VDSS VDS sodba Psp 25/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice ter

v dokončni odločbi toženca z dne 17.12.2003 odpravilo 3. odstavek

II. točke izreka, ki se glasi: "Delodajalec F. d.d. obdrži

delovnega invalida na delu".

Zoper sodbo se pritožuje toženec po pooblaščenki. Poudarja, da so

po določbi 139. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92 s spremembami), ki je veljal v

času nastanka invalidnosti zavarovanca S. V. in ga je uporabilo

tudi prvostopenjsko sodišče, delodajalci dolžni delovne invalide

II. ali III. kategorije invalidnosti obdržati na delu ter jih

razporediti na drugo ustrezno delo oz. jim zagotoviti delo s

skrajšanim delovnim časom ali jim zagotoviti poklicno

rehabilitacijo. Te obveznosti imajo delodajalci, pri katerih so

bili delovni invalidi v delovnem razmerju v času nastanka

invalidnosti. Glede na datum nastanka invalidnosti, ki je

31.12.2002, ko je bil zavarovanec še v delovnem razmerju pri

tožnici, je bilo zato pravilno odločeno v toženčevem postopku

tudi o tem, da delodajalec obdrži delovnega invalida na delu.

Torej, v skladu s 139. in 141. členom ZPIZ, ki je veljal na dan

31.12.2002. Zato toženec vztraja, da je 3. odstavek II. točke

izreka odločbe z dne 17.12.2003 pravilen in da za zadevo ni

pomembno, da je zavarovancu ter delavcu tožnice delovno razmerje

prenehalo dne 22.6.2003, torej še predno je toženec izdal

dokončno odločbo z dne 17.12.2003 ter, da je zavarovanec od

23.6.2003 pridobil pravico do denarnega nadomestila za čas

brezposelnosti pri Zavodu RS za zaposlovanje.

Pritožba ni utemeljena.

ZPIZ/92 v 1. odst. 139. člena sicer res določa, da so

organizacije in delodajalci dolžni delovne invalide II. ali III.

kategorije invalidnosti obdržati na delu (in jih razporediti na

drugo ustrezno delo, oz. jim zagotoviti delo s skrajšanim

delovnim časom, ali jim zagotoviti poklicno rehabilitacijo ter v

sodelovanju s strokovnimi institucijami in zavodi najti delo, ki

ga bodo opravljali po poklicni rehabilitaciji). Ker pa gre že za

jasno določeno zakonsko obvezo, ni potrebe, da je zakonski tekst

"delodajalec obdrži delovnega invalida na delu" sestavni del

izreka odločbe, s katero toženec zavarovanca razvrsti v II. ali

III. kategorijo invalidnosti s pravicami, ki se vežejo na to

pravno podlago (konkretno z dokončno odločbo z 17.3.2003, priloga

A/5 v spisu sodišča prve stopnje). Zato pritožbeno sodišče,

četudi se strinja s povzetim materialnopravnim razlogovanjem

pritožbe, le-tej ni ugodilo ter ni spremenilo izpodbijane sodbe

tako, da bi bil tožbeni zahtevek na odpravo 3. odstavka II. točke

izreka toženčeve odločbe z dne 17.12.2003, zavrnjen kot

neutemeljen, saj glede na že obrazloženo, dejstvo, da je

prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo, na pravilnost

in zakonitost toženčeve odločbe ne vpliva, izpodbijana sodba pa

je glede na vse že obrazloženo prav tako pravilna. Pritožbeno

sodišče še pojasnjuje, da je glede vprašanja, ali že povzeti del

določbe 139. člena, 1. odst. ZPIZ/92, spada v izrek odločbe ali

ne, že zavzelo stališče v podobnem primeru v (zavrnilni) sodbi,

št. Psp 825/2005, z dne 4.1.2006. V njem je prvostopenjsko

sodišče odpravilo toženčevi odločbi ter ugodilo tožbenemu

zahtevku in zavarovanko - tožnico razvrstilo v III. kategorijo

invalidnosti od 23.7.1998 dalje s pravicami, ki se vežejo na to

pravno podlago, ni pa v izreku sodbe določilo, da delodajalec

obdrži delovnega invalida na delu.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.