42. člen ZZ

Tožnik kot neizbrani kandidat za predstojnika kliničnega oddelka nima pravnega varstva na podlagi 42. člena ZZ, ampak le na podlagi petega odstavka 200. člena ZDR-1.

Tožnici je pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktor A. zaradi prenehanja mandata predčasno prenehala (četudi zaradi nezakonite razrešitve), zato ta pogodba ni mogla ponovno stopiti v veljavo. Razrešen vodilni delavec, katerega opravljanje „funkcije“ je vezano na mandat, nima reintegracijskega zahtevka, saj niti ZZ niti ZRTVS-1 (nenazadnje niti ZDR-1) tega ne predvidevajo. Najpomembnejše pravno varstvo razrešenega vodilnega delavca je njegova pravica do povrnitve škode, in ne vrnitev na vodilno delovno mesto v nasprotju z voljo programskega sveta in generalnega direktorja po določbi 52. člena Statuta toženke. Brez ustreznega mandata del iz te pogodbe za vodilno delovno mesto ne more opravljati. Sodišče prve stopnje bi zato moralo zahtevek za reintegracijo zavrniti.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem, da je (primarni) zahtevek, da se sklep o razrešitvi kot nezakonit razveljavi, po vsebini enak (podrednemu) zahtevku za ugotovitev, da je sklep o razrešitvi nezakonit. Ker ni šlo za pravo razmerje primarnosti in podrejenosti oziroma za eventualno kumulacijo zahtevkov, je sodišče lahko odločilo o nezakonitosti sklepa o razrešitvi tožnice, ne da bi posebej zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepa o razrešitvi zaradi nezakonitosti. Glede na jasne določbe 38. in 39. člena ZZ glede obveznosti toženke v postopku razrešitve, pritožba neutemeljeno zagovarja stališče, da na zakonitost razrešitve ne vpliva dejstvo, da dnevni red 8. oziroma 9. seje ni izrecno vseboval besede "razrešitev" temveč točko "Presoja ustreznosti vodenja strokovnega dela", saj je prav jasna opredelitev dejstva, da je zoper strokovnega vodjo uveden postopek razrešitve, obvezna po 38. členu ZZ ter s tem pogoj za zakonitost same razrešitve. Ker je sklep o razrešitvi neobrazložen in tožnica tudi iz sklepa ni mogla ugotoviti, kaj se ji sploh očita, bi morala toženka tožnici vsaj v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti predstaviti

V skladu z 41. členom Statuta tožene stranke predstojnike imenuje in razrešuje generalni direktor UKC. Ker generalni direktor tožene stranke ni organ republike, občine ali mesta, bi torej bilo na podlagi 36. člena v zvezi z 42. členom ZZ za spor v zvezi z izbiro predstojnika kliničnega oddelka (če bi ta bil strokovni vodja, vendar ni) v vsakem primeru pristojno Delovno sodišče in ne Upravno sodišče. V obravnavanem primeru gre za individualni delovni spor v zvezi s postopkom zaposlovanja delavca med delodajalcem in kandidatom, za odločanje o katerem je v skladu s č) točko prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 pristojno Delovno sodišče.

Zgolj dejstvo, da med vodstveni delovnimi mesti, ki so izrecno določena v 71. členu Statuta tožene stranke, ni delovnega mesta izbrane kandidatke, še ne pomeni, da ta ni izpolnjevala razpisnega pogoja delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih. Ker je izbrana kandidatka v določenem obdobju (8 let in 7 mesecev) opravljala delo vodje oddelka in za to delo prejemala vodstveni oziroma položajni dodatek, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v tem času dejansko opravljala delo na vodstvenem delovnem mestu v zdravstvu, in da zato izpolnjuje razpisni pogoj štirih let delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih v zdravstvu.

Tožnica je bila predčasno razrešena s funkcije predstojnice oddelka. ZZ v 38. in 42. členu določa neposredno sodno varstvo samo zoper sklepe o razrešitvi direktorja in strokovnega vodje zavoda. Pravdni stranki sta razloge za razrešitev, ob upoštevanju določbe 46. člena Statuta tožene stranke, določili v pogodbi o zaposlitvi. Če je tožnica menila, da jo je delodajalec nezakonito razrešil s funkcije predstojnice oddelka in s tem kršil določilo pogodbe o zaposlitvi oziroma pravice iz delovnega razmerja, je imela tožnica pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi (75. člen Statuta tožene stranke in prvi odstavek 200. člena ZDR-1). Če delodajalec v nadaljnjem roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za odpravo kršitev s strani delodajalca, zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem (drugi odstavek 200. člena ZDR-1). Ker procesna predpostavka za vložitev tožbe po drugem odstavku 200. člena ZDR-1 ni bila izpolnjena, je sodišče prve stopnje tožbo za ugotovitev nezakonitosti sklepa o razrešitvi pravilno zavrglo. V pogodbi o zaposlitvi je bilo med strankama dogovorjeno, da se spr

Tožnik je dopustil nenamensko porabo sredstev, ki so bila dana za posamezne raziskovalne projekte in brez pravne podlage naročil pravno mnenje o nekaterih vprašanjih razrešitve dekanje fakultete in imenovanja vršilca dolžnosti ter s tem nenamensko porabil sredstva tožene stranke. S svojim ravnanjem je tožnik kršil svoje obveznosti, zato je bila razrešitev tožnika z mesta direktorja (članice univerze) zakonita.

Statut Univerze na Primorskem ima glede razrešitve dekana le določbe četrtega do šestega odstavka 64. člena, nima pa nikakršnih določb o postopku njegove razrešitve. Zato pride v poštev uporaba ZZ v tistem delu, kjer so določena minimalna pravila postopka razrešitve in sodna pristojnost v primeru spora. Določba drugega odstavka 38. člena ZZ se res nanaša na direktorja, torej poslovodni organ zavoda. Toda enako velja tudi v primeru razrešitve strokovnega vodje zavoda. Po določbi tretjega odstavka 42. člena ZZ se namreč glede imenovanja in razrešitve strokovnega vodje smiselno uporabljajo določbe 33. do 39. člena ZZ.

Tožba se v delu, ki se nanaša na razveljavitev razpisa za prosto delovno mesto glavne medicinske sestre in na razveljavitev sklepa o izbiri, zavrže, saj tožnica kot neizbrana kandidatka nima pravice do sodnega varstva, razen v primeru, če meni, da je bila pri izbiri kršena prepoved diskriminacije. Sodnega varstva nima tudi, če upoštevamo, da je tožena stranka javni zavod, saj ZZ sodno varstvo določa le za izbiro in imenovanje direktorja in strokovnega vodje.