VDSS Sodba Psp 239/2020

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeči stranki sami trpita svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2018 in odločba Centra za socialno delo A. št. ... z dne 11. 8. 2017 (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeči stranki sami nosita svoje stroške zastopanja (II. točka izreka).

2Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je kot dokaz v spis predložila dve izvedenski mnenji, tretjega pa je izdelala izvedenka v tem postopku. Namen pridobitve vseh treh izvedenskih mnenj je bil isti, to je, da sodišče v vsakem od sodnih postopkov ugotovi, ali je B.B. sposoben skrbeti sam zase, za svoje pravice in koristi ter razumeti pomen in posledice svojih dejanj. Za oceno vseh treh izvedenskih mnenj je pomembno dejstvo, da zdravstvena dokumentacija izkazuje, da se zdravstveno stanje upravičenca po možganski kapi dne 19. 7. 2016 v ničemer ni spremenilo. Navaja, da se tožeča stranka v tem postopku vsebinsko nikoli ni sklicevala na sklep o odvzemu poslovne sposobnosti, temveč na izvedensko mnenje izvedenke C.C., ki potrjuje njeno zatrjevanje, da upravičenec od 19. 7. 2016, ko je utrpel možgansko kap, ni sposoben skrbeti sam zase, za svoje pravice in koristi. Sprašuje se, kako so lahko na podlagi iste zdravstvene dokumentacije vsebinsko dve identični in eno povsem diametralno nasprotno izvedensko mnenje. Iz zapisnika z naroka z dne 28. 6. 2019 je razvidno, da je tožeča stranka zelo natančno opredelila svoj dokazni predlog glede pridobitve zdravstvenih podatkov za upravičenca, iz sklepa sodišča pa je razvidno, kaj je bila naloga izvedenke. Meni, da sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke in niti v obrazložitvi ni obrazložilo, zakaj ne. Vztraja, da ni mogoče preveriti, ali so v kartonu DSO A. vsi izvidi bolnišnice za rehabilitacijo D. in klinike E.. Za razliko od dr. C.C. in dr. F.F., izvedenka G.G. ni opravila niti osebnega pregleda zavarovanca. Zaradi pomanjkljivo opredeljene naloge sodišča izvedenki in poleg tega še bolj pomanjkljivo in nepopolno izvršene naloge izvedenke po sklepu z dne 19. 9. 2019, imajo za posledico zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Poudarja, da namesto vpogleda v celotni karton bolnišnice za rehabilitacijo D. oziroma posamezne izvide v njem, je izvedenka v izvedenskem mnenju navedla le pomembne podatke iz zdravstvene dokumentacije. Iz take navedbe ni mogoče razbrati in zato tudi ne preizkusiti, v katero zdravstveno dokumentacijo povezano z bolnišnico za rehabilitacijo D. je izvedenka vpogledala. Tožeča stranka H.H. je redno spremljala svojega očeta na pregledih, zaradi česar je natančno seznanjena z njegovim zdravstvenim stanjem. Na podlagi tega ji je vsebinsko zelo natančno poznan tudi rezultat njegovega FIM testa. Navaja, da je upravičenec na testu dosegel skupno 39 od 126 točk, kognitivni del je bil ocenjen s 16 od 35 točk. Natančnejše razčlenitve te ocene po posameznih področjih izvedenka ni podala. Test je razdeljen na motorični in kognitivni del, sodišče pa raziskuje zgolj kognitivne sposobnosti upravičenca. Standardna praksa kompleksne rehabilitacijske obravnave so tudi zapisi dnevnikov vodenja pacienta in sestankov strokovnega tima. Zaradi razjasnitve teh vsebin je tožeča stranka predlagala tudi zaslišanje zdravnikov bolnišnice za rehabilitacijo D.. Izvedenka je imela na voljo le odpustni pismi, ki jih v izvedenskem mnenju povzema. Nadalje navaja, da je domski zdravnik zaslišan na naroku pojasnil, da se kot zdravnik ne ukvarja z razumevanjem poslovnih odločitev zavarovanca, ampak da se osredotoča samo na zmožnost razumevanja in sprejemanja zdravniških odločitev. Domski psihiater pa, da je za presojo o razumevanju potrebna poglobljena ocena izvedenca. Domski zdravnik in psihiater sta tako opravila krajši razgovor, s preverjanjem orientiranosti v prostoru in času in zmožnostjo enobesednega odgovarjanja na vprašanja. Teh izpovedi obeh zdravnikov sodišče ni ocenilo, vključno s poudarkom na vsebini odpustnega pisma iz bolnišnice za rehabilitacijo D., ki je v kartonu upravičenca v DSO. Navaja, da je upravičenec vlogo podpisal dne 22. 