UPRS Sodba II U 397/2022-24

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Potek upravnega postopka

1Upravna enota Dravograd (tudi organ prve stopnje) je v izpodbijani odločbi na podlagi 29. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije¹ (v nadaljevanju ZDRS) ugotovil, da A. A., rojena 28. 3. 1940 v kraju Bach, občina Leifling, Avstrija, ni državljanka Republike Slovenije (1. točka izreka) ter da v tem postopku posebni stroški niso zaznamovani (2. točka izreka).

2V navedeni odločbi je upravni organ v ponovljenem postopku po preučitvi dokumentacije, ki se nahaja v zadevi, ugotovil, da gre v obravnavanem ponovljenem postopku za ugotovitev državljanstva stranke na podlagi 39. člena ZDRS in na podlagi predpisov, ki so veljali na območju Republike Slovenije pred uveljavitvijo tega zakona. Po 39. členu ZDRS velja za državljana Republike Slovenije, kdor je po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo navedenega zakona, imel državljanstvo Republike Slovenije in Socialistične federativne republike Jugoslavije. Z navedeno določbo je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi in pomeni, da je potrebno pri ugotavljanju državljanstva za konkretno osebo upoštevati vse tiste predpise o državljanstvu, ki so veljali v času njenega rojstva, pa vse do tedaj, ko se državljanstvo ugotavlja.

3Po drugi svetovni vojni je materijo državljanstva uredil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45), kasneje imenovan Zakon o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju Zakon o državljanstvu FLRJ). Po določbi prvega odstavka 35. člena tega zakona so na dan njegove uveljavitve, to je na dan 28. 8. 1945, postali državljani FLRJ osebe, ki so bile po veljavnih predpisih državljani FLRJ, to pa so bile tiste osebe, ki so bile na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojne v eni od bivših občin Kraljevine Jugoslavije (pred tem Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev).

4Citirana določba je uvrščena med prehodne določbe Zakona o državljanstvu FLRJ in vzpostavlja pravno kontinuiteto s pravnim redom, veljavnim pred 28. 8. 1945. Zakon tako odkazuje na uporabo predpisov o državljanstvu, ki so veljali na dan 6. 4. 1941, to pa je bil Zakon o državljanstvu Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (Službene Novine Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca z dne 1. 11. 1928 št. 254/LXXXIV, v nadaljevanju Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS). Po tem zakonu je bilo domovinstvo izenačeno s članstvom občine. Zakon je namreč določal, da mora vsak državljan kraljevine imeti domovinstvo v eni občini kraljevine po določbah o domovinstvu. Tuji državljani pa ne morejo imeti domovinstva v občinah kraljevine. Domovinstvo je bilo uzakonjeno leta 1933 v Zakonu o občinah, ki je določal, da mora biti član občine samo državljan Kraljevine Jugoslavije. Vsak državljan je moral biti član kake občine. Po zakonu je dobila žena moževo članstvo, mladoletni zakonski otroci pa očetovo.

5Domovinstvo na dan 6. 4. 1941 v eni od občin bivše Kraljevine SHS je torej predstavljalo podlago državljanstvu Kraljevine SHS in posledično tudi pravno podlago za pridobitev državljanstva FLRJ z dnem 28. 8. 1945. Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS je uzakonil načelo, da zakonski otrok mlajši od 21 let v pridobitvi ali izgubi državljanstva sledi očetu, če očeta ni več, materi; nezakonski otrok, mlajši od 21 let pa sledi v pridobitvi ali izgubi državljanstva nezakonski materi (paragraf 42).

6Po načelu, da sledijo svojim staršem otroci, ki še niso stari 18 let, se je ravnal tudi Zakon o državljanstvu FLRJ, ki je v 1. točki 4. člena določal, da dobijo državljanstvo po rodu otroci, če sta oče in mati državljana FLRJ. Pravilnik za izvajanje zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije (Uradni list FLRJ, št. 98/46) je v prvem odstavku 22. člena določal, da s poreklom dobijo otroci državljanstvo FLRJ z dnem rojstva. V drugem odstavku citirane določbe je določeno, da 2., 3. in 4. točka 4. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ne veljajo za otroke, ki so bili rojeni pred 28. 8. 1945. Njihovo državljanstvo se presoja po določbi 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. V skladu s tem so zakonski mladoletni otroci v državljanstvu sledili očetu. A. A. je bila rojena 28. 3. 1940, kot zakonska hči B. B. in C. C. Ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu FLRJ je bila še mladoletna, zato je moral upravni organ v postopku najprej preveriti državljanstvo njenega očeta B. B.

7V postopku je upravni organ pridobil originalni izvod Potrdila o državljanstvu B. B., št. 2H-26/59 z dne 16. 3. 1959, izdano v Volkenmarktu v Avstriji, iz katerega izhaja, da je Okrajno glavarstvo Volkenmarkt Kerner Avstrija dne 16. 3. 1959 izdalo potrdilo, da ima B. B. avstrijsko državljanstvo. Kot pravno podlago za imetništvo avstrijskega državljanstva je navedlo: pristojnost na dan 13. 3. 1938 v Občini Leifling, dežela Koroška. Prav tako iz potrdila na ime C. C. izhaja, da je od dne 4. 4. 1940 imela avstrijsko državljanstvo. Oba potrdila sta bila izdana na podlagi 14. člena Zakona o prenosu državljanstva (z leta 1949), ki je določal, da državljan le na zahtevo dobi potrdilo o državljanstvu. Zakon je tudi določal, da so od dne 27. 4. 1945 avstrijski državljani osebe, ki so bile avstrijski državljani na dan 13. 3. 1938 in osebe, ki so v času od 13. 3. 1938 do 27. 4. 1945 pridobile zvezno državljanstvo s pravnim nasledstvom po avstrijskem državljanu (poreklo, legitimacija, zakonska zveza). C. C. je tako z dnem sklenitve zakonske zveze z B. B. leta 1940, pridobila avstrijsko državljanstvo. Je pa zapisana tipkarska napaka, saj poroka ni bila 4. 4. ampak 4. 2. 1940. Iz zapisa na izvodu izhaja, da je sin D. D. pridobil državljanstvo s pravnim nasledstvom po očetu avstrijskem državljanu. Tudi iz dopisa Gemainde Neuhaus z dne 8. 4. 2021 izhaja, da je D. D., rojen 23. 3. 1944, pridobil avstrijsko državljanstvo s pravnim nasledstvom po očetu - avstrijskem državljanu.

8Upravni organ je ugotovil, da je B. B. v Avstriji prebival že pred drugo svetovno vojno, to potrjuje Potrdilo o domovinski pravici iz leta 1948, izpisek iz cerkvene poročne knjige leta 1940 in zapis iz zapisnika zaslišanja bodočih zakoncev pred sklenitvijo poroke, kjer je pod točko 7 na vprašanje B. B.: kje trenutno prebiva, zapisan njegov odgovor: da prebiva v Bachu. Žena C. C. se je po poroki preselila k njemu v Bach, kjer je dne 29. 3. 1940 rodila hčerko A. A. (kot izhaja iz njenega krstnega lista).

9Na podlagi vseh pridobljenih dokazil v predmetni upravni zadevi, je upravni organ ugotovil, da B. B. po navedenem predpisu dne 28. 8. 1945 ni postal državljan FLRJ, ker tudi po Zakonu o državljanstvu Kraljevine SHS ni bil državljan Kraljevine SHS in tudi na dan 6. 4. 1941 na ozemlju Kraljevine Jugoslavije ni imel domovinske pristojnosti.

