VSC Sklep I Kp 57607/2023

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

1S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, ob vložitvi obtožnice, zoper obdolženega A. A. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP).

2Zoper sklep se je pravočasno pritožila obdolženčeva zagovornica, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pripor ne podaljša, temveč odpravi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne more postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo, razumno in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo ponovitveno nevarnost in za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5Ob tem, ko je sodišče prve stopnje v pritožbeno izpodbijanem sklepu izpostavilo, da utemeljen sum izhaja že iz sklepa o uvedbi preiskave in ko je v razloge izpodbijanega sklepa v zgoščeni obliki povzelo tudi vsebino tekom preiskave priskrbljenih dokazov in se opredelilo, da so tekom preiskave priskrbljeni dokazi v celoti potrdili že formalno dognan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, pritožba ne more računati na uspeh v izpodbijanju zaključka o utemeljenem sumu s povsem načelno opazko o tem, da iz dosedaj zbranih dokazov ne izhaja utemeljen sum.

6V nasprotju z naziranjem pritožnice pa pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo tudi danost pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Prav ima pritožnica, da morata biti za zaključek o ponovitveni nevarnosti izkazana vsaj ena objektivna okoliščina in ena okoliščina, ki se nanaša na storilčevo osebnost in ki v medsebojni povezavi kažeta na nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Ravno to je sodišče prve stopnje tudi storilo, ko je izpostavilo na eni strani številne objektivne okoliščine, katerih obstoj pritožba niti ne negira. Po drugi strani pa je nanizalo tudi več subjektivnih okoliščin, ki so relevantne za presojo ponovitvene nevarnosti. Kot nosilno topogledno okoliščino je v točki 10 pritožbeno izpodbijanega sklepa izpostavilo dejstvo, da gre v primeru obdolženca za specialnega povratnika, ki se mu očita celo, da naj bi novo kaznivo dejanje, na škodo istih oškodovancev, storil celo v preizkusni dobi, ki mu je bila določena ob izreku pogojne obsodbe s sodbo z dne 3. 11. 2022, zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini, na škodo sedanjih oškodovancev. Ravno dejstvo specialnega povratništva in pa to, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno tekom preizkusne dobe sta okoliščini, ki že sami zase v povezavi z objektivnimi okoliščinami, kažeta na realno nevarnost ponovitve kaznivega dejanja. Gotovo pa v prid takšnemu sklepu govorijo še nadaljnje, v točkah 10 in 11 pritožbeno izpodbijanega sklepa izpostavljene, obdolženčeve lastnosti. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbene navedbe ne morejo spodnesti zaključka sodišča prve stopnje o obdolženčevi izraziti ponovitveni nevarnosti.

7Ravno glede na to, da je ta nevarnost resna in konkretna, pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča ne more biti dvoma v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti pripora. S tem, ko se je sodišče prve stopnje izreklo, da je pripor edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, je implicite negativno odgovorilo tudi na vprašanje, ali je morebiti mogoče ponovitveno nevarnost preprečiti z drugim, alternativnim osebnim omejevalnim ukrepom. Sicer pa tudi pritožba sama ne nakazuje kateri morebitni drug milejši ukrep bi prišel v poštev. Dejstvo namreč je, da obdolžencu izrečen milejši ukrep prepovedi približevanja, doslej ni bil učinkovit, kar končno priznava tudi pritožba, ko le na svoj način skuša prikazati razloge za obdolženčevo kršitev tega ukrepa. Po drugi strani pa pritožba tudi ne ponudi odgovora na vprašanje, v kakšnih (krajevnih) okoliščinah bi bilo morebiti mogoče izvajati hišni pripor. Vsaj za zdaj se kot edina možnost kaže izvrševanje hišnega pripora na naslovu obdolženčevega bivanja, ki pa je tudi kraj storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko torej ta možnost izvrševanja hišnega pripora, druge pa obramba ne ponudi, ponovno ne gre skupaj s ciljem, ki naj bi ga hišni pripor zasledoval.

8Ob tem, ko je sodišče prve stopnje razumno obrazložilo utemeljen sum, obdolženčevo izrazito ponovitveno nevarnost ter neogibno potrebnost pripora, je končno za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljivo utemeljilo tudi sorazmernost uporabljenega osebnega omejevalnega ukrepa, ko je v točki 12 in 13 pritožbeno izpodbijanega sklepa izpostavilo, da teža obdolžencu očitane storitve kaznivega dejanja in stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, ki jo izvrševanje tovrstnih kaznivih dejanj predstavlja, v celoti opravičuje poseg v obdolženčevo osebno svobodo z odvzemom prostosti, saj da je zlo, ki bo z omejitvijo svobode povzročeno obdolženemu, neprimerno manjše od zla, ki ga naj bi obdolženec povzročal s kontinuiranim nasiljem in agresijo svojima staršema.

9Izkaže se tako, da pritožba ni utemeljena. Ker pa se sodišču prve stopnje tudi ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pravno podlago daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka, bo sodno takso za zavrnitev pritožb zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.