5. 2020, delavki Centra za socialno delo pa naj bi mu vsebino vloge pojasnili dne 13. 7. 2020, to je skoraj dva meseca po tem, ko jo je že podpisal. Nadalje navaja, da hčerkama ni naloženo plačilo razlike, temveč plačilo celotne oskrbnine, za vsako do ene polovice. Sodišče se sploh ni ukvarjalo o izjavi z dne 26. 9. 2017, s katero se je upravičenec odpovedal oprostitvi plačila institucionalnega varstva. Navaja, da ne drži trditev izvedenke, da nihče razen dr. C.C. ni ugotavljal hude kognitivne oškodovanosti upravičenca. Izrazit kognitivni upad so nekaj mesecev pred sprejemom v DSO ugotavljali v bolnišnici za rehabilitacijo D.. Upada nista ugotavljala le domski zdravnik in psihiater, ki pa sta se na zaslišanju oba izrekla o tem, da je to pristojnost izvedenca in da sama poglobljenega pregleda v tej smeri nista opravljala. Odpustno pismo iz bolnišnice za rehabilitacijo D. z dne 23. 12. 2016, v katerega je izvedenka kot edino dokumentacijo iz bolnišnice za rehabilitacijo D. sploh vpogledala, je razvidno, da je bila pri upravičencu amnezija prisotna že ob sprejemu. Vztraja, da o izraziti kognitivni oškodovanosti ni pojasnila samo dr. C.C., temveč jo potrjuje tudi zdravstvena dokumentacija bolnišnice za rehabilitacijo D. in odpustno pismo v katerega je vpogledala tudi izvedenka. Izvedenka bi za poglobljeno oceno kognitivne oškodovanosti morala vpogledati v celotni karton bolnišnice za rehabilitacijo D.. Nadalje navaja, da je sodba v delu, ki se nanaša na zavrnjene dokazne predloge tožeče stranke, ostala neobrazložena, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Sodišče kot pomembno za svojo odločitev izpostavlja ugotovitev izvedenke, da upravičencu ni bila predpisana medikamentozna terapija za izboljšanje kognitivnih funkcij. Meni, da mnenje izvedenke, da kognitivni status upravičenca ob odpustu iz bolnišnice za rehabilitacijo D. ne kaže na globalno kognitivno oškodovanost, zaradi katere ne bi bilo možno določeno testiranje, nima podlage v dokumentaciji, še manj v kartonu bolnišnice za rehabilitacijo D. in je v nasprotju s stališčem izvedenke dr. C.C.. Napačno je stališče sodišča, da je bila namestitev zavarovanca v DSO pogojena z njegovim zdravstvenim stanjem ter da je namestitev v DSO zaradi njegovega zdravstvenega in funkcionalnega stanja nujna. Za ta postopek je povsem nepomembna ocena, ali je vloga v korist zavarovanca. V nasprotju z ugotovitvijo sodišča, dejansko niti ni. Pokojnino upravičenca namreč v celoti troši njegova žena in mladoletna hčerka, saj upravičenec od svoje pokojnine v višini cca 600,00 EUR za domsko oskrbo ne prispeva niti centa. Ne strinja se s stališčem sodišča, da zahtevnosti kriterijev, ki zadovoljujejo standard poslovne sposobnosti za podajo vloge, ni mogoče enačiti z zahtevnostjo kriterijev, ki se ugotavljajo pri odvzemu poslovne sposobnosti. Napačno je stališče sodišča, da je pri podpisu vloge zadostno zavedanje upravičenca, da sam namestitve stroškov ni zmožen poravnati. Zaključek sodišča, da je upravičenec sposoben razumeti, kaj z vlogo uveljavlja in kaj to pomeni, je tako izkazano nepravilen. Meni, da dejstvo, da je upravičenec sam podpisal vso potrebno dokumentacijo za sprejem v dom in dejstvo, da ni bilo izdano psihiatrično mnenje za potrebe postopka odvzema poslovne sposobnosti, za ta postopek nimata nobene teže. Prav tako ne dejstvo o ustreznosti diagnoze. Napačna je ugotovitev, da v postopku odvzema poslovne sposobnosti tožena stranka oziroma Center za socialno delo ni sodeloval, prav tako pa je napačen zaključek sodišča, da so za oceno funkcionalnega stanja upravičenca iz spornega obdobja najbolj pomembni rezultati izvidov osebnih pregledov iz tega obdobja. Priglaša stroške pritožbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodba sodišča prve stopnje nima takšnih pomanjkljivosti, da se ne bi mogla preizkusiti, razloge za zavrnitev predlaganih dokazov, pa je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo.

5Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je v konkretnem primeru upravičenec B.B. do institucionalnega varstva po utrpeli možganski kapi 19. 7. 2016 bil na zdravljenju na kliniki E., od koder je bil odpuščen 23. 12. 2016. Nato je bil v domači oskrbi do 15. 5. 2017, ko je bil nameščen v Dom starejših občanov (v nadaljevanju: DSO) A., dne 22. 5. 2017 pa je podal zahtevo za oprostitev plačila institucionalnega varstva.

6V obravnavani zadevi je sporna veljavnost vloge upravičenca z dne 22. 5. 2017 za uveljavitev pravice do oprostitve plačila institucionalnega varstva kot podlage za začet postopka in izdajo odločbe Centra za socialno delo A. št. ... z dne 11. 8. 2017, potrjeno z dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2018. S citirano prvostopno odločbo z dne 11. 8. 2017 je Center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) A. na podlagi vloge za uveljavljanje pravice do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva B.B. odločil o oprostitvi plačila storitve in o prispevku za plačilo te storitve za B.B. in I.I. ter v nadaljevanju o oprostitvi in prispevku za plačilo institucionalnega varstva za tožeči stranki H.H. in J.J.. Na vprašanje sporne veljavnosti vloge upravičenca z dne 22. 5. 2017 se nanaša bistvo spora o tem, ali se je upravičenec zavedal pomena vloge za oprostitev plačila institucionalnega varstva, ki jo je podal 22. 5. 2017.

7V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje poleg drugih dokazov, ko je o zdravstvenem stanju upravičenca v relevantnem obdobju zaslišalo domskega zdravnika in domskega psihiatra, pridobilo še izvedensko mnenje izvedenke psihiatrinje.