10V postopku je bilo ugotovljeno, da B. B. po Mirovni pogodbi z Avstrijo državljanstva Kraljevine SHS ni pridobil. Iz dopisa Ministrstva RS za kulturo, Arhiva Republike Slovenije št. 62531-45/2018/3 z dne 12. 4. 2018 in pod št. 62531-69/2021/3 z dne 24. 5. 2021, izhaja, da B. B. tudi ni naveden na seznamu oseb sprejetih v državljanstvo po 53. členu Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS, 1931-1941 (Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 1928, 10, št. 109, z dne 19. 11. 1928). Na podlagi številnih poizvedovanj upravnega organa je bilo ugotovljeno, da si imenovani državljanstva Kraljevine SHS oz. Kraljevine Jugoslavije tudi kasneje ni pridobil oz. ni zanj zaprosil. Nasprotnih dokazov, ki bi dokazovali, da je B. B. bil državljan Kraljevine SHS oz. Kraljevine Jugoslavije in da je na dan 6. 4. 1941 imel domovinsko pristojnost na ozemlju te Kraljevine, pa v postopku ni uspela predložiti niti stranka. Njene navedbe, da je bil državljan Kraljevine SHS oz. Kraljevine Jugoslavije že zato, ker je bil lastnik nepremičnine v Libeličah na ozemlju te Kraljevine Jugoslavije, pa po mnenju upravnega organa same po sebi še ne dokazujejo tudi njegove domovinske pristojnosti na dan 6. 4. 1941 na ozemlju Kraljevine Jugoslavije in posledično državljanstva te kraljevine.

11Upravni organ je v postopku pridobil listinsko dokazilo, to je Potrdila domovinske pravice B. B. z dne 5. 11. 1948, št. 110/48, ki nesporno dokazuje, da je imel B. B. dne 13. 3. 1938 oz. 30. 6. 1939 domovinsko pravico v kraju Leifiing na ozemlju Avstrije. Naveden dokument predstavlja podlago, da se je B. B. že leta 1938 štel za avstrijskega državljana. V postopku je upravni organ ugotovil, da se je B. B. štel za avstrijskega državljana od 27. 4. 1945 v skladu s paragrafom 1 točko a avstrijskega prehodnega Zakona o državljanstvu 1949 (BGBL st 276/1949), ki je določal, da so avstrijski državljani dne 27. 4. 1945 tiste osebe, ki so dne 13. 3. 1938 posedovale avstrijsko državljanstvo oz. so bile tega dne "v posesti avstrijskega državljanstva".

12V postopku je bilo nadalje ugotovljeno, da je z dnem poroke z B. B. kot avstrijskim državljanom, dne 4. 2. 1940 avstrijsko državljanstvo prejela tudi njegova žena C. C.

13Na podlagi navedenega je upravni organ ugotovil, da je bil B. B. avstrijski državljan že pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu FLRJ. Imenovani pa ob avstrijskem državljanstvu istočasno ni mogel posedovati tudi državljanstva Kraljevine SHS oz. Kraljevine Jugoslavije, saj je Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS v paragraf 2 prepovedoval dvojno državljanstvo v smislu, da državljan Kraljevine SHS ne more biti istočasno državljan tuje države. Dvojnega državljanstva ni dopuščal niti kasneje sprejeti Zakon o državljanstvu FLRJ.

14Nadalje je Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS v paragrafu 3 določal, da tuji državljani ne morejo imeti domovinstva v občinah kraljevine, zato B. B. tudi ni mogel imeti na dan 6. 4. 1941 domovinske pravice na ozemlju Kraljevine Jugoslavije. Ker je bil imenovani na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu FLRJ avstrijski državljan in glede na navedeno določbo v Zakonu o državljanstvu Kraljevine SHS o prepovedi dvojnega državljanstva, pa tudi dejstvo, da se je imenovani rodil v kraju Leifiing, na ozemlju takratne skupne Avstro-ogrske monarhije, ki je v enem delu kasneje prešlo v pristojnost Kraljevine SHS, ne more vplivati na drugačno odločitev organa v zadevi (Sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 218/2000 z dne 18. 4. 2002).

15Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da B. B. ni postal državljan FLRJ v skladu z določilom prvega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, v postopku tudi ni razlogov in ne pogojev za odločanje (presojo) o njegovem jugoslovanskem državljanstvu v skladu z določili drugega odstavka 35. člena navedenega zakona. Ob navedenem in ugotovitvi, da je Zakon o državljanstvu Kraljevine SHS uzakonil načelo, da zakonski otrok mlajši od 21. let v pridobitvi ali izgubi državljanstva sledi očetu, če očeta ni več, materi; nezakonski otrok, mlajši od 21 let pa sledi v pridobitvi ali izgubi državljanstva nezakonski materi (paragraf 42). Na podlagi navedenega je do polnoletnosti stranke A. A., pri presoji njenega domovinstva in posledično tudi državljanstva, relevanten podatek o domovinstvu njenega očeta. Ker je bilo ugotovljeno, da B. B. ni bil domovinsko pristojen 6. 4. 1941 na ozemlju Kraljevine SHS oz. Kraljevine Jugoslavije in posledično tudi ne državljan te kraljevine, državljanka te kraljevine z rojstvom ni postala niti njegova hči A. A. V postopku je bilo ugotovljeno, da je A. A. z rojstvom pridobila avstrijsko državljanstvo po očetu, avstrijskemu državljanu.

16Zakon o državljanstvu FLRJ je v 1. točki 4. člena določal, da dobijo državljanstvo FLRJ po rodu otroci, če sta oče in mati državljana FLRJ. Ker je bilo ugotovljeno, da po prvem odstavku 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, B. B. dne 28. 8. 1945 ni postal državljan FLRJ, se posledično, po navedeni določbi 1. točke 4. člena tega zakona tudi njegova mladoletna hči A. A., na dan uveljavitve Zakona o državljanstvu FLRJ ni štela za državljanko FLRJ. Upoštevajoč dejstvo, da jugoslovanskega in republiškega državljanstva v obdobju pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, stranka ni pridobila, je ob uveljavitvi Zakona o državljanstvu Republike Slovenije tudi ni šteti za državljanko Republike Slovenije.

17Dodatno iz izpodbijane odločbe še izhaja, da je v odločbi Okrajnega ljudskega odbora Maribor, ki je bila izdana ob pritožbi B. B. zoper odločbo Občinskega ljudskega odbora Dravograd z dne 10. 11. 1959 navedeno, da je v pritožbi B. B. sam zapisal, da je avstrijski državljan od plebiscita dalje, da je zemljišče v Libeličah leta 1938 podedoval po svoji materi in da se zaradi tega smatra za dvolastnika. V nadaljnjih postopkih je brat tožnice D. D. dokazoval, da oče ni bil nikoli državljan Nemčije, ampak vedno Avstrijski državljan. V ta namen je prilagal dokazilo: Potrdilo o njegovem avstrijskem državljanstvu z dne 26. 9. 1926 - Domovinski list št. 1032/26, ki pa v predmetnem upravnem postopku ni predložil.

