147. člen ZPIZ
Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo tudi zavarovanci, ki so sklenili delovno razmerje ali začeli opravljati samostojno poklicno dejavnost kot slepi, dokler so v delovnem razmerju ali opravljajo samostojno poklicno dejavnost, in zavarovanci, ki postanejo med delovnim razmerjem ali opravljanjem samostojne poklicne dejavnosti slepi, če nimajo pravice do dodatka za pomoč in postrežbo na kakšni drugi podlagi. Te osebe obdržijo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, če pridobijo pravico do pokojnine ali pravico do ustrezne zaposlitve oziroma do poklicne rehabilitacije. Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo tudi nepokretni zavarovanci, ki so zaposleni primerno svojim delovnim zmožnostim, vendar najmanj s polovico polnega delovnega časa. Za nepokretnega se šteje zavarovanec, pri katerem je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70%. Te osebe obdržijo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi, če pridobijo pravico do pokojnine. Pravico do dodatka za pomoč in postrežbo imajo tudi osebe, ki so kot uživalci pokojnine oslepele. Zavarovanci iz prejšnjih odstavkov, pri katerih je zmožnost premikanja zmanjšana najmanj za 70% in niso v delovnem razmerju, pridobijo pravico do dodatka za pomoč in postrežbo tudi, če so pridobili pravico do poklicne rehabilitacije. Dodatek za pomoč in postrežbo gre tem zavarovancem od dneva nastopa poklicne rehabilitacije. Kriterije in merila, kdaj se šteje, da je zmožnost premikanja zavarovanca znižana najmanj za 70%, ali kdaj je zavarovancu potrebno stalno nadzorstvo, določi zavod.
- VSRS Sklep Dsp 99/2008Vrhovno sodišče RS · 2008
Na podlagi določb 137. in 139. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo le, če si sam ne more zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb. Ker se tožnik sam hrani, se oblači in slači ter sam skrbi za osnovno osebno higieno, ne izpolnjuje pogojev za dodatek za pomoč in postrežbo. Podobni dejanski stanovi in enaka uporaba prava kažejo, da v sodbah, na katere se sklicuje pritožba, v primerjavi z odločitvijo v tej zadevi, pravo ni bilo drugače uporabljeno.
- VDSS sodba Psp 61/2000Višje delovno in socialno sodišče · 2001
O tem, kdaj je težjim psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo, je po pooblastilu 5. odst. 147. člena zakona zavod s sklepom (Ur.l. RS št. 20/93) določil kriterije in merila. Po navedenem sklepu se šteje, da težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo (šifra dg MKB-9 od 290 do 298) in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh neogibnih življenjskih potreb. Stalno nadzorstvo je torej potrebno pri kroničnem bolniku, ki je izgubil realitetno kontrolo, to je doživljanje resničnega, realnega sveta.
- VDSS VDS sodba Psp 113/99Višje delovno in socialno sodišče · 2001
Dejstvo, da ima tožnik priznano skupno 100 % telesno okvaro na vidu, samo po sebi še ne pomeni, da gre pri njem za slepo osebo in da je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po 147. členu ZPIZ-92. Popolno izgubo vida določa Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 38/83 - 66/89). Za slepo osebo v smislu določbe 147. člena ZPIZ-92 se štejejo osebe, ki imajo popolno izgubo vida na obeh očesih ali pa izredno zmanjšanje vida na obeh očesih, za kar se šteje stanje, ko je ostrina vida boljšega očesa manjša od 0,05 %. Ker je pri tožniku podan vid 0,16, ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po 146. in 147. členu ZPIZ-92.
Povezano: sklici 1Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
6 odločb navaja ta člen · zadnja 4. 11. 2008Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSRS Sklep Dsp 99/2008Vrhovno sodišče RS · 4. 11. 2008
Na podlagi določb 137. in 139. člena ZPIZ-1 ima zavarovanec pravico do dodatka za pomoč in postrežbo le, če si sam ne more zadovoljiti osnovnih življenjskih potreb. Ker se tožnik sam hrani, se oblači in slači ter sam skrbi za osnovno osebno higieno, ne izpolnjuje pogojev za dodatek za pomoč in postrežbo. Podobni dejanski stanovi in enaka uporaba prava kažejo, da v sodbah, na katere se sklicuje pritožba, v primerjavi z odločitvijo v tej zadevi, pravo ni bilo drugače uporabljeno.