8Sodna izvedenka psihiatrinja je v izvedenskem mnenju, ki ga je podala po pregledu celotne medicinske dokumentacije, sodišče prve stopnje pa je izvedenko zaradi podanih pripomb na izvedensko mnenje na glavni obravnavi še zaslišalo, menila, da je bil upravičenec ob podaji vloge za oprostitev plačila institucionalnega varstva 22. 5. 2017 sposoben razumeti kaj z vlogo uveljavlja in kaj zanj to pomeni, v kolikor mu je bilo le-to ustrezno obrazloženo in pojasnjeno. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil upravičenec tri dni po sprejemu v DSO 18. 5. 2017 ob pregledu pri psihiatru pogovorljiv, časovno slabše, sicer ustrezno orientriran. Ni navajal psihopataloških simptomov, hetero ali avtoagresivnih misli. Razen že navedenih psihopataloških simptomov psihiater ni navedel upada kognitivnih sposobnosti ali drugih simptomov. Družinski zdravnik, zadolžen za celovito obravnavo je dne 22. 5. 2017 v statusu zapisal, da je orientiran, razume govor normalno, z latenco smiselno odgovarja. Dne 13. 2. 2018 je osebni zdravnik zabeležil, da je kognitivno urejen. Da je orientiran in pogovorljiv izhaja tudi iz izvida nevrokirurga z dne 25. 5. 2017 in iz zapisov nadaljnje hospitalne obravnave. V nobenem zdravstvenem izvidu v tem obdobju ni zabeleženo, da upravičenec ne bi bil zmožen razumevanja ali presoje, prav tako ni izkazoval pomembnih kognitivnih deficitov, ki bi bili opaženi s strani več strokovnjakov, ki so ga v relevantnem obdobju pregledovali in beležili njegov psihični status. Psihiater ob ustreznem pregledu ni ugotavljal klinično pomembne oškodovanosti kognitivnih funkcij, kar bi lahko izpolnilo diagnostične kriterije za tiste duševne motnje, ki se s tovrstno okvaro kažejo, to sta blaga kognitivna motnja ali katera izmed demenc in bi lahko vplivale na njegovo razumevanje in presojo. Ob pregledu dne 22. 5. 2017 je upravičenec izkazoval le blago časovno dezorientacijo. Psihiater je tudi v zvezi z oceno psihičnega stanja upravičenca ocenil, da trenutno nadaljnji pregledi niso potrebni in tudi niso bili izvedeni. Izvedenka je pojasnila, da je imela za podajo izvedenskega mnenja na razpolago zadostno medicinsko dokumentacijo o zdravljenju upravičenca tako iz klinike E., kot iz obravnave v bolnišnici za rehabilitacijo D., kot tudi dokumentacijo iz zdravstvenega kartona iz DSO A. ter da osebni pregled za razumevanje vloge z dne 22. 5. 2017 ni nujen, saj sta upravičenca ob sprejemu v DSO osebno pregledala tako domski zdravnik kot psihiater. Oba sta ugotavljala, da je upravičenec orientiran, razen časovno slabše, da govor normalno razume z latenco smiselno odgovarja. Psihiater ni ugotavljal psihopataloške simptomatike. Na kliničnem oddelku K., kamor je bil sprejet 25. 5. 2017 so ugotavljali, da je orientiran in pogovorljiv, upravičenca so pregledovali različni specialisti in nobeden ni navedel takšnih kognitivnih sprememb ali težav, ki bi imele vpliv na razumevanje. Po mnenju izvedenke je strokovna naloga vsakega, ki pregleduje pacienta, da zavede odklone pacienta. V kolikor simptomov ni, jih v izvid ne piše. Če bi bili prisotni in izraženi kognitivni simptomi v obsegu, ki bi vplivali na funkcionalnost, bi bili zavedeni.

9Izvedenka je posebej pojasnila, da so za ugotavljanje sposobnosti razumevanja najbolj pomembni izvidi, ki izhajajo iz spornega obdobja. Zato imajo zapisi, ki izhajajo iz aktualnih obdobij večjo vrednost. V zvezi s testom meritev funkcionalne neodvisnosti (FIM) je ugotovila, da je bila pri upravičencu v ospredju predvsem motorična simptomatika, izrazito slaba motorična gibljivost oziroma negibljivost in je bila ocena za motorični del 13 točk od 15 postavk. Pomeni, da je bila potrebna popolna ali vsaj maksimalna asistenca pri motoričnih postavkah, medtem ko je bil kognitivni del ocenjen s 16 točkami od 35 točk, kar pomeni zmerno do minimalno asistenco. Sodna izvedenka je dalje pojasnila, da kognitivni status upravičenca ob odpustu iz bolnišnice za rehabilitacijo D. ne kaže na globalno kognitivno oškodovanost, zaradi katere ne bi bilo možno določeno testiranje. V bolnišnici za rehabilitacijo D. je bila ocena na kratkem preizkusu spoznavnih sposobnosti 20, kar tudi ne odraža globalnega kognitivnega upada.

