UPRS Sodba I U 543/2022-9

I. Tožbi se ugodi, odločba Zavoda za gozdove Slovenije, Območna enota Kranj, št. 3408-03-2314-K048/2021-13 z dne 24. 1. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15-ih dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil izdajo dovoljenja za krčitev gozda po 21. členu Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) na delu parc. št. 1214 k.o. ... za namen ureditve njivske površine v kmetijske namene.

2V obrazložitvi ugotavlja, da je po Gozdnogospodarskem načrtu in po stanju v naravi površina te nepremičnine gozd, kar je bilo ugotovljeno tudi na ogledu na kraju samem. V potrdilu o namenski rabi zemljišča z dne 28. 6. 2007, na podlagi katerega je tožnik kupil nepremičnino, je sicer navedeno, da naj bi šlo za najboljša kmetijska zemljišča in je pripravljalka prostorskega akta upoštevala strokovne podlage, ki so izkazovale, da ne gre za gozd. Vendar je organ raziskal, da je gozd obstajal še pred drugo svetovno vojno. V gozdnogospodarskem načrtu zemljišče ni bilo opredeljeno kot gozd zaradi zamika zemljiškokatastrskega načrta glede na orto foto posnetek. Tudi po Odloku o občinskem prostorskem načrtu občine Šenčur (v nadaljevanju Odlok o OPN), veljavnem na dan izdaje odločbe, je zemljišče uvrščeno v enoto urejanja prostora KE-27 z osnovno namensko rabo "območja gozdnih zemljišč", s podrobno namensko rabo "G-gozdna zemljišča". Namensko rabo kmetijskega zemljišča bi tožnik lahko dosegel le s spremembo prostorskega akta, za kar vložena pobuda ne zadošča.

3Ugotavlja še, da se tožnikova vloga upoštevaje 21. točko 3. člena GZ in 24. točko 3. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2¹) nanaša na krčitev gozda v kmetijske namene, pri čemer območje želene krčitve meri 1.080 m2 oziroma 0,11 ha. Tožnikove navedbe, da je v tem primeru po šestem odstavku 21. člena GZ kršitev dopustna, zavrača s sklicevanjem na 116. člen Odloka o OPN. Ta dopušča krčitev, če gre za spremembo gozda v pašnik, porasel z gozdnim drevjem ali oboro za rejo divjadi. Ker bi tožnik krčil gozd zato, da bi uredil njivsko površino za kmetijske namene, nameravana krčitev ne bi bila v skladu z rabo, ki jo dovoljuje prostorski akt. Površina, ki naj bi se krčila, res ne presega 0,5 ha, prav tako pa ne gre za varovani gozd ali gozd s posebnim namenom. Vendar to v predmetni zadevi ne more biti podlaga za odločanje o izdaji dovoljenja za krčitev gozda v kmetijske namene, saj bi organ v tem primeru odločil v nasprotju s prostorsko izvedbenimi pogoji oziroma bi nedovoljeno posegel v pristojnost, pridržano lokalni skupnosti. Meni, da se lahko šesti odstavek uporablja zgolj v povezavi s petim odstavkom 21. člena GZ. Sklicuje se tudi na sodno prakso, iz katere naj bi izhajalo, da se šesti odstavek 21. člena GZ lahko uporablja, kadar se peti ne more in da naj bi organ o krčitvi gozda odločal po diskrecijski pravici.

4Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil.

5Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. V tožbi navaja, da je izrek nejasen in nekonkretiziran. Tudi razlogi izpodbijane odločbe so nejasni in jih ni mogoče preizkusiti, saj vsebuje povzetek predpisov in nekaj stavkov kronologije dogodkov, ne pa razlogov za odločitev. Trdi, da ostaja nepojasnjeno, zakaj v obravnavani zadevi po presoji organa ni mogoče uporabiti šestega odstavka 21. člena GZ. Četudi organ odloča po prostem preudarku, ne more odločati samovoljno, ampak po določbah ZUP, konkretno po tretjem odstavku 6. člena. Opozarja na enotno sodno prakso, da se dovoljenje za krčitev gozda lahko izda četudi ni predvideno s prostorskim aktom, praksa organa, na katero se sklicuje toženka, pa ni obvezujoča pravna praksa, saj ni objavljena. Nerazumljivo je, da se organa sklicujeta na peti odstavek 21. člena GZ, saj je treba v obravnavanem primeru odločiti na podlagi šestega odstavka 21. člena GZ in njegovi vlogi ugoditi. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter o stvari samo odloči in podrejeno, da vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih drugostopenjske odločbe in poudarja, da šesti odstavek ne določa le dveh pogojev za dopustnost krčitve ampak tudi tretjega, ki določa skladnost krčitve s prostorskim aktom, kar je ožji pojem od predvidenosti. Pomeni, da je krčitev gozda dovoljena le za tak kmetijski namen, kot ga določa prostorski akt. V obravnavani zadevi je krčitev predvidena, vendar ne za nameravano rabo ampak za namene pašnika.

7Tožba utemeljena.

8Sodišče uvodoma zavrača tožbeno trditev, da je izrek izpodbijane odločbe v nasprotju z določbo 213. člena ZUP. Drži, da obravnavani izrek vsebuje tudi navedbe, ki vanj ne sodijo (kje oziroma kdaj je bil zahtevek opredeljen in kdo tožnika zastopa), vendar pa iz njega nedvoumno in konkretno izhaja, kateri tožnikov zahtevek je zavrnjen, tako da mu nedoločnosti in nejasnosti ni mogoče očitati. Prav tako ne drži, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Odločba sicer vsebuje številne nepotrebne navedbe in pojasnila v zvezi z okoliščinami, ki za odločitev niso pravno relevantne. Vendar pa je organ ugotovil dejansko stanje, ki je v zadevi relevantno, pojasnil iz česa tako ugotovljeno dejansko stanje izhaja, navedel materialni predpis, na katerega je organ oprl svojo odločitev in pojasnil svojo razlago in uporabo tega predpisa. Prav tako je navedel razloge, zaradi katerih se s tožnikovo razlago ni strinjal, tako da sodišče izpodbijano odločbo lahko preizkusi.

9ZG v 21. členu določa, da je treba za krčitev gozda v kmetijske namene pridobiti dovoljenje Zavoda (četrti odstavek). Zavod izda dovoljenje iz prejšnjega odstavka z odločbo, če ugotovi, da je krčitev v skladu s prostorskim aktom, s katerim se ureja območje, na katerem leži gozd oziroma gozdno zemljišče (peti odstavek). Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko izda Zavod dovoljenje tudi za krčitev gozda oziroma gozdnega zemljišča, čeprav taka krčitev ni predvidena s prostorskim aktom, vendar samo, če površina gozda oziroma gozdnega zemljišča, na katerem naj bi se izvedla krčitev, ne presega 0,5 hektarja in če taka krčitev ni v gozdu, ki je v skladu s tem zakonom opredeljen kot varovalni gozd ali gozd s posebnim namenom (šesti odstavek).

10Tožnik ne ugovarja ugotovljenemu relevantnemu dejanskemu stanju, da se njegova vloga nanaša na krčitev gozda na delu parc. št. 1214 k.o. ... v obsegu, ki ne presega 0,5 hektarja in da ne gre za varovalni gozd. Nadalje tožnik v tožbi ne ugovarja niti temu, da je v 116. členu Odloka o OPN določeno, da je na območjih osnovne namenske rabe "G-gozdna zemljišča" dopustna krčitev gozdov in izkoriščanje, ki imata za posledico spremembo gozda v pašnik, porasel z gozdnim drevjem ali oboro za rejo divjadi ter da je v vlogi za krčitev gozda navedel, da namerava na krčeni površini urediti njivske površine.

11Sporno med strankama pa je, ali se na tako ugotovljeno dejansko stanje, uporabi peti ali šesti odstavek 21. člena GZ. Toženka je v drugostopenjski odločbi dodatno pojasnila svoje razumevanje predpisa, in sicer na tak način, da se šesti odstavek lahko uporabi zgolj tedaj, če v prostorskem aktu krčitev gozda sploh ni predvidena, ne pa tudi, kadar je krčitev sicer dovoljena, vendar za drugačno rabo od nameravane. Ker je v obravnavani zadevi ugotovljena neskladnost nameravane krčitve, saj prostorski akt dovoljuje krčitev gozda za pašnik in ne za njivske površine, je vlogo zavrnila.

12Po presoji sodišča je taka razlaga predpisa zmotna. Predpis namreč ne govori o tem, da izjema po šestem odstavku 21. člena ZG velja le, če krčitev sploh ni predvidena v prostorskem aktu, če pa je predvidena, pa naj bi bila dopustna le tedaj, če je nameravana raba v skladu s prostorskim aktom. Peti odstavek 21. člena ZG izrecno določa, da organ izda dovoljenje za krčitev, če je krčitev v skladu s prostorskim aktom, šesti odstavek pa določa izjemo od tega pravila, tj. pravila, da mora biti krčitev v skladu s prostorskim aktom. Določba pove, kdaj sme organ izdati dovoljenje za krčitev tudi če ni v skladu s prostorskim aktom.

13V obravnavani zadevi ni sporno, da nameravana krčitev ni v skladu s prostorskim aktom, ker namerava tožnik urediti njivsko površino in ne gozd. Toženka je zato zmotno uporabila predpis, ko je štela, da se izjema iz šestega odstavka 21. člena GZ za tako situacijo ne uporabi.

14Drži, da bo z izvedbo krčitve namenska raba v nasprotju s prostorskim načrtom, vendar jo zakon, ob pogojih iz šestega odstavka 21. člena ZG, izrecno dovoljuje. Da je po hirearhiji pravnih aktov zakon nad splošnim aktom občine, pa izhaja iz tretjega odstavka 153. člena Ustave, ki določa, da morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni. Glede na to sodišče ne more slediti argumentu prvostopenjskega organa, da bi v primeru, če bi dovolil izjemo od namenske rabe, določene v Odloku o OPN, odločil v nasprotju z zelo določnimi prostorsko izvedbenimi pogoji oziroma da bi nedovoljeno posegel v pristojnost, pridržano lokalni skupnosti. Tudi lokalna skupnost je namreč dolžna dopustiti drugačno namensko rabo, kadar tak odstop izhaja neposredno iz zakona. Pri tem sodišče pripominja, da ne bi bilo nič drugače, če prostorski akt krčitve gozda ne bi dovoljeval, tj. če bi določal, da morajo obstoječe gozdne površine take tudi ostati, tj. ostati gozd. Tudi v tem primeru bi namreč krčitev pomenila, da gozda ni več, kar bi pomenilo odločitev v nasprotju z namensko rabo določeno v prostorskem aktu.

15Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

16Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do povračila stroškov sodnega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave in tožnika je v postopku zastopala odvetnica, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV, kar znaša 62,70 EUR, skupaj torej 347,70 EUR. Tožniku je stroške dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od vročitve sodbe. V skladu s točko c) tarifne številke 6 ZST - 1 bo sodna taksa vrnjena tožniku po uradni dolžnosti. V skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.

¹ Ur.l. št. 61/17.