Zakon o davkih občanov (ZDO)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

Vrste davkov po tem zakonu so:

-        davek na dediščine in darila;

-        davek od premoženja;

-        davek na dobitke od iger na srečo.

Vsaka vrsta davka se odmerja oziroma obračunava posebej.

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

Zavezanec za davek na dediščine in darila je občan, ki v Republiki Sloveniji podeduje ali dobi v dar premoženje in tudi občan, ki prejme premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Za premoženje po prejšnjem odstavku se štejejo nepremičnine in pravice na nepremičninah ter premično premoženje, če skupna vrednost premičnega premoženja presega višino poprečnega letnega čistega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v Republiki Sloveniji v preteklem letu. Pri ugotavljanju skupne vrednosti premičnega premoženja se upošteva vrednost vseh prejetih daril od istega darovalca v razdobju enega leta. Pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka na dediščine in darila, se predmeti gospodinjstva ne upoštevajo. Ta davek se ne plačuje od podedovanega ali podarjenega začasnega ali dosmrtnega užitka nepremičnin.

Višina davka na dediščine in darila se ugotavlja po predpisih, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti. Davčna obveznost za davek na dediščine in darila nastane takrat, ko postane odločba o dedovanju pravnomočna oziroma ko obdarjenec sprejme darilo. Darilo velja za sprejeto takrat, ko je podpisana darilna pogodba, če ni pogodbe pa takrat, ko je darilo sprejeto. Pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju nastane davčna obveznost ob smrti preživljanca.

Osnova za davek na dediščine in darila je prometna vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja ob nastanku davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek.

Stopnje davka na dediščine in darila so progresivne in različne glede na vrsto in vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja ter glede na stopnjo sorodstva dediča ali obdarjenca. Pri plačevanju davka na dediščine in darila so z zavezanci prvega dednega reda izenačeni zeti, snahe, pastorki in dedič, ki je z zapustnikom živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti v smislu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

Davek na dediščine in darila se ne plačuje od tistega nepremičnega premoženja, na katerem dedič oziroma obdarjenec po veljavnih predpisih ne more pridobiti lastninske pravice, pravice uporabe ali užitka.

Davka na dediščine in darila ne plača dedič ali obdarjenec, ki se po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih šteje za kmeta, če podeduje oziroma dobi v dar kmetijsko zemljišče. V zvezi s priznavanjem davčne oprostitve po prejšnjem stavku se gozdna zemljišča istovetijo s kmetijskimi zemljišči. Davka na dediščine tudi ne plača dedič ali obdarjenec — prevzemnik kmečkega gospodarstva, ki se v skladu z zakonom o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev šteje za kmetijo, pa tudi v primerih, ko dedič ali obdarjenec — kmet podeduje ali dobi v dar celo kmetijo. Če dedič ali obdarjenec, ki je bil na podlagi določbe prejšnjega odstavka oproščen davka, podedovano ali podarjeno nepremičnino pred potekom petih let odtuji, ali se v tem roku preneha z osebnim delom ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, ali ne obdeluje zemljišč v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih, se mu davek naknadno odmeri tako, kot bi se mu odmeril, če ob prejemu dediščine oziroma darila ne bi izpolnjeval pogojev za oprostitev po tem členu. Mnenje o tem, ali je zemljišče obdelano v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih, izda za kmetijske zadeve pristojni občinski upravni organ. Določbe prejšnjega odstavka ne veljajo za odtujitve, izvršene na podlagi sporazuma o izročitvi in razdelitvi premoženja po zakonu o dedovanju in tudi ne za odtujitve oziroma oddaje premoženja po zakonu o preživninskem varstvu kmetov.

Davka na dediščine in darila ne plača:

1.      dedič ali obdarjenec prvega dednega reda;

2.      dedič kateregakoli dednega reda, ki podeduje stanovanje, če nima drugega stanovanja in je ob smrti zapustnika živel z njim v skupnem gospodinjstvu.

Zavezanec ne plača davka na dediščine in darila od podedovanega ali v dar prejetega premoženja, ki ga brez povračila odstopi družbenopolitični skupnosti, samoupravni skupnosti in humanitarnim društvom oziroma njihovim zvezam. Davek, plačan pred odstopom dediščine ali darila, se vrne, če je bil odstop izvršen v šestih mesecih po sprejetju zapuščine.

Vrednost vseh daril, ki jih je zavezanec prejel od istega darovalca v razdobju enega leta, se šteje za eno davčno osnovo.

Davek na dediščine in darila se plača tudi ob razdelitvi solastnine, in sicer od tistega dela premoženja, ki ga je posamezni solastnik prejel brez odplačila, prek dela, ki bi mu pripadal iz solastništva.

Davek na dediščine in darila odmeri davčni organ občine, v kateri je premoženje; če dediščina oziroma darilo obsega samo premično premoženje, davek odmeri davčni organ občine, v kateri ima zavezanec stalno prebivališče. Če se od podedovanega ali v dar prejetega premoženja odmerja davek na dediščine in darila v več občinah, odmeri davčni organ posamezne občine davek po stopnji, ki ustreza vrednosti celotnega podedovanega oziroma v dar prejetega premoženja, od katerega se plačuje ta davek.

(črtan)

Davek od premoženja plačujejo občani, ki posedujejo:

1.      stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže (v nadaljnjem besedilu: stavbe);

2.      prostore za počitek oziroma rekreacijo;

3.      plovne objekte dolžine najmanj 8 metrov.

Zavezanec za davek od premoženja po 1. in 2. točki prejšnjega člena je lastnik oziroma uživalec. Zavezanec za davek po 3. točki prejšnjega člena je lastnik tega premoženja, pod pogojem, da ga ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Davek se plačuje ne glede na to ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem.