10Sodna izvedenka je pregledala tudi psihiatrično izvedensko mnenje dr. C.C. in menila, da ni nikjer drugje razen v njenem mnenju navedenih takšnih kognitivnih disfunkcij, da nihče, ki je v aktualnem času pregledoval upravičenca, ni navedel vse te disfunkcije. Izrecno je poudarila, da v kolikor so prisotne take disfunkcije, kot jih navaja v svojem mnenju dr. C.C., da je neustrezna diagnoza organske duševne motnje zaradi možganske okvare. Sodna izvedenka ni razumela, zakaj naj bi bila motena presoja realnosti v tem kontekstu, saj nikjer v dokumentaciji ni navedenih psihotičnih simptomov (blodnje in halucinacije), ki so temelj za moteno presojo realnosti. Sodna izvedenka je upoštevala tudi oceno NIHSS, ki je lestvica nacionalnega inštituta za možgansko kap. Vztrajala je, da je bil upravičenec sposoben razumeti, kaj z vlogo z dne 22. 5. 2017 uveljavlja in kaj to zanj pomeni, v kolikor mu je bilo le-to ustrezno obrazloženo. Vztrajala pa je tudi, da v izvidih klinike E. in bolnišnice za rahabilitacijo D. ne navajajo takih globalnih kognitivnih disfunkcij, kot jih navaja tožeča stranka.

11V izvedenih dokazih, zlasti pa v izvedenskem mnenju sodne izvedenke psihiatrinje, je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno medicinsko prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Izvedensko mnenje je skladno z medicinsko in drugo dokumentacijo ter prepričljivo in strokovno obrazloženo. Sodišče prve stopnje je dodatno obrazložilo, da sta upravičencu, kaj z vlogo uveljavlja in kaj to zanj pomeni pojasnili socialni delavki 13. 7. 2017 in mu razložili, da bo CSD izdal odločbo o oprostitvi plačila institucionalnega varstva ter, da bo njegovima hčerkama naloženo plačilo razlike (poročilo z obiska v DSO A. z dne 13. 7. 2017, ki se nahaja v upravnem spisu pod list. št. 26).

12Sodišče je izvedenki naložilo, da mnenje poda na podlagi celotne medicinske dokumentacije, torej tudi na podlagi dokumentacije in izvidov pridobljenih na kliniki E. in bolnišnice za rehabilitacijo D., kar je, kot izhaja iz obrazložitve izvedenskega mnenja, izvedenka tudi storila. Neutemeljene so pavšalne pritožbene navedbe, da ni mogoče preveriti, ali so v kartonu DSO vsi izvidi bolnišnice za rehabilitacijo D. in klinike E.. Izvedenka je prav tako obrazložila, da upravičenca ni pregledala, ker sta ga dne 18. 5. 2017 oziroma 22. 5. 2017, torej v relevantnem obdobju, že pregledala domski družinski zdravnik in domski psihiater in njuni ugotovitvi o upravičenčevem psihičnem stanju tudi navedla. Samo mnenje je sodna izvedenka oprla na celotno dokumentacijo in ugotovitve specialistov v posameznih izvidih.

13Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlagano zaslišanje zdravnikov bolnišnice za rehabilitacijo D. in za zavrnitev navedlo pravilne razloge. Izvedenka je posebej obrazložila, da je za podajo mnenja imela zadostno medicinsko dokumentacijo o zdravljenju upravičenca na kliniki E. kot obravnave na bolnišnici za rehabilitacijo D. in dokumentacijo iz DSO A..

14Pritožba neutemeljeno vztraja, da sodišče ni dokazno ocenilo ugotovitev zdravnikov in zakaj upravičenca ni zaslišalo. Pritožbene navedbe, da nikjer v spisu ni navedeno, da bi bila upravičencu obrazložena sama vloga za oprostitev plačila institucionalnega varstva, pa so celo protispisne.

