4. člen UZITUL

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Podjetniška kolektivna pogodba toženke v letu 2005 prvič opredelila dodatek za stalnost in v letu 2021 sprejela določbo, ki v 48. členu PKP določa, da dodatek za stalnost pripada za doseženo delovno dobo v družbi v višini 0,2 % osnovne plače za vsako dopolnjeno leto pri toženki. Glede na določbi 11. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo in 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, po katerih se prevzetemu delavcu delovna doba šteje, kot da ni spremenil zaposlitve, gre pri prevzemu delavca za ohranjanje kontinuitete. Tako je treba pri priznanju delovne dobe tožnice pri toženki upoštevati celotno zaposlitev od 1. 1. 1986 dalje. Tako ni možno upoštevati pritožbenih navedb, da glede na dikcijo 75. člena ZDR‑1 tožnici gredo le tiste pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli na dan prenosa, ker dodatka za stalnost tožnica ni imela ne pri javnem podjetju B. in tudi ne pri družbi C. d. o. o., do dodatka za stalnost pred letom 1999, ko se je zaposlila pri toženki, ni upravičena. Dejstvo je, da se tožnici delovna doba od 1. 1. 1986 šteje, kot da ni spremenila zaposlitve, tako da je do doda

Določba 4. člena UZITUL se nanaša le na tiste pristojnosti, ki so nujno potrebne za funkcioniranje države in ki jih Ustavni zakon v nadaljevanju eksplicitno našteva. Ta določba tudi v ničemer ne določa prevzema materialnih obveznosti, ki izvirajo iz časa, preden je stopil Ustavni zakon v veljavo. Govori le o prevzemu pristojnosti, ne pa tudi materialnih obveznosti, ki so nastale v času skupne države. Sodišče ni našlo nobene pravne podlage, iz katere bi nedvoumno izhajalo niti, da je S. pravni naslednik U., niti da prevzema njegove obveznosti, saj to ne izhaja niti iz Ustavnega zakona niti iz katerega drugega zakona niti iz mednarodnega sporazuma in prav tako ne iz pogodbe o ustanovitvi S. ali iz kakšne druge pogodbe.

Zgolj iz razloga, ker je sodišče obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po 3. odstavku 169. člena KZJ, pri tem pa se ni sklicevalo na določbo 1. odstavka 4. člena UZITUL, ni podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker da dejanje, katerega je bil obsojenec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje. V primeru, ko pritožbeno sodišče ne opravi pritožbene seje z navzočnostjo obrambe, jo mora v skladu z načelom kontradiktornosti pred tem seznaniti z morebitnim predlogom višjega državnega tožilca (2. odstavek 377. člena ZKP) ter ji dati možnost, da se o njem izjavi.

Sodišči prve in druge stopnje pravilno ravnali, da sta pri odločanju o ugovoru omejene zavarovalne vsote primerjali izplačano odškodnino v konkretnem škodnem dogodku v avgustu 1988 z zavarovalno vsoto v času sojenja, saj sta tudi odškodnino za nepremoženjsko škodo določali po razmerah v času sojenja. Pravilno sta upoštevali tudi namen obveznega zavarovanja v prometu in dejstvo, da mora zavarovanje kriti običajne škode. Kadar gre za večja vozila, ki so zaradi večje mase in prevoza blaga ali več oseb tudi bolj nevarna, so zavarovalne vsote višje in morajo kriti tudi večje škode. Revizijsko sodišče se strinja tudi z razlago pritožbenega sodišča, da bi pomenila zavrnitev tožbenega zahtevka diskriminacijo tožnikov. Zavarovalnica, ki se sklicuje na načela, zapisana v ZOR, mora upoštevati vsa temeljna načela in za obe pravdni stranki. Načelo enakosti iz 14. in 22. člena URS pa bi bilo kršeno, če bi zaradi tega, ker je tožena stranka leta zavlačevala z izplačilom odškodnine tožnikoma, drugi oškodovanci, ki so trpeli manjše škode in so bile hitro likvidirane, prejeli odškodnino, tožnika, ki sta v nesreči trpela zares hudo škodo, saj sta izgubila zdravje in najbližje svojce, pa ničesar.</

Vloge občanov in organizacij ter opozorila organov niso zahteve za uvedbo urbanističnega inšpekcijskega postopka, ampak le podlaga za morebitno pobudo organa, da uvede tak postopek po uradni dolžnosti.

V pogojih, ko ne gre več za privilegirano zaščito družbene lastnine, pri prenosu dejavnosti na drugo osebo, vseh zalog, ki omogočajo nadaljevanje prenešene dejavnosti, vseh delavcev in vseh pogodb, ni mogoče izključiti uporabe 452. člena ZOR. Zato ima prehod premoženjske celote ali njenega dela za posledico, da odgovarja za dolgove dotedanjega imetnika poleg njega in solidarno z njim tudi prevzemnik.

V skladu z določbo 4. člena UZITUL so tudi predpisi Skupnosti jugoslovanskih železnic, med drugim Prometni pravilnik II, ostali v veljavi na območju Republike Slovenije.

Za čas pred uveljavitvijo ZOZP je treba 99. člen ZTSPOZ (1990) v skladu s prvim odstavkom 4. člena UZITUL razlagati tako, da se upoštevajo nov pravni red, temeljna načela odškodninskega prava in nastanek več zavarovalnic v državi. Ta izhodišča narekujejo tako razumevanje določb prvega in drugega odstavka 99. člena ZTSPOZ (1990), po katerem je v primeru škode, povzročene z nezavarovanim motornim vozilom, odškodninsko odgovorna katerakoli zavarovalnica v državi, pri kateri je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek.