18Tožnica se je na odločitev upravnega organa prve stopnje pritožila, organ druge stopnje je pritožbo zavrnil ter odločil, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov postopka. Iz obrazložitve izhaja, da se pritožbeni organ v celoti strinja in sledi obrazložitvi upravnega organa prve stopnje.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

19Tožnica izpodbija tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev. Meni, da ni bilo podlage za zavrnitev vloge in je ravnanje upravnih organov arbitrarno in da je bil postopek voden zgolj in edino le na način, da išče materialnopravno podlago, s katero bi zanikali pravico tožnice. Meni, da je Upravno sodišče Republike Slovenije v prvotnem postopku II U 4/2019-19 z dne 13. 7. 2021 upravnemu organu dalo jasna navodila, kako naj ravna v predmetni zadevi, upravni organ pa je v škodo stranke poiskal popolnoma drugačno pravno podlago za svojo odločitev in v celotnem postopku iskal parcialno zgolj dokazila, ki bi tožnici škodila, nikoli pa ni odločal oz. ravnal v smislu pritožbenega postopka - ponovljenega postopka in se ni omejil na že ugotovljeno dejansko stanje in dokazila, ki so tožnici v korist, ne pa v škodo.

20Meni, da je napačna odločitev, ki se opira na dokaz iz leta 1994 - nično odločbo skupščine Občine Dravograd z dne 13. 5. 1994, o čemer se je izreklo tudi sodišče. Ni se ukvarjal s tem, ali je oče tožnice B. B. kadarkoli zaprosil za državljanstvo Kraljevine SHS, predvojne Jugoslavije oz. FLRJ Jugoslavije in predvsem ali je sploh to možnost imel.

21Posedovanje kmetije ter posest in življenje na področju Libelič, na področju Kraljevine Jugoslavije s strani tožničinih staršev je nesporna, to izhaja tudi iz javnih dokumentov, to so tudi jasno povedale priče v postopku, vsi dokazi pa po logičnem in življenjskem izkustvu kažejo na to, da so starši tožnice imeli domovinsko pravico v Republiki Sloveniji oz. takratni Kraljevini Jugoslaviji. Nesporno je tudi, da sta starša tožeče stranke le tega in tudi drugega otroka - njenega brata, rodila na področju Libelič v današnji Sloveniji, takratni Kraljevini Jugoslaviji, nesporno je tudi, da je celotna družina bila nasilno iz tega področja izseljena in obravnavana kot jugoslovanski državljani, saj so se kot takšni tretirali pod represalijami državnih organov, kot je UDBA in organih, kateri so družino izselili na področje Srbije in so ji celo ti organi priznavali - celi družini, domovinsko pravico. Tako je odločalo tudi sodišče v novi Jugoslaviji, kar je razvidno iz priložene dokumentacije - sodbe sodišča v Prevaljah, katera se nahaja v spisovni dokumentaciji.

22Tako je tožnica dejansko ostala Slovenka in se za takšno tudi ustrezno okoliščinam v nemškutarski Avstriji, imela. Državljanstvo Avstrije nikoli nobeden od družine ni zahteval, dobili so ga šele leta 1960. Starša tožnice sta v vojnem času (od 1939 leta), označila začasno bivališče na avstrijski strani Libelič zaradi takratnih okoliščin življenja (dela očeta v Avstriji). Oče je bil sicer mobiliziran v nemško vojsko.

23Upravni organ se je postavil na stališče, da oče domovinske pravice nima izkazane, ker je bil z nično odločbo spoznan za "volksdojčerja", čeprav je po podatkih UDBE šlo za Slovenca in jugoslovanskega državljana. Dokument UDBE je kronski dokaz, da je oče tožnice bil zaveden v evidencah takratnih pristojnih organov kot Slovenec in jugoslovanski državljan, pri čemer je jasno, da so v povojnih časih ogromno dokumentacije namenoma uničili in so s tem UDBAŠI in takratne oblasti, zakrili svoje ravnanje naperjene proti "škodljivim elementom". Upravni organ popolnoma spregleda te vidike odločanja takratnih jugoslovanskih oblasti in bi jih moral upoštevati kot edine pravnorelevantne.

24Nadalje je upravni organ zmotno presojal odločbo Okrajnega sodišča na Prevaljah z dne 9. 2. 1948, kjer so člani družine ponovno tretirani in nesporno označeni kot državljani Jugoslavije, saj jih drugače sodišče ne bi povzemalo v svoji odločitvi, ko jih označi kot zaprte v Srbiji. Če bi bili nemške narodnosti oz. avstrijski državljani, verjetno ne bi bili zaprti v Srbiji, kot tuje državljane pa bi jih deportirali v Republiko Avstrijo.

25Nasprotuje dokazni oceni listin ter poudarja, da sklicevanje upravnega organa na nekakšne zemljevide, ni bilo nikdar predmet postopka, stranka se do tega niti ni mogla izreči. Opozarja, da so dokazila, izdana s strani Avstrije po letu 1948, bila izdana zgolj z namenom, da se tem apatridom ureja njihov status in napram dokumentom iz Jugoslavije nimajo nobene relevantne dokazne vrednosti, predvsem v primerjavi z dokumenti OZNE/UDBE. Predlaga odpravo odločbe, podredno pa, da se razveljavi in spremeni tako, da se tožnico spozna za državljanko Republike Slovenije.

26Toženka vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita ter predlaga zavrnitev tožbe.

Glavna obravnava

27Sodišče je v zadevi izvedlo narok za glavno obravnavo, ki sta se ga udeležila pooblaščenca strank. Na naroku sta vztrajala pri podanih navedbah.

28Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo in prebralo listine upravnega spisa ter listine sodnega spisa, in sicer predložene listine tožnice v prilogah od A1 do A42. Sodišče v dokazne namene ni pribavilo spisa Upravne enote Dravograd pod opr. št. 213-2/2017-6207-86, kjer se je odločalo o državljanstvu D. D., sicer brata tožnice, ker gre v konkretnem primeru za ločen postopek, ki se tiče le tožnice, poleg tega je iz same izpodbijane odločbe razvidno, da je upravni organ listine, na katere se je skliceval, pridobil za potrebe vodenja obeh postopkov, tožnica pa ni zatrjevala, katere dokaze v spisu opr. št. 213-2/2017-6207-86 bi moralo sodišče posebej vpogledati in niso v tem spisu in bi bile relevantne za odločanje, zato je sodišče navedeni dokaz zavrnilo kot nesubstanciran. Prav tako je zavrnilo dokazni predlog toženke, ki ga je podala na naroku, in sicer vpogled v sodbo II U 266/2022 z dne 12. 11. 2024, saj je listina nastala po odločanju organa prve stopnje in se tiče D. D., navedene listine so nastale po izdaji izpodbijane odločbe in so bile prvostopenjskemu organu v času odločanja objektivno nedosegljive, predstavljajo nedovoljeno novoto pri presoji pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe. Sodišče je zato te dokazne predloge zavrnilo (v skladu z 20. in 52. členom Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

29Tožba ni utemeljena.

30V obravnavani zadevi je sporna pravilnost in zakonitost odločbe, s katero je toženka ugotovila, da tožnica ni državljanka Republike Slovenije. Ugotovitev državljanstva je tožnica, sicer rojena 28. 3. 1940, zahtevala za namene postopka denacionalizacije premoženja očeta B. B. Tožnica očita presojo izvedenih dokazov organa v škodo tožnice, ali je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo ter ali je prišlo do kršitev določb postopka.

