VDSS VDS Sodba Psp 182/99

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preskusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je imelo prvostopenjsko sodišče dovolj podlage za odločitev v skladnih mnenjih IK v Ljubljani z dne 23.11.1998 in IK II z dne 25.3.1999, podanih v postopku pri tožencu, ki sta skladni tudi z ugotovitvami izbranega zdravnika dr.P.R. v obrazcu "zahtevek za DPP" z dne 16.10.1998. Nenazadnje tudi iz izpovedbe tožnika na obravnavi dne 1.7.1999 izhaja, da lahko še večino osnovnih življenjskih potreb iz 1. odst. 148. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92-54/98) opravlja sam.

Pritožba oporeka, da tožnik ni bil prisoten, ko je izbrani zdravnik izpolnil navedeni obrazec ter povdarja, da tožnik zanj ni vedel. Tudi če je temu tako, zgolj zaradi tega ne more biti dvomljiva objektivnost in pravilnost navedb izbranega zdravnika v obrazcu, saj se, kot že povedano, ugotovitve izbranega zdravnika bistveno skladajo z ugotovitvami obeh komisij ter v postopku pri tožencu ter niso v nasprotju s predloženo medicinsko dokumentacijo.

Glede pritožbenih navedb o pomoči tožnikove žene pri opravljanju nekaterih osnovnih življenjskih potreb pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da mora iz objektivnega zdravstvenega stanja zavarovanca, če naj bo upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo izhajati, da niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno opravljati večine od osnovnih življenjskih potreb, določenih v 1. odst. 148. čl.. Če lahko zavarovanec večino osnovnih življenjskih potreb iz navedene zakonske določbe, čeprav s težavo, še vedno opravlja samostojno, glede na citirano zakonsko dikcijo, ne more biti upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo, ker ni podano stanje ne iz 1. ne iz 2. odst. 148. čl. zakona.

Pritožbeno sodišče tožniku še pojasnjuje, da lahko, če se mu je zdravstveno stanje poslabšalo, sam ali po izbranem zdravniku vloži pri tožencu novo zahtevo za priznanje DPP, seveda pa ji mora priložiti novo medicinsko dokumentacijo v zvezi z osnovnimi življenjskimi potrebami, določenimi v 1. odst. 148. čl. zakona.