VSL Sklep II Cp 1460/2024

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje novo najdeno (denacionalizirano) premoženje zapustnice, to je 5/24 delež na nepremičninah, k. o. 0000 X., parceli 868 in 869 (I. točka izreka), razdelilo dedičem A. A. do 1/6, B. B. do 1/6, C. C. do 1/6 in D. D. do 1/2 (II. točka izreka), ter zemljiški knjigi naložilo vknjižbo lastninske pravice na dediče (III. točka izreka).

2Zoper sklep se pritožuje dedič B. B. (v nadaljevanju pritožnik) iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da zakonita dedinja, E. E., ki je umrla 2005, ni imela potomcev, zaradi česar denacionalizirano premoženje ni moglo preiti nanjo ter je njen dedni delež razdelilo med ostale zakonite dediče. V tem delu je napačno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabljeno materialno pravo. Pritožba ne izpodbija dejstva, da dedinja E. E. ni imela potomcev, a je bila kljub temu v prej izdanem "osnovnem" sklepu o dedovanju ugotovljena za zakonito dedinjo, zaradi česar je ni mogoče z dodatnim sklepom enostavno črtati. Sodišče prve stopnje bi moralo naknadno najdeno premoženje razdeliti med dediče oziroma pravne naslednike na podlagi vstopne pravice ali oporočnih razpolaganj. V zvezi s tem pritožnik navaja, da je E. E. ravno zaradi odsotnosti potomcev s svojim premoženjem razpolagala z oporoko in je za svoja dediča določila nečakinjo F. F., ki je že pokojna, ter pritožnika, to je njenega sina. V nadaljevanju pritožbe pritožnik obrazloži materialno pravo, in sicer, da pogoj, da imajo oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ki so napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede tega premoženja pravni učinek, če je to v oporoki izrecno navedeno, veljajo le za denacionalizacijskega upravičenca, ne pa za oporočna razpolaganja njegovih dedičev. Zato bi sodišče moralo upoštevati oporočno razpolaganje zakonite dedinje E. E. Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. K pritožbi je priložil oporoko dedinje E. E. z dne 27. 8. 1991 ter pooblastilo pooblaščenki v tem postopku z dne 3. 5. 2024.