3139. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91, 30/01, 38/94, v nadaljevanju ZDRS) določa, da se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, s tem je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je za ugotavljanje državljanstva konkretne osebe potrebno upoštevati predpise, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa vse do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ št. 54/46, 90/46, 104/47, 88/48 in 105/48), ki je začel veljati 5. 7. 1946, pred njim je veljal Zakon o državljanstvu Demokratske Federativne Republike Jugoslavije (Uradni list DFJ, št. 64/45 - Zakon o državljanstvu DFJ, v nadaljevanju ZDJF), ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen.

32Po določbi prvega odstavka 35. člena Zakon o državljanstvu FLRJ se za jugoslovanske državljane smatrajo vsi tisti, ki so bili na dan 28. 8. 1945 jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. S tem je Zakon o državljanstvu FLRJ odkazoval na uporabo predpisov o državljanstvu, ki so veljali na dan 6. 4. 1941, torej na Zakon o državljanstvu kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (objavljen v Službenih Novinah Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca, št. 254/LXXXIV). Pridobitev državljanstva po navedenem zakonu je bila opredeljena kot pravica, kar pomeni, da je prosilec pridobil državljanstvo le na prošnjo in ne že po samem zakonu.²

33Državljanski status otrok rojenih pred 28. 8. 1945 - ko je stopil v veljavo Zakon o državljanstvu FLRJ, se v postopkih ugotavljanja državljanstva presoja po določbi 35. člena Zakon o državljanstvu FLRJ (22. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o državljanstvu Federativne Republike Jugoslavije, Ur. list FLRJ, št. 98/46), ki vzpostavlja pravno kontinuiteto s pravnim redom veljavnim pred 28. 8. 1945. 35. člen je bil kasneje dopolnjen z določbo drugega odstavka, po katerem se za državljane FLRJ niso štele osebe nemške narodnosti, ki so ob uveljavitvi novele, na dan 4. 12. 1948 živele v tujini, in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Določba se je uporabljala retroaktivno. Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki je presojalo ustavno dopustnost njene uporabe, je v odločbi št. U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997 ugotovilo, da uporaba določila drugega odstavka 35. člena Zakon o državljanstvu FLRJ v postopkih ugotavljanja državljanstva ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, saj kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti zakonodajalcu ni mogoče očitati, da je tako ravnal glede na tedanje povojne razmere ter izid vojne (45. točka odločbe U-I-23/93 z dne 23. 3. 1997).³

34Določbe predpisov o državljanstvu se torej uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pravno pomemben v določenem primeru, četudi ne veljajo več v času, ko se državljanstvo osebe individualno ugotavlja, za kar gre tudi v obravnavani zadevi. Ugotavljanje državljanstva torej ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, ampak upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela tako jugoslovansko, kakor tudi slovensko republiško državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju ter tudi ali ji je kadarkoli do njene smrti oziroma do trenutka ugotavljanja njenega državljanskega statusa državljanstvo morebiti prenehalo, oziroma ali ga je sploh kdaj pridobila.⁴

35Po določbah prvega odstavka 35. in 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ter določbi 22. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ, se je ugotovila domovinska pravica (članstvo občine, občinska pripadnost) po predpisih o članstvu (domovinstvu), ki so veljali 6. 4. 1941, in sicer z dnem 28. 8. 1945, v zvezi z obvezno razlago prvega odstavka 37. člena Zakon o državljanstvu FLRJ. Po tej razlagi je bil smisel prvega odstavka 37. člena navedenega zakona, da se za državljane FLRJ ugotovi državljanstvo ljudske republike z dnem 28. 8. 1945 po kraju, v katerem so imeli domovinsko pravico oziroma občinsko pripadnost. Vpis v državljansko knjigo ljudske republike je bil hkrati dokaz o državljanstvu FLRJ.⁵ Po citiranem zakonu je bilo domovinstvo izenačeno s članstvom občine. Vsak državljan Kraljevine Jugoslavije je moral imeti domovinstvo v eni izmed občin kraljevine.

36Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

37Tožnica je rojena 28. 3. 1940, za ugotovitev njenega državljanstva je pomembna ugotovitev državljanstva očeta B. B., ki je živel od leta 1900 do 1970. Tožnica kot takrat mladoletna oseba se namreč ni samostojno vodila v uradnih knjigah, ker se je štelo, da po statusu sledi zakonskemu očetu oz. neporočeni materi. V zadevi pa je sicer nesporno, da sta bila starša tožnice poročena in da je zakonski oče tožnice B. B. V obravnavanem obdobju je bila, glede na zgoraj citirane predpise, pridobitev državljanstva odvisna od pripadnosti občini oz. domovinske pravice moža oz. zakonskega očeta.

38Sodišče zavrača trditev, da je upravni organ ravnal v nasprotju z navodili sodišča v zadevi II U 4/2019-19 z dne 13. 7. 2021. Sodišče je namreč v predhodnem postopku odpravilo odločbo, ker v upravnem postopku niso bili ocenjeni vsi dokazi in listine, ki jih je predložila tožnica, in se organ ni opredelil do vseh dokazov tožnice, prav tako ni bilo zavzeto stališče do posameznih trditev tožnice, nadalje ni bila razpisana ustna obravnava, torej zaradi bistvene kršitve določb postopka, to pa je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku pa je upravni organ odpravil nepravilnosti, saj je opravil ustno obravnavo, prav tako stranki podal možnost, da se izjavi o dokazih in izvedenem dokaznem postopku, upravni organ je tudi zaslišal priči, dokaze in postopek je povzel in obrazložil na 50 straneh odločbe in tudi tožnica je po pooblaščencih aktivno sodelovala v postopku, kot je razvidno iz zapisnikov ustnih obravnav (z dne 23. 12. 2021).

39Ker gre za ponovljeni upravni postopek v njem upravni organ ponovno samostojno odloča in znova ugotavlja vsa dejstva, tudi takšna, ki so lahko stranki v škodo. Odločba II U 4/2019 je bila namreč odpravljena zaradi procesnih nepravilnosti in je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na napotke Upravnega sodišča RS glede vodenja postopka. Lahko pa upravni organ v ponovljenem postopku izda novo odločbo, ki je v korist ali v škodo stranke, ki predlaga postopek. Četrti odstavek 64. člena ZUS-1 določa, da v primeru ko Upravno sodišče RS upravni akt odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, se zadeva vrne v stanje preden so bili izdani (odpravljeni) upravni akti. V ponovljenem postopku je upravni organ vezan na stališče Upravnega sodišča RS v izdani sodbi glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava ter ugotovitve dejanskega stanja, v kolikor ga je sodišče ugotavljalo in se izjavilo o uporabi materialnega prava. V sodbi II U 4/2019 z dne 13. 7. 2021 je Upravno sodišče RS izpodbijani upravni akt odpravilo zaradi procesnih kršitev in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, glede katerega je naložilo upravnemu organu, da ga v ponovljenem postopku ugotovi, sodišče samo dejanskega stanja ni ugotavljalo, tudi uporabe materialnega prava ni grajalo.

