UPRS sodba I U 885/2013

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo št. Bpp 2587/2012 z dne 24. 4. 2012 je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani odločil, da se se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I Kpd ... ter kot oprostitev plačil stroškov postopka razen sodnih taks, zavrne

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju Organ za BPP) dne 6. 9. 2012 preko Okrajnega sodišča v Ljubljani prejel prošnjo tožnika za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. I Kpd ... zoper osumljenega A.A. zaradi kaznivih dejanj po prvem in drugem odstavku 257. člena, prvem odstavku 144. člena in 252. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen sodnih taks. Nato se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter poudarja, da se BPP odobri na način, pod pogoji in v skladu z merili, ki jih določa zakon in ki so urejeni v 11. do 24. členu ZBPP.

Pri odločanju o dodelitvi BPP se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero je vložena prošnja za odobritev BPP (24. člen ZBPP), predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Organ za BPP je vpogledal vlogo tožnika z dne 6. 9. 2012, fotokopije časopisnih člankov in Centralni register prebivalstva RS. Ugotavlja, da je bila s strani tožnika vložena kazenska ovadba zoper okrajnega sodnika A.A. po prvem in drugem odstavku 257. člena, prvem odstavku 144. člena in 252. členu KZ-1 ter se sklicuje na tožnikove navedbe.

Nato se tožena stranka sklicuje na Ustavo RS, in sicer na 134. člen, po katerem nikogar, ki sodeluje pri sojenju, ni mogoče klicati na odgovornost za mnenje, ki ga je dal pri odločanju na sodišču, in da sodnik ne sme biti priprt niti ne sme biti, brez dovoljenja Državnega zbora, zoper njega začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije. S tem sta določeni materialna in procesna imuniteta sodnikov, ki sta poklicne narave in se nanašata na ravnanja sodnikov, storjena pri opravljanju sodniške funkcije. Procesna imuniteta sodnikov je eden od bistvenih elementov neodvisnosti sodnikov (tako Ustavno sodišče v sklepu št. U-I-319/97 z dne 2. 4. 1998). Procesna imuniteta zajema vsa ravnanja, ki izpolnjujejo znake kaznivega dejanja in jih sodnik stori pri opravljanju sodniške funkcije. Materialna imuniteta pa pokriva samo tista ravnanja sodnikov, ki pomenijo dajanje mnenj pri odločanju na sodišču. Bistveno je, da za razliko od procesne imunitete, materialna imuniteta izključuje kazensko odgovornost sodnika in tako pomeni absolutno oviro za začetek kazenskega postopka. Materialna imuniteta sodnika ni odvisna od dovoljenja Državnega zbora, temveč s tem, ko izključuje kazensko odgovornost, sama po sebi pomeni oviro za kazenski pregon. Po prvem odstavku 6. člena KZ-1 se kazenski zakon ne uporabi za dejanja oseb, katerih kazenska odgovornost je izključena zaradi imunitete po določbah Ustave RS in pravilih mednarodnega prava (sklep Ustavnega sodišča RS, št. Up-689/11-7 z dne 24. 1. 2012).

Ker iz vloge tožnika izhaja, da želi kazensko preganjati okrajnega sodnika, tožnik pa prošnji ni priložil dokazil iz katerih bi izhajalo, da je Državni zbor kazenski postopek dovolil, tožnik v postopku nima možnosti za uspeh. Zato dodelitev BPP v tej zadevi na podlagi 24. člena ZBPP ni smiselna. S tem pa ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, ki mora biti izpolnjen poleg pogoja finančnega in premoženjskega stanja prosilca.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija z laično tožbo v kateri navaja svoje poglede na sodstvo in postopek, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani vodil pod opr. št. V P .../. Trdi, da v okviru navedene zadeve ni bilo odločeno o njegovi prošnji za BPP, kar je imelo zanj negativne posledice. Obsežno opisuje svoje mnenje o sodstvu in razmerah v Sloveniji. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Skladno s prvim odstavkom 24. člena ZBPP se pri odločanju o dodelitvi BPP med drugim upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, med drugim, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik dne 6. 9. 2012 preko Okrajnega sodišča v Ljubljani vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje v kazenskem postopku, evidentiranem pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. I Kpd ... zoper sodnika Okrajnega sodišča v Ljubljani A.A. Navedeno izhaja tudi iz podatkov in listin upravnega spisa.

Navedeno pa tudi po presoji sodišča pomeni, da odobritev BPP tožniku v obravnavanem primeru ne bi bila razumna in je zato ocena tožene stranke pravilna. Pravilno je namreč tolmačenje 134. člena Ustave RS, ki določa tudi, da se zoper sodnika brez dovoljenja Državnega zbora ne sme odrediti pripor in tudi ne sme biti začet kazenski postopek, če je osumljen kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije, medtem ko takšno dovoljenje za druge osebe, osumljene storitve kaznivega dejanja (razen v nekoliko drugačni obliki za poslance Državnega zbora in člane Državnega sveta), ni potrebno.

Ker ni sporno, da tožnik svoji vlogi za dodelitev BPP ni priložil dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je Državni zbor omenjeni kazenski postopek dovolil, tožnik tudi po presoji sodišča v postopku nima možnosti za uspeh. Zato dodelitev BPP v tej zadevi na podlagi 24. člena ZBPP ni smiselna. S tem pa ni izpolnjen eden izmed zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, ki mora biti za dodelitev BPP izpolnjen poleg pogoja finančnega in premoženjskega stanja prosilca. Zato je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je prošnjo tožnika za dodelitev BPP zavrnila na podlagi 24. člena ZBPP, ker zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, pravilna. Sicer pa se sodišče strinja z razlogi za odločitev, kot jih je navedla tožena stranka, ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, tudi sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno. Sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti. Izpodbijana odločba tožene stranke je tako pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.