76. člen ZZDej

Sodišče kot neutemeljeno zavrača stališče toženke o splošno znani in pričakovani vsebini merila strokovnih oziroma delovnih izkušenj, po kateri naj bi moral vsak ponudnik izkazati izkušnje, ki se vežejo na pričakovani delavnik, ki naj bi bil polni delovni čas. Koncedenti morajo merila zaradi načela enakosti oziroma nediskriminatornosti natančno opredeliti v javnem razpisu, tako da je jasno, katere so zahtevane strokovne izkušnje in kako jih bo koncedent ovrednotil. Organ v postopku podelitve koncesije nima povsem neomejenih pooblastil pri izbiri in uporabi meril za izbor. Polje proste presoje tistega, ki podeljuje koncesijo, omejujejo predpisi, ki določajo pogoje za podeljevanje koncesije kot tudi predpisi, ki predpisujejo pogoje za opravljanje dejavnosti, ki je predmet koncesije. To velja tudi v primeru, ko gre za reguliran poklic; v tem primeru zdravniške službe zobozdravnika. Če sme neka oseba opravljati poklic v Republiki Sloveniji le pod pogojem, da izpolnjuje pogoje za opravljanje tega poklica, sme delati v Sloveniji le, če izpolnjuje te pogoje in s tem delom pridobivati izkušnje pri opravljanju poklica.

Varstvo osebnih podatkov in ureditev področja vlaganja zahtev za prvo obravnavo (tudi) spadata med področji nadzora toženke v obravnavanem primeru, saj med pacientove pravice po ZPacP (katerega izvajanje nedvomno nadzoruje toženka) sodita (med drugim) pravica do varstva zasebnosti in varstva osebnih podatkov ter pravica do obravnave kršitve pacientovih pravic (5. člen ZPacP). Pri tem tudi ni pomembno, da ti dve področji nista bili izrecno navedeni v nadaljevanju druge alineje v izreku sklepa o začetku upravnega nadzora, kjer je bilo v okviru predvidenega obsega nadzora navedeno področje spoštovanja pacientovih pravic, saj tudi ti pravici sodita med pacientove pravice po zakonu. Poročilo o ugotovitvah opravljenega nadzora ni bilo posredovano tožniku pred izdajo odločbe, temveč mu je bilo posredovano skupaj z izpodbijano odločbo. Tožnik se torej nedvomno ni imel možnosti izjaviti o vseh ugotovitvah komisije, vključno s predlaganimi (in nato v odločbi izrečenimi) ukrepi. Odločba je torej obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka. Za izrek vsakega posameznega ukrepa mora biti podana podlaga iz zakona oziroma podzakonskega predpisa. Sklicevanje na dokume

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu. V primeru, ko se opravlja delo na črno, je na podlagi jasnih določb ZPDZC, ki ne potrebujejo razlage, za ukrepanje pristojen Tržni inšpektorat, ki je ukrepal tudi v obravnavanem primeru. Ali je mogoče sankcije izreči (tudi) po ZLD ali ZZDej za ta primer ni relevantno. Po presoji Vrhovnega sodišča revident ni obrazložil, še manj pa izkazal, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev – prepoved opravljanja lekarniške dejavnosti v eni izmed podružnic. Zelo hude posledice izpodbijane odločbe, ki naj bi se odražale na lokalnem prebivalstvu, torej v sferi drugih oseb (pri čemer revident niti ne zatrjuje, da bi bila tem osebam zaradi izpodbijane odločbe onemogočena preskrba z zdravili ali da bi bil dostop do dejavnosti lekarne povezan z nesorazmernimi stroški, izgubo časa ali podobno), pa za presojo dovoljenosti revizije v zadevi, kot je obravnavana, niso relevantne. Zelo hude posledice morajo z izpodbijano odločbo nastati revidentu, ne pa drugim osebam.