40Neutemeljeno je zatrjevanje tožnice, da naj bi bistveni dokaz, ki naj bi po mnenju tožnice vplival na odločitev, in sicer odločba Skupščine Občine Dravograd št. 201-8/93-2/4 z dne 13. 5. 1994, nična, češ da je to ugotovilo Upravno sodišče RS v zadevi II U 4/2019. Navedeno ne drži. Upravno sodišče RS je v sodbi opozorilo, da mladoletni otroci v "nelojalnosti" ne sledijo svojim staršem in da imajo pravico dokazovati svojo lojalnost, v kolikor so jo bili sposobni (glede na starost) izražati v tistem obdobju, ni pa Upravno sodišče RS izreklo za nično nobene odločbe, kot sicer pavšalno navaja tožnica. Dodatno je ugotoviti, da je toženka v pritožbenem postopku jasno pojasnila, da je navedena odločba o ugotovitvi državljanstva pritožničinega očeta, ki jo je izdala tedanja Skupščina občine Dravograd, Oddelek za občo upravo, Referat za notranje zadeve pod. opr. št. 201-8/1993-2/4 z dne 13. 5. 1994, pravnomočna. Prav tako je pojasnila, da je tožnica na Upravne enote Dravograd podala predlog, naj se citirana odločba izreče za nično, vendar je bil predlog zavrnjen z odločbo Upravni enoti Dravograd opr. št. 201-8/1993-18 z dne 23. 10. 2018, ki je bila potrjena v pritožbenem postopku in postopku s tožbo. Upravno sodišče RS je s sodbo opr. št. II U 103/2019-24 z dne 24. 3. 2022 zavrnilo tožbo zoper odločbo Upravni enoti Dravograd opr. št. 201-8/1993-18 z dne 23. 10. 2018 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 213-2429/2018/2 (1323-04) z dne 3. 1. 2019.

41Upravni organ ni prezrl izpovedbe prič ter dejstva, da sta starša tožnice posedovala kmetijo na področju Libelič. Upravni organ je v obširnem dokaznem postopku med drugim ugotovil, da ne držijo navedbe tožnice, da so vsi člani družine bili rojeni v Libeličah, saj je iz elektronske matične knjige in listin razvidno, da je bil B. B., rojen 14. 4. 1900 v kraju Leifling, na ozemlju takratne Avstro-ogrske monarhije ter da se je že takrat njihov priimek pisal z dvema ll in ne z enim. Iz rojstnega lista za ženo B. B., C. C., iz zapisa v matični knjigi izhaja, da je rojena dne 12. 5. 1906 v kraju Illmitzen na ozemlju takratne Avstro-ogrske monarhije. Iz krstnega lista je razvidno, da je hčerka A. A. dne 29. 3. 1940 bila vpisana v rojstno knjigo, iz zapisa izhaja, da je bila 28. 3. 1940 rojena v kraju Bach, Občina Leifling na ozemlju Avstrije (kasneje se je občina preimenovala v Neuhaus na ozemlju Avstrije). Krščena je bila dne 8. 5. 1951 v kraju Edling/Kazaze v Avstriji. Iz krstnega lista za sina D. D. je razvidno, da je bil rojen 23. 3. 1944 v Libeličah 34, Kraljevina Jugoslavija, kjer je bil dne 1. 4. 1944 tudi krščen. Iz kopije vpisa v poročno knjigo je razvidno, da je bila poroka med B. B. in C. C. dne 4. 2. 1940 v Bachu, Leifling v Avstriji. Civilni zakon je bil sklenjen dne 4. 2. 1940 v matičnem uradu Leifling Cuneuhaus na ozemlju Avstrije. Iz navedenih dokumentov izhaja, da je samo sin D. D. bil rojen na ozemlju Kraljevine Jugoslavije, ostali člani družine pa na ozemlju Avstrije.

42Kraj Leifling je v času Avstro-ogrske monarhije bil pod njeno jurisdikcijo. Leta 1920, po tako imenovanem Koroškem plebiscitu, je prešel pod pristojnost Avstrije. Dve leti za tem se je razdelil na dva dela, od katerega se je en del še naprej imenoval Leifling, slovenski prevod Libeliče in je ostal v pristojnosti Avstrije v območju Občine Neuhaus (slovensko Suha) v okraju Völkermarkt avstrijska dežela Koroška ter drugi del Libeliče, ki je prešel v pristojnost Kraljevine SHS, kasneje Jugoslavije in danes Slovenije. Upravni organ ugotavlja, da je navedba kraja Libeliče v Sloveniji in Avstriji nedosledna na način, da se težko razbere, ali se je določen dogodek zgodil v Leiflingu, ležečem na ozemlju Republike Avstrije ali pa Libeličah, ležečih na ozemlju Kraljevine SHS oziroma Kraljevine Jugoslavije, današnje Slovenije. Ločevanje delov kraja pa je pomembna za razumevanje domovinske pristojnosti B. B.

43Upravni organ je na podlagi zemljevida iz časa Avstro-ogrske monarhije ugotovil, da je Župnija Leifling v tem obdobju zajemala življenjski prostor okoli Berg am Lefling z vasicami Bach in Leifling (Libeliče). Dežela Koroška je pripadala avstrijski državni polovici te monarhije, v teh tako imenovanih avstrijskih deželah so veljali avstrijski zakoni in enotno avstrijsko državljanstvo. Po razpadu Avstro-ogrske monarhije je bila sklenjena mirovna pogodba z Avstrijo, ki je začela veljati dne 16. 7. 1920 in je določila mejo med Avstrijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, pozneje Jugoslavijo. Po 70. členu te pogodbe je vsaka oseba, ki je imela domovinstvo na ozemlju, ki je bilo v sestavi nekdanje Avstro-ogrske monarhije, pridobila državljanstvo tiste države, ki je izražala suverenost nad ozemljem kjer je oseba živela. Pogodba je torej obema državama Avstrije in Kraljevine SHS predpisala krog državljanov, ki jih morata prevzeti iz nekdanje Avstro-ogrske. Določila je, da od nekdanje Avstro-ogrske dežele Koroške, Kraljevini SHS pripada Mežiška dolina, Dravograd, Jezersko, za Celovško kotlino pa je bil določen plebiscit. Kraj Leifling je bil priključen v cono A, v njej je za priključitev k Avstriji glasovalo 59,1 % volivcev. Na podlagi tega so vsi prebivalci kraja Leifling, v skladu z določilom mirovne pogodbe, prešli v pristojnost Avstrije in postali državljani Avstro-ogrske. Šele leta 1922 so Leifling razdelili na dva dela. Na večji del, ki je bil priključen Kraljevini SHS pod imenom Libeliče v Občino Dravograd, drugi manjši del pod nemškim nazivom Leifling, slovenski prevod še naprej Libeliče, ki je ostal v Avstriji. Cerkev Sv. Martina je ostala v Kraljevini SHS, podružnica cerkve pa v Bachu, v Avstriji. Kasneje so jo priključili Župniji Sv. Jakoba v Neuhaus v Avstriji.

44Kraj Leifling je v delu, ki je ostal na ozemlju oziroma v pristojnosti Avstrije, bil pod njeno jurisdikcijo že od leta 1939. Danes se v tej občini nahaja 16 naselij. V skladu s 53. členom Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS so prebivalci Libelič državljanstvo pridobili le na prošnjo in ne že po samem Zakonu o državljanstvu SHS. Na zahtevo vsakega prosilca je pristojno upravno glavarstvo prve stopnje izdalo državljansko izkaznico. Po pregledu dokumentacije je upravni organ ugotovil, da se takšna listina ne nahaja na ime B. B. Iz dokumentacije ni razvidno, da bi B. B. kadarkoli zaprosil oziroma si pridobil državljanstvo Kraljevine SHS. Se pa v dokumentaciji nahaja tudi slovenski prevod dokumenta z nazivom Potrdilo domovinske pravice, ki je bilo izdano v Občini Leifling, dežela Koroška Avstrija z dne 5. 11. 1948 pod št. 110/48, v katerem je navedeno, da je B. B. rojen 14. 4. 1900 imel domovinsko pravico dne 13. 3. 1938 oziroma 30. 6. 1939 v Občini Leifling - avstrijski del. Na potrdilu je izrecno zapisano, da gre za avstrijski del mesta.

