48. člen ZLS

O predpisu, ki je že objavljen in uveljavljen, na referendumu ni mogoče odločati niti po ZLS niti po ZRLI, določbe katerega se smiselno uporabljajo tudi za referendum v samoupravni lokalni skupnosti (3. člen ZRLI). Po uveljavitvi občinskega predpisa volivci sicer lahko zahtevajo njegovo razveljavitev na podlagi 48. člena ZLS, vendar v sporni zadevi ne gre za takšno pobudo. Glede na navedeno vsebinsko odločanje o Obvestilu v nobenem primeru ne more vplivati na objavo oziroma uveljavitev (in tudi na veljavnost) Odloka, kar pomeni, da si pritožnik pravnega položaja v obravnavani zadevi s tožbo ne more izboljšati. Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da bi moral župan skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZLS, po podani pobudi volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, zadržati objavo Odloka do odločitve o pobudi oziroma do odločitve na referendumu. Župan bi ga skladno s četrtim odstavkom 46. člena ZLS smel objaviti šele, če bi bil sprejet Odlok na referendumu potrjen, in sicer skupaj z objavo izida referenduma. Vendar pa pritožnik teh kršitev postopka, ki vplivajo na njegov pravni interes za tožbo zoper Obvestilo, ne more učinkovito uveljavljati v tem upravnem sporu,

Pobuda volivcem za razpis referenduma ni v nasprotju z zakonom ali statutom občine, zato ni bilo nobenega razloga, da se pobudnike poziva k popravi.

ZLS v prvem odstavku 48. člena določa, da lahko najmanj pet odstotkov volivcev v občini zahteva izdajo ali razveljavitev splošnega akta ali druge odločitve iz pristojnosti občinskega sveta oziroma drugih občinskih organov. Organ, na katerega je naslovljena zahteva iz prvega odstavka, je dolžan v roku, ki ga določi statut občine, najkasneje pa v treh mesecih odločiti o zahtevi. Zakonodajalec ni določil, za katere "druge odločitve iz pristojnosti občinskega sveta" lahko volivci zahtevajo razveljavitev. Sklep o začetku priprave OPPN je sicer res procesni sklep, izdan na podlagi določb Zakona o urejanju prostora, vendar po presoji Vrhovnega sodišča zakon ne izključuje, da bi lahko občani zahtevali razveljavitev tudi takšne odločitve, kot je bila sprejeta v obravnavani zadev, če seveda zahtevo podpre zadostno število občanov (pet odstotkov vseh volivcev v občini).

Ker je obravnava prve pobude z dne 9. 5. 2016 pravnomočno zaključena, postopka v zvezi s to pobudo ni mogoče nadaljevati, kot to smiselno predlaga tožnik v dopolnitvi sedaj obravnavane pobude. Sedanjo pobudo je torej mogoče šteti le za "novo" pobudo, torej nov postopek (tožnik v vloženi pobudi sicer navaja, da je vsebinsko bistveno različna od prve pobude), kar pomeni, da bi morala pobuda izpolnjevati vse pogoje, ki jih zahteva ZLS in zato tožnikovo sklicevanje na podpise, ki so bili zbrani ob prvi pobudi ni utemeljeno.

Ker gre za akt, ki po presoji sodišča spada med druge odločitve po 48. členu ZLS, bi morala tožena stranka, ko je prejela od civilne iniciative pobudo za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma, ravnati po določbah 47. člena ZLS in ZUP. To pomeni, da se mora pobuda obravnavati kot vložena zahteva v upravnem postopku (63. člen ZUP in drugi in tretji odstavek 47. člena ZLS), za katero veljajo nadaljnje določbe 125. in 129. člena ZUP.

Glede na stanje konkretne zadeve bi moral župan vsebinsko obravnavati pobudo in njeno dopolnitev, kot jo je tožnik podal v okviru roka, ki mu je bil določen s pozivom z dne 14. 7. 2016, ter v izpodbijanem aktu obrazloženo utemeljiti, ali tako dopolnjena pobuda izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje za nadaljnji postopek ali pa jih ne izpolnjuje in v čem konkretno jih ne izpolnjuje. Takšnih vsebinskih razlogov v aktu ni. Toženka jih niti v sodnem postopku ni konkretno navedla. S samim sklicevanjem na spise zadeve oziroma njihovo predložitvijo pa po sodni praksi, ki je v tem pogledu povsem jasna in ustaljena, obrazložitve odločitve ni mogoče nadomestiti.