3Dedinja A. A. v odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožnikova zatrjevanja, da je E. E. napravila oporoko, prepozne pritožbene novote. Skladno z obstoječo zakonodajo denacionalizirano premoženje, če dedič ni več živ ob pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, dedujejo zakoniti dediči po vstopni pravici. Oporoke v tem primeru ni mogoče upoštevati, saj je zakonita dedinja E. E. umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe glede premoženja, ki je bilo predmet izpodbijanega sklepa. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5Pritožnik in dedinja A. A., ki je podala odgovor na pritožbo, zastopata nasprotni stališči. Pritožnik zatrjuje, da je v obravnavanem primeru dopustno oporočno dedovanje po zakoniti dedinji E. E., nasprotno dedinja zatrjuje, da je dopustno zgolj zakonito dedovanje po vstopni pravici. Zato se pritožbeno sodišče najprej izreka glede pravilne uporabe materialnega prava. Po 78. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) se dedovanje po umrlem uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju (prvi odstavek), pokojnikova zapuščina, o kateri se odloča v tem postopku, pa preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (drugi odstavek). Za obravnavani primer je relevanten tudi 81. člen ZDen, ki določa, da imajo oporočna razpolaganja, napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno, v nasprotnem primeru pa samo, če glede oporočnega razpolaganja s tem premoženjem soglašajo zakoniti dediči. V sodni praksi je utrjeno stališče in gre pritrditi pritožbi, da se določilo 81. člen ZDen nanaša le na oporočna razpolaganja denacionalizacijskega upravičenca, ne pa na oporočna razpolaganja njegovih dedičev.¹ Tudi ne more biti dvoma, da so določbe o dedovanju v ZDen lex specialis napram določbam v Zakonu o dedovanju (ZD). V obravnavani zadevi ni sporno, da je bil dodatni sklep o dedovanju izdan za naknadno najdeno premoženje, ki ga je zapustnica pridobila na podlagi denacionalizacijske odločbe UE X., opr. št. .../92 z dne 1. 12. 2005. Nadalje ni sporno, da je zapustnica umrla pred izdajo odločbe o denacionalizaciji in novo najdeno premoženje nanjo ni prešlo. Sporno pa je, ali pride v poštev zakonito ali oporočno dedovanje, od tega pa je odvisno, kdo so dediči (oziroma dediči dedičev²) po zapustnici.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je večinska sodna praksa, ki se je z leti povsem ustalila, zavzela stališče, da je dedičem denacionalizacijskega upravičenca, ki so umrli pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, treba dopustiti oporočna razpolaganja tudi za v denacionalizaciji vrnjeno premoženje. Takšno stališče podpirajo odločbe VSL II Cp 2161/2004, I Cp 5544/2006, I Cp 2195/2008, II Cp 3847/2008, I Cp 1305/2010, I Cp 3256/2012, III Cp 2628/2014, II Cp 2098/2015, I Cp 641/2019, I Cp 2093/2022 in druge. Navedena večinska sodna praksa je skladna s stališčem Ustavnega sodišča RS v odločbi U-I-138/99 z dne 18. 12. 2001. Iz obrazložitve izhaja, da je smiselna rešitev, ki krog dedičev čimbolj približuje tistemu, kakršen je bil ob smrti zapustnika, za prehod premoženja na dediče pa določa tisti trenutek, ko je odvzeto premoženje spet zapustnikovo. Navedena odločba je bila izdana prav za primer dedičev, ki so dedovali v zapuščinskem postopku, izvedenem po smrti denacionalizacijskega upravičenca, v trenutku pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji pa niso bili več živi, ter je zaščitila njihovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). Nasprotno, sicer manjšinsko stališče je sodna praksa zavzela v odločbah VSRS 218/96, I Cp 16/2000 in II Cp 2385/2012. V odgovoru na pritožbo naveden sklep VSL II Cp 2248/2015 se nanaša na nedopustno fidejkomisarično substitucijo in z obravnavano zadevo ni primerljiv. Je pa res, da je odklonilno stališče do oporočnega dedovanja v tovrstnih primerih zavzeto v odločbi VSL I Cp 1073/2011, pri čemer gre v tem primeru tudi za odpoved dedovanju. Ob povedanem se glede pravilne uporabe materialnega prava za utemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je treba upoštevati oporočna razpolaganja dedičev denacionalizacijskega upravičenca, ki ob pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe niso bili več živi.

7Iz podatkov sodnega spisa izhaja naslednje dejansko stanje. Zapustnica G. G.³ je umrla 1965 in je bilo po njej pred takratnim Občinskim sodiščem v Kranju uvedeno dedovanje (list. št. 5). Ker je napravila oporoko, je prišlo do oporočnega dedovanja tako, da je po njej oporočno dedovala hči E. E., nujni delež pa je prejel sin H. H. (sklep o dedovanju, list. št. 8). Dne 29. 1. 1966 in dne 24. 11. 1969 sta bila izdana dodatna sklepa o dedovanju za novo najdeno premoženje, ki je bilo razdeljeno skladno s prvotnim sklepom o dedovanju (list. št. 10, 20a). V letu 1994, ko je že veljal ZDen, so dediči podali predlog za uvedbo zapuščinskega postopka glede v postopku denacionalizacije vrnjenega premoženja ter sta bila v letih 1999 in 2001 izdana dva sklepa, s katerima so premoženje po zapustnici dedovali njeni trije otroci I. I., E. E. in H. H. vsak do 1/3 (list. št. 33, 49). V prvem sklepu je obrazloženo, da zapustnica glede tega premoženja ni naredila oporoke, drugi sklep pa je navedeno povzel.