15Pritožba neutemeljeno vztraja, da se vsa tri izvedenska mnenja nanašajo na ista vprašanja, odgovori pa so na podlagi iste medicinske dokumentacije različni. Izvedenski mnenji, zlasti izvedensko mnenje dr. C.C., se ne našana na ugotavljanje vprašanja, ali je upravičenec razumel pomen svoje vloge z dne 22. 5. 2017 za znižanje plačila institucionalnega varstva. Mnenji pridobljeni v drugih postopkih se nanašata predvsem na vprašanje, ali upravičenčevo zdravstveno stanje dopušča nastopanje v pravdnem postopku in zaslišanje na sodišču. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ti dve vprašanji ne samo po vsebini, ampak tudi po kvaliteti in zahtevnosti nista primerljivi z vprašanjem, pomembnim v tem postopku. Sicer pa je sodna izvedenka psihiatrinja strokovno obrazložila, zakaj se z določenimi razlogi navedenimi v izvedenskem mnenju dr. C.C., ne strinja.

16Sodna izvedenka je obrazložila tudi FIM tako glede motorične kot kognitivne simptomatike in izrecno ocenila, da glede na rezultate oziroma oceno upravičenca glede kognitivnega dela pomeni zmerno do minimalno asistenco, nasprotno od rezultatov motorične simptomatike, ko je ugotovila, da je bila pri upravičencu potrebna popolna ali vsaj maksimalna asistenca glede na izrazito slabo motorično gibljivost oziroma negibljivost. Menila je torej, da je bila motorična simptomatika pri upravičencu drugačna kot kognitivna simptomatika in posledično tudi drugačna ocena pri asistenci. Glede na to, da nikjer v dokumentaciji za upravičenca ni navedenih psihotičnih simptomov, ki so temelj za moteno presojo realnosti, pa tudi ni podlage za zaključek, da bi bila pri njem motena presoja realnosti.

17Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je upravičenec zavedal pomena vloge, ki jo je podal 22. 5. 2017 in jo tudi veljavno podpisal. Pravilno je ugotovilo, da če bi bilo za upravičenca ob sprejemu v dom ugotovljeno, da ni zmožen v nobenem pogledu sam skrbeti za svoje pravice, obveznosti in koristi, bi mu moral biti že zaradi sprejema v dom in ureditvijo obveznosti plačila institucionalnega varstva postavljen začasni skrbnik, pa mu ni bil. Pravilno pa je sodišče prve stopnje še poudarilo, da je pri podpisu vloge za oprostitev stroškov namestitve v domu zadostno zavedanje upravičenca, da sam namestitve stroškov ni zmožen poravnati, njegovo namestitev v dom zaradi zdravstvenega in funkcionalnega stanja pa je nujna. Upravičenec je s svojo vlogo uveljavil pravico, ki jo ima po zakonu. Po določbi 100. člena Zakona o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/92 s spremembami, v nadaljevanju ZSV) so upravičenci in drugi zavezanci dolžni plačati vse, po tem zakonu opravljene storitve, razen storitev socialne preventive, prve socialne pomoči in institucionalnega varstva v socialno varstvenih zavodih za usposabljanje, ki so za vse upravičence brezplačne. Na zahtevo upravičenca do socialno varstvene storitve odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitve Center za socialno delo v skladu z merili, ki jih predpiše Vlada RS. Za uveljavitev oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva delno ali v celoti je torej potrebno vložiti zahtevo, o kateri odloča Center za socialno delo. Prav takšno zahtevo je vložil upravičenec in s tem poskrbel za svoje pravice in koristi. Stroški namestitve namreč bremenijo upravičence namestitve, zakon pa opredeljuje tudi druge zavezance, ko upravičenec uveljavlja delno ali celotno oprostitev plačila teh stroškov.

18Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil upravičenec sposoben razumeti kaj z vlogo uveljavlja in kaj to zanj pomeni, se je dne 22. 5. 2017 na podlagi pravno veljavne vloge začel postopek za oprostitev plačila institucionalnega varstva. Na podlagi takšne vloge je Center za socialno delo, pristojen za odločanje, kot prvostopni organ pravilno izdal odločbo z dne 11. 8. 2017, tožena stranka pa v pritožbenem postopku z dokončno odločbo z dne 15. 5. 2018 pravilno zavrnila pritožbo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je posledično pravilno skladno z določbo 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) štelo izpodbijani odločbi za pravilni in zakoniti.

19Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

20Ker tožnici s pritožbo nista uspeli, je v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP sklenilo, da tožnici sami trpita svoje stroške pritožbe.