13. člen UZITUL

Tožnik uveljavlja protipravnost pravnomočne odločbe. Gre za upravno odločbo, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Vrhovnega sodišča v upravnem sporu. Tudi pri upravnem odločanju je treba (smiselno) upoštevati nekatere omejitve odškodninske obveznosti države, kot veljajo pri sodnem odločanju. V odškodninskem sporu se sicer ne posega v pravnomočnost odločbe, ki naj bi bila napačna. Ta ostaja procesno nedotaknjena. Pravnomočnost odločbe zato ne preprečuje možnosti presoje, da je rezultat protipravnega ravnanja. Vendar pa je v primeru ugoditve odškodninski tožbi pravnomočna odločba vsebinsko razvrednotena. Zato je treba omenjeno stališče relativizirati. Za nastanek odškodninske obveznosti mora biti izpolnjena predpostavka, da je prizadeta stranka izčrpala vsa pravna sredstva (redna in izredna), s katerimi bi lahko dosegla razveljavitev, spremembo ali ugotovitev nezakonitosti sporne sodne odločbe, ne pa da se to razpravlja v postopku, ki za to ni predviden in se vzpostavlja položaj, ko nižje sodišče v odškodninskem sporu odloča o tem, ali je (naj)višje sodišče v konkretnem primeru pravilno uporabilo pravo ali ne. Vnovično odpiranje vprašanj, ki so že pravnomočno rešena, v odškodni

ZPŠOIRSP je vzpostavil dva sistema uveljavljanja odškodninskih zahtevkov. V upravnem postopku velja sistem podeljevanja pavšalnega zneska odškodnine. V njem so oškodovanci razbremenjeni dokazovanja predpostavk odškodninske odgovornosti - edini merili za določitev odškodnine sta obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine 50 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa, kar naj bi pokrivalo običajne nevšečnosti povezane z izbrisom. V sodnem postopku zaradi uveljavljanja dodatnih odškodninskih zahtevkov pa se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, torej ZOR, za škodo, nastalo pred 1. 1. 2002, oziroma OZ. Glede obsega povrnitve premoženjske škode velja načelo popolne odškodnine, glede zadoščenja, ki naj izravna nepremoženjsko škodo, pa je uveljavljeno načelo pravične denarne odškodnine. Obdobje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva samo po sebi ni predhodno vprašanje v smislu prvega odstavka 13. člena ZPP (ne gre za vprašanje obstoja pravice oziroma pravnega razmerja), naravo predhodnega vprašanja ima vprašanje, ali je oškodovanec upravičenec po ZPŠOIRSP, s tem vp

Za pridobitev lastninskega certifikata po ZLPP je odločilna okoliščina le državljanstvo RS na dan 5. 2. 1992, ne pa prijavljeno prebivališče v Republiki Sloveniji. Ob neizpodbijanem dejstvu, da na dan 5. 12. 1992 nista bila državljana RS in tudi nista do 25. 12. 1991 vložila prošnje za sprejem v državljanstvo RS, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da nista dokazala vzročne zveze za nastanek zatrjevane škode zaradi nepridobitve lastninskega certifikata. Če bi tožnika, ki sta izpolnjevala pogoje iz 13. člena UZITUL, pravočasno vložila prošnjo za sprejem v državljanstvo, bi bila v vseh pravicah in dolžnostih izenačena z državljani RS vse dotlej, dokler njuna prošnja ne bi bila rešena ne glede na to, kako dolgo bi jo upravni organ reševal, torej bi bila izenačena z državljani RS tudi glede pravice do pridobitve lastniškega certifikata na dan 5. 12. 1992.

Pravica pridobiti certifikat tako ni le pravica državljana na dan 5. 12. 1992, temveč tudi vseh tistih oseb, ki so bile na ta dan v pravicah in dolžnostih izenačene z državljani v skladu s 13. členom Ustavnega zakona. Tožnik do pridobitve brezplačnega lastniškega certifikata ni bil upravičen, ker za slovensko državljanstvo ni pravočasno zaprosil.

