32. člen ZZZPB

Čeprav tožnik z delodajalcem ni sklenil pisne pogodbe o zaposlitvi, so obstajali vsi elementi delovnega razmerja (tožnik je opravil vožnje v tujino, za katere je prejel plačilo, delo je opravljal osebno, nepretrgano in po navodilih ter pod nadzorom delodajalca), zato od sklenitve delovnega razmerja dalje nima pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

Ravnanja toženca, ki je tožniku denarno nadomestilo med brezposelnostjo za čas od 1. 2. 2008 do 30. 9. 2008 izplačal z zamudo, ni mogoče šteti kot protipravnega, saj je bila odločba o ustavitvi izplačevanja denarnega nadomestila od dne 1. 10. 2006 dalje izdana na podlagi sodbe delovnega sodišča, potrjene s sodbo pritožbenega sodišča, o reintegraciji tožnika v delovno razmerje od 1. 10. 2006, nato pa odpravljena v obnovi upravnega postopka po tem, ko je vrhovno sodišče razveljavilo obe sodbi. Tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti zaradi zamude pri izplačilu denarnega nadomestila je zato zaradi pomanjkanja ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti neutemeljen.

ZZZPB v 25.a členu ne določa, da pravico do preostalega nadomestila lahko uveljavi le nekdo, ki izpolni tudi pogoje za priznanje nove pravice oziroma, da je pogoj za preostanek koriščenja nadomestila pridobitev pravice do novega nadomestila. Ob uveljavljanju koriščenja pravice v preostalem delu ni potrebno ponovno izpolnjevati vseh pogojev za pridobitev nove pravice, zlasti gostote nove delovne dobe. Potrebno pa je tudi pri uveljavljanju pravice do nadomestila v preostalem delu upoštevati splošno zahtevo zakona, da se zavarovancem zagotavljajo pravice za čas, ko so brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve (tretji odstavek 1. člena oziroma 19. člen ZZZPB).

Upravni organ je s pravnomočno odločbo odločil, da tožencu preneha pravica do izplačevanja denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Zato je tožnik (zavod za zaposlovanje) upravičen do vrnitve zneskov nadomestila, izplačanih tožencu v obdobju, ko, upoštevajoč to odločbo, ni več imel pravice do navedenega nadomestila. Poleg tega Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti v 2. tč. 32. člena izrecno določa, da pravica do nadomestila preneha, če zavarovanec ustanovi podjetje, ali začne izvajati obrtno ali drugo dejavnost z zasebnim delom. Določba 54. člena tega zakona pa predpisuje vrnitev pridobljenih sredstev tudi v primeru, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na ukinitev pravice.

Z zavarovanjem za primer brezposelnosti se zagotavljajo pravice samo za čas, ko so zavarovanci brez svoje krivde ali proti svoji volji brez zaposlitve. Ker je bil tožnik lastnik družbe, ki je začela poslovati 1.4.1996, pa se v njej ni zaposlil, je bil v spornem obdobju brezposelen po svoji volji. Zato je bila odločitev toženca o prenehanju pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti pravilna in zakonita.

Predloga oz. prošnje uživalca nadomestila za brezposelnost za dvodnevni odlog nastopa dela oz. zaposlitve za določen čas zaradi možnosti zaposlitve za nedoločen čas pri drugem delodajalcu ni mogoče šteti za odklonitev zaposlitve, ki bi imela za posledico prenehanje oz. izgubo pravice do denarnega nadomestila za brezposelnost.

Če organ druge stopnje postopek dopolnjuje in iz predloženih spisov izhaja prav to, gre za situacijo, ki jo ureja 242. člen ZUP, ne pa 243. člen. Ne na podlagi 242. člena in ne na podlagi 243. člena ZUP pa drugostopni organ ne more na novi pravni podlagi, ki ni obstajala v času odločanja na prvi stopnji, zahtevka, ki je bil zavrnjen na prvi stopnji, na novo zavrniti, če nima za to izrecne podlage v zakonu.

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker tožnik, ki mu je delovno razmerje z JA prenehalo dne 30.4.1992 v drugi republiki nekdanje Jugoslavije, sploh ni zavarovanec po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in tako ne more v Sloveniji uveljaviti pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.