Osnova za davek od premoženja po 1. in 2. točki 156. člena tega zakona je vrednost stavbe oziroma prostora za počitek oziroma rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina. Osnova za davek od premoženja iz 1. točke 156. člena tega zakona se zniža za znesek, ki ustreza vrednosti 160 m2 stanovanjske površine, ugotovljene na način iz prejšnjega odstavka. Davčna osnova se zniža pod pogojem, da je lastnik ali njegovi ožji družinski člani oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih. Enako se zniža davčna osnova tudi lastniku stavbe, dela stavbe oziroma stanovanja, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo. Za ožje družinske člane se štejejo zakonec, otroci in posvojenci lastnika. V primeru solastništva stavbe se vrednost stanovanjske površine iz drugega odstavka tega člena deli v sorazmerju s solastniškimi deleži.

Stopnje davka od premoženja iz 1. in 2. točke 156. člena tega zakona so progresivne in različne glede na namen uporabe. Stopnje davka za poslovne prostore, ki jih lastnik oziroma uživalec ne uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti in jih tudi ne oddaja v najem za navedene namene, so višje.

Davek od premoženja iz 1. in 2. točke 156. člena tega zakona odmerja davčni organ občine, v kateri je stavba oziroma prostor za počitek oziroma rekreacijo, po predpisih te občine. Davek se odmerja vnaprej.

Davek od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, se ne plačuje:

1.      od kmetijskih gospodarskih poslopij;

2.      od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti;

3.      od stanovanjskih stavb zavezancev davka iz kmetijstva, ki so sami ali njihovi družinski člani pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi dohodkov iz kmetijstva;

4.      od lastnih stavb konzularnih predstavništev ter od lastnih stavb predstavništev mednarodnih organizacij, v katerih imajo poslovne prostore;

5.      od stavb tujih držav, v katerih stanujejo člani ki uslužbenci konzularnih predstavništev, če velja vzajemnost;

6.      od stavb, ki so razglašene za kulturni ali zgodovinski spomenik;

7.      od stavb, ki se iz objektivnih razlogov ne morejo uporabljati;

8.      od stanovanjskih stavb, za katere se v postopku vrednotenja stavb ugotovi, da ne presegajo števila točk oziroma vrednosti, kot to določi občinska skupščina;

9.      od cerkva, samostanov in drugih cerkvi pripadajočih stavb, če se ne oddajajo v najem ali v brezplačno uporabo za druge namene.

Davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, so začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, in sicer za deset let. Za prvega lastnika se šteje tudi tisti, ki je tako stavbo podedoval, vendar le v obsegu pravic, ki jih je imel prvi lastnik. Oprostitev se prizna tudi za popravljene in obnovljene stanovanjske hiše oziroma stanovanja in garaže, če se je zaradi popravila ali obnove vrednost stanovanjske hiše oziroma stanovanja ali garaže povečala za več kot 50 %. Doba iz prvega odstavka tega člena se računa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji dovoljenja za uporabo stavbe oziroma od pričetka uporabe stavbe, če se stavba prične uporabljati pred izdajo dovoljenja. Če ob pričetku uporabe, stavba še ne ustreza osnovnim pogojem za bivanje, se doba do izpolnitve teh pogojev ne všteva v dobo oprostitve, kljub temu pa se davek za ta čas ne odmerja. Če obstaja dvom, ali so izpolnjeni osnovni pogoji za bivanje, odloči o tem davčni organ na podlagi podatkov za stanovanjske zadeve pristojnega občinskega upravnega organa in krajevne skupnosti. Začasno oprostitev uveljavlja zavezanec z vlogo, ki jo vloži pri davčnem organu. Oprostitev davka po tem členu se ne more priznati za prostore za počitek oziroma rekreacijo, pa tudi ne za poslovne prostore, četudi so sestavni del stanovanjske stavbe.

Občinska skupščina lahko prizna olajšavo v obliki znižanja odmerjenega davka na družinskega člana zavezancu z več kot tremi družinskimi člani, ki so skupaj z zavezancem stalno prebivali v njegovih stanovanjskih prostorih v letu pred letom, za katero se odmerja davek. Za družinske člane se štejejo zakonec, otroci, posvojenci, starši lastnika in njegovega zakonca in tisti, ki jih je lastnik dolžan vzdrževati po zakonu. Zavezanec uveljavlja olajšavo s posebno vlogo, ki jo mora predložiti davčnemu organu do 31. januarja v letu, za katero se davek odmerja. V primeru, da vloga ni bila vložena v predpisanem roku, se zavezancu olajšava ne prizna.

Če nastane obveznost za davek od premoženja po 1. in 2. točki 156. člena tega zakona med letom oziroma, če se spremeni ali preneha, se sprememba upošteva od prvega dne naslednjega meseca po preteku meseca, v katerem je sprememba nastala. Zavezanec je dolžan nastanek davčne obveznosti ali spremembo, ki ima za posledico povečanje davčne obveznosti, prijaviti v 15 dneh po nastali spremembi.

Davek od premoženja po 3. točki 156. člena tega zakona se plačuje v pavšalnem znesku. Višino pavšalnega letnega zneska določi občinska skupščina glede na dolžino plovnega objekta. Višina pavšalnega zneska se letno zniža odstotek, ki ga določi občinska skupščina glede na starost plovnega objekta.

Davek od premoženja po 3. točki 156. člena tega zakona se odmerja na podlagi evidence o registraciji. Davčna obveznost nastane z dnem vpisa v evidenco o registraciji in preneha z dnem izbrisa iz evidence. Če se opravi izbris iz evidence o registraciji, se odpiše del davka, ki odpade na čas po izbrisu. Davek odmerja davčni organ občine, v kateri ima zavezanec stalno prebivališče, po predpisih te občine.

Zavezanec za davek na dobitke od iger na srečo (v nadaljnjem besedilu: davek na dobitke), je občan in tuj državljan, ki v Republiki Sloveniji pri igrah na srečo zadene dobitek.

Osnova za davek na dobitke je vsak posamezen dobitek od iger na srečo. Če je dobitek od iger stvar ali storitev, je osnova za davek njena prometna vrednost v času, ko je dobitek zadet.

Davek na dobitke se ne plačuje od posameznih dobitkov od iger na srečo do vrednosti, ki jo določi občinska skupščina.

