VDSS VDS Sodba Psp 223/95

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji 147. in 148. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka smiselno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Enako kot v tožbi poudarja, da ne more sama zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb zaradi dolgotrajne sladkorne bolezni, prebolele možganske kapi in slabovidnosti. Zaradi daljše čakalne dobe na okulistični pregled, s tovrstnim izvidom še ne razpolaga. Za oskrbo osnovnih življenjskih potreb je sklenila pogodbo z mlajšim parom, ki jima mora storitve plačati. Otroci ji namreč ne morejo nuditi pomoči, ker ne živijo z njo. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Po 146. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovnaju (Ur. list RS št. 12/92, 56/92, 43/93, 5/94 in 7/96) je pravico do dodatka za pomoč in postrežbo mogoče priznati uživalcem starostne, predčasne, invalidske in družinske pokojnine, ki jim je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega. Dejansko zdravstveno stanje, ki mora biti izpolnjeno za priznanje tovrstne pravice zaradi potrebne pomoči in postrežbe drugega pri opravljanju vseh ali le večine osnovnih življenjskih potreb je opredeljeno v 48. členu istega zakona. Po citirani določbi sta pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. Če pa zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine naštetih osnovnih življenjksih potreb ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo, sta pomoč in postrežba potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

Glede na ugotovitve lečečega zdravnika v predlogu za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo, da se tožeča stranka sama hrani, oblači in slači, obuva in sezuva, hodi sama brez ortopedskih pripomočkov, umiva, opravlja veliko in malo potrebo in da ni inkontinentna ter ugotovitve izvedenca posameznika za IK I. stopnje ob osebnem pregledu, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje popolnoma pravilna. Tudi po oceni pritožbenega sodišča sta invalidska komisija I. in II. stopnje podali strokovno medicinsko prepričljivi in objektivno skladni izvedeniški mnenji z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, da pri tožeči stranki niso podane takšne trajne spremembe v zdravstvenem stanju, da bi ji bila neogibno potrebna stalna pomoč in postrežba drugega pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb, ker le te še vedno zmore sama. Zato je sodišče prve stopnje, enako kot pred njim že tožena stranka v predhodnem upravnem postopku, pravilno presodilo, da ne izpolnjuje pogojev 146. v zvezi s 148. členom citiranega zakona in ker tudi ni dokazano, da bi bila slepa v smislu 147. člena istega zakona, njen tožbeni zahtevek, utemeljeno zavrnilo. Ker tožeča stranka ne navaja nobenega novega dejstva in ne predlaga nobenega novega dokaza v zvezi s posplošeno trditvijo v pritožbi, da sama ne more opravljati več osnovnih življenjskih potreb, je morala tudi pritožba ostati brezuspešna.

Navedbe, da mora plačevati storitve mlajšemu paru, ki ji nudi pomoč, ne morejo biti upoštevne, ker pravno niso relevantne. Za priznanje zahtevane pravice je lahko odločilnega pomena le dejansko zdravstveno stanje, ob takšnih trajnih spremembah, ki onemogoča zadovoljevanje vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb, kar pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pri tožeči stranki, ni podano.

Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.