Glede na vsebino tožnikove pobude in tej priloženih obrazcev s podpisi volivcev, bi se pobuda lahko nanašala tudi na institut ljudske iniciative v smislu 48. člena ZLS, ne le na referendum; očitno pa je tudi, da vprašanje, ki naj bi bilo predmet referenduma, ni jasno izraženo, kot to zahteva zakon. Da je vprašanje in sploh vsebina pobude, ki jo je obravnaval župan, nejasna, nenazadnje potrjuje tudi sama toženka, že v obrazložitvi izpodbijanega akta in nato v upravnem sporu. Zato bi moral župan, preden je izdal izpodbijani akt, s pobudnikom razčistiti, uresničitev katere oblike neposrednega sodelovanja občanov pri odločanju v občini se uveljavlja s pobudo ter ga pozvati, da v primeru referenduma jasno in skladno z zakonom in občinskim statutom opredeli vprašanje, o katerem naj bi se odločalo. Če gre (tudi) za ljudsko iniciativo, pa da natančno opredeli, izdaja ali razveljavitev katere odločitve iz pristojnosti katerega občinskega organa se zahteva.

Po določbi 46. člena ZLS so lahko predmet odločanja na referendumu le splošni akti občine. Sodišče se strinja s toženo stranko, da konkretni sklep, na katerega se nanaša pobuda tožnikov, ni akt splošne pravne narave. Tega tudi tožniki v tožbi ne zatrjujejo. Zaradi navedenega je tudi po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ko je zavrnila zahtevo tožeče stranke za razpis naknadnega referenduma z vprašanjem, ki se ne nanaša na splošni akt iz občinske pristojnosti, pravilna in na zakonu utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 31. člena ZUS-1 lahko sodišče zadrži le izvršitev izpodbijanega akta - tega pa tožnik v tožbi ne predlaga, saj ne predlaga zadržanja izvršitve oziroma učinkov izpodbijanega obvestila, ampak uveljavlja zadržanje uradne objave odloka o prostorski strategiji razvoja občine A. do končne odločitve. Zato z vidika določila 2. odstavka 32. člena ZUS-1 izdaja začasne odredbe, tako kot jo predlaga tožnik, ni dopustna. Tožnik predlaga zadržanje objave akta, ki ga je sprejel občinski svet, ki ni isti organ, s katerim ima tožnik sporno razmerje v tem upravnem sporu v smislu tega, zoper kateri organ je vložena tožba v upravnem sporu. Vendar je po presoji sodišča element spornega pravnega razmerja (v smislu 3. odstavka 32. člena ZUS-1) v tem primeru vseeno podan, kajti po določilu 3. odstavka 46. člena ZLS je ravno tožena stranka tista, ki je dolžna zadržati objavo splošnega akta - v zvezi s katerim je tudi vložena pobuda za referendum in tožba - do odločitve o pobudi oziroma do odločitve na referendumu; tožnik pa lahko zadržanje objave na podlagi vložene tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu še podaljša do vročitve sodne odločbe o zakonitosti izpo

Z zahtevo za izdajo ali razveljavitev splošnega akta ali druge odločitve, občinskega sveta ali drugega organa, imenovane tudi ljudska iniciativa, lahko občani najširše predlagajo ureditev nekega vprašanja ali pa ponovno odločanje o sprejeti odločitvi, ki je lahko v obliki splošnega ali posamičnega akta. Občinski organ, na katerega je zahteva oz. ljudska iniciativa (oblikovana skladno s 47. členom ZLS) naslovljena mora dati zahtevo na dnevni red najkasneje v 3. mesecih in o pobudi odločiti.

Če o pobudi za ljudsko iniciativo za razveljavitev občinskega sveta odloči občinski svet, vlagatelj nima več pravnega interesa za izpodbijanje akta župana, izdanega v predhodnem postopku v zvezi s to pobudo pred odločitvijo občinskega sveta.

Iz določb 1. odstavka 42. člena, 2. točke 1. odstavka 43. člena ter 1. odstavka 46. člena ZUreP-1 in 2. odstavka 2. člena Uredbe o prostorskih ureditvah državnega pomena izhaja, da je prostorsko urejanje gradnje avtoceste zadeva iz pristojnosti države, in ne stvar, o kateri bi odločali občinski organi. Ker je načrtovanje in odločanje o prostorski ureditvi avtoceste vsebina državnega lokacijskega načrta, torej akta države, občinskega referenduma o določbah tega akta glede na določbe 46. do 46.b člena ZLS ni mogoče uspešno zahtevati. Tudi mnenje občinskega sveta k državnemu lokacijskemu načrtu ni splošni, temveč posamični akt, v zvezi s posamičnimi akti občine pa razpis referenduma glede na določbe 1. odstavka 46. člena ZLS ni dopusten. Izvedbo občinskega referenduma za druge odločitve iz pristojnosti občinskih organov tudi ni mogoče zahtevati na podlagi določb 48. člena ZLS, saj se določba 2. odstavka tega člena sklicuje na določbe 47. člena istega zakona le v obsegu, kolikor se nanaša na oblikovanje zahteve za izdajo oziroma razveljavitev odločitve organa občine, ne pa tudi v obsegu, kolikor se nanaša na razpis referenduma. Po določbi 1. in 3. odstavka 48. člena namreč odloča o