45Upravni organ je v postopku pridobil originalni izvod Potrdila o državljanstvu B. B. št. 2H-26/59 z dne 16. 3. 1959, izdano v Volkenmarktu v Avstriji, iz katerega izhaja, da je Okrajno glavarstvo Volkenmarkt Kerner Avstrija dne 16. 3. 1959 izdalo potrdilo, da ima B. B. avstrijsko državljanstvo. Kot pravno podlago za imetništvo avstrijskega državljanstva je navedlo: pristojnost na dan 13. 3. 1938 v Občini Leifling, dežela Koroška. Prav tako iz potrdila na ime C. C. izhaja, da je od dne 4. 2. 1940 imela avstrijsko državljanstvo.

46Nadalje je upravni organ ugotovil, da se v denacionalizacijski zadevi št. 321-16/92-3/4 nahaja tudi dopis, ki ga je prav tako lastnoročno podpisal D. D. z dne 2. 12. 2001, kjer med drugim ponovno upravni organ sprašuje, zakaj ga obravnava kot Volksdeutcherja, če je v zadevi priložen dokaz avstrijskega državljanstva. Dodaja: "Pravilno je, jugoslovanskega državljanstva ni nikoli imel." Na podlagi navedenega je upravni organ ugotovil, da je strankin brat avstrijsko državljanstvo očeta B. B. dokazoval s sklicevanjem na potrdilo o njegovem avstrijskem državljanstvu št. 2H-26/59 (stranka ga je imenovala državljanski list Republike Avstrije z dne 16. 3. 1959) ter hkrati na njegov domovinski list št. 1032/26 z dne 26. 9. 1926. Slednji dokument stranka oz. njen brat organu nikoli nista predložila, čeprav sta ga očitno posedovala oz. poznala.

47Organ si je v ponovljenem postopku pridobil kopijo iz registra oz. knjige (t.i. Protokollbuch), ki se je vodila v nekdanji avstrijski Občini Leifling (danes Občina Neuhaus) iz katere je razvidno, da je 28. 9.1926 pod zaporedno št. 1032 zabeležena izdaja tega potrdila domovinske pristojnosti 25/50 B. B., roj. 14. 4. 1900 v Leiflingu. Kot pa je bilo predhodno že navedeno v obrazložitvi te odločbe, pa je prav predmetni domovinski list B. B. naveden tudi v cerkveni poročni knjigi Župnije Neuhaus in je bil priložen ob zapisu poroke zakoncev B. v to poročno knjigo, kjer je med drugim navedeno, da je bil B. B. tudi v času poroke domovinsko pristojen na ozemlju Avstrije oz. takratne Nemčije.

48Upravni organ je tudi, glede na zgodovinska dejstva, navedena že zgoraj, ugotovil, da se je takrat prebivalstvo na območju, kjer je prebival B. B., opredelilo "za eno ali drugo stran", torej za Kraljevino SHS ali Avstrijo. Prebivalci Leiflinga/ Libelič so bili avstrijski državljani do leta 1922, ko je del kraja in s tem prebivalcev prišel v pristojnost Kraljevine SHS, na podlagi česar so si lahko ti prebivalci kasneje uredili državljanstvo te Kraljevine. Kot je razvidno iz izjav B. B. in kasneje njegovega sina, se je B. B. sam še nadalje štel za avstrijskega državljana in v luči tega gre razumeti, da si državljanstva oz. domovinske pristojnosti na območju te kraljevine očitno nikoli ni uredil (zanj zaprosil), kot gre to razbrati tudi iz že navedenega dopisa Ministrstva za kulturo Arhiva RS, z dne 24. 5. 2021 (oz. 12. 4. 2018), da B. B. ni v seznamu oseb, ki bi si pridobile državljanstvo Kraljevine SHS po 53. členu Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS. Ob tem pa tudi stranka v postopku ni predložila nobenega listinskega dokazila, ki bi na kakršenkoli način dokazovalo, da je B. B. po razpadu Avstro-ogrske monarhije, kadarkoli zaprosil oz. si pridobil državljanstvo Kraljevine SHS. Stranka ves postopek zatrjuje, da je domovinska pristojnost B. B. na dan 6. 4. 1941 na območju takratne Kraljevine Jugoslavije dokazana že s samim rojstvom očeta B. B. v kraju Leifling v času Avstro-ogrske monarhije ter z dokumentacijo, ki izkazuje lastništvo nepremičnine B. B. v Libeličah v času Kraljevine Jugoslavije.

49Nadalje je Arhiv RS ugotovil, da obeh staršev tožnice ni na seznamu oseb, ki so prejeli državljanstvo Kraljevine SHS na podlagi 53. člena Zakona o državljanstvi kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1931-1941) (dopis št. 62531-69/2021/3 z dne 24. 5. 2021), niti noben član družine B. ni vpisan v državljansko ali domovinsko knjigo na območju Upravne enote Dravograd (dopis z dne 19. 6. 2017). V upravnem spisu pa se nahaja tudi Potrdilo o domovinski pravici št. 110/48 z dne 5. 11. 1948 občine Leifling okraj Volkermarkt dežela Karnen, iz katerega izhaja, da je B. B. imel od dne 13. 3. 1938 oz. 30. 6. 1939 v Občini Leifling/avstrijski del, domovinsko pravico. Na podlagi takrat veljavnih predpisov je hči, torej tožnica, pridobila avstrijsko državljanstvo po očetu.

50Tretji pogoj po določbi drugega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ določa, da mladoletna oseba v statusu sledi svojim staršem.⁶

51Dokazi pridobljeni s stran različnih državnih institucij in uradov so usklajeni v vsebini, času in podatkih.

52Upravni organ ob tem ugotavlja, da je stranka kot dokaz domovinske pristojnosti strankinega očeta ves čas kot ključni dokaz navajala "dokument UDBE", v katerem naj bi bil B. B. voden kot jugoslovanski državljan, pa sodišče ugotavlja, da gre najverjetneje za "Seznam Volksdeutscherjev", v katerem je naveden kot "slovenec, drž. Jugosl.", ki ga je v upravnem postopku posredovalo Ministrstvo za kulturo in pojasnilo, da so po pregledu celotnega fonda SI AS 1031, za člane družine B. našli samo ta zapis v dokumentu, ki ni datiran in je najverjetneje nastal leta 1952 in zapis med posamezniki na seznamu: "Prisilno izseljeni od naših oblasti". Sodišče ugotavlja, da iz zapisa izhaja, da so jugoslovanske oblasti štele družino za "svojo", ki pa je po mišljenosti in izkazovanju podpore pripadala nasprotniku v vojni, zaradi česar je bila prisilno izseljena. V njem je po mnenju tožnice pravilna le navedba glede tega, da je bil B. B. Slovenec in jugoslovanski državljan.