- VDSS sodba Psp 61/2000Višje delovno in socialno sodišče · 28. 9. 2001
O tem, kdaj je težjim psihiatričnim bolnikom potrebno stalno nadzorstvo, je po pooblastilu 5. odst. 147. člena zakona zavod s sklepom (Ur.l. RS št. 20/93) določil kriterije in merila. Po navedenem sklepu se šteje, da težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo v primeru, ko gre za kroničnega bolnika, ki je izgubil realitetno kontrolo (šifra dg MKB-9 od 290 do 298) in če zaradi duševnih, telesnih ali socialnih posledic bolezni ne more zadovoljevati večine ali vseh neogibnih življenjskih potreb. Stalno nadzorstvo je torej potrebno pri kroničnem bolniku, ki je izgubil realitetno kontrolo, to je doživljanje resničnega, realnega sveta.
- VDSS VDS sodba Psp 113/99Višje delovno in socialno sodišče · 23. 2. 2001
Dejstvo, da ima tožnik priznano skupno 100 % telesno okvaro na vidu, samo po sebi še ne pomeni, da gre pri njem za slepo osebo in da je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po 147. členu ZPIZ-92. Popolno izgubo vida določa Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Uradni list SFRJ, št. 38/83 - 66/89). Za slepo osebo v smislu določbe 147. člena ZPIZ-92 se štejejo osebe, ki imajo popolno izgubo vida na obeh očesih ali pa izredno zmanjšanje vida na obeh očesih, za kar se šteje stanje, ko je ostrina vida boljšega očesa manjša od 0,05 %. Ker je pri tožniku podan vid 0,16, ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo po 146. in 147. členu ZPIZ-92.
- VDSS sodba Psp 224/99Višje delovno in socialno sodišče · 14. 12. 2000
Če ima tožnik - zavarovanec - težave zaradi stanja gibal pri oblačenju in slačenju, predvsem pri obuvanju nogavic in zavezovanju čevljev, ter pri negi nohtov na nogi, ostale osnovne življenjske potrebe, določene v 148. členu ZPIZ, pa lahko opravlja sam, ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo.
- VDSS VDS Sodba Psp 147/98Višje delovno in socialno sodišče · 12. 5. 2000
Tožnica, ki je dopolnila šele 38 let starosti dne 31.8.1986, ko sta obe hčerki zaključili z rednim šolanjem, ne izpolnjuje nobenega od pogojev, navedenih v 72. členu ZPIZ (Ur.l. RS, št. 12/92 - 54/92) in torej tudi ne pogoja iz 4. odst. 72. čl., saj bi se morali hčerki (vsaj ena od njih) redno šolati do dopolnjenega tožničinega 40. leta starosti, da bi lahko pri 45. letu starosti pridobila pravico do družinske pokojnine. Tožnica tudi ni pridobila pravice do družinske pokojnine po predpisih, ki so veljali do 1.4.1992 - to je po ZPIZ (Ur.l. RS, št. 27/83 - 10/91), ker niso izpolnjeni pogoji iz 63. čl. v zvezi s 147. čl. navedenega zakona.
- VDSS VDS Sodba Psp 207/95Višje delovno in socialno sodišče · 6. 6. 1996
Odločitev, da tožnik ni upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo, je prvostopno sodišče utemeljeno oprlo na skladni mnenji obeh invalidskih komisij toženca, da lahko še sam opravlja vse osnovne življenjske potrebe in da ni slepa oseba v smislu predpisov o invalidskem zavarovanju. Mnenji sta strokovno sprejemljivo obrazloženi, pri njih podaji pa so sodelovali zdravniki ustrezne specialnosti.