14. člen UZITUL

Priznan status vojnega veterana od 15. 4. 1991 do 18. 7. 1991 na podlagi 6. odst. 2.a člena ZVV sam po sebi ne predstavlja relevantnega razloga za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, čeprav je pritožnik kot pripadnik JLA po nalogu organov R Slovenije izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne naloge v korist R Slovenije. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem iz prvostopenjske sodbe, da v okoliščinah obravnavanega primera status vojnega veterana ni v nobeni povezavi z statusom časnika TO RS. Gre za dva različna statusa. Status vojnega veterana ne pogojuje odmere višje starostne pokojnine v nepravi obnovi postopka na način, kot neutemeljeno vztraja pritožnik.

Neutemeljene so tako pritožbene navedbe, da tožena stranka pri odmeri pokojnine ne bi smela upoštevati določb ZPIZVZ. Navedene določbe so ključne tako pri upoštevanju zavarovalne dobe prebite v JLA, kot tudi pri odmeri starostne pokojnine, ki jo je tožnik sicer uveljavljal po splošnih predpisih. Do tega vprašanja se je opredelilo tudi že Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi. Obrazložilo je, da navedba, da tožnik "ne sodi pod jurisdikcijo ZPIZVZ" je neutemeljena že zato, ker tožena stranka ni odločila o tožnikovi pravici do starostne pokojnine po ZPIZVZ. Tožniku je bila priznana pravica do pokojnine in tudi odmerjena po določbah ZPIZ-1. Trditev, da "določbe ZPIZVZ na tožnika ne morejo imeti učinka" pa so v nasprotju z nadaljnjo trditvijo tožnika, da ZPIZVZ - tudi zanj - ureja priznanje zavarovalne dobe, dopolnjene po vojaških predpisih (peti odstavek 2. člena ZPIZVZ). Tega namreč ZPIZ-1 ne ureja. Pri tem pa tožnik spregleda, da ZPIZVZ na tako priznano zavarovalno dobo veže tudi določitev osnove za to obdobje (prvi odstavek 8. člena ZPIZVZ): ne upoštevajo se dejansko prejete plače, temveč osnove, ki so glede na čin določene v 7. členu ZPIZVZ.

Odločanje o tožnikovi zahtevi za priznanje položaja pristopnika k TORS ne predstavlja odločanja o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, niti ni z nobenim predpisom določeno, da tožena stranka v tej stvari vodi upravni postopek, odloča o upravnem postopku ali izda upravno odločbo. Kaj takega ne določa niti 14. člen UZITUL. Gre za člen, ki je bil podlaga za odločitev Predsedstva RS, da se pripadnikov JLA v določenih pogojih prizna določene pravice. Status pristopnika k TO pa je samostojna stvar in v konkretni zadevi dejansko vprašanje, ki ga pristojni organ rešuje, če stranka uveljavlja kakšno odločitev o eventualni pravici, ki se na ta status opira. Po določbah ZUP je upravni postopek na zahtevo stranke mogoče uvesti in voditi takrat, ko stranka postavi tak materialno pravni zahtevek, za katerega materialni predpis določa, da ga je mogoče obravnavati in reševati v upravnem postopku.

Tožnik, bivši vojaški zavarovanec, je pravico do starostne pokojnine pridobil 1. 12. 2007 pri tožencu, ki mu je starostno pokojnino tudi odmeril. ZPIZVZ v 7. členu določa, da se upravičencu iz 2. člena tega zakona, ki mu nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja po vojaških predpisih ni odmeril vojaške pokojnine, pokojnina določi tako, da se odmeri od zneska pokojninske osnove, ki se določi glede na njegov čin ali razred, ki ga je imel neposredno pred uveljavitvijo pravice do pokojnine oziroma na dan izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine po vojaških predpisih. Pokojninska osnova se določi v pavšalnih zneskih glede na čin, ki ga je imel zavarovanec v določenem obdobju. Takšne pavšalne osnove, določene v 7. členu ZPIZVZ glede na čin ali razred, ki ga je tožnik imel po vojaških predpisih za čas službovanja v JLA, so se upoštevale tudi za tožnika. Po prvem odstavka 8. člena ZPIZVZ se osnova iz 7. člena upošteva tudi določitvi plač za čas, prebit v aktivni vojaški službi v JLA za zavarovance, ki uveljavijo pravice po splošnih predpisih, ne glede na to, ali zavarovanec predloži potrdilo o dejansko prejetih plačah. Ta osnova se nato preračuna skladno z drugim oz