8Z izpodbijanim sklepom je zapuščinsko sodišče premoženje, vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, razdelilo na podlagi zakonitega dedovanja. Kot izhaja iz 3. točke obrazložitve, je upoštevalo, da so bili s prejšnjima dvema sklepoma za dediče razglašeni zapustničini otroci I. I., E. E. in H. H. vsak do 1/3. Pri tem ni ugotavljalo, ali je morebiti v oporoki to premoženje zajeto, kar pa pritožbeno ni sporno.⁴ Kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve sodišča, je upoštevalo dedovanje po I. I., ki je umrla 2004 in premoženje nanjo ni moglo preiti. Glede E. E. pa je ugotovilo, da je prav tako umrla pred pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe ter tudi nanjo premoženje ni moglo preiti, potomcev pa ni imela. Zato je njeno premoženje razdelilo med ostale dediče, pri čemer iz 3. točke obrazložitve ne izhaja, kako je to storilo. Kot obrazloženo zgoraj, je pritožbeno sporno, ali je pritožnik upravičen oporočno dedovati po E. E. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pri tej dedinji upoštevalo zakonito dedovanje očitno iz razloga, ker z oporoko, ki jo pritožbi prilaga pritožnik, ni razpolagalo, kar v postopku prav tako ni sporno. Iz priložene oporoke izhaja, da je E. E. polovico svojega premoženja, tudi tistega, ki bo morebiti vrnjeno v denacionalizacijskem postopku, zapustila svoji nečakinji, to je pritožnikovi materi, polovico pa pritožniku. Slednji pa je skladno s sklepom o dedovanju (C2) po svoji materi podedoval celotno zapuščino.

9Ob tem vprašanju se glede na ugovor dedinje v odgovoru na pritožbo nujno postavi vprašanje dopustnosti predložitve oporoke v pritožbenem postopku. Dedinja namreč zatrjuje, da gre za nedopustno pritožbeno novoto. V zvezi s tem je stališče sodne prakse že zavzeto in sicer, da je pritožbeno uveljavljanje novih dejstev v zapuščinskem postopku izjemoma dopustno, tudi če pritožnik ni izkazal razlogov, da jih uveljavlja šele v pritožbi, če gre za dednopravno vprašanje in laično stranko.⁵ Takšen je obravnavani primer, saj je vprašanje oporočnega dedovanja dednopravno vprašanje, pritožnik pa je bil vse do vložitve pritožbe, ko je pooblastil odvetnico kot pravno strokovnjakinjo, prava neuka stranka, zato mu je treba v tem postopku pritožbene novote, to je zatrjevanje, da je E. E. napravila oporoko ter predložitev te oporoke, dopustiti.

10Sklepno se glede pritožnikove pritožbe izkaže, da bo ob zgoraj navedenem utrjenem stališču sodne prakse pritožnik lahko upravičen do oporočnega dedovanja po zakoniti dedinji E. E. (do njenega deleža 1/3 tako neposredno kot po svoji materi), če bo svoje trditve v postopku, da je E. E. s svojim premoženjem razpolagala z oporoko, ki jo je predložil, ustrezno dokazal. Ker je bila oporoka predložena šele v pritožbenem postopku, na prvi stopnji ni bila obravnavana in se preostali dediči o njej še niso imeli možnosti izreči. Pritožbeno sodišče zato glede na naravo stvari in okoliščine primera samo ni moglo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjenih pomanjkljivosti, saj bi s tem strankam odvzelo pravico do pritožbe. Gre za samostojen sklop dejstev, ki pred sodiščem prve stopnje še sploh niso bila obravnavana in jih mora najprej obravnavati sodišče prve stopnje, šele nato o njih lahko odloča pritožbeno sodišče.

11Ob navedenem je pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pojasnila o pravilni uporabi materialnega prava in navodila so podana zgoraj.

12Odločitev o pritožbenih stroških je pridržana za končno odločbo (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

¹ Prim. VSL sklep I Cp 1305/2010, III Cp 2628/2014, II Cp 2742/2017, II Cp 2371/2018.
² Glede na to, da vsi dediči po zapustnici niso več živi.
³ V prvotnem zapuščinskem postopku imenovana tudi J.
⁴ Sicer pritožbeno sodišče brez prejudica ugotavlja, da iz priložene oporoke iz leta 1963 (list. št. 6) navedeno ne izhaja, saj je oporoka v besedilu: "Pri polni zavesti izrekam mojo željo, da izročam vse premičnine in nepremičnine moji hčerki E. E."
⁵ Primerjaj VSC Cp 378/2022, VSC Cp 286/2022 in VSM I Cp 685/2021.