VSRS Sodba in sklep VIII Ips 516/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo dokončne odločbe prvotožene stranke št. 020-31-611/98 z dne 10. 6. 1999, s katero je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 24. 1. 1997 dalje. Hkrati je zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je prva tožena stranka dolžna izplačati navedeno nadomestilo, da sta mu toženki dolžni nadomestiti izgubljeni gospodarski objekt z zemljiščem in mu iz naslova popolne izgube delazmožnosti od 1. 11. 2000 dalje izplačevati rento v mesečnem znesku 200.000,00 takratnih SIT ter mu zaradi izgubljenega zdravja izplačati odškodnino v znesku 200,000.000,00 takratnih SIT. Tožbo v zvezi z zahtevkom, da se mu prizna pravica do denarnega nadomestila v breme drugotožene stranke in da se ugotovi, da ga je drugotožena v letu 1999 nezakonito izbrisala iz svojih evidenc, je sodišče kot nedovoljeno zavrglo.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da je tožniku delovno razmerje pri delodajalcu v januarju 1997 prenehalo v nasprotju z zakonom, zoper tako prenehanje delovnega razmerja pa tožnik ni uveljavljal sodnega varstva in sta mu tako toženki utemeljeno odklonili priznanje pravice do nadomestila za čas brezposelnosti. Hkrati je ugotovilo, da pravna podlaga za ostale zahtevke ni podana in da je sodišče utemeljeno zavrglo tožbo v zvezi z zahtevkoma, ki sta se nanašala zgolj na drugo toženo stranko.

3Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s tem, da se v obrazložitvi revizije omeji zgolj na izpodbijanje odločbe sodišča druge stopnje v delu, ki se nanaša na priznanje nadomestila za primer brezposelnosti. Zanika, da bi mu delovno razmerje pri delodajalcu nezakonito prenehalo in da bi zato zoper prenehanje delovnega razmerja moral uveljavljati sodno varstvo. Navaja, da mu je bilo naknadno kot invalidu III. kategorije s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije vse od prenehanja delovnega razmerja dalje priznano nadomestilo plače za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev, kar dokazuje, da mu je delovno razmerje pri delodajalcu zakonito prenehalo. Kljub priznanju nadomestila s strani Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa vztraja pri priznanju višjega nadomestila iz naslova zavarovanja za čas brezposelnosti.

4Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5Revizija ni utemeljena.

6Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo, ob pogojih iz 384. člena pa tudi zoper izpodbijani sklep, samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

7Na podlagi šestnajste alinee 19. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - Ur. l. RS, št. 5/91 do 38/94), veljavnega v času uveljavljanja spornega nadomestila pri toženi stranki, pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni mogel uveljaviti zavarovanec, ki mu je prenehalo delovno razmerje v nasprotju z zakonom, kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca, če ni uveljavljal varstva pravic oziroma ni zahteval sodnega varstva v skladu z zakonom.

8Sodišče je ugotovilo, da je bil do 23. 1. 1997 tožnik, kot invalid III. kategorije, zaposlen pri zasebni delodajalki z manj kot petimi zaposlenimi delavci in mu je delovno razmerje prenehalo brez pisne odpovedi tako, da mu je zasebna delodajalka zaključila delovno knjižico in ga odjavila iz zavarovanja. Nesporno je bilo ugotovljeno, da tožnik zoper tako prenehanje delovnega razmerja ni uveljavljal sodnega varstva.

9V spornem obdobju veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je načine prenehanja delovnega razmerja pri zasebnem delodajalcu posebej urejal v členih od 123 do 129, je v 100. členu nasploh zahteval pisnost aktov o prenehanju oziroma odpovedi delovnega razmerja, pisnost odpovedi pa je izrecno zahteval tudi v 125. členu, v katerem so bili sicer opredeljeni še dodatni pogoji za odpoved delovnega razmerja pri zasebnem delodajalcu. Že glede na to, da tožniku pri delodajalcu ni bila podana pisna odpoved delovnega razmerja in ker tudi drugi zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja, ki ne bi zahteval pisnosti, ni obstojal, revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je tožniku dne 23. 1. 1997 delovno razmerje prenehalo v nasprotju z zakonom. Ker zoper tako prenehanje delovnega razmerja tožnik ni uveljavljal sodnega varstva, na podlagi navedenih določb ZZZPB denarnega nadomestila za primer brezposelnosti ni mogel uspešno uveljaviti. Zato je sodišče njegov zahtevek za odpravo dokončne odločbe tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priznanje navedenega nadomestila oziroma zahtevek za izplačilo tega nadomestila utemeljeno zavrnilo. Dejstvo, da naj bi tožnik, kot invalid III. kategorije, ne glede na tak način prenehanja delovnega razmerja v drugem postopku uspešno uveljavil nadomestilo za čas čakanja na zagotovitev druge ustrezne zaposlitve po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, na zakonitost odločitve o pravici do nadomestila za primer brezposelnosti po določbah ZZZPB ne vpliva.

10Glede na navedeno je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.