Zadržanje zastaranja v konkretnem primeru utemeljujejo ovire, ki so razvidne iz poteka odločanja glede pridobitve državljanstva, pa tudi iz širšega konteksta izbrisa oseb iz registra stalnega prebivalstva, ki izhaja iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije in Evropskega sodišča za človekove pravice. Zlasti je pomembna okoliščina, da je država vrsto let odlašala z odpravo posledic kršitev človekovih pravic, povzročenih izbrisanim osebam, ki na podlagi obstoječe pravne ureditve niso imele resničnih možnosti za uspešno uveljavljanje odškodninskih zahtevkov zoper državo. Prav tako ni realno pričakovanje, da bi posameznik, ki državo prosi za ureditev svojega pravnega statusa (npr. sprejem v državljanstvo), zoper državo hkrati uveljavljal odškodninsko varstvo. Pravkar omenjene okoliščine pomenijo nepremagljive ovire, zaradi katerih zastaranje ni teklo (383. člen ZOR), saj so tožniku jemale realne možnosti za uspeh v odškodninski pravdi pred rednim sodiščem. Protipravnosti odločbe državnega organa ni mogoče enostavno enačiti z njeno nepravilnostjo, ugotovljeno v postopku s pravnim sredstvom, vendar ima v konkretnem primeru storjena napaka širši pomen. Pravno ozadje konkre

Za tožnika pravne posledice izbrisa iz registra stalnega prebivalstva na dan 26. 2. 1992 niso nastale. Te posledice so nastale 2 meseca po vročitvi odločbe Ministrstva za notranje zadeve, s katero je bila tožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo zavrnjena, in so trajale vse do 20. 11. 1997, torej do odločitve Ustavnega sodišča, ko je bil tožnikov pravni položaj na podlagi in v smislu določbe 13. člena UZITUL ponovno pravno varovan.

Tožnik ni pridobil državljanstva Republike Slovenije po 40. členu ZDRS, saj je bila njegova zahteva na tej podlagi pravnomočno zavrnjena. Ker je kasneje pridobil državljanstvo na podlagi 19. člena ZDRS-Č, njegovega položaja ob primerjavi teh zakonskih določb in na podlagi ZPIZVZ (upoštevajoč tudi razloge Ustavnega sodišča v odločbi U-I-155/00) ter varstva, ki ga je zagotavljal UZITUL, ni mogoče enačiti. Zato ni upravičen do pridobitve starostne pokojnine za nazaj.

Drugačna presoja zakonodajnega organa o ustavni skladnosti zakonske določbe, ki pa je zaradi ocene ustavnega sodišča o njeni neskladnosti z URS v postopku pred ustavnim sodiščem razveljavljena, sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti, ki jo za odškodninsko odgovornost države predpisuje 26. člen URS. Odškodninsko odgovornost zakonodajalca lahko utemeljijo le najhujše kršitve ustavnih določb oziroma kršitve temeljnih civilizacijskih standardov. Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni pravno priznana v določbah ZOR.

Državljanstvo ni utemeljen razlog za razlikovanje med oškodovanci pri presoji odgovornosti RS za škodo, ki je pred njeno osamosvojitvijo na njenem ozemlju nastala vojaškim obveznikom tedaj skupne zvezne vojske in je zanjo do osamosvojitve odgovarjala federacija kot njena pravna prednica, odškodninska tožba pa je bila pred osamosvojitvijo pravilno vložena pred slovenskim sodiščem.

RS odgovarja le za tisto škodo, ki je nastala njenim državljanom zaradi škodnega ravnanja JLA kot organa bivše federacije ne glede na kraj škodnega dogodka.

Po uveljavljeni sodni praksi Republika Slovenija odgovarja le za tisto škodo, ki je nastala njenim državljanom (vojakom ali civilistom) zaradi škodnega ravnanja JLA kot organa bivše federacije ne glede na kraj škodnega dogodka. Odškodninsko terjatev proti Republiki Sloveniji je lahko po tej sodni praksi uveljavljal oškodovanec, ki je bil državljan Republike Slovenije, ki je imel na njenem območju tudi stalno prebivališče in če je škoda izvirala iz sfere tistih dejavnosti bivše SFRJ, katerih del ali celoto je svojčas Republika Slovenija prenesla na bivšo federacijo oziroma njene organe. Izenačenje obravnavanih pravic in dolžnosti z državljani Republike Slovenije je država Republika Slovenija zagotovila tudi tistim državljanom drugih republik, ki so imeli na dan plebiscita (23.12.1990) prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in ki so tu tudi dejansko živeli (13. člen spredaj citiranega ustavnega zakona).