Zavarovalnica odgovarja oškodovancu do seštevka zavarovalnih vsot iz obeh zavarovalnih polic, po katerih sta bili pri njej sklenjeni zavarovanji proti odgovornosti dveh lastnikov motornih vozil, ki solidarno odgovarjata oškodovancu za njegovo škodo iz prometne nesreče - ne glede na to, ali sta bili obe zavarovanji sklenjeni pri isti območni enoti zavarovalnice. Za prometne škodne primere iz časa po osamosvojitvi Republike Slovenije ni mogoče upoštevati zavarovalnih vsot iz odlokov vlade nekdanje zvezne države.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo pomeni določitev denarnega zadoščenja za škodo, ki je ni mogoče reparirati, ker prizadete pravno varovane dobrine, kot so med drugim bolečine in strah, nimajo cene. Pravica do pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je tako pravica do pravičnega denarnega zadoščenja. Odškodnina za nepremoženjsko škodo pridobi značaj denarne terjatve šele takrat, ko jo sodišče ob upoštevanju meril iz 200. člena ZOR in razmer v času izdaje sodbe naloži v plačilo toženi stranki. Zato je tožena stranka v plačilni zamudi z izpolnitvijo svoje denarne obveznosti šele od izdaje sodbe dalje in zato šele od takrat dalje poleg s sodbo odmerjene glavnice dolguje tudi zakonske zamudne obresti po prvem odstavku 277. člena ZOR.

Po osamosvojitvi Slovenije dne 25.6.1991 pred sodišči ne veljajo več v celoti določbe ZPP o jeziku v postopku (VI. poglavje ZPP), ki se nanašajo na jezik drugega jugoslovanskega naroda. Zato v sporu, ko je tekel postopek po navedenem datumu, sodišče ni bilo dolžno stranki iz ZRJ prevajati sodna pisanja v njen jezik.

Zakonska ureditev ZTV o prepovedi vlaganja tuje osebe v domače podjetje, ki je v lasti tuje osebe, ni skladna z našim pravnim redom in z ustavno zagotovljeno svobodno gospodarsko pobudo in jih zato v smislu določila 4. člena UZITUL ni mogoče uporabiti. Te prepovedi tudi ni mogoče šteti kot dopustne omejitve te svobode iz razloga javne koristi. Zakonsko določeno svobodo tržnega delovanja je mogoče omejiti po 18. členu ZVK le v izključevalno naštetih primerih: če zaradi naravnih nesreč in podobnih razlogov nastopijo občutne motnje na trgu, pri preskrbi ali varnosti prebivalstva; če je to potrebno zaradi občutnih motenj na trgu zaradi pomanjkanja nujno potrebnih dobrin za prebivalce; in če je to potrebno za obrambo RS. Ti ukrepi niso trajne narave, temveč so namenjeni le sanaciji izrednih in časovno omejenih pojavov.

Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 je omogočal izreden preizkus pravnomočne odločbe pred zveznim sodiščem (416. do 420. člen) kot izredno pravno sredstvo. Namen tovrstnega izrednega preizkusa je bil v zagotovitvi enotnosti jugoslovanskega trga v primerih, ko je bila ta kršena s kakšno odločbo nekdanjih republiških oziroma pokrajinskih vrhovnih sodišč prejšnje skupne države. Tak namen je prenehal za našo državo obstajati tisti trenutek, ko je država Republika Slovenija razglasila svojo samostojnost in neodvisnost.

Ni podana bistvena kršitev disciplinskega postopka, če je opis očitane kršitve delovnih obveznosti v odločbi disciplinskega organa identičen z opisom dejanja v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in je v odločbi spremenjena le pravna kvalifikacija. Disciplinski organ ni vezan na pravno kvalifikacijo v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka, ampak le na opis dejanja.

Delavec lahko uspešno uveljavi zaščitno določbo 4. odstavka 36. d člena ZDR le v primeru, če je zakonec kot nezaposleni prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in ne zadostuje le dejstvo, da je nezaposlen.

Pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je dolžan delodajalec plačati le v primeru, če je bilo s pravnomočno sodbo odločeno o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja.

Realizacija sporazuma o prevzemu vseh delavcev v drugo organizacijo po 15.členu ZTPDR zahteva, da so ob prevzemu vsi delavci, ki so bili zaposleni pri prejšnjem delodajalcu, v delovnem razmerju pri novem delodajalcu, vključno s tistimi, ki so na porodniškem dopustu, bolniški ali drugače odsotni.

Zakon delavcu ne daje pravice, da samovoljno izostane z dela, če meni, da delovno mesto, na katerega je razporejen, ni v skladu z mnenjem invalidske komisije.

Med potrebne stroške tožnika spadajo tudi stroški zastopanja zaradi udeležbe tožnikovega odvetnika na seji disciplinskega organa druge stopnje, na kateri je bil obravnavan tožnikov ugovor.

Ne gre za storitev hujše kršitve delovnih obveznosti zaradi neopravičenega izostanka z dela, če je delavec za sporne dneve s potrdilom zdravnika dokazal, da mu je odobren bolniški stalež.