53Glede navedenega zapisa, da je B. B. Slovenec in jugoslovanski državljan, je upravni organ v postopku že zelo natančno in v podrobnosti na več mestih izrekel. Zlasti je poudaril, da svojih ugotovitev o državljanstvu B. B. v predmetnem postopku ne utemeljuje na podlagi navedenega zapisa v t. i. "Seznamu Volksdeutcherjev". Na podlagi listinskih dokazil, ki se nahajajo v zadevi in vseh ugotovljenih dejstev je upravni organ ugotovil, da so navedbe v tem zapisu tako glede državljanstva, kot premoženja B. B. ter po navedbah stranke tudi glede datuma izselitve, nepravilne. Sicer pa upravni organ ugotavlja, da je tudi stranka sama v pisanjih oz. dokumentih, ki jih je priložila k svoji vlogi pri tukajšnjemu organu navedla, "da so družino B. B. verjetno leta 1952 po tem, ko so jih prisilno izselili v Avstrijo, vpisali v seznam Volksdeutscherjev, kar vse pa je zapis, ki je služil kot ponaredek oz. izgovor za vse kar so storili družini B. in kot dokazna listina sekundarnega značaja, nima nobene dokazne vrednosti". V nadaljevanju postopka je stranka trdila, da so v tem zapisu pravilne le navedbe glede državljanstva strankinega očeta, s čimer pa se organ ne strinja, saj je državljanstvo strankinega očeta izkazal z uradnimi listinami, izdanimi s strani avstrijskih upravnih organov in navajanjem veljavne državljanske zakonodaje v predmetnem obdobju.

54Upravni organ je v izpodbijani odločbi tudi jasno pojasnil, kako je sledil izjavam prič ter to posebej argumentira. Tako pove, da iz izjave priče E. E. (1. 1. 1933) res izhaja, da je izpovedala, da so bili člani družine B. zavestni Slovenci, je pa iz izjave tudi razvidno, da je informacije prejemala od matere tožnice, ki je s svojo družino/starši živela v Libeličah (že pred poroko) in se je v kraj vračala z otrokoma k sorodnikom tudi po vojni. Izjava priče se po presoji sodišča nanaša na C. C. in njene starše oz. sorodnike. Iz izjave priče F. F. (rojena 28. 11. 1934) pa izhaja, da se obdobja ne spominja zelo dobro, kar se spominja je pot v šolo in igra z otroki, ki so živeli na "Libeliški domačiji" oz. ob poti v šolo.

55Upravni organ poudari, da sta priči v relevantnem zgodovinskem času za katerega dajeta izpovedbi, bili stari okoli 8 let. Sodišče se z navedbami upravnega organa strinja in se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 na njih sklicuje v izogib ponavljanju ter dodaja, da priči, ki sta relevantno zgodovinsko obdobje doživljali kot majhna otroka, težko podata natančno izjavo o relevantnih vprašanjih v tem postopku (državljanstvo, domovinska pristojnost, pripadnost ozemlja državi), saj sta ta čas doživljali in si zapomnili skozi dogodke, ki so zanju bili pomembni glede na njuno takratno starost.

56Glede navedene nepremičnine iz revije "Libeliške domačije in posestniki - Libeliče" str. 195 izhaja, da jo je B. B. podedoval leta 1938, to pa je datum, ki je skladen z navedbami v dokumentih o pridobitvi domovinske pravice v občini Lifling/Libeliče avstrijski del. V reviji je tudi zavedeno, da je bila hiša po 2. svetovni vojni nacionalizirana, s čimer je skladna izjava brata tožnice, da je oče zanjo prejel odškodnino med leti 1938 in 1950.

57Na podlagi zgoraj navedenih dokazov in obrazloženega sodišče ne dvomi, da je B. B. bil avstrijski državljan že na podlagi domovinske pravice na dan 13. 3. 1938. Z rojstvom, pa je temu statusu sledila tudi tožnica, ki je po rodu/rojstvu dne 28. 3. 1940 postala avstrijski državljan kot nasledstvo po svojem zakonskem očetu B. B. na podlagi 1.a člena Zakona o prevedbi državljanstva - Staatsburgerschafts-Uberleitungsgesetzes (StuG) 1949.

58Tožnica navaja, da B. B. ni mogel zaprositi za državljanstvo na podlagi 35. in 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ker je bil v taborišču od dne 3. 12. 1946 do 27. 3. 1948, vendar pa iz dokumentov v upravnem spisu izhaja, da priimka B. na seznamu taboriščnikov v kazenskem taborišču Kočevje ni zaslediti (dopis Arhiva RS št. 62530-145/2017/4 z dne 25. 5. 2017). Tudi iz dopisa Arhiva RS z dne 28. 8. 2017 izhaja, da članov družine B. ali slovensko ("B.") ni moč najti na seznamu taboriščnikov interniranih v taborišče Strnišče/Šterntal ali Kočevje, niti v knjigi pripornikov slovenske OZNE. Iz predložene odločbe Okrajnega sodišča v Prevaljah z dne 9. 11. 1948 izhaja, da je staršem tožnice, kot "odraslima v taborišču" bil na "njuno nevarnost in stroške postavljen skrbnik G. G. na Prevaljah, vse dokler se … (se ne da prebrati zaradi starosti dokumenta) pojavita ali ne imenujeta pooblaščenca". Iz vsebine odločbe izhaja, da gre za odvzem "sovražnega premoženja", ki se preoblikuje v "splošno ljudsko premoženje". Okrajno sodišče v Prevaljah ju torej ni štelo za državljana in jima je odvzelo premoženje. Imela pa sta skrbnika, pričakovalo se je, da bosta imenovala pooblaščenca in iz pravnega pouka izhaja možnost pritožbe na odločbo. Zaradi oddaljenosti dogodkov in umrlih prič je skoraj nemogoče zagotovo ugotoviti ali sta starša imela dejansko in realno možnost urediti svoje državljanstvo. Obstaja pa z dne 5. 11. 1948 (izdan nekaj dni pred izdajo odločbe Okrajnega sodišča v Prevaljah) dokument: Potrdilo o domovinski pravici št. 110/48 občine Leifling, okraj Volkermarkt, dežela Karnen iz katerega izhaja, da je B. B. imel od dne 13. 3. 1938 oz. 30. 6. 1939 v občini Leifling - avstrijski del domovinsko pravico. Navedeni dokumenti dokazujejo, da sta starša zaprosila za izdajo potrdila o domovinski pravici avstrijski organ, posledično pa je Okrajno sodišče v Prevaljah nekaj dni za tem izdalo odločbo o zaplembi njunega "sovražnega premoženja".

59Iz seznama izseljenih v letu 1945-46, za osebe, ki se niso vrnile Krajevnega ljudskega odbora Dravograd št. 14/52 z dne 10. 1. 1952, izhaja, da sta to bila D. D. in B. B. (slovenski prevod od "B.") skupaj z A. A. in C. C. Za C. C. piše, da je bila izseljena leta 1945, da so otroci bili izseljeni z njo, da se je pohištvo razdelilo med ljudi, zemljo dalo v upravljanje KZ Libeliče, Kočo pa je dobila v uporabo teta H. HR. Iz seznama "Prisilno izseljeni od naših oblasti", ki ga hrani Arhiv RS, izhaja, da je bil B. B. izseljen z ženo in otroci leta 1946, zraven piše, da je bil "Slovenec, drž. Jugoslovan." Tudi ti podatki so skladni z ostalimi navedenimi dokumenti iz katerih je razvidno, da se je družina leta 1945 izselila oz. leta 1946 bila prisilno izseljena in da si je nato oče leta 1948 uredil status s pridobitvijo Potrdila o domovinski pravici št. 110/48 Občine Leifling, okraj Volkermarkt, dežela Karnen na avstrijskem območju, na podlagi česar je nato prejel še avstrijsko državljanstvo.