Prav pomanjkanje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi, odvzema aktu tožene stranke značaj upravnega akta, zoper katerega bi bil po določbi prvega odstavka 2. člena ZUS-1 možen upravni spor. Zato zoper poročilo komisije ministrstva, ki je opravila upravni nadzor pri tožeči stranki, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni možno začeti upravnega spora.

Končni zapis ni upravni akt, ker se z njim ne odloča o pravicah, obveznostih oziroma pravnih koristih stranke, niti drug akt, ki bi ga bilo mogoče na podlagi določb ZUS-1 izpodbijati v upravnem sporu ali v kakšnem drugem sodnem postopku.

Ker je tožena stranka zavrnila račun za vrnitev že izplačanih sredstev, izstavljen na podlagi ugotovitev nadzora izvajanja storitev zdravstvene nege v ambulanti Doma upokojencev ..., ki ga izvaja tožena stranka po pogodbi, sklenjeni s tožečo stranko, gre po presoji vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru za premoženjskopravni spor med dvema pravnima osebama.

Končni zapis ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Ker se svoboda gospodarske pobude tudi na zdravstvenem področju ne sme izvajati tako, da bi bilo to v nasprotju z javno koristjo (2. odstavek 74. člena Ustave), izpodbijani sklep ne pomeni posega v omenjeno pravico tožeče stranke v smislu 3. odstavka 15. člena Ustave, ampak le način uresničevanja pravice iz 74. člena Ustave. Izpodbijani sklep namreč pomeni pravno podlago za dostop do zasebnih prostorov in pregled določenih sredstev, evidenc in podatkov, ki so v lasti tožnika oziroma je tožnik za njihovo varstvo odgovoren. Stopnja vpliva, ki ga ima izpodbijani akt na pravno zavarovano pravico tožnika, je pravno pomemben element tudi za presojo zakonitosti tega akta. Ker je z izpodbijanim sklepom zgolj sprožen postopek nadzora glede izvajanja določene dejavnosti tožnika in nič drugega, je sodišče štelo, da je izrek sklepa dovolj jasen in da ne potrebuje dodatne obrazložitve, saj iz določila 1. odstavka 3. člena ZZDej izhaja, da tožeča stranka lahko opravlja predmetno dejavnost, če izpolnjuje z zakonom določene pogoje. ZZDej sicer nima posebnih določb o izvajanju nadzora nad predmetno dejavnostjo. Ima le splošno določilo o upravnem nadzoru, ki ga izvaja ministrstvo za zdravje. Vend

Končni zapis v nadzoru nad izvrševanjem programa zdravstvenih storitev, s katerim je Zavod za zdravstveno zavarovanje odločil o pripombah in ugovorih zoper zapisnik o ugotovitvah pri opravljenem nadzoru, je dokončni posamični akt, ki ga je izdala tožena stranka kot nosilec javnega pooblastila. Za odločanje o tožbi zoper končni zapis je stvarno pristojno Upravno sodišče.

Pravilno je stališče okrajnega sodišča, da je v tem sporu s tožbo izpodbijani končni zapis dokončni posamični akt, ki ga je izdala tožena stranka kot nosilec javnega pooblastila in da je stvarna pristojnost za odločanje o taki tožbi z določbo drugega odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu pridržana upravnemu sodišču kot specializiranemu sodišču, saj ne gre za spor iz civilnopravnih razmerij po 1. členu ZPP, o katerih odločajo sodišča s splošno pristojnostjo (97. člen Zakona o sodiščih).

Končni zapis o nadzoru nad izvrševanjem programa zdravstvenih storitev, s katerim je Zavod za zdravstveno zavarovanje odločil o pripombah in ugovorih nadzorovanega pogodbenega partnerja zoper zapisnik o ugotovitvah pri opravljenem nadzoru, je dokončni posamični akt, ki ga je izdala tožena stranka kot nosilec javnega pooblastila. Za odločanje o tožbi zoper končni zapis je stvarno pristojno Upravno sodišče.