20. člen ZZZPB

V spornem obdobju je bil tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi delovnega razmerja, z zavarovalno podlago 001, kot delavec v delovnem razmerju. Torej ni bil oseba, ki bi bila dolžna obračunavati in plačati prispevke sama, saj je bil izplačevalec prispevkov za delavce delodajale. Tako bi ga bilo mogoče obravnavati le, če bi bil zavarovan na podlagi 13. člena ZPIZ/92, torej kot družbenik in poslovodna oseba. Ker pa je bil zavarovan kot delavec v delovnem razmerju, se tudi tisto obdobje, za katera niso bili plačani prispevki, v skladu s prvim odstavkom 202. člena ZPIZ/92 štejejo v pokojninsko dobo.

Tožnici, ki je v letu 2008 prejemala nadomestilo plače v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju, se v osnovo za odmero nadomestila za brezposelnost od 31. 1. 2009 dalje upošteva osnovna plača, povečana za dodatek na delovno dobo. Tožnica zato neutemeljeno uveljavlja izračun osnove za odmero nadomestila od povprečne mesečne plače v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela, valorizirana skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Sloveniji.

Nadomestilo za invalidnost, od katerega se ne plačujejo prispevki, se ne upošteva pri izračunu osnove oziroma pri odmeri denarnega nadomestila za čas brezposelnosti.

Zgolj dejstvo, da si sodišče prve stopnje ni ustvarilo prepričanja, da bi tožeča stranka ob normalnem teku stvari prejemala dohodek v višini povprečne plače v gospodarstvu, ne more pripeljati do zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka. Nikakor namreč ni izključeno, da obstoji prikrajšanje, pri čemer pa je njegova višina manjša.

V času prenehanja delovnega razmerja in v času ob izdaji dokončne odločbe je neuspešno opravljeno poskusno delo predstavljalo izključitveni razlog za priznanje pravice do nadomestila za brezposelnost. Iz tega razloga tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delodajalca zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, te pravice ne more uveljaviti.

Določba iz 1. oziroma 3. odstavka 36d člena ZDR, smoter je ohranjena kontinuiteta delovnega razmerja delavcu invalidu, je posebnega značaja, uporabljiva le za postopke prenehanja potreb po delavcih zaradi nujnih operativnih razlogov, zato ima po splošnem pravilu "lex specialis derogat legi generali" značaj posebne norme v razmerju do drugih zakonskih določb.

Uradni podatki delodajalca o višini osebnega dohodka oziroma nadomestila osebnega dohodka so podlaga za določitev osnove za izračun denarnega nadomestila med brezposelnostjo, prizadeti pa ima možnost dokazovati, da so dani podatki pomanjkljivi oziroma napačni.

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker tožnik, ki mu je delovno razmerje z JA prenehalo dne 30.4.1992 v drugi republiki nekdanje Jugoslavije, sploh ni zavarovanec po zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti in tako ne more v Sloveniji uveljaviti pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.