60Da je domovinska občina B. B. na dan 13. 3. 1938 bila Občina Leifling, okraj Volkermark, Karnten, izhaja tudi iz Izkaza državljanstva Republike Avstrije št. 2H-26/59 z dne 16. 3. 1959, kjer je kot podlaga za prejem državljanstva navedena "domovinska občina dne 13. 3. 1938 Leifling, okraj Volkermark, Karnten". Iz pisnega dopisa D. D. v zadevi K št. 201-8/93-2/4 z dne 13. 5. 1994, RS občini Dravograd, oddelku za splošno upravo izhaja, da je brat tožnice D. D. v njem navedel dokument: Domovinski list z dne 26. 9. 1926, št. 1032/26 s katerim je dokazovala, da njen oče ni nemške narodnosti, ampak avstrijski državljan. Torej je oče tožnice že leta 1926 pridobil dokument iz katerega izhaja njegovo avstrijsko državljanstvo. Enak dokument (Domovinski list z dne 26. (tukaj je zapisano 28.) 9. 1926, št. 1032/26) je naveden tudi v Poročni knjigi - Trauungs Buch, kot 4. priloga, vendar pa je Osterreichisches Staatsarchiv z dopisom pojasnil, da so se v tistem času dokumenti vrnili strankam, ker jih niso shranili. Tudi iz dopisa Gemeinde Neuhaus Kunsthadnkultur št. 213-2/2017-75 z dne 12. 10. 2021 izhaja, da iz zapisa v Protokolbuch Gemeinde Leifling izhaja, da je dne 28. 9. 1926 bil izdan Heimatschein št. 1032 za gospoda B. B. rojenega 14. 4. 1900 v Leifling. Sodišče ugotavlja, da kljub več omembam tega dokumenta in poskusom, da se ga pridobi v fizični obliki, upravnemu organu to ni uspelo. Sodišče ne vidi razloga zakaj bi se v matično knjigo ob poroki leta 1940 vpisal kot dokaz dokument, ki ne bi zares obstajal, in zakaj bi ga tožničin brat v pisni izjavi sam navajal kot dokaz v tekočem postopku leta 1994 in z njim dokazoval avstrijsko državljanstvo očeta (in ne nemško narodnost), če ga ne bi zares imel, vsaj v tistem časovnem obdobju, njegov obstoj pa je potrdil tudi Kunsthadnkultur Gemeinde Neuhaus.

61Sodišče na podlagi zgoraj obrazloženega ne dvomi, da oče tožnice ni bil jugoslovanski in kasneje slovenski državljan in da tožnica z rojstvom, po svojem očetu ni mogla pridobiti jugoslovanskega ali slovenskega državljanstva. Tudi navedbe tožnice in izjave prič (F. F. in E. E.) o tem, da so živeli kot sosedi Slovenci in da so se kot otroci skupaj igrali, ne spremeni dejstva, da sta si starša B. B. in C. C. ob dani priložnosti uredila avstrijsko državljanstvo in ne jugoslovanskega ali slovenskega, za podlago je B. B. bila priznana domovinska pravica na avstrijskem ozemlju na dan 13. 3. 1938, C. C. pa poroka z osebo z domovinsko pravico na avstrijskem ozemlju, kar je skladno s takrat veljavno zakonodajo in z zgoraj obravnavanimi dokumenti.

62Tožnica navaja, da je bila dejansko zavedna Slovenka in da so si uredili življenje v Avstriji tako, ker dejansko ni bilo druge možnosti zaradi vojnih in povojnih razmer, vendar sodišče ne more ugotavljati volje umrlih oseb drugače kot po tem kar so zapustili in se je ohranilo "do danes": v obravnavanem primeru se sodišče lahko opre zgolj na ohranjene dokumente, iz katerih je razvidna volja oz. soglasje za ureditev statusa. Vsebina teh dokumentov pa je v nasprotju s trditvami tožnice. Sodišče je pri svoji odločitvi sledilo pisnim dokazom, saj gre za več različnih dokumentov in zapisov izdanih s strani avstrijskih in slovenskih organov, ki so po vsebini in po letnicah - času nastanka dogodka, usklajeni in smiselni, ter razumno prikazujejo potek dogodkov v smislu ureditve statusa družine B., zato jim sodišče sledi. Nasprotno pa sodišče ni poklonilo vere navedbam tožnice v tem oziru, saj si njene navedbe, glede pridobitve državljanstva njenega očeta, iz različnih pisnih vlog v različnih obdobjih in postopkih, nasprotujejo in za sodišče dajejo uvid, da jih stranka prilagaja glede na potrebe za uspeh v posameznem postopku.

63V upravnem spisu se nahajajo tudi zgodovinski zemljevidi, ki jih je toženka uporabila pri oblikovanju svoje odločitve, vendar sodišče ugotavlja, da kot dokaz niso primerni, saj iz njih samih ne izhaja iz katerega obdobja so, toženka je na njih zapisala, da so iz 19. stoletja, vendar sodišče tega ne more preveriti, še manj pa je razvidno kje se je nahajala nepremičnina katere lastnika sta bila starša tožnice (k. o. ...), saj na njih ni možno razbrati številk. V 19. stoletju so se meje hitreje spreminjale kot danes, zato je pomembno, da je iz zemljevida možno natančno razbrati katero leto prikazuje in glede katere nepremičnine se ugotavlja stanje glede na takrat določeno mejo. Iz zemljevidov, ki se nahajajo v upravnem spisu sodišče teh podatkov ne more razbrati. Iz teh razlogov sodišče zemljevidov ni uporabilo kot dokaz pri svoji odločitvi. Upravni organ predmetne zemljevide omenja v zvezi z zgodovinskim opisom razvoja župnije Leifling v obdobju Avstro-ogrske monarhije. Kasneje v zvezi s tem pojasni, da lastništvo nepremičnine (staršev žene očeta tožnice, podedovanega leta 1938) po takrat veljavnih predpisih ni bilo odločilno za določanje oz. ugotovitev domovinske pristojnosti oz. državljanstva. Sodišče se s temi navedbami strinja in jih v celoti povzema kot pravilne (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

64Na podlagi zgoraj obrazloženega je sodišče ugotovilo, da je odločitev upravnega organa pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, spoštovana pa so bila tudi pravila postopka, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot je predlagala tožnica.

K točki II izreka:

65Kadar sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

¹ Uradni list RS, št. 24/07 - UPB in 40/17.
² Vrhovno sodišče RS sodba; opr. št. X Ips 664/2006 z dne 5. 9. 2007.
³ Upravno sodišče RS sodba, opr. št. I U 505/2017 dne 28. 5. 2018, št. I U 885/2015 z dne 7. 12. 2016.
⁴ Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 885/2015 z dne 7. 12. 2015.
⁵ Vrhovno sodišče RS, sodba opr. št. I Up 72/2001 z dne 19. 3. 2003.
⁶ Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 1997.