Stopnje davka na dobitke so proporcionalne.

Davek na dobitke se obračunava in odtegne ob izplačilu dobitka. Davek na dobitke obračunava in odteguje prireditelj igre.

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

Zavezanec za davek na dediščine in darila, ki prejme darilo, od katerega se plača davek po tem zakonu, mora sprejem darila napovedati pri pristojnem davčnem organu v 15 dneh po prejemu darila. Vsebino napovedi za odmero davka predpiše republiški davčni organ. Zavezanci za davek od premoženja vlagajo davčne napovedi, če tako določi občinska skupščina.

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

Davek na dediščine in darila ter davek od premoženja odmeri davčni organ z odločbo. Izrek odločbe mora vsebovati osnovo, stopnjo in znesek odmerjenega davka.

(črtan)

(črtan)

Davek na dediščine in darila mora biti odmerjen v 30 dneh po prejemu napovedi o sprejetju darila oziroma sklepa o dedovanju. Davek od premoženja mora biti odmerjen 31. marca v letu, za katero se odmerja.

Odmerni postopek se ustavi, če odmerjeni davek ne presega 100 din.

Pritožba ne odloži izterjave odmerjenega davka, če ni v tem zakonu drugače določeno. Davčni organ lahko izjemoma do odločitve o pritožbi izterjavo davka odloži.

Republiški davčni organ lahko odločbo o odmeri davka, zoper katero ni bila vložena pritožba, po nadzorstveni pravici odpravi ali spremeni v dveh letih od dneva, ko je postala odločba dokončna, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon.

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

Davek na dobitke od iger na srečo se obračuna in plača po stopnjah, ki veljajo na dan izplačila dobitka.

Izplačevalec dohodka, od katerega se plačuje davek, ki ne obračuna, ne vplača ali ne vplača pravočasno ustreznega davka po odbitku, mora plačati poleg rednega davka za zamujeno dobo še obresti po obrestni meri, ki jo določi Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije v skladu s politiko obrestnih mer.

Zavezanec davka na dediščine in darila mora plačati davek v tridesetih dneh od vročitve odločbe o odmeri davka. Zavezanci davka od premoženja plačajo odmerjeni davek v enakih trimesečnih obrokih, ki zapadejo v plačilo vsakega prvega v trimesečju, plačani pa morajo biti v petinštiridesetih dneh po zapadlosti. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka plačujejo zavezanci, katerih odmerjeni davek ne presega 300 din, ta davek v dveh enakih polletnih obrokih, ki zapadeta v plačilo vsakega prvega v polletju, plačana pa morata biti v petinštiridesetih dneh po zapadlosti.

(črtan)

Zavezanec ali kdo drug, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov prisilne izterjave plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, ima pravico zahtevati vračilo preveč plačanega zneska. Preveč plačani davek skupaj s pripadajočimi obrestmi se na zahtevo vrne zavezancu v tridesetih dneh od vložitve zahteve. Če zavezanec tega ne zahteva, se mu preveč plačani davek všteje v naslednja plačila, ali v plačila druge vrste davkov in drugih obveznosti, za katere je zadolžen pri istem davčnem organu, in o tem obvesti zavezanca.

Od davkov, ki jih zavezanec oziroma izplačevalec dobitkov od iger na srečo, ni plačal v predpisanem roku, mora plačati obresti po obrestni meri, ki jo z odlokom določi Izvršni svet Skupščine Republike Slovenije.

(črtan)

Od zavezanca, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, se davek prisilno izterja.

Postopek prisilne izterjave davkov uvede davčni organ po uradni dolžnosti, in sicer po preteku roka, določenega za plačilo davka.

Za prisilno izterjavo davkov je dovoljeno seči na vse dohodke in terjatve zavezanca ter na vse premoženje zavezanca, razen na dohodke, terjatve in premoženje, ki je izvzeto od prisilne izterjave. Za prisilno izterjavo davkov iz kmetijstva je dovoljeno seči tudi na premoženje in dohodke zavezančevega zakonca, na premoženje in dohodke drugih članov gospodinjstva pa le, če so kot lastniki, imetniki pravice uporabe oziroma uživalci vpisani v zemljiški knjigi. S prisilno izterjavo se zasežejo osebni dohodki in terjatve zavezanca, ostalo premoženje pa praviloma le, če zavezanec nima osebnih dohodkov oziroma terjatev ali pa, če dolga z rubežem osebnih dohodkov oziroma terjatev ne bi bilo mogoče poravnati v enem letu. Za osebne dohodke po prejšnjem odstavku se štejejo vsi prejemki iz živega in minulega dela.

Prisilno izterjavo davkov uvede davčni organ z izdajo o prisilni izterjavi davkov. Za izdajo sklepa o prisilni izterjavi davkov je pristojen davčni organ, ki je na prvi stopnji izdal odločbo o odmeri davka. Če gre za izterjavo drugih obveznosti, ki so s posebnimi predpisi dani v izterjavo davčnim organom, je za izdajo sklepa o prisilni izterjavi pristojen davčni organ občine, na katere območju ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež.

Sklep o prisilni izterjavi mora vsebovati:

1.      priimek in ime ter naslov zavezanca;

2.      izvršilni naslov;

3.      višino dolga, obresti in stroškov;

4.      način prisilne izterjave;

5.      ime in naslov izplačevalca osebnega dohodka ali zavezančevega dolžnika oziroma označbo premičnih stvari, iz katerih naj se dolg izterja ter nahajališče teh stvari, ni pa nujno, da so v sklepu te stvari natančneje označene;

6.      pouk o ugovoru in o pritožbi. V sklepu se navedejo tudi drugi podatki, ki so potrebni, da se prisilna izterjava lahko opravi.

Sklep o prisilni izterjavi iz osebnih dohodkov ali terjatev zavezanca vroči davčni organ zavezancu in izplačevalcu osebnega dohodka oziroma zavezančevemu dolžniku. Z vročitvijo sklepa izplačevalcu osebnega dohodka oziroma zavezančevemu dolžniku se šteje, da je rubež osebnih dohodkov oziroma terjatev opravljen. Sklep o prisilni izterjavi iz premičnega premoženja izroči zavezancu izvršitelj neposredno pred samim rubežem. Pred izročitvijo sklepa o prisilni izterjavi zavezancu in pred začetkom rubeža izvršitelj pozove zavezanca, naj plača dolg, obresti in dotedanje stroške. Če zavezanec dolga ne plača, se prične rubež.

Če premične stvari niso na območju družbenopolitične skupnosti, katere davčni organ je izdal sklep o prisilni izterjavi, pošlje le-ta svoj sklep o prisilni izterjavi pristojnemu davčnemu organu, da izvrši rubež s cenitvijo in prodajo.

Prisilna izterjava iz premičnega premoženja se opravi z rubežem, ocenitvijo in s prodajo premičnih stvari, s poplačilom dolga, obresti in stroškov iz zneska, dobljenega s prodajo. Rubež s cenitvijo in prodajo premičnin stvari opravi za to pooblaščeni delavec davčnega organa (izvršitelj). Izvršitelj se mora izkazati s pooblastilom. Za rubež s cenitvijo in prodajo premičnih stvari je pristojen izvršitelj davčnega organa tiste občine, na katere območju je premično premoženje.

Proti sklepu o prisilni izterjavi, kot tudi proti rubežu in cenitvi lahko zavezanec ugovarja pri davčnem organu, ki je uvedel prisilno izterjavo v treh dneh, ko mu je bil sklep vročen oziroma v treh dneh po opravljenem rubežu in cenitvi. O ugovoru odloča s sklepom davčni organ, ki je izdal sklep o prisilni izterjavi. Ugovor ustavi nadaljnji postopek prisilne izterjave do vročitve sklepa o rešitvi ugovora zavezancu ali polnoletnemu članu njegovega gospodinjstva. Če zavezanec ni vložil ugovora ima še vedno pravico v roku za pritožbo vložiti redno pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi oziroma zoper rubež; pritožba je dovoljena tudi zoper sklep o rešitvi ugovora.

Ugovor zoper sklep o prisilni izterjavi je dopusten iz razlogov, ki preprečujejo prisilno izterjavo, zlasti pa:

1.      če davčni organ, ki je izdal sklep o prisilni izterjavi, zanj ni bil pristojen;

2.      če listina, na podlagi katere je bila predlagana prisilna izterjava, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina;

3.      če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o prisilni izterjavi, še ni izvršljiva;

4.      če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o prisilni izterjavi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena;

5.      če je prisilna izterjava dovoljena na stvari, denarne terjatve, dohodke ali druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe oziroma pri katerih je možnost izvršbe omejena;

6.      če je dolg prenehal na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljaviti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov;

7.      če je bilo plačilo dolga začasno odloženo ali je bilo dovoljeno obročno odplačevanje dolga;

8.      če je pravica do izterjave dolga zastarana.

Zarubiti se smejo stvari, ki jih ima dolžnik v posesti. Zarubi se toliko stvari, kolikor je potrebno za poplačilo dolga, obresti in stroškov. Predvsem se zarubijo stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo in stvari, ki se dajo najlažje vnovčiti; pri tem je treba upoštevati tudi izjave navzočega dolžnika in drugih oseb.

Od prisilne izterjave so izvzeti:

1.      prejemki iz naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi okrnjenega zdravja ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal;

2.      prejemki iz naslova odškodnine zaradi telesne poškodbe po predpisih o invalidskem zavarovanju;

3.      prejemki iz naslova socialno varstvenih pomoči;

4.      prejemki iz naslova začasne nezaposlenosti;

5.      prejemki iz naslova štipendije in pomoči ter nagrad učencem in študentom;

6.      prejemki vojakov in gojencev vojaških šol;

7.      plačila za delo obsojencev v kazensko poboljševalnem domu;

8.      prejemki iz naslova redov, medalj, vojnih spomenic ter drugih odličij in priznanj;

9.      prejemki iz naslova potnih stroškov in dnevnic;

10.   obleka, obutev, perilo in drugi predmeti za osebno rabo, posteljnina, posoda, pohištvo, štedilnik, hladilnik, pralni stroj in druge za gospodinjstvo potrebne stvari, če so nujni dolžniku in članom gospodinjstva glede na razmere okolja, v katerem živijo;

11.   hrana in kurjava, potrebni dolžniku in članom njegovega gospodinjstva za šest mesecev;

12.   delovna in plemenska živina, kmetijski stroji in druge delovne priprave, ki so dolžniku – kmetu nujni za kmetijsko gospodarstvo v tolikšni meri, kolikor je to potrebno za preživljanje njega in članov njegovega gospodinjstva, ter seme za uporabo na tem gospodarstvu in krma za štiri mesece;

13.   orodje, stroji in drugi predmeti, ki so dolžniku, ki samostojno opravlja dejavnost z osebnim delom z delovnimi sredstvi, ki so last občanov, nujni za opravljanje dejavnosti, ter surovine in pogonsko gorivo — za tri mesece dela;

14.   knjige in drugi predmeti, ki so dolžniku potrebni, da samostojno v obliki poklica z osebnim delom opravlja znanstveno, umetniško ali drugo poklicno dejavnost;

15.   gotovina dolžnika, ki ima stalne mesečne prejemke, do mesečnega zneska, ki je po zakonu izvzet iz izvršbe, v sorazmerju s časom do naslednjih prejemkov;

16.   redi, medalje, vojne spomenice in druga odličja in priznanja, poročni prstan, osebna pisma, rokopisi in drugi osebni dolžnikovi spisi ter družinske slike;

17.   pripomočki, ki so bili dani invalidu ali drugi osebi s telesnimi hibami na podlagi predpisa ali si jih je sam nabavil in so nujni za opravljanje njegovih življenjskih funkcij. Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se lahko od zavezancev, ki zapadlih davkov ne plačajo v šestih mesecih od dneva, ko so zapadli v plačilo, ti davki prisilno izterjajo tudi iz premoženja, s katerim opravljajo dejavnost, če se je v tem času brez uspeha poskušala opraviti prisilna izterjava iz drugega premoženja in iz drugih dohodkov. Poštna pošiljka ali poštno denarno nakazilo, naslovljeno na dolžnika, je izvzeto iz prisilne izterjave, dokler mu ni vročeno.

