlorabi pravice gre za odnos pravica - pravna dolžnost. Iz tako nakazanega odnosa med pravico in pravno dolžnostjo izhaja, da se pri zlorabi pravice pravno

Drži stališče revidentke, da soglasje zastavitelja, vsebovano v notarskem zapisu iz 142. člena SPZ, nadomešča klasično zemljiškoknjižno dovolilo iz 23. člena SPZ, vendar navedeno ne pomeni, da notar sam lahko enostransko nadomesti pomanjkljiv razpolagalni pravni posel zastavitelja. Zakon o notariatu v sedmem odstavku 43. člena sicer dopušča možnost kasnejše dopolnitve, poprave ali spremembe prvotnega notarskega zapisa, vendar hkrati določa, da se to lahko izvrši le z drugim (torej novim) notarskim zapisom. To pomeni, da morajo biti tudi pri popravku notarskega zapisa prisotne stranke, katerih udeležba je bila obvezna pri sestavi prvega zapisa, ter da morajo nov notarski zapis tudi podpisati (prvi odstavek 41. člena ZN). V konkretnem primeru bi morala pri sestavi popravka notarskega zapisa z dne 2. 6. 2009 sodelovati tožena stranka kot zastavitelj.

Javna listina vsebuje dvoje (izpodbojnih) dokaznih pravil: dokazno pravilo o pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njen označen kot izdajatelj in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njen potrjuje ali določa. Dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno. Sodišče zavezuje le, če ga nasprotna stranka dokazno ne izpodbija. V tem primeru mora sodišče ne glede na svoje prepričanje vzeti vsebino javne listine za resnično. Če pa nasprotna stranka dokazno informacijo javne listine izpodbija, bo sodišče prosto ocenjevalo izvedene dokaze, pri čemer pa mora oponent doseči višji dokazni standard.