V 6. členu ZPIZVZ je določeno, da se upravičencem iz 1. alineje 2. člena tega zakona ter upravičencem iz 4. alineje 2. člena tega zakona, ki so jim bile pravice priznane z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih, prizna pravica do pokojnine, do odpravnine in oskrbnine v znesku, kot jim je šel po vojaških predpisih za september 1991. Tožnik je pridobil pravico do starostne pokojnine pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po splošnih predpisih (od 2. 8. 2011 dalje) in ne z odločbo nosilca zavarovanja po vojaških predpisih. To pomeni, da tožniku septembra 1991 še ni mogla biti priznana pravica, niti izplačana pokojnina. Zato za odmero pokojnine ni mogoče uporabiti določbe 6. člena ZPIZVZ, ampak določbo 7. člena ZPIZVZ, v kateri je določen način odmere pokojnine za upravičence iz 2. člena tega zakona, ki jim nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni odmeril vojaške pokojnine po vojaških predpisih. Ker sta izpodbijana upravna akta pravilna in zakonita, tožbeni zahtevek na njuno odpravo in za priznanje starostne pokojnine v višjem znesku ni utemeljen.

Iz izreka sklepa tožene stranke izhaja, da je zahtevek tožnika bil zavržen. Iz vsebine obrazložitve pa izhaja, da je po vsebini (meritorno) sicer na abstraktni ravni tožena stranka presojala zahtevek tožnika. Izrek izpodbijane odločbe in obrazložitev izpodbijane odločbe sta si zato v nasprotju. S tem je tožena stranka tudi kršila določilo 5. točke prvega odstavka 214. člena ZUP, ki določa, da morajo biti v obrazložitvi navedeni tisti razlogi, ki narekujejo odločitev.

Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga stranka lahko poda vse do zaključka glavne obravnave. Za ta ugovor ne veljajo omejitve glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ki so določene v ZPP.

Veljavnost akta o sistemizaciji oz. veljavnost formacije kot podlage za določitev plače tožniku v spornem obdobju je bila pogojena s soglasjem vlade. Ob izostanku takega soglasja formacija ni veljavna, zato tožnikovega prikrajšanja pri plači v času nezakonite (fiktivne) razporeditve po prestopu v TO ni mogoče ugotoviti drugače, kot da se ugotovi na podlagi zadnje tožnikove plače v JLA z ustrezno revalorizacijo.

Glede na zagotovila iz 14. člena UZITUL bi tožena stranka lahko ugotavljala prenehanje delovnega razmerja tožnika zaradi dvojnega državljanstva šele v primeru, če se tožnik ne bi izbrisal iz državljanstva Republike Srbije v razumnem roku po ureditvi razmer, ki bi mu tak izbris omogočale.

Za odločitev o pravočasnosti vložitve zahteve za uveljavljanje pravic je na podlagi drugega odstavka 80. člena ZTPDR bistvena ugotovitev, kdaj je tožnik zvedel za kršitev pravice.

Na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča so odločitve tožene stranke o razporeditvah in določitvi plače tožniku za obdobje od junija 1991 do oktobra 1998 ter od junija 2000 do decembra 2002 dokončne in pravnomočne. To pomeni, da ni pravne podlage za tožbeni zahtevek za plačilo višje plače kot je določena s takimi odločbami, tožnik pa tudi ne zatrjuje, da mu ne bi bile izplačane v skladu z odločbami.

Do pristopa tožnika iz JLA v TO RS je prišlo kljub temu, da pristopne izjave ni podpisal, saj je jasno in nedvoumno izrazil voljo za pristop. Tudi z delom je želel nadaljevati, le da zaradi izjemnosti situacije, kateri so botrovale njegove umske in preostale sposobnosti razumevanja, do dejanskega dela ni prišlo. Tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in za priznanje pravic iz delovnega razmerja je utemeljen za obdobje od dne, ko je tožnik izrazi voljo za pristop, do dne, ko se je zaradi ugotovljene invalidnosti I. kategorije upokojil.

Tožena stranka je s tem, ko je tožnika razporedila na fiktivno delovno mesto s plačo, ki je bila bistveno nižja od plače drugih pri njej zaposlenih delavcev z enakim činom in strokovno izobrazbo, ki pa so bili razporejeni na ustrezna delovna mesta, ravnala v nasprotju z določbo 14. člena UZITUL. Ni razloga, da delodajalec, ki z nezakonito odločitvijo poseže v pravice delavca iz delovnega razmerja, ne bi odškodninsko odgovarjal tudi za škodne posledice v delavčevi nepremoženjski sferi, seveda pod pogojem, da so kumulativno izpolnjene tudi vse druge temeljne predpostavke odškodninske odgovornosti. S predčasno upokojitvijo na podlagi določbe drugega odstavka 108. člena ZObr tožniku osebnostne pravice niso mogle biti kršene.

Odločanje o zahtevi za priznanje statusa pristopnika k Teritorialni obrambi RS ni odločanje o upravni stvari.

Pri presoji, ali je izpolnjena procesna predpostavka za sodno varstvo po drugem odstavku 83. člena ZTPDR, gre za pravočasnost vložitve zahteve za varstvo pravic. Prepozno vložena zahteva ima namreč za delavca enake posledice, kot če zahteve sploh ne bi vložil.

Kljub temu, da je tožnik tožbo z zahtevkom za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od leta 1991 dalje vložil šele leta 1997, ni prekoračil razumnega roka, ki ga je sodna praksa oblikovala z oziroma na določbo 105. člena ZDR/90, saj za uveljavitev svojih pravic ni mogel pravočasno poskrbeti, ker mu je to oviralo njegovo zdravstveno stanje. Ker je tožnik želel nadaljevati z delom v Teritorialni obrambi, kar izhaja iz njegove prošnje za sprejem v delovno razmerje, pa zaradi izjemnosti situacije do dejanskega dela po prestopu iz Jugoslovanske ljudske armade ni prišlo, je potrebno tožnikovemu zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri toženi stranki ugoditi (kljub temu, da ni podpisal formalne pristopne izjave).

Ker ustavni zakon določa zagotavljanje pridobljenih pravic vojaškim osebam, ki "nadaljujejo delo" oziroma "nadaljujejo službo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije", je sodišče tudi glede dela na vojaški dolžnosti oziroma poklicnega opravljanja vojaške službe v smislu določb 98.f člena ZObr predhodno delo tožnika v aktivni službi v JLA utemeljeno štelo za opravljanje vojaške službe v sestavah, ki so bile vsaj glede tožnikovih statusnih, socialnih in drugih pravic, torej tudi pravic, ki izhajajo iz delovne dobe za čas poklicnega opravljanja vojaške službe, izenačene z delom v Teritorialni obrambi Republike Slovenije.

Tožniki kot civilne osebe v službi bivše JLA, v okviru katere se je nahajal remontni zavod v B., kjer so bili tožniki v delovnem razmerju, po prenehanju delovnega razmerja pri tem zavodu niso nadaljevali dela kot pripadniki Teritorialne obrambe Republike Slovenije. Kolikor je šlo za vprašanje nadaljevanja dela, delovnega razmerja in pravic iz delovnega razmerja, bi morali, ne glede na druge pogoje, te pravice pri toženi stranki uveljavljati v rokih iz 80. in 83. člena takrat veljavnega ZTPDR, to je z zahtevo za uveljavljanje pravic v 15 dneh po prenehanju delovnega razmerja pri bivšem tehnično remontnem zavodu. Ker tega niso storili in so po ugotovitvah nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano, na toženo stranko naslovili vlogo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja šele v mesecu maju 1993, je sodišče pravilno ugotovilo, da ob vložitvi tožbe šele v mesecu septembru 1993 v smislu gornjih določb ZTPDR niso bile izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo in je zato tožbo utemeljeno kot nedovoljeno zavrglo.

Odredba o imenovanju na vojaško dolžnost kot akt vodenja (in poveljevanja) vojske ni akt, zoper katerega je dopustno sodno varstvo v delovnem sporu. Gre za povsem vojaški akt, ki ima le posreden vpliv tudi na delovno pravni položaj vojaške osebe.

Stanovanjska pravica je bila vezana na konkretno stanovanje in je njen imetnik ni mogel "prenašati" s seboj ob preselitvi iz enega v drugo stanovanje. Tožniku je stanovanjska pravica na stanovanju v Zagrebu ob in zaradi izselitve iz tega stanovanja prenehala. V stanovanje v L. se je vselil brez veljavnega pravnega naslova. Tožnik si zmotno razlaga 14. člen UZITUL, s katerim Republika Slovenija zagotavlja v skladu z dogovorom iz 9. člena istega zakona aktivnim vojaškim osebam statusne, socialne in druge pravice, pridobljene po zveznih predpisih do uveljavitve ustavnega zakona. Tožnik namreč prezre, da na dan uveljavitve UZITUL pravice do odkupa po privatizacijskih pogojih SZ še ni bilo. Zato je tožnik takrat lahko imel le stanovanjsko pravico, torej pravico trajno uporabljati konkretno stanovanje za zadovoljevanje svojih osebnih in družinskih potreb. Pravico do odkupa stanovanja po privatizacijskih pogojih je prinesel šele SZ z dnevom uveljavitve tega zakona. Zato neposredna uporaba 14. člena UZITUL pri odločanju o tožnikovem tožbenem zahtevku za odkup stanovanja ni mogoča.