Na osebni dohodek in pokojnino ter na nadomestilo osebnega dohodka je mogoče seči s prisilno izterjavo do ene tretjine. Na pokojnino kmetov in na prejemke iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju in dosmrtni renti ter na prejemke iz pogodbe o življenjskem zavarovanju je mogoče seči z izvršbo le toliko, kolikor ti presegajo najnižjo stalno družbeno denarno pomoč, ki se izplačuje na območju, kjer ima dolžnik stalno prebivališče.

S sklepom o prisilni izterjavi na osebne dohodke in na terjatve zavezanca se zavezancu prepove razpolagati z osebnimi dohodki ali terjatvami, izplačevalcu osebnega dohodka oziroma zavezančevemu dolžniku pa naloži, da mora osebni dohodek oziroma svoj dolg plačati v korist zavezančevega davčnega dolga.

Prisilna izterjava na denarno terjatev, ki jo ima davčni dolžnik na žiro računu ali na kakšnem drugem računu pri banki, se izvrši tako, da davčni organ izda sklep, s katerim naloži banki, naj iz dolžnikovega računa izplača na davčni račun znesek, za katerega je dovoljena izvršba.

Izplačevalec osebnega dohodka oziroma zavezančev dolžnik lahko vloži v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu ugovor, da zavezanec pri njem nima osebnega dohodka oziroma, da zavezancu sploh ni dolžan, da je dolg pogojen, da dolg še ni dospel v plačilo ali kakšen drug utemeljen ugovor. Če izplačevalec osebnega dohodka oziroma zavezančev dolžnik vloži v določenem roku ugovor, ki je ovira za izvršitev sklepa, mora davčni organ prijaviti zadevo javnemu pravobranilstvu, da vloži tožbo, če ugotovi, da je ugovor neutemeljen.

Če se izplačevalec osebnega dohodka, zavezančev dolžnik oziroma banka ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, se dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži izplačevalcu osebnega dohodka, da na davčni račun poravna vse obroke, ki jih po sklepu o izvršbi ni odtegnil oziroma da zavezančev dolžnik plača na davčni račun zarubljeno terjatev. Pritožba izplačevalca osebnega dohodka oziroma zavezančevega dolžnika zoper tako odločitev zadrži izvršitev.

Če dolžniku preneha delovno razmerje, učinkuje sklep o prisilni izterjavi tudi proti drugemu izplačevalcu, pri katerem je dolžnik po tem sklenil delovno razmerje, in sicer od dneva, ko je temu delodajalcu vročen sklep o izvršbi. Delodajalec, pri katerem dolžnik ni več v delovnem razmerju, mora nemudoma v priporočeni pošiljki poslati sklep o izvršbi delodajalcu, pri katerem je ta sklenil delovno razmerje in o tem obvestiti davčni organ. Delodajalec, pri katerem dolžnik ni več v delovnem razmerju, mora nemudoma obvestiti davčni organ, če ne ve, kje je dolžnik sklenil delovno razmerje.

S prisilno izterjavo je mogoče seči na vse zavezančevo premično premoženje, razen na stvari, ki so od prisilne izterjave izvzete. Če dolžniku ni mogoče vročiti sklepa o prisilni izterjavi to ni ovira za rubež. V takem primeru se sklep o prisilni izterjavi vroči zavezancu kasneje. Če zavezanec noče sam odpreti prostorov in pokazati stvari v poslovalnici ali stanovanju, sme izvršitelj v navzočnosti dveh prič odpreti zaprte prostore, pohištvo in podobno, da bi lahko opravil rubež. Če izvršitelj ne more sam izvršiti prisilne izterjave, ker naleti na fizično upiranje ali tako upiranje utemeljeno pričakuje, lahko zahteva pomoč milice, da ga zavaruje pri izvršitvi sklepa. Pomoč milice zahteva pri postaji milice s splošnim delovnim področjem. Rubež in prodaja stvari ter druga opravila v postopku za prisilno izterjavo niso dovoljena ponoči, v nedeljo ali na državni praznik. Rubež premičnih stvari se opravi v navzočnosti zavezanca ali koga od polnoletnih članov njegovega gospodinjstva in ene priče oziroma v navzočnosti dveh prič, če pri rubežu ni navzoč zavezanec ali član njegovega gospodinjstva.

Hkrati z rubežem se opravi tudi cenitev zarubljenih stvari. Cenitev opravi sam izvršitelj, po potrebi pa lahko pokliče posebnega cenilca. Na zahtevo zavezanca mora izvršitelj poklicati cenilca, vendar pri tem ni vezan na osebo, ki jo predlaga zavezanec.

O opravljenem rubežu mora izvršitelj napraviti zapisnik. V rubežni zapisnik se vpišejo:

1.      priimek in ime ter stalno prebivališče oziroma sedež zavezanca in podatki o drugih osebah, ki sodelujejo pri izvršbi;

2.      kraj in čas rubeža;

3.      znesek dolga, obresti in stroškov, za katere se opravlja rubež;

4.      natančno označbo in opis zarubljenih predmetov;

5.      vrednost zarubljenih predmetov ugotovljenih s cenitvijo;

6.      ime tistega, ki je opravil cenitev ter navedba, ali je zavezanec imel pripombe glede osebe cenilca, višine cenitve ali kakšne druge pripombe;

7.      ime tistega, ki so mu bile stvari zaupane v hrambo;

8.      ugotovitev, da sta bila zavezanec in hranitelj zarubljenih stvari opozorjena na zakonite posledice, če bi zarubljene stvari odtujila ali poškodovala. Če je bil izvršitelj prisiljen uporabljati posebne ukrepe, se to vpiše v rubežni zapisnik. Zapisnik o opravljenem rubežu podpišejo izvršitelj, ki je opravil rubež, zavezanec ali član njegovega gospodinjstva, navzoče priče, cenilec in druge uradne osebe, ki so bile navzoče pri rubežu. Če zavezanec oziroma njegov zastopnik noče podpisati zapisnika, ugotovi izvršitelj to v zapisniku. Izvod zapisnika se vroči zavezancu.

Zarubljene premične stvari se pustijo v hrambi pri zavezancu. Davčni organ lahko odloči, da se zarubljene premične stvari zavezancu odvzamejo ter jih hrani ali pa izroči v hrambo komu drugemu. Gotovina, vrednostni papirji  in dragocenosti se vedno odvzamejo in izročijo v hrambo. Na zarubljenih stvareh, ki so bile puščene v hrambi pri dolžniku, je treba vidno označiti, da so zarubljene.

Če se pri rubežu ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe, se to vpiše v rubežni zapisnik.

Če so bile zavezančeve premične stvari že prej zarubljene pri kakšni drugi upravni ali sodni izterjavi, se ponovni rubež teh premičnin opravi tako, da se na prvem rubežnem zapisniku napravi zaznamek. Če je prejšnji rubež opravilo sodišče, napravi sodišče na zahtevo davčnega organa v svojem rubežnem zapisniku zaznamek o ponovnem rubežu. O ponovnem rubežu se obvesti zavezanca.

Če zavezanec izjavi, da so zarubljene stvari last druge osebe, a nima za to dokazov, zarubi izvršitelj tudi te predmete, mora pa opozoriti to drugo osebo, da lahko v osmih dneh po opozorilu vloži pri sodišču tožbo (izločitveno tožbo), da bi dokazala lastništvo. Če ta oseba v tem roku ne predloži dokaza, da je vložila tožbo pred sodiščem, se postopek prisilne izterjave nadaljuje, kakor da ni bilo pripomb. Izjavo zavezanca in opozorilo in prvega stavka je treba vpisati v rubežni zapisnik. Z vložitvijo tožbe pri sodišču v roku, ki je določen v prejšnjem odstavku, se zadrži prodaja spornih zarubljenih stvari, dokler se ne konča spor.

Če se ugotovi, da je zavezanec solastnik zarubljenih stvari, teh ni možno prodati le, če je njegov solastniški delež manjši od ene nerazdelne polovice. V primeru prodaje zarubljenih stvari ima solastnik pravico do poplačila iz zneska, dobljenega s prodajo stvari pred poravnavo davčnega dolga, obresti in stroškov prisilne izterjave. Solastnik ima pravico zahtevati, da se mu odstopi stvar, ki je predmet izvršbe, če položi znesek, ki ustreza vrednosti dolžnikovega deleža v tej stvari.

Če zavezanec zarubljene stvari odtuji, uniči ali poškoduje, mora davčni organ vložiti zoper njega prijavo pri javnem tožilcu, za izterjavo dolgov pa se takoj opravi nov rubež, ne da bi bilo treba za to izdati nov sklep.

Veljavnost rubeža preneha, če se prisilna prodaja ne opravi v enem letu od rubeža oziroma od dneva, ko je bila zavezancu vročena odločba o pritožbi po 252. členu ali sodba o izločitveni tožbi po 240. členu tega zakona.

Prodaja zarubljenih stvari ni dovoljena, dokler ne preteče osem dni od rubeža. Izjemoma se lahko stvari, ki se rade kvarijo, prodajo tudi pred pretekom osemdnevnega roka od rubeža. Prodaja zarubljenih stvari se opravi praviloma na javni dražbi.

Zavezanec sme s poprejšnjim pooblastilom davčnega organa sam prodati zarubljene stvari s tem, da kupec denar izroči v odplačilo dolga, obresti in stroškov. Če se na tak način lahko popolnoma poravna dolg z obrestmi in stroški, je davčni organ dolžan dovoliti tako prodajo. Če pa bi se s tako prodajo dosegla le delna poravnava dolga, o taki prodaji odloči davčni organ, upoštevajoč pri tem, kakšne so možnosti, da se zarubljene premičnine vnovčijo na javni dražbi. Da bi se stvari bolje vnovčile in prihranili stroški, lahko določi davčni organ tudi kakšen drug način vnovčenja mimo javne dražbe. V takem primeru se stvari ne smejo prodati pod cenilno vrednostjo.

Javna dražba se odredi z oklicem. Oklic o javni dražbi mora vsebovati podatke o času, kraju in načinu prodaje ter popis stvari s cenilno vrednostjo. Oklic o javni dražbi je treba objaviti na običajen način v kraju, kjer bo dražba in zavezanca o tem obvestiti najmanj pet dni pred pričetkom dražbe.

Javna dražba se lahko prične tudi, če se je javil en sam ponudnik. Na javni dražbi ne sme nastopiti kot ponudnik zavezanec ali njegov družinski član in tudi ne uradna oseba, ki je sodelovala pri rubežu ali prodaji. Zarubljene stvari se dajo na dražbo z začetno ceno, ki je bila ugotovljena pri rubežu. Če se na javni dražbi ne doseže začetna cena, se stvari prodajo za največjo ponujeno ceno, vendar ta cena ne sme biti manjša kot znaša polovica vrednosti, ugotovljene pri rubežu. Če se za posamezne stvari na javni dražbi ne doseže niti polovica cenilne vrednosti, se lahko napove ponovno dražbo, na kateri se stvari lahko prodajo ne glede na višino dosežene cene. Ponovna javna dražba se sme opraviti šele po preteku petih dni od neuspele dražbe.

Izvršitelj mora voditi zapisnik o poteku javne dražbe. V njem navede zlasti čas in kraj javne dražbe, imena ponudnikov in ponujene zneske, imena kupcev in doseženo prodajno ceno. Zapisnik morajo podpisati izvršitelj, kupec in zavezanec, če je bil navzoč pri dražbi. Zavezanec sme zahtevati, da se njegove pripombe vpišejo v zapisnik; izvod zapisnika se vroči zavezancu.

Kupec mora položiti znesek kupnine in prevzeti stvari, takoj po končani dražbi oziroma prodaji.

Po končani dražbi davčni organ s sklepom razdeli znesek, dobljen s prodajo tako, da se poravnajo po vrsti: stroški izvršilnega postopka, obresti do dneva vnovčenja stvari in davčni dolg. Presežek kupnine, ki ostane, se izroči dolžniku.

Če je bila javna dražba brezuspešna, ker ni bilo kupcev ali ker so bile ponudbe prenizke, lahko izda davčni organ, namesto, da bi določil drugo javno dražbo, sklep, naj opravi prodajo posebna tričlanska komisija. Komisijo določi davčni organ. Komisija lahke določi, da se stvari prodajo neposredno ali po komisijski trgovini v istem ali drugem kraju ali na kakšen drug primeren način. Prodaja po komisiji ni dopustna po ceni, ki ne bi dosegla niti polovico cenilne vrednosti. O prodaji, ki jo je opravila komisija, se napravi poseben zapisnik, ki mora vsebovati potrebne podatke o prodaji in o nastalih stroških. Zapisnik podpišejo člani komisije in kupec oziroma zastopnik komisijske trgovine, če so bile stvari prodane v komisijski trgovini. Izvod zapisnika še vroči zavezancu.

Zoper sklep o prisilni izterjavi ter zoper posamezna opravila v postopku izvršbe se zavezanec lahko pritoži v osmih dneh po prejemu sklepa oziroma po izvedbi opravila. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa oziroma opravila, če ta zakon ne določa drugače. Davčni organ pa lahko izjemno do odločitve o pritožbi zadrži izvršitev sklepa. V pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi ter zoper posamezna opravila v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Prisilna izterjava iz zavezančevega nepremičnega premoženja je dovoljena le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovega premičnega premoženja ali iz njegovih dohodkov in terjatev. Prisilno izterjavo davkov iz zavezančevega nepremičnega premoženja opravi na zahtevo davčnega organa sodišče po zakonu o izvršilnem postopku.

Prisilna izterjava se ustavi, ko zavezanec plača dolžni znesek z obrestmi in stroški ali ko dolg kako drugače preneha.

Izvršilni naslov po tem zakonu je odločba o odmeri davka. Če se izterjujejo zaostale obveznosti iz več odmernih odločb, je izvršilni naslov lahko tudi dolgovni seznam o zaostalih obveznostih, ki ga sestavi davčno knjigovodstvo, overi pa predstojnik davčnega organa. Če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, je izvršilni naslov izvršljiva odločba, izvršljiv plačilni nalog ali nalog za prisilno izterjavo, ki mora med drugim vsebovati tudi številko in datum odločbe ali plačilnega naloga o naložitvi dajatve in potrdilo o izvršljivosti.

Zavezanec je dolžan plačati vse stroške prisilne izterjave. Če se ukrepi za prisilno izterjavo davkov odpravijo ali če se kasneje dokaže, da niso bili upravičeni, trpi stroške teh ukrepov organ, ki je izdal sklep o prisilni izterjavi. Stroški za sklep o prisilni izterjavi znašajo 50 dinarjev; stroški prisilne prodaje znašajo 1 % od davčnega dolga in obresti, vendar najmanj 100 dinarjev. Za vsako pot izvršitelja v zvezi s prisilno izterjavo se zavezancu zaračunajo stroški v znesku 100 dinarjev. Zavezanca bremenijo tudi vsi drugi stroški (za čuvanje, prevoz, stroški cenilcev in drugo) v dejanskih zneskih.

Od skupno prisilno izterjanih obveznosti se najprej poravnajo stroški prisilne izterjave, potem obresti in nazadnje dolžni davek in denarne kazni.

(črtan)

Izvršni svet občinske skupščine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Pri zavezancih, ki so lastniki nepremičnega premoženja, lahko organ iz prejšnjega odstavka, ki je pristojen za odpis, predlaga, da se davčni dolg zavaruje s knjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah.

Če davka ni bilo mogoče izterjati iz zavezančevega premoženja, se ta izterja iz premoženja članov njegovega gospodinjstva, ki so to premoženje kakorkoli dobili od zavezanca. Če je zavezanec z namenom, da bi se izognil plačilu davka, s pravnim opravilom odtujil premoženje komu drugemu, ki ni član njegovega gospodinjstva, lahko občina tako pravno opravilo izpodbija pred sodiščem, če je kupec vedel za tak namen zavezanca. Za plačilo davkov, ki se odtegujejo, je porok izplačevalec.

(črtan)

(črtan)

Pri poravnavi zavezančevih dolgov iz njegovih dohodkov in premoženja ima davčni dolg s pripadajočimi obrestmi in stroški prisilne izterjave prednost pred ostalimi dolgovi zavezanca.

(črtan)

(črtan)

Pravica do odmere davka zastara v petih letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba odmeriti davek. Pravica do izterjave davka in pravica do izterjave obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v treh letih po preteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Pravica zavezanca, da se mu vrnejo zneski, ki jih je nepravilno ali preveč plačal na račun davka, obresti in stroškov prisilne izterjave, zastara v treh letih po preteku leta, v katerem jih je plačal.

Zastaranje pravice do odmere davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen odmera davka in je dano v vednost zavezancu. Zastaranje pravice do izterjave davka, obresti, stroškov prisilne izterjave ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je dano v vednost zavezancu. Zastaranje pravice do vračila nepravilno in preveč plačanega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave ustavi vsako dejanje, ki ga zavezanec stori pri pristojnem organu, da doseže vračilo. Po vsaki ustavitvi zastaranja začne znova teči zastaralni rok, vendar pravice do odmere, izterjave in vračila ni v nobenem primeru več možno uveljaviti, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zahteva zakon za zastaranje pravice do odmere, izterjave in vračila.

Postopek za prekršek zaradi kršitev določb tega zakona ni dopusten, ko pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobenem primeru pa ni več mogoč, ko pretečejo štiri leta od dneva storitve prekrška.

Davki po tem zakonu in drugi prispevki in davki, ki jih odmerjajo ali pobirajo davčni organi, se knjižijo pri davčnih organih. Po preteku leta, najkasneje pa do 31. marca, sestavi davčni organ letni zaključni račun. Letni zaključni račun potrdi občinska skupščina. Republiški davčni organ predpiše računski načrt, način knjiženja in način sestave letnega zaključnega računa.

Republiški davčni organ izda navodilo o izvajanju odmere in izterjave davkov in o vodenju evidenc.

(črtan)

(črtan)

(črtan)

Zavezanec – posameznik se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo najmanj 2.000 dinarjev, če ne vloži ali ne vloži v roku, določenem s tem zakonom oziroma občinskim odlokom, napovedi pri pristojnem davčnem organu (prvi in tretji odstavek 184. člena).

(črtan)

Z denarno kaznijo od 5.000 do 50.000 dinarjev se kaznuje za prekršek posameznik, ki je napovedal manjšo davčno osnovo, ali ki ni prijavil premoženja, če utaja davka, ki odpade na nenapovedano davčno osnovo oziroma premoženje ne predstavlja kaznivega dejanja.

Z denarno kaznijo najmanj 20.000 dinarjev se kaznuje za prekršek prireditelj igre na srečo, ki ne obračuna in plača davka na dobitke od iger na srečo (171. člen). Z denarno kaznijo najmanj 2.000 dinarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje odgovorna oseba prireditelja igre na srečo.

(črtan)

(črtan)

(črtan)

(črtan)

Zavezancem, ki s samostojnim opravljanjem dejavnosti pridobivajo dohodek v obliki stalnega poklica in jim je bila po 54. a in 69. a členu zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85) znižana davčna osnova, se za izvršena vlaganja v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev, znižuje davčna osnova na način in pod pogoji iz 88., 89. in 90. člena tega zakona. Zavezancem, ki s samostojnim opravljanjem dejavnosti pridobivajo dohodek v obliki postranskega poklica in jim je bila znižana davčna osnova po 54. a in 69. a členu zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85), se za že izvršena vlaganja v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev znižuje davčna osnova do višine vloženih sredstev, vendar največ do poteka štirih let od leta vložitve sredstev. Zavezanci iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki so neobdavčeni del davčne osnove naložili pri bančni organizaciji kot namenski depozit po 54. a členu zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85), morajo zbrana namenska sredstva s pripadajočimi obrestmi porabiti za namene, opredeljene v 88. členu tega zakona. Če zavezanec v enem letu od uveljavitve tega zakona, deponiranih sredstev ne bo porabil namensko, se bodo ta sredstva s pripadajočimi obrestmi naknadno obdavčila. Zavezancem, katerim je bila priznana olajšava po 60. členu zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85), se znižuje pavšalni letni znesek davka do poteka roka, za katerega jim je bila olajšava priznana. Zavezanci, ki s samostojnim opravljanjem dejavnosti pridobivajo dohodek v obliki stalnega poklica in jim je bila priznana olajšava po 60. členu zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85), lahko do poteka roka, za katerega jim je bila olajšava priznana, uveljavljajo znižanje pavšalnega letnega zneska davka za namene in pod pogoji iz 96. člena tega zakona, s tem da skupno znižanje odmerjenega davka ne more presegati obsega znižanja, do katerega so upravičeni po merilih, ki jih predpiše občinska skupščina.

Postopke za prekrške iz 223. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85), ki so jih uvedli pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in dokončajo davčni organi. Če organ druge stopnje na pritožbo razveljavi odločbo o prekršku, ki jo je izdal davčni organ na prvi stopnji in vrne zadevo v novo odločanje, se zadeva pošlje krajevno pristojnemu sodniku za prekrške v nadaljnji postopek.

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na znižanje davčne osnove in davčne olajšave pri zavezancih davka iz kmetijstva, gospodarskih in poklicnih dejavnosti, odavčenih po dejanskem dohodku se uporabljajo že pri odmeri davka za leto 1988.

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85).

Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SRS.«. Zakon o dopolnitvi zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 8/89) spreminja 284. člen zakona tako, da se glasi: Določbe tega zakona, ki se nanašajo na znižanje davčne osnove in davčne olajšave pri zavezancih davka iz kmetijstva, gospodarskih in poklicnih dejavnosti, odavčenih po dejanskem dohodku se uporabljajo že pri odmeri davka za leto 1988. Določbe tega zakona, po katerih se ostanek čistega dohodka zmanjša za neto znesek zavarovalne osnove, od katere se za leto, za katero se davek odmerja, obračuna prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se uporabijo že pri odmeri davkov iz kmetijstva, gospodarskih in poklicnih dejavnosti za leto 1988, če so za posameznega zavezanca ugodnejše.«; ter vsebuje naslednj o končn o določb o: »2. člen Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SRS.«. Zakon o spremembah zakona o davkih občanov (Uradni list RS, št. 48/90) vsebuje naslednj e prehodne in končn e določb e: »40. člen Zavezanci davka iz dohodka iz gospodarskih dejavnosti, obdavčeni po dejanskem dohodku, lahko za leto 1990 uveljavijo tudi del materialnih stroškov in amortizacije, ki odpade na izkazane neizterljive terjatve za prodane proizvode in storitve, čeprav vrednost teh proizvodov in storitev ni zajeta v plačani realizaciji. Zavezanci iz prejšnjega odstavka, ki bodo v napovedi za leto 1990 zahtevali obdavčitev po fakturirani realizaciji lahko zahtevajo zmanjšanje napovedane fakturirane realizacije za izkazane neizterljive terjatve. 42. člen Zakonodajno-pravna komisija Skupščine Republike Slovenije določi prečiščeno besedilo zakona. 43. člen Ta zakon začne veljati 1. januarja 1991.«.