VSRS Sodba in sklep VIII Ips 110/2008

Revizija se v delu, ki se nanaša na priznanje zavarovalne dobe s povečanjem, odškodnino za neizrabljeni rekreacijski dopust in na odločitev o delni razveljavitvi prvostopne sodbe zavrže, v ostalem delu pa zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z zahtevkom po razporeditvi tožnika na ustrezna delovna mesta od 28. 6. 1991 dalje ter za odpravo vseh odločb o razporeditvi, sprejetih v času od 1991 do 2002. Tako je odločilo na podlagi ugotovitve, da gre pri odločbah o razporeditvi za akt vodenja in poveljevanja in ne za akte delovnopravne narave, o eni izmed odločb pa je bilo tudi že pravnomočno odločeno. V pretežnem delu pa je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenim zahtevkom za plačilo razlike v plači od leta 1991 dalje, za priznanje beneficirane delovne dobe in za plačilo odškodnine za neizkoriščeni rekreacijski dopust.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika deloma ugodilo in razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 5. 11. 1998 in na pritožbo tožene stranke tudi sodbo glede denarnih zahtevkov, vezanih na to odločbo, ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu pa je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, na pritožbo tožene stranke pa je sodbo spremenilo tako, da je tožbene zahtevke v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da so izpodbijane odločbe (razen treh odredb, med katerimi je bilo o eni tudi že pravnomočno odločeno) akti delovnopravne narave o razporeditvi in določitvi plače. Vendar tožnik zoper te odločbe (razen zoper ene, glede katere je bila prvostopna sodba razveljavljena) ni uveljavljal varstva pravic, zato so postale pravnomočne. Tožnik je s tožbo z dne 9. 5. 1996 zahteval ustrezno razporeditev, ne da bi pred tem izpodbijal do takrat izdane odločbe o razporeditvi in plači, tožbo pa je z zahtevkom za razveljavitev konkretnih odločb razširil šele z vlogo z dne 4. 6. 2007. Zato je bila, na drugi materialnopravni podlagi sicer, tožba v tem delu pravilno zavržena. Pravilno je bil zavrnjen denarni tožbeni zahtevek za obdobje od marca 1996 do februarja 1998 zaradi zastaranja. Ni pa pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je kljub zavrženju tožbe na razveljavitev odločb o določitvi plače, prisodilo tožniku razlike v plači. Tak zahtevek ni samostojen zahtevek, ki bi ga bilo mogoče obravnavati mimo dokončnih in pravnomočnih odločb. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tudi zahtevka za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem in za odškodnino za neizrabljeni rekreacijski dopust ter sklenilo, da v tem delu se revizija ne dopusti.

3Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil revizijo in pritožbo zoper sklep o nedopustitvi revizije. Revizijo vlaga zaradi zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 319. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo sodišče druge stopnje zavedeno s strani tožene stranke, da tožnik ni ugovarjal pri toženi stranki in zahteval uskladitve odločb o razporeditvi v skladu s pravicami po 14. členu UZITUL. Tožnik je to storil z zahtevkom 28. 6. 1995, ki ga je tožena stranka zavrnila, zaradi česar je bila izpolnjena procesna predpostavka iz 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR). Poleg tega je 6. 3. 1998 na delodajalca naslovil zahtevek za ureditev statusnih pravic ter ustrezno spremembo odločb o razporeditvi, ki mu tožena stranka z odločbo ni ugodila, njegov ugovor pa je zavrnila. Tožbe ni vložil, ker je že imel vloženo tožbo za priznanje pravic in za razliko v plači za to obdobje. Ravnanje tožene stranke do tožnika je bilo diskriminatorno. Sodišče je ignoriralo določbo 14. člena UZITUL in odločbo Ustavnega sodišča U-I-12/95, odločilo pa je tudi drugače kot v nekaterih drugih podobnih zadevah, s čimer je bila kršena tožnikova ustavna pravica do enakega varstva pravic.

4V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5Vrhovno sodišče je s sklepom Dsp 20/2008 z dne 18. 12. 2008 zavrnilo pritožbo tožnika zoper sklep o nedopustitvi revizije. Ker v delu, ki se nanaša na priznanje zavarovalne dobe s povečanjem in odškodnino za neizrabljeni rekreacijski dopust, revizija zoper sodbo tako ni ne dovoljena ne dopuščena, jo je revizijsko sodišče zavrglo (377. člen ZPP). Tožnik izrecno vlaga revizijo tudi zoper sodbo sodišča druge stopnje (ki je v tem delu sicer sklep) o razveljavitvi dela prvostopne sodbe v točki B/1b. Revizija je tudi v tem delu nedovoljena (377. člen ZPP). Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev temu sodišču v novo sojenje pomeni, da o tem delu zahtevka še ni bilo pravnomočno odločeno. Revizija pa je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločitve, sprejete na drugi stopnji. O denarnih zahtevkih tožnika za obdobje od novembra 1998 do maja 2000 pa še niti na prvi stopnji ni bilo odločeno.

6Tožnik izrecno ne vlaga revizije zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila (razen glede odločbe 105-01-7/98 z dne 5. 11. 1998) zavržena tožba z zahtevkom po razporeditvi tožnika na ustrezna delovna mesta in za odpravo dvanajstih posamičnih odločb tožene stranke. V tem delu zato odločitev ne more biti predmet revizijske presoje in jo revizijsko sodišče lahko upošteva samo kot pravnomočno odločitev o temelju denarnih zahtevkov za plačilo razlike v plači.

7Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP). Tožnik uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, torej relativno bistveno kršitev, ki jo stori sodišče druge stopnje s tem, da ne uporabi kakšne določbe ZPP ali jo uporabi nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tožnik navaja, da naj bi sodišče druge stopnje kršilo določbo prvega odstavka 319. člena ZPP, ki se glasi: „Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku iz tožbe ali nasprotne tožbe.“ Kako oziroma s čim naj bi sodišče druge stopnje kršilo to določbo, tožnik niti smiselno ne obrazloži. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tem delu ni preizkušalo.

8Kot je navedeno v točki 6 te obrazložitve so na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča, odločitve tožene stranke o razporeditvah in določitvi plače tožniku za obdobje od junija 1991 do oktobra 1998 ter od junija 2000 do decembra 2002 dokončne in pravnomočne. To pomeni, da ni pravne podlage za tožbeni zahtevek za plačilo višje plače kot je določena s takimi odločbami, tožnik pa ne zatrjuje, da mu ne bi bile izplačane v skladu z njimi. Zavrnitev denarnega tožbenega zahtevka, kot je bil postavljen, je zato pravilna.

9Sodišče druge stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno in utemeljeno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 298/2006. Tudi Ustavno sodišče je v zadevi U-I-12/95 z dne 20. 11. 1997 (Uradni list RS, št. 76/97) izrecno navedlo naslednje: „To kar je bistveno za presojo spoštovanja zagotovljenih pravic po 14. členu UZ TUL v primerih pobudnikov, je, ali so jim bile pri zagotavljanju pravic iz naslova zaposlitve v TOS ustrezno upoštevane pravice, pridobljene do 25. 6. 1991. To pa je predmet posamičnih, konkretnih postopkov za vsakega od pobudnikov posebej: razporeditev na ustrezno delovno mesto v TOS in iz take razporeditve izhajajoče pravice (plača in drugi osebni prejemki, letni dopust, ipd.) oziroma, kolikor razporeditev v TOS ne bi bila mogoča, zagotovitev druge ustrezne pravice - v obeh primerih z upoštevanjem med služenjem v JLA pridobljenih pravic (čin, specialnosti, beneficirana doba, ipd.). Neskladnost posamičnih odločitev s 14. členom UZ TUL pa lahko pobudniki uveljavljajo v posamičnih postopkih za varstvo pravic v okviru MO in v postopkih pred pristojnim sodiščem.“ Če posamezniki varstva pravic zoper posamične odločitve o razporeditvi in plači niso uveljavljali prej (tako kot tožnik), so imeli to možnost na podlagi navedene odločitve Ustavnega sodišča v skladu s 46. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. , 31. točka citirane odločbe Ustavnega sodišča). Tožnik takega postopka ni začel.

10Glede na ugotovljeno dejansko stanje je odločitev sodišča druge stopnje pravilna in zakonita. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).