VSM Sodba I Cp 26/2025

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka A. A. lastnica nepremičnine z ID znakom: parcela ... 832/2 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo povrniti stroške postopka tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve sklepa o odmeri stroškov v višini, kot bodo odmerjeni s posebnim sklepom s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka).

2Zoper zgoraj navedeno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je imela toženka v času sprejema Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) pravico uporabe na sporni nepremičnini, kar je med strankama nesporno, zemljiška knjiga pa je v letu 2002 vknjižila lastninsko pravico toženke. ZLNDL ureja lastninjenje zemljišč in zgradb, ki niso predmet lastninjenja po drugih zakonih, vendar to ne pomeni, da sodišču ob sojenju ni treba spoštovati predhodnih odločitev sodišča glede lastninske pravice na isti nepremičnini. V letu 2002 sta namreč veljala tako ZLNDL kot tudi Zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ). Četudi je ZLNDL nemara subsidiarne narave, ga je treba v obravnavanem primeru uporabiti, in sicer zato, ker nepremičnina ID znak parcela ... 832/2 ni bila olastninjena po določbi 14. člena ZSKZ. Subsidiarnost zakona ne pomeni, da mora sodišče iskati načine, da zaobide njegovo uporabo, temveč ga mora uporabiti v vseh primerih, ko lastninjenje nepremičnine ni bilo opravljeno po 14. členu ZSKZ. Ker lastninjenje sporne nepremičnine ni bilo zajeto v ZSKZ, je uporaba ZLNDL glede presojanja vprašanj o lastninski pravici na sporni nepremičnini pravilna, sodna praksa, katero sodišče omenja v 16. točki obrazložitve sodbe, pa datira iz obdobja po letu 2002. Poleg tega v primerih, ki jih navaja sodišče prve stopnje, o lastništvu nepremičnine verjetno ni bilo predhodno že odločeno s sodno odločbo, odločba Ustavnega sodišča RS (v nadaljevanju USRS) št. I-U-78/93 pa je bila izdana pred sprejemom ZLNDL in se zato ne more nanašati na razmerje med obema zakonoma.

Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo, da toženka ni bila dobroverna pri izvrševanju njene posesti in je zato ugovor priposestvovanja lastninske pravice neutemeljeno zavrnilo. Dobra vera toženke je bila dodatno podkrepljena leta 2002, ko je naslovno sodišče ugodilo njenemu zemljiškoknjižnemu predlogu, podanem na podlagi ZLNDL, od tedaj dalje pa je konec leta 2013 potekla desetletna priposestvovalna doba po 43. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tako bi moralo sodišče prve stopnje zaključiti, da četudi se vzame za toženko najugodnejši tek priposestvovanja, se je le-ta iztekel najkasneje v letu 2013.

Odločitev sodišča iz leta 2002 o vknjižbi lastninske pravice je v obravnavani zadevi tudi predhodno vprašanje v smislu določbe 13. člena ZPP. Vpis v zemljiško knjigo ima oblikovalni učinek, kar pomeni, da se stvarne pravice pridobijo oziroma prenehajo s trenutkom, od katerega učinkuje vpis v zemljiško knjigo. Tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) bi zato morala vložiti izbrisno tožbo, ne pa ugotovitvene.

Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožnici naloži plačilo stroškov postopka toženke oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče povzema kot pravilne dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopnje in glede na pritožbena zatrjevanja še dodaja:

6Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje z ugoditvijo tožbenemu zahtevku odločilo drugače, kot je odločila zemljiška knjiga v letu 2002, ko je na podlagi predloga toženke in na podlagi določb ZLNDL vpisala lastninsko pravico na nepremičnini ID znak: parcela ... 832/2 na toženko. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, ki je skladno z ustaljeno sodno prakso, citirano v točki 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, in z odločbo USRS št. U-I-78/93 z dne 18. 10. 1995. V predmetni zadevi je sicer toženka kupila nepremičnino od fizične osebe v letu 1975, vendar se je v zemljiški knjigi tedaj vknjižila družbena lastnina, toženka pa je pridobila pravico do uporabe, nato pa je toženka leta 2002 vložila predlog za vknjižbo lastninske pravice po določbah ZLNDL. Vendar, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je pred začetkom veljavnosti ZLNDL (ki je začel veljati leta 1997), leta 1993 začel veljati ZSKZ in s tem prvi odstavek 14. člena tega zakona, ki je specialneje uredil lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov.

7Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da se je sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve utemeljeno sklicevalo tudi na novejšo sodno prakso, in sicer na sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 9/2021 z dne 17. 3. 2021, ki je obravnaval identično dejansko stanje, kot je v obravnavani zadevi. Tudi v zadevi, ki ga je obravnavalo vrhovno sodišče, je toženka kot lovska družina predhodno pridobila (so)lastninsko pravico na določenem zemljišču, ki je spadalo pod režim gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, (so)lastninska pravica pa je bila tudi vpisana v zemljiški knjigi (točka 13 obrazložitve sklepa vrhovnega sodišča).

8Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da toženka ni trdila in tudi ne dokazala, da bi toženka sporno zemljišče pridobila za gospodarsko in drugo dejavnost in ne za dejavnost splošnega družbenega pomena. Toženka je namreč sama zatrjevala, da je sporno nepremičnino kupila in uporabljala za opravljanje svoje osnovne dejavnosti, in sicer zaradi zaščite in varstva divjega petelina (kar predstavlja gospodarjenje z divjadjo), in kar so potrdile tudi v postopku zaslišane priče in zakoniti zastopnik toženke. Da je toženka to nepremičnino uporabljala za varstvo in zaščito divjega petelina, pa pritožbeno niti ni sporno.

9Prav tako so neutemeljena pritožbena zatrjevanja, da bi morala tožnica, ker je imela toženka lastninsko pravico na sporni nepremičnini vpisano v zemljiški knjigi, vložiti izbrisno tožbo v skladu z Zakonom o zemljiški knjigi (ZZK-1) in ne ugotovitvene, kot je to storila v predmetnem postopku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Republika Slovenija lastninsko pravico na spornem zemljišču pridobila na podlagi zakona, in sicer na podlagi 14. člena ZSKZ, zato je bila na mestu ugotovitvena tožba, kot jo je vložila tožnica. Pa tudi sicer iz že v sodbi sodišča prve stopnje citirani sodni praksi izhaja, da je v smiselno podobnih zadevah ugotovitvena tožba pravilno pravno sredstvo za pridobitev lastninske pravice na podlagi zakona. Pravilni so zato zaključki sodišča prve stopnje v točki 8 obrazložitve izpodbijane sodbe.

10Neutemeljena so tudi nadaljnja pritožbena zatrjevanja, da je toženka lastninsko pravico priposestvovala najkasneje 2013, saj je bila od leta 2002, ko se je kot lastnica vpisala v zemljiško knjigo, v dobri veri. Dejstvo, da je bilo sporno zemljišče v družbeni lastnini, namreč izključuje možnost priposestvovanja tega zemljišča. Vrhovno sodišče RS pa je tudi že zavzelo stališče, da prisilnih predpisov, kot so ZLNDL in ZSKZ ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na priposestvovanje. Priposestvovanje je namreč namenjeno odpravi pomanjkljivosti, ki nastanejo pri pravnoposlovnih prenosih lastninske pravice na nepremičninah, medtem ko bi v primerih, kot je obravnavan, s priposestvovanjem dejansko naknadno "legalizirali" nezakonite vpise lastninskih pravic, ki so nastali v procesu lastninjenja nepremičnin.¹ Zahtevek tožnice na ugotovitev lastninske pravice bi tako lahko bil utemeljen le v primeru, če bi ji lastninska pravica pripadla na podlagi zakona, na podlagi katerega se je to zemljišče olastninilo. Za slednje pa v obravnavani zadevi ne gre, saj 14. člen ZSKZ določa, da v teh primerih pripade kmetijsko zemljišče ali gozd Republiki Sloveniji.² Ob tem je tudi pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ZLNDL niti ni bil podlaga za lastninjenje kmetijskih zemljišč in gozdov, temveč so to bili lahko le Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), Zakon o zadrugah (Zzad) in ZSKZ.

11Po obrazloženem je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Tako sodba VSRS II Ips 29/2013 in sklepi VSRS II Ips 549/2009, II Ips 345/2008 z dne 10. 9. 2012 in II Ips 1066/2008 z dne 10. 9. 2012.
² Prvi odstavek 14. člena ZSKZ določa, da kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92) oziroma po zakonu o zadrugah (Uradni list RS, št. 13/92), ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino.