Zakon o davkih občanov (ZDO)

Za zadovoljevanje splošnih družbenih potreb, ki se financirajo iz proračunov družbenopolitičnih skupnosti, plačujejo delavci, drugi delovni ljudje in občani (v nadaljnjem besedilu: občani) v Socialistični republiki Sloveniji davke, po določbah tega zakona, po odlokih občinskih skupščin ter po predpisih, izdanih na tej podlagi.

Vsak občan je dolžan prispevati k zadovoljevanju splošnih družbenih potreb v sorazmerju s svojimi materialnimi možnostmi. Občani plačujejo davke po načelu, da sorazmerno več prispeva tisti, ki dosega večji dohodek.

Občani na območju iste družbenopolitične skupnosti imajo ob enakih, z zakonom in odlokom občinske skupščine določenih pogojih, enake obveznosti glede plačevanja davkov.

Viri, iz katerih občani prispevajo k zadovoljevanju splošnih družbenih potreb so: osebni dohodki, dohodki od samostojnega opravljanja dejavnosti, dohodki od premoženja, drugi dohodki in premoženje.

Občani ne plačujejo davkov od:

1.      prejemkov iz naslova odlikovanj in družbenih priznanj;

2.      dodatkov za udeležence narodnoosvobodilne vojne;

3.      prejemkov po predpisih o pravicah imetnikov »Partizanske spomenice 1941«;

4.      prejemkov po predpisih o pravicah vojnih in mirnodobskih vojaških invalidov ter civilnih invalidov vojne;

5.      prejemkov po predpisih o pravicah borcev španske narodnoosvobodilne in revolucionarne vojne 1936 do 1939, borcev za severno mejo v letih 1918 in 1919 in slovenskih vojnih dobrovoljcev iz vojn 1912 do 1918;

6.      prejemkov iz naslova socialno-varstvenih pomoči, ki jih izplačujejo samoupravne interesne skupnosti in družbenopolitične skupnosti;

7.      nagrad, uvedenih na podlagi zakonov in odlokov družbenopolitičnih skupnosti ter sklepov samoupravnih interesnih skupnosti, družbenopolitičnih organizacij, znanstvenih zavodov in gospodarskih zbornic, ki se dajejo posameznikom kot posebno družbeno priznanje;

8.      nagrad za življenjsko delo, ki se dajejo kot splošno družbeno priznanje vidnim znanstvenikom, književnikom in umetnikom;

9.      nagrad, ki jih dajejo znanstvenikom in umetnikom Organizacija združenih narodov in njene organizacije, mednarodne organizacije in tuje nacionalne organizacije z mednarodnim ugledom kot mednarodno priznanje za znanstveno, književno in umetniško delo;

10.   posebnih plačil in posebnih nagrad, ki jih prejmejo kot delavci za izume, znake razlikovanja in tehnične izboljšave, ustvarjene v združenem delu in posebnih nadomestil, ki jih prejmejo kot delavci pri delovnih ljudeh, ki samostojno opravljajo dejavnost, v skladu s kolektivno pogodbo za izume, znake razlikovanja in tehnične izboljšave, za katere je s potrdilom posebne komisije, ustanovljene pri republiškem upravnem organu, pristojnem za raziskovalno dejavnost, izkazano, da gre za te oblike ustvarjalnosti;

11.   od prejemkov študentov in učencev na rednem šolanju za občasno in začasno delo ter za avtorska dela;

12.   osebnih dohodkov pripravnikov in sicer toliko časa, kolikor časa traja pripravniška doba;

13.   osebnih dohodkov delavcev v invalidskih delavnicah za poklicno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov;

14.   osebnih dohodkov delavcev v rudnikih, ki jih dosegajo z delom v jamskih kopih;

15.   prejemkov za delo med rehabilitacijo;

16.   prejemkov za občasno ali začasno nego oziroma pomoč invalidom, ki jih občanom izplačajo društva invalidov oziroma njihove zveze;

17.   dela osebnega dohodka, ki ga delavci dajejo za odstranjevanje posledic elementarnih nesreč;

18.   dohodkov, ki jih lastnik, imetnik stanovanjske pravice ali najemnik doseže z oddajanjem stanovanjskih prostorov ali opremljenih sob prek ustreznih organizacij (mladinskih organizacij, organizacij za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami) študentom in učencem na rednem šolanju;

19.   nadomestil za gospodarjenje z združenimi sredstvi, ki pripadajo poslovodji pogodbene organizacije združenega dela, če jih združi najmanj za pet let in se mu vračajo v enakih letnih obrokih;

20.   drugih prejemkov, za katere je tako določeno s posebnim zakonom.

Socialistična republika Slovenija in občine z zakonom oziroma odlokom uvajajo davke, ki so po zakonu njihov dohodek, in samostojno določajo njihovo višino.

Ko uvajajo davke, morajo družbenopolitične skupnosti zagotoviti, da bodo obveznosti določene tako, da z njimi trajno spodbujajo zavezance k večji produktivnosti dela in da ne pride do neutemeljenih razlik v višini obveznosti med posameznimi družbenopolitičnimi skupnostmi. Zaradi izenačevanja pogojev gospodarjenja, skladnega razvoja Socialistične republike Slovenije ter zagotovitve enakopravnega položaja občana, družbenopolitične skupnosti z medsebojnimi dogovori usklajujejo davčne obveznosti občanov.

Davčni zavezanec je občan, ki ima osebni dohodek oziroma drug dohodek, ali ki ima ali pridobi premoženje, od katerega se po tem zakonu plačujejo davki. Izjemoma, kadar je tako določeno v zakonu, je zavezanec za davek eden izmed članov gospodinjstva. Z gospodinjstvom je mišljena skupnost življenja, pridobivanja in trošenja sredstev, če ni z zakonom drugače določeno. Glede obveznosti plačevanja davkov so z občani izenačene civilnopravne osebe, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tuje pravne in fizične osebe, ki imajo v Socialistični republiki Sloveniji kakšen dohodek, ali, ki imajo ali pridobijo kakšno premoženje, plačujejo davke po tem zakonu, če ni z zakonom ali mednarodnim sporazumom drugače določeno.

Davčna osnova je osebni dohodek, dohodek, ki ga občan doseže s samostojnim opravljanjem dejavnosti, dohodek od premoženja in premoženjskih pravic, vrednost premoženja, ki ga občan pridobi z dedovanjem ali darilom ter z zakonom določeni premoženjski predmeti in drugi dohodki, od katerih se po tem zakonu plačuje davek.

Stopnje davkov se predpisujejo z zakonom oziroma z odlokom družbenopolitične skupnosti. Stopnje davkov se določijo za vsako vrsto davka posebej. Stopnje za posamezne vrste davkov so enotne na vsem območju republike oziroma občine, če ni v tem zakonu drugače določeno.

Stopnje davkov se predpisujejo praviloma za srednjeročno plansko obdobje. Stopnje davkov se določijo skladno z družbenoekonomsko usmeritvijo gospodarstva in družbenih dejavnosti, določeno v dogovorih o temeljih planov. Stopnje davkov so lahko proporcionalne ali progresivne. Sistem stopenj za posamezne vrste davkov določa zakon. Pri uporabi progresivnih stopenj se davek ne sme povečati za več, kot znaša razlika med dejansko osnovo in maksimalno osnovo za prvo nižjo stopnjo.

Višina davkov se ugotavlja po predpisih, ki veljajo na dan 1. januarja tistega leta, za katero se obveznost ugotavlja, če ni z zakonom drugače določeno. Posamezne določbe predpisov imajo učinek za nazaj, če so za zavezanca ugodnejše in če tako določijo družbenopolitične skupnosti z zakonom oziroma odlokom.

Oprostitve in olajšave glede plačevanja davkov se smejo predpisati, če je to potrebno za uresničevanje ciljev ekonomske in socialne politike, ali če to nalagajo drugi splošni interesi. Socialistična republika Slovenija oziroma občina lahko predpiše trajne in začasne oprostitve ter olajšave glede davka, ki je po zakonu njen dohodek. S tem zakonom uvedene oprostitve in olajšave glede plačevanja davkov veljajo tudi za dohodke, ki pripadajo občini. Oprostitve in olajšave, ki jih na podlagi pooblastil iz tega zakona, z odlokom uvedejo občinske skupščine, veljajo tudi za dohodke, ki pripadajo republiki.

Če je pridobitev ali izguba kakšne pravice vezana na višino dohodkov oziroma na višino davka in če ni v posebnih predpisih drugače določeno, se za ugotovitev dohodkovnega cenzusa med dohodke občana vštevajo tudi dohodki, ki so začasno oproščeni davkov, davki pa se v zvezi s tem obračunajo, kot da ne bi bilo začasnih oprostitev in olajšav.

Pristojni občinski organ za družbene prihodke (v nadaljnjem besedilu: davčni organ) mora zavezanca z odločbo obvestiti o osnovi, stopnji in višini odmerjenega davka, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Davki se obračunavajo in odtegujejo ob izplačilu osebnih dohodkov in drugih dohodkov (davki po odbitku) ali se odmerjajo od letne osnove ali v letnem znesku ali na kakšen drug način, ki je določen v tem zakonu.

Davke po odbitku obračunava in odteguje izplačevalec dohodkov, in sicer ob izplačilu dohodkov, če ni s tem zakonom drugače določeno. Osnovo za davek, ki se odmerja od letne osnove, v letnem znesku ali na kakšen drug način, ugotavlja in davek odmerja občinski davčni organ, ne glede na to, ali pripada davek občini ali republiki.

Poslovne knjige oziroma evidence morajo voditi kmetje, delovni ljudje, ki samostojno osebnim delom opravljajo dejavnost z delovnimi sredstvi, ki so lastnina občanov, delovnih ljudi, ki z osebnim delom samostojno opravljajo poklicno dejavnost in delovni ljudje, ki z osebnim delom samostojno kot poklic dosegajo dohodke iz avtorskih pravic, če se jim odmerja davek po dejanskem dohodku. Republiška uprava za družbene prihodke (v nadaljnjem besedilu: republiški davčni organ) predpiše vrste in način vodenja poslovnih knjig oziroma evidenc. Vrsta in način vodenja poslovnih knjig oziroma evidenc sta lahko različna glede na obseg poslovanja, dejavnost ali poklic zavezancev.

Zavezanci iz prvega odstavka prejšnjega člena morajo zaradi vodenja poslovnih knjig oziroma evidenc, predpisanih na podlagi tega zakona, za prodano blago in opravljene storitve ter druge prihodke, od katerih se plačujejo davki, izstaviti račune ali evidentirati te prihodke prek registrske blagajne in odrezek blagajniškega traku izstaviti kupcu oziroma zagotoviti izstavitev računa ali registriranje teh prihodkov prek registrske blagajne. Račune za prodano blago, opravljene storitve in druge prihodke, od katerih se plačujejo davki, morajo izstaviti ali te prihodke evidentirati prek registrske blagajne in odrezek blagajniškega traku izstaviti kupcu, oziroma zagotoviti izstavitev računa ali registriranje teh prihodkov prek registrske blagajne tudi zavezanci, ki se jim odmerja davek v pavšalnem letnem znesku, če tega niso dolžni po drugih predpisih. Delavci, zaposleni pri zavezancih iz prvega in drugega odstavka tega člena in drugi posamezniki, ki za te zavezance prodajajo blago ali opravljajo storitve, so dolžni za prodano blago in opravljene storitve izstaviti račune oziroma prihodke evidentirati prek registrske blagajne in odrezek blagajniškega traku izstaviti kupcu. Republiški davčni organ lahko določi kategorije zavezancev, za katere pod določenimi pogoji poslovanja ne velja obveznost izstavitve računov oziroma evidentiranja prihodkov prek registrske blagajne.

Občani so dolžni ob pogojih, ki jih določa ta zakon, pri davčnem organu evidentirati račune za prodano blago, opravljene storitve ter za druge prejemke, od katerih se plačujejo davki.

Davčna osnova zavezancev iz 18. člena tega zakona se ugotavlja na podlagi davčne napovedi, ki temelji na podatkih poslovnih knjig oziroma evidenc. Če poslovne knjige oziroma evidence niso vodene na način in po načelih, določenih s predpisom o načinu vodenja poslovnih knjig oziroma evidenc in če podatki v knjigah oziroma evidencah niso verodostojni, ne morejo biti podlaga za določitev davčne osnove.

Zavezanec ima pravico vpogleda v podatke, ki so bili podlaga za ugotovitev njegovih davčnih obveznosti in v podatke o stanju njegovih odmerjenih in plačanih obveznosti.

Na poziv davčnega organa mora zavezanec dati vse podatke, ki so potrebni za odmero davka. Da bi mogel določiti davčno osnovo, ima davčni organ pravico pregledati delovne in druge prostore, v. katerih se opravlja dejavnost, oziroma hrani material ali proizvodi, oziroma pregledati naprave, blago, poslovne knjige, pogodbe, listine in druge dokumente, ki omogočajo vpogled v poslovanje zavezanca glede tega, kako izpolnjuje svoje davčne obveznosti.

Organizacije združenega dela, druge samoupravne organizacije ter skupnosti, služba družbenega knjigovodstva in organi družbenopolitičnih skupnosti so dolžni na zahtevo davčnega organa dati podatke, ki so pomembni za odmero in izterjavo davkov. Organizacije in organi iz prejšnjega stavka, ki so v poslovnih odnosih z občani, so dolžni davčnemu organu omogočiti vpogled v svoje poslovne knjige in evidence, zaradi ugotavljanja podatkov, pomembnih za odmero davkov. Delovni ljudje in občani so dolžni na zahtevo davčnega organa dati podatke, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki vpliv na njihovo davčno obveznost ali na davčno obveznost drugih delovnih ljudi oziroma občanov, s katerimi so v poslovnih odnosih.

Podatki o celotnem prihodku, dohodku in davčni osnovi v višini, ki jo je napovedal zavezanec in v višini, ki je bila ugotovljena v odmernem postopku, ter podatki o višini davka, so javni. Drugi podatki, ki jih pri svojem delu zvedo delavci davčnega organa, so uradna tajnost.

Občani so dolžni izpolnjevati svoje obveznosti glede plačevanja davkov v redu, na način in v rokih, ki so določeni v tem zakonu. Od nepravočasno plačanih davkov plačujejo davčni zavezanci obresti.

Če plačilna obveznost ni pravočasno izpolnjena, se davek prisilno izterja. Prisilna izterjava davka se opravi iz tistih dohodkov in iz tistega premoženja, ki prizadenejo zavezancu manjšo škodo, če se mu vzamejo oziroma prodajo. S prisilno izterjavo davkov ne sme biti ogroženo potrebno preživljanje zavezanca, članov njegovega gospodinjstva in drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati, in tudi ne opravljanje dejavnosti, iz katere ima zavezanec dohodke, če ni s tem zakonom drugače določeno.

Ugotovitev plačilne obveznosti in izterjava davkov se morata opravljati na tak način, da se ne prizadeneta osebnost in dostojanstvo občana, in da se občanu omogoči zavarovati njegove, na zakon oprte pravice in interese.

Občani plačujejo po tem zakonu:

1.      davek od osebnega dohodka delavcev;

2.      davek od dohodka iz kmetijske dejavnosti;

3.      davek od dohodka iz gospodarskih dejavnosti;

4.      davek od dohodka iz poklicnih dejavnosti;

5.      davek od dohodka iz avtorskih pravic, patentov in tehničnih izboljšav;

6.      davek od dohodkov iz premoženja in premoženjskih pravic;

7.      davek na dediščine in darila;

8.      davek od premoženja;

9.      davek na dobitke od iger na srečo;

10.   davek od skupnega dohodka občanov.

Vsaka vrsta davka se odmerja oziroma obračunava posebej.

Zavezanec za davek od osebnega dohodka delavcev je:

-        delavec, ki dosega osebne dohodke iz delovnega razmerja;

-        delovni človek, ki dosega dohodek s samostojnim opravljanjem kmetijske, gospodarske ali druge dejavnosti z osebnim delom in delovnimi sredstvi v lasti občanov, s samostojnim opravljanjem poklicne dejavnosti oziroma z osebnim delom samostojno kot poklic dosega dohodke iz avtorskih pravic, in se mu ugotavlja dohodek. Za delavca, ki dosega osebni dohodek po prvi alinei prejšnjega odstavka, se šteje tudi:

-        delavec, ki v SR Sloveniji dosega osebni dohodek pri tuji fizični ali civilno pravni osebi,

-        delavec, ki ga organizacija združenega dela pošlje na delo v tujino zaradi:

1.      izvajanja investicijskih del;

2.      opravljanja proizvodnih del, storitev ali drugih del;

3.      opravljanja del in nalog v poslovnih enotah ali skupnih gospodarskih predstavništvih, ki jih ustanovi v tujini;

4.      strokovnega usposabljanja in uresničevanja drugih oblik poslovno-tehničnega sodelovanja;

5.      zaposlovanja v podjetjih, ki so jih ustanovile samostojno ali s tujimi poslovnimi partnerji, ali v tujih podjetjih, v katera so vložile svoja sredstva;

6.      zaposlovanja v bankah ali drugih finančnih organizacijah, zavarovalnih in pozavarovalnih organizacijah, ki jih ustanovi v tujini samostojno ali s tujim poslovnim partnerjem kot članica pooblaščene temeljne ali združene banke oziroma kot članica zavarovalne skupnosti ali pozavarovalne skupnosti v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji;

-        delavec, ki osebni dohodek dosega z delom v diplomatsko-konzularnem predstavništvu ter v mednarodnih ali drugih organizacijah v tujini,

-        delavec, ki je v SR Sloveniji zaposlen pri tujem konzularnem predstavništvu, pri tuji ali mednarodni organizaciji,

-        tuj državljan, ki dosega osebni dohodek z delom v SR Sloveniji. Delavec iz druge in tretje alinee prejšnjega odstavka je zavezanec za davek, če s sporazumom o izogibanju dvojnemu obdavčevanju, sklenjenim z državo, v kateri je dosegel osebni dohodek, ni drugače določeno.

Davčna osnova za davek od osebnega dohodka delavcev je:

-        vsak posamezen prejemek, ki se po predpisih o delovnih razmerjih šteje za osebni dohodek iz delovnega razmerja,

-        osnova, od katere delovni človek, ki samostojno opravlja dejavnost, obračunava prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje;

-        osebni dohodek, ki ga dosega z delom v tujini delavec, ki ga organizacija združenega dela pošlje v tujino, ter osebni dohodek, ki ga dosega delavec z delom v diplomatsko-konzularnem predstavništvu, mednarodni organizaciji ali drugi organizaciji tujini, zmanjšan za del osebnega dohodka, ki ga delavec pridobi na podlagi posebnih delovnih pogojev in življenjskih razmer v tujini v skladu z družbenim dogovorom oziroma zveznim predpisom,

-        osebni dohodek, ki ga tuj državljan doseže z delom na ozemlju SR Slovenije.

Stopnje davka od osebnega dohodka delavcev so proporcionalne in so lahko določene različno za osebne dohodke, dosežene v SR Sloveniji in v tujini. Stopnje republiškega davka od osebnega dohodka delavcev so lahko določene različno za posamezne vrste prejemkov. Posebna stopnja republiškega davka se določi za osebni dohodek za delo prek polnega delovnega časa, razen za osebni dohodek za tako delo, ki ga je delavec po zakonu oziroma samoupravnem splošnem aktu o delovnih razmerjih dolžan opraviti. Posebna stopnja republiškega davka od osebnega dohodka delavcev se določi tako, da je skupna stopnja davkov in prispevkov višja od skupne stopnje davkov in prispevkov od osebnega dohodka iz delovnega razmerja za polni delovni čas.

Občanu, ki je zaposlen pri jugoslovanskem predstavništvu, poslovni ali delovni enoti, ki jo ustanovi organizacija združenega dela v tujini, se obračunani znesek davka od osebnega dohodka delavcev zmanjša za davek, ki je bil od tega osebnega dohodka plačah v tujini.

Od osebnega dohodka, ki ga dobivajo za delo pri konzulatu ali pri mednarodni organizaciji oziroma pri predstavniku ali uslužbencu takega konzulata ali organizacije v Socialistični republiki Sloveniji, ne plačujejo davka od osebnega dohodka delavcev:

1.      šefi tujih konzulatov in konzularni funkcionarji, ki so pooblaščeni za konzularne funkcije, ter njihovi družinski člani, ki sestavljajo njihovo gospodinjstvo, če ti gospodinjski člani niso jugoslovanski državljani;

2.      konzularni uslužbenci, ki opravljajo administrativno in tehnično delo pri tujih konzulatih ter njihovi družinski člani, ki sestavljajo njihovo gospodinjstvo, če ti gospodinjski člani niso jugoslovanski državljani ali če nimajo stalnega prebivališča v Jugoslaviji;

3.      funkcionarji Organizacije združenih narodov in njenih specializiranih agencij ter strokovnjaki tehnične pomoči Organizacije združenih narodov in njenih specializiranih agencij;

4.      hišno osebje konzulatov ter mednarodnih organizacij in zasebno hišno osebje, zaposleno pri šefih mednarodnih organizacij, če niso jugoslovanski državljani ali če nimajo stalnega prebivališča v Jugoslaviji;

5.      funkcionarji, strokovnjaki in administrativno osebje mednarodnih organizacij, če niso jugoslovanski državljani. Davka od osebnega dohodka delavcev tudi ne plačujejo častni konzularni funkcionarji tujih konzulatov od tistih osebnih dohodkov in plačil, ki jih dobivajo od države, ki jih je imenovala za opravljanje konzularnih funkcij.

Občan, ki dobi za delo, opravljeno v Socialistični republiki Sloveniji, osebni dohodek naravnost iz tujine, mora sam obračunati in plačati davek od osebnega dohodka delavcev v sedmih dneh od dneva, ko je prejel osebni dohodek. Tuj državljan je dolžan osebne dohodke iz prejšnjega odstavka v sedmih dneh po prejemu prijaviti davčnemu organu, na območju katerega ima v času prejema tega osebnega dohodka začasno prebivališče.

Če so osebe, ki so zaposlene pri konzularnih predstavništvih tujih držav, pri mednarodnih organizacijah, pri predstavnikih ali uslužbencih takih predstavništev ali organizacij, ki uživajo v Jugoslaviji diplomatsko imuniteto, zavezanci za davek po tem zakonu, morajo same obračunati in vplačati davek od osebnega dohodka delavcev, in sicer v sedmih dneh od dneva, ko prejmejo osebni dohodek.

Če imajo tuje organizacije, ki v Jugoslaviji ne uživajo diplomatske imunitete, in uslužbenci takih organizacij, pri katerih so zaposleni jugoslovanski ali tuji državljani, sedež oziroma stalno prebivališče v Socialistični republiki Sloveniji, morajo ob izplačilu osebnih dohodkov obračunati in v sedmih dneh od izplačila, plačati davek od osebnega dohodka delavcev po tem zakonu.

Davek od osebnega dohodka zavezancev iz druge in tretje alinee drugega odstavka 31. člena se obračana po predpisih in v korist družbenopolitične skupnosti, na katere območju je imel zavezanec stalno prebivališče, preden je odšel na delo v tujino.

Zavezanec za davek od dohodka iz kmetjiske dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: davek iz kmetijstva) je delovni človek, ki dosega dohodek z opravljanjem kmetijske dejavnosti kot lastnik, imetnik pravice uporabe ali uživalec zemljišča, ki je vpisan v katastrskem operatu po stanju na dan 1. decembra pred letom, za katero se davek odmerja. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka je zavezanec za davek iz kmetijstva tudi delovni človek, ki dosega dohodek s kmetijsko proizvodnjo iz 43. in 44. člena tega zakona. Če uporablja zemljišče kdo, ki ni vpisan v zemljiškem katastru kot njegov lastnik, imetnik pravice uporabe ali uživalec in tudi ni zakupnik, lahko davčni organ davek iz kmetijstva odmeri uporabniku zemljišča. Spremembe glede zavezanca za davek iz kmetijstva, ki nastanejo med letom, veljajo od 1. januarja naslednjega leta, če so na predpisan način priglašene v roku, ki ga določajo predpisi o vzdrževanju zemljiškega katastra. Za geodetske zadeve pristojni občinski upravni organ je dolžan o spremembah iz prejšnjega odstavka obvestiti davčni organ tudi v primerih, ko te do 1. decembra tekočega leta še niso bile izvedene v katastrskem operatu.

Če sestavlja več lastnikov, imetnikov pravice uporabe ali uživalcev zemljišča eno samo gospodinjstvo, je davčni zavezanec praviloma eden izmed polnoletnih članov kot predstavnik gospodinjstva.

Dohodek iz kmetijstva, ki ga doseže zavezanec z določenimi kmetijskimi proizvodnjami, ki niso, ali so le v manjšem obsegu vezane na obdelavo zemljišč, in če presega določen znesek dohodka, se ugotavlja po dejanskem dohodku. Dohodek iz kmetjistva, ki ga doseže zavezanec s kmetijsko proizvodnjo, vezano na obdelavo zemljišč, se ugotavlja po predpisih o ugotavljanju katastrskega dohodka.

Dejanski dohodek se v smislu prvega odstavka prejšnjega člena ugotavlja zavezancem, ki dosegajo dohodke z naslednjimi vrstami kmetijske proizvodnje:

1.      z rejo perutnine, če celotni prihodek presega 15,788.400 dinarjev;

2.      s pitanjem govedi in prašičev na industrijski način, ki ni vezano na doma pridelano krmo, kot tudi v primerih, ko dokupljena krmila industrijskega izvora presegajo 50% skupne porabe krme glede na normative, ki jih določi za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pristojni republiški upravni organ, če celotni prihodek presega 20,923.668 dinarjev;

3.      s farmsko rejo drugih živali, ki jih določi občinska skupščina, če celotni prihodek presega 19,916.256 dinarjev;

4.      z drevesničarstvom in trsničarstvom, specializirano proizvodnjo sadja, jagodičevja, vrtnin, cvetja in drugih vrst rastlinske proizvodnje, ki jih določi občinska skupščina, če celotni prihodek presega 11,326.682 dinarjev. Dejanski dohodek se ugotavlja zavezancem, ki dosegajo dohodek iz več vrst kmetijske proizvodnje iz prejšnjega odstavka, če skupni celotni prihodek presega 31,216.200 dinarjev. Zneski celotnega prihodka iz prvega in drugega odstavka tega člena se valorizirajo v skladu s porastom odkupnih cen kmetijskih proizvodov, če porast cen teh proizvodov presega 10%. Valorizacijski količnik ugotovi Izvršni svet Skupščine SR Slovenije vsako leto najkasneje do meseca oktobra.

Ne glede na določbe 42. in 43. člena lahko občinska skupščina določi, da zavezanci, ki dosegajo dohodke iz določenih vrst kmetijske proizvodnje, ki ni vezana na obdelavo zemljišč in celotni prihodek ne dosega zneska, določenega v prvem in drugem odstavku 43. člena tega zakona, plačujejo davek v pavšalnem letnem znesku. Za določitev višine pavšalnega letnega zneska in glede vlaganj lastnih sredstev za družbeno organizirano modernizacijo gospodarstva, oblikovanje virov obratnih sredstev ter za združevanje v organizacijo združenih kmetov, oziroma organizacijo združenega dela ali proizvodno skupnost kmetov, se smiselno uporabljajo določbe 95., 96. in 97. člena tega zakona.

Osnova za davek iz kmetijstva, ki se odmerja po dejanskem dohodku, je ostanek čistega dohodka iz kmetijske dejavnosti zavezanca. Ostanek čistega dohodka se ugotovi tako, da se:

1.      celotni prihodek, dosežen s kmetijsko proizvodnjo, zmanjša za materialne stroške in amortizacijo;

2.      ugotovljeni dohodek zmanjša za zakonske in pogodbene obveznosti ter druge dajatve, ki se krijejo iz dohodka;

3.      tako ugotovljeni čisti dohodek se zmanjša za:

-  neto znesek zavarovalne osnove, od katere se za leto, za katero se davek odmerja, obračuna prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obračunani davek in prispevke iz osebnega dohodka zavezanca in za nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni in poškodbe, če je zaposlen na kmetiji in je na tej osnovi pokojninsko in invalidsko zavarovan,

-  osebne dohodke in nadomestila osebnih dohodkov delavcev, ki so pri zavezancu v delovnem razmerju,

-  letni znesek bruto zavarovalne osnove zakonca in drugih članov kmečkega gospodarstva, če so zaposleni na kmetiji in so pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi dohodkov, doseženih z opravljanjem dejavnosti, določenih v 43. členu tega zakona,

-  sredstva skupne porabe družinskih članov in delavcev ter za regres za letni dopust za zavezanca v višini, ob pogojih ter po merilih, ki veljajo za delavce v organizacijah združenega dela na področju kmetijstva,

-  posebna nadomestila izplačana delavcem v skladu z merili in pod pogoji, ki veljajo za delavce v organizacijah združenega dela na področju kmetijstva za izume, znake razlikovanja in tehnične izboljšave, za katere je s potrdilom posebne komisije, ustanovljene pri republiškem upravnem organu, pristojnem za raziskovalno dejavnost izkazano, da gre za te oblike ustvarjalnosti;

4.      po izvedeni razporeditvi čistega dohodka predstavlja preostali znesek ostanek čistega dohodka. Pri ugotavljanju ostanka čistega dohodka se amortizacija in materialni stroški upoštevajo v sorazmernem delu, ki odpade na celotni ustvarjeni prihodek. Za celotni prihodek se šteje skupen znesek plačil za prodane kmetijske proizvode in storitve v koledarskem letu (plačana realizacija) ter dohodek, dosežen na podlagi združevanja dela in sredstev, in na podlagi poslovnega sodelovanja. Izjemoma se za celotni prihodek šteje prihodek, dosežen z blagovno proizvodnjo (fakturirana realizacija), če to zavezanec zahteva v letni napovedi. Pri prehodu iz plačane na fakturirano realizacijo, se v celotni prihodek všteva tudi fakturirani celotni prihodek, ki v preteklem letu ni bil plačan. Pri prehodu iz fakturirane na plačano realizacijo se v celotni prihodek ne vštevajo plačila, vključena v fakturirani celotni prihodek preteklega leta.

V primerih, ko se dohodek iz kmetijstva ugotavlja po dejanskem dohodku, se iz katastrskega dohodka izloči celotni ali sorazmerni del katastrskega dohodka tistih kmetijskih površin, katerih pridelki so udeleženi v proizvodnji, za katero se ugotavlja dejanski dohodek. Če sta bila davek ali druge obveznosti iz kmetijstva od kmetijskih površin, katerih katastrski dohodek se izloči iz skupnega katastrskega dohodka, že odmerjena, se sorazmerni del davka in druge obveznosti, ki odpadejo na te površine, odpiše. Za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pristojni republiški upravni organ izda v soglasju z republiškim davčnim organom navodilo o obsegu in načinu izločanja kmetijskih površin iz katastrskega dohodka.

Za materialne stroške se štejejo stroški, ki so bili nujno potrebni za ustvaritev celotnega prihodka, in to:

1.      izdatki za porabljeni reprodukcijski material, pomožni material, drobni inventar in embalažo;

2.      izdatki za porabljeno energijo in kurjavo;

3.      izdatki za občasna in začasna dela, če so bili glede na specifičnost kmetijske proizvodnje potrebni in če je bil plačan davek po odbitku po stopnji, ki jo določi občinska skupščina;

4.      izdatki za vzdrževanje osnovnih sredstev zaradi zagotavljanja njihovega tekočega delovanja in izdatki investicijskega vzdrževanja v obsegu, ki ga predpiše Izvršni svet Skupščine SR Slovenije, razen izdatkov za dela, s katerimi se spreminja zmogljivost ali namen osnovnih sredstev, ki po predpisih, veljavnih za organizacije združenega dela, sestavljajo izdatke za investicije;

5.      izdatki za stroške zavezanca in delavcev v zvezi z deli, opravljenimi izven območja občine, po izdanem potnem nalogu v višini, ki velja za delavce v organizacijah združenega dela na področju kmetijstva, kot so:

-  dnevnice za službena potovanja,

-  povračila prevoznih stroškov in za prenočišče na službenem potovanju;

6.      izdatki za zakupnino za poslovni prostor v tuji zgradbi, za zemljišče, ki se uporablja za opravljanje kmetijske dejavnosti in za najemnino za opremo;

7.      izdatki v zvezi s prodajo proizvodov in za transportne stroške, ki so bili potrebni pri opravljanju dejavnosti;

8.      izdatki za pisarniški material, poštne, telegrafske in telefonske storitve;

9.      izdatki za sprotne potrebe varstva pri delu v zvezi z opravljanjem dejavnosti;

10.   izdatki za strokovno literaturo in časopise z družbenopolitično vsebino ter za stroške sodelovanja v organiziranih oblikah strokovnega izpopolnjevanja v zvezi z opravljanjem dejavnosti;

11.   izdatki za stroške propagande, reklame, razstavljanja na sejmih in razstavah ter izdatki za reprezentanco do višine, ki jo določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike;

12.   izdatki za nagrade, izplačane v zvezi s praktičnim poukom oziroma opravljanjem delovne prakse;

13.   izdatki za druge materialne stroške, ki so potrebni za redno poslovanje, da se doseže celotni prihodek. Vsi materialni stroški morajo biti posamično izkazani in dokazani z dokumenti.

Amortizacija se obračunava od nabavne vrednosti osnovnih sredstev, povečane za stroške dostave in montaže. Za osnovna sredstva, od katerih se obračunava amortizacija po tem zakonu se štejejo:

-        gradbeni objekti,

-        oprema,

-        dolgoletni nasadi,

-        osnovna čreda. Za osnovna sredstva se ne šteje drobni inventar. Amortizacija se prizna za osnovna sredstva, vpisana v evidenci osnovnih sredstev. Pri obračunu amortizacije se upoštevajo osnovna sredstva, ki jih zavezanec uporablja pri opravljanju dejavnosti, zaradi katere je preuvrščen na obdavčitev po dejanskem dohodku. Če ta osnovna sredstva uporablja zavezanec tudi za opravljanje dejavnosti, od katere je obdavčen po katastrskem dohodku, ali za opravljanje druge gospodarske dejavnosti, se pri obračunu amortizacij upošteva sorazmerni del. Podrobnejšo opredelitev osnovnih sredstev, od katerih se obračunava amortizacija, način vrednotenja osnovnih sredstev in stopnje amortizacije predpiše Izvršni svet Skupščine SR Slovenije.

Za zakonske in pogodbene obveznosti ter druge dajatve v smislu 2. točke 45. člena tega zakona se štejejo:

1.      obračunani prispevki samoupravnim interesnim skupnostim s področja družbenih dejavnosti, ki se plačujejo iz dohodka;

2.      članarina strokovnim društvom s posameznih področij kmetijstva;

3.      izdatki za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito;

4.      izdatki za humanitarne, kulturne in telesno-kulturne namene, če gre za organizirane oblike zbiranja sredstev do višine, ki jo določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike;

5.      upravne takse v zvezi z opravljanjem dejavnosti;

6.      zavarovalne premije plačane za:

-  zavarovanje gradbenih objektov, opreme, kmetijskih posevkov, dolgoletnih nasadov in živine,

-  zavarovanje delavcev za primere nesreč pri delu;

7.      plačane obresti od kreditov za osnovna in obratna sredstva, najetih v skladu s predpisi, ki urejajo bančni in kreditni sistem ter stroški zavarovanja teh kreditov;

8.      sodni stroški v zvezi z uveljavljanjem terjatev iz naslova opravljanja dejavnosti;

9.      drugi izdatki za izpolnitev z zakonom določenih obveznosti, prevzetih s samoupravnim sporazumom ali s pogodbo.

Zavezanci davka iz kmetijstva, ki se jim ugotavlja dejanski dohodek, so dolžni voditi evidence, ki jih predpiše republiški davčni organ. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se lahko zavezanci, ki so vključeni v družbeno organizirano proizvodnjo, dogovorijo z organizacijo združenega dela, da se celotni prihodek in materialni stroški ugotavljajo na podlagi evidenc organizacij združenega dela. s katerimi proizvodno sodelujejo. Če davčni organ na podlagi zbranih podatkov ali ugotovitev, da evidence niso v redu in da podatki v njih niso verodostojni, spozna, da so podatki iz napovedi nepopolni ali nepravilni, ugotovi osnovo za davek na podlagi cenitve celotnega prihodka in materialnih stroškov, oprte na podatke o načinu in obsegu zavezančevega poslovanja in obsega zaposlovanja delavcev, ter na podlagi vseh konkretnih dejstev in pogojev, v katerih zavezanec posluje, ali s primerjavo z drugimi zavezanci, ki poslujejo v podobnih pogojih. Pri cenitvi celotnega prihodka in materialnih stroškov se lahko davčni organ opre tudi na normativ porabe reprodukcijskega in drugega materiala, izračunan na podlagi podatkov organizacij združenega dela, ki se ukvarjajo z enako vrsto kmetijske proizvodnje.

Zavezanec, ki plačuje davek iz kmetijstva po dejanskem dohodku, lahko v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove do 35 % za vlaganja lastnih sredstev za:

-        družbeno organizirano modernizacijo gospodarstva, opredeljeno v drugem odstavku 65. člena tega zakona pod pogojem, da pri osnovnih sredstvih ne gre za vlaganja, ki bi se morala kriti iz že priznane amortizacije in kupnine za prodana osnovna sredstva;

-        oblikovanje virov obratnih sredstev;

-        združevanje v organizacijo združenih kmetov, oziroma organizacijo združenega dela ali proizvodno skupnost kmetov. Za vlaganja sredstev po prvi alinei prejšnjega odstavka se štejejo tudi vlaganja v adaptacijo najetih gospodarskih poslopij, če se po najemni pogodbi vlaganja ne krijejo iz najemnine. Občinska skupščina lahko v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike predpiše višji odstotek znižanja davčne osnove. Pravica do znižanja davčne osnove se prizna pod pogojem, da zavezanec razpolaga z v redu vodenimi evidencami in da zemljišče obdeluje v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih.

Vlaganja po prvi in tretji alinei prvega odstavka prejšnjega člena, izvršena v letu, za katero se davek odmerja, dokaže zavezanec ob letni napovedi z računi o vlaganjih v družbeno organizirano modernizacijo kmetijstva oziroma s pogodbo o združevanju sredstev, iz katere je razviden znesek združenih sredstev, namen združitve in kdaj so bila sredstva združena. Če višina vloženih oziroma združenih sredstev presega višino neobdavčenega dela davčne osnove, se za razliko vloženih sredstev znižuje davčna osnova v naslednjih letih. Če zavezanec osnovno sredstvo, ki je bilo nabavljeno iz neobdavčenih sredstev, odtuji ali da v najem, preden je vrednost osnovnega sredstva v celoti amortizirana, se sredstva znižanih davčnih osnov, porabljena za to osnovno sredstvo, naknadno obdavčijo razen, če zavezanec dokaže, da je kupnino vložil v osnovna sredstva, ki jih ne bi moral nadomestiti iz priznane amortizacije.

Razliko med znižano davčno osnovo in med sredstvi, ki jih je zavezanec uporabil za namene iz prve in tretje alinee prvega odstavka 51. člena tega zakona v letu, za katero, se davek odmerja, uporabi v tekočem letu za vse namene, za katere se lahko zniža davčna osnova. Če zavezanec v letu, za katero se davek odmerja, ni vlagal sredstev za družbeno organizirano modernizacijo gospodarstva oziroma jih ni združil v organizacijo združenih kmetov oziroma organizacijo združenega dela ali proizvodno skupnost kmetov, uporablja celotno znižano davčno osnovo v tekočem letu za namene iz prvega odstavka 51. člena tega zakona. V posebni evidenci, ki jo predpiše republiški davčni organ, in ki je sestavni del letne napovedi, zavezanec izkaže, da je sredstva znižane davčne osnove iz leta pred letom, za katero vlaga davčno napoved, v celoti porabil za namene, za katere se lahko zniža davčna osnova. Če sredstev znižane davčne osnove ni porabil ali jih je porabil nenamensko, se od neporabljenih oziroma nenamensko porabljenih sredstev znižane davčne osnove, naknadno odmeri davek.

Od naknadno odmerjenega davka po drugem odstavku 52. člena in tretjem odstavku 53. člena tega zakona plača zavezanec obresti po obrestni meri iz 214. člena tega zakona. Obresti se obračunajo od dneva, ko bi moral biti davek plačan, če zavezancu ne bi bila znižana davčna osnova.

Osnova za davek iz kmetijstva, ki se ne odmerja po dejanskem dohodku, je katastrski dohodek. Osnova za davek iz kmetijstva, ki odpade na dohodek iz gozda, je vrednost lesa, odkazanega za posek, skladno z gozdnogospodarskim načrtom in dinamiko njegovega izvajanja. Davek se odmeri za leto, v katerem se mora posek izvršiti. Davek se ne odmeri od lesa, odkazanega za drva, in tudi ne od tistega dela lesa za neposredno lastno uporabo, ki je namenjen za gradnjo ali obnovo gospodarskih in stanovanjskih poslopij kmečkega gospodarstva. Osnovo za odmero določi davčni organ glede na količino lesa in del prodajne cene lesa, ki pripada lastniku gozda. Podatke o količini in ceni lesa sporoči davčnemu organu gozdnogospodarska organizacija.

Stopnje davka iz kmetijstva so proporcionalne. Stopnje davka iz kmetijstva se lahko določijo različno za zavezance, ki so pokojninsko in invalidsko zavarovani kot kmetje, in za druge zavezance. Občinska skupščina predpiše višjo stopnjo davka iz kmetijstva od katastrskega dohodka negozdnih zemljišč, ki niso obdelana v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih. Višino stopnje določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike. Stopnje davka iz kmetijstva, ki se odmerja po dejanskem dohodku, so lahko različne po vrstah dejavnosti ter glede na pogoje gospodarjenja. Občinska skupščina lahko predpiše različne stopnje davka iz kmetijstva od katastrskega dohodka negozdnih zemljišč za posamezne skupine katastrskih občin ali za posamezne katastrske občine oziroma njihove dele. Če je občinska skupščina predpisala različne stopnje občinskega davka iz kmetijstva za posamezne skupine katastrskih občin ali za posamezne katastrske občine, se davek odmeri po stopnji, ki velja za katastrsko občino, na katere območju je zemljišče, če občinska skupščina ne določi drugače.

Razdelitev območja občine na posamezne skupine katastrskih občin, ali na posamezne katastrske občine, za katere se predpisujejo različne stopnje občinskega davka, je treba izvršiti po enotnih merilih ob upoštevanju reliefa, kakovosti tal, oddaljenosti in kupne moči tržišča ter oddaljenosti od prometnih zvez, tako da se razvrstijo:

-        v prvo skupino — ravna do blago nagnjena zemljišča, ki dopuščajo uporabo težke mehanizacije in imajo dobre komunikacijske ter prav dobre tržne pogoje;

-        v drugo skupino — blago valovita gričevnata zemljišča z manjšimi nadmorskimi višinami, ki dopuščajo uporabo težje mehanizacije in imajo razmeroma dobre tržne pogoje;

-        v tretjo skupino — hriboviti predeli z večjimi višinami naselij, ki dopuščajo uporabo lažje mehanizacije;

-        v četrto skupino — gorati predeli. Če so v predelih z ugodnim reliefom tla slabše kakovosti (kamnita, preplitva, močvirna) ali slabši tržni pogoji, se katastrska občina razvrsti za eno do dve skupini nižje. Če niso vsa zemljišča posamezne katastrske občine izenačena glede reliefa ali kakovosti tal, se razvrstijo v tisto kategorijo, v katero spada večji del obdelovalnih površin. Če so v posamezni skupini večje razlike glede reliefa zemljišča in tržnih pogojev, lahko občinska skupščina za del katastrskih občin iste skupine določi posebne stopnje, vendar v eni skupini lahko predpiše največ dve različni stopnji.

Davek iz kmetijstva se plačuje od katastrskega dohodka zemljišča, ki se da izkoriščati za kmetijsko proizvodnjo, in sicer ne glede na to, ali se v resnici tako izkorišča ali ne. Davek iz kmetijstva se ne plačuje od katastrskega dohodka zemljišča, ki ga je pristojni organ na podlagi zakona prepovedal izkoriščati za kmetijsko proizvodnjo.

Davka iz kmetijstva so trajno oproščeni dohodki od:

1.      zemljišč pod stavbami in dvorišč, če niso dana v zakup;

2.      dvorišč cerkva;

3.      zemljišč, na katerih so nasipi, kanali, prekopi in jezovi, objekti za potrebe splošne ljudske obrambe, obrambni, vrbni in drugi zaščitni nasadi, rovi in druge naprave iz zemlje, ki so potrebne za obrambo pred poplavami in za osuševanje ali namakanje. Oprostitve iz prejšnjega odstavka prenehajo, če se zemljišče neha uporabljati v namen, ki daje pravico do oprostitve. Prenehanje razlogov za oprostitev po tem členu mora davčni zavezanec naznaniti davčnemu organu.

Davka iz kmetijstva po katastrskem dohodku so začasno oproščeni dohodki od zemljišč:

1.      na katerih se zasadijo novi vinogradi;

2.      na katerih se zasadijo novi sadovnjaki in drugi dolgoletni nasadi. Navedene oprostitve se priznajo samo, če za kmetijstvo pristojni občinski upravni organ ugotovi, da so bila dela opravljena, strokovno in skladno s programi razvoja kmetijstva v SR Sloveniji oziroma občini. Natančnejše določbe o tem, katera zemljišča se začasno oproste davka po tem členu, pogoje za oprostitev ter čas oprostitve, v mejah določenega roka predpišejo občinske skupščine. Začasno oprostitev davka po tem členu uveljavlja zavezanec z vlogo, ki jo vloži pri davčnem organu. Vlogo je treba vložiti do konca leta, v katerem so nastali pogoji za oprostitev. Če vloga ni pravočasno vložena, se oprostitev prizna šele od 1. januarja naslednjega leta, za pretekla leta pa se trajanje oprostitve skrajša. Davčni organ odloči o zahtevi na podlagi podatkov za kmetijstvo pristojnega občinskega upravnega organa.

Davka iz kmetijstva od katastrskega dohodka negozdnih zemljišč so oproščeni zavezanci, katerih letni katastrski dohodek negozdnih zemljišč ne presega zneska, ki ga določi občinska skupščina. Davka iz kmetijstva so od dohodka negozdnih zemljišč oproščeni zavezanci, ki so sami ali njihovi družinski člani pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi dohodkov iz kmetijstva, če katastrski dohodek negozdnih zemljišč ne presega zneska, ki ga določi občinska skupščina. Občinske skupščine lahko predpišejo oprostitve davka iz kmetijstva od katastrskega dohodka negozdnih zemljišč za zavezance iz takih višinskih krajev, kjer so proizvodni, ekonomski in prometni pogoji še posebno slabi, če skupni letni katastrski dohodek negozdnih zemljišč teh zavezancev ne presega zneska, ki ga določi občinska skupščina, in pod pogojem, da je zemljišče obdelano v skladu o zakonom o kmetijskih zemljiščih.

Ne plačuje se davek iz kmetijstva za zemljišče, ki ga je zavezanec oddal družbenopravni osebi v zvezi z uveljavljanjem pravice do preživninskega varstva kmetov.

Zavezancem davka iz kmetijstva, vključenim v družbeno organizirano proizvodnjo, ki sprejemajo in izpolnjujejo usmeritve setvenih planov občin, se glede na obseg združevanja proizvodnje, upoštevajoč proizvodne možnosti kmečkega gospodarstva, prizna davčna olajšava pod pogojem, da obdelujejo zemljišča v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih. Druge pogoje in merila ter višino davčne olajšave, ki je lahko različna glede na vrsto kmetijske proizvodnje, določi občinska skupščina.

Zavezancem davka iz kmetijstva — združenim kmetom, ki v okviru proizvodnega sodelovanja v organizaciji združenih kmetov oziroma z organizacijo združenega dela ali proizvodno skupnostjo kmetov združijo svoje delo in zemljišča tako, da se oblikuje kompleks skupne proizvodnje za dalj kot eno leto, lahko občinska skupščina prizna davčno olajšavo, odvisno od obsega in dolžine takega sodelovanja.

Zavezancem davka iz kmetijstva, ki se z osebnim delom ukvarjajo, s kmetijsko dejavnostjo in vlagajo sredstva v družbeno organizirano modernizacijo gospodarstva in v preureditev stanovanjskih in gospodarskih prostorov v turistične namene, se ne glede na višino dohodkov prizna posebna olajšava pod pogojem, da je zemljišče obdelano v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih. Za sredstva, vložena v družbeno organizirano modernizacijo gospodarstva, se štejejo sredstva, vložena za graditev in adaptacijo gospodarskih poslopij, za nabavo strojev in kmetijske opreme ter sredstva, vložena v živinorejsko proizvodnjo (za vzrejo in pitanje živine, za proizvodnjo svinjskega, govejega mesa in mleka, za uvedbo pašno-košnega sistema, za izvedbo melioracij in za ureditev zemljišč, močvirij in pašnikov, če sredstva za melioracijo vložijo posamezni kmetje). Olajšava pripada tudi zavezancu, ki skupaj z drugimi zavezanci nabavlja oziroma vlaga sredstva za take namene, če njegova vloga presega določen znesek. Pogoje in obseg olajšave določi občinska skupščina.

Če se da zemljišče za več kot eno leto v zakup organizaciji združenega dela, organizaciji združenih kmetov, kmetijski zemljiški skupnosti ali združenemu kmetu v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih zaradi izkoriščanja za družbeno organizirano kmetijsko proizvodnjo, lahko občinska skupščina prizna davčno olajšavo. Višina davčne olajšave je odvisna od trajanja zakupa. Davčna olajšava iz prejšnjega odstavka se ne more priznati, če organizacija združenega dela taka zemljišča z zakupno ali s kooperacijško pogodbo prepusti v izkoriščanje lastniku zemljišča, razen če pri kooperacijski pogodbi delež organizacije združenega dela v doseganju skupnega dohodka od tega zemljišča presega 50 %. Če je zemljišče dano v zakup občanu, ali je dano v zakup organizaciji združenega dela za nekmetijske namene, plačuje zakupodajalec davek iz kmetijstva od katastrskega dohodka ali od dohodka od zakupnine glede na to, kateri dohodek je večji.

Zavezancem davka iz kmetijstva, ki preživljajo mladoletne otroke ali za delo nezmožne družinske člane, in njihov letni dohodek na družinskega člana ne presega 12 % poprečnega letnega čistega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v SR Sloveniji v preteklem letu, se odmerjeni davek iz kmetijstva zniža za 10 % za vsakega takega člana. Zavezancem davka iz kmetijstva, ki niso zmožni za delo, in v družinski skupnosti nimajo za delo zmožnih drugih članov gospodinjstva, letni dohodek zavezanca in drugih članov gospodinjstva pa ne presega 50 % poprečnega letnega čistega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v SR Sloveniji v preteklem letu, se odmerjeni davek iz kmetijstva zniža za 50 % pod pogojem, da je davčni zavezanec storil vse potrebno, da bi bilo zemljišče obdelano v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih. V letni dohodek iz prvega in drugega odstavka tega člena se vštevajo osebni dohodki in drugi dohodki, od katerih se plačujejo davki, ter pokojnine. Katastrski dohodek se v letni dohodek vključuje povečan s količnikom, ugotovljenim iz razmerja katastrskega dohodka do narodnega dohodka zasebnega kmetijstva, ki ga za vsako leto ugotovi republiški davčni organ. Dohodki, doseženi s samostojnim osebnim delom, od katerih se odmerja davek v pavšalnem letnem znesku, se vključujejo v letni dohodek tako, da se pavšalni letni znesek poveča s faktorjem 4. Višina katastrskega dohodka in drugi dohodki, od katerih se plačujejo davki ter pavšalni letni znesek davka, se upoštevajo po zadnji izvršeni odmeri. Olajšave po prvem in drugem odstavku tega člena se priznavajo ob letni odmeri davka. Izjemoma se te olajšave priznavajo pozneje, če zavezanec to uveljavlja do konca koledarskega leta, v katerem se davek odmerja. Za mladoletne otroke po tem členu se štejejo otroci do 15. oziroma 17. leta starosti, če se šolajo v osnovni šoli; če nadaljujejo šolanje v usmerjenem izobraževanju za pridobitev strokovne izobrazbe in niso v delovnem razmerju, pa za čas izobraževanja, vendar največ do 26. leta starosti. Za nezmožne za delo po tem členu se štejejo ženske, stare nad 60 let, in moški, stari nad 65 let, ženske v letu, v katerem so rodile, ter druge osebe, za katere je z odločbo pristojnega organa ali z zdravniškim spričevalom ugotovljena več kot 50 % trajna nezmožnost za delo.

Če je bil donos na posamezni parceli ali na več zemljiških parcelah manjši zaradi elementarnih nezgod, rastlinskih bolezni in škodljivcev, ali zaradi drugih izrednih dogodkov, ki jih zavezanec ni mogel preprečiti, se prizna posebna olajšava. Olajšava se prizna tako, da se katastrski dohodek vsake take parcele posebej zmanjša za toliko odstotkov, za kolikor se je na njej zmanjšal donos. Če znaša skupno zmanjšanje katastrskega dohodka po prejšnjem odstavku v primerjavi s celotnim katastrskim dohodkom zavezanca od negozdnih površin v enem koledarskem letu več kot 20 %, se zmanjša katastrski dohodek negozdnih površin za znesek, ki ustreza ugotovljenemu odstotku. Razlika med prej odmerjenim davkov in davkom, odmerjenim od katastrskega dohodka, zmanjšanega na tej podlagi, se odpiše. Zavezanec lahko uveljavlja nastalo škodo s posebno zahtevo v 15 dneh po nastanku škode. O zahtevi odloča davčni organ na podlagi ocenjene škode. Škodo oceni posebna cenilna komisija, ki jo imenuje izvršni svet občinske skupščine.

Davčna olajšava se prizna zavezancem davka iz kmetijstva, ki so imeli v letu, za katero se davek odmerja, izdatke za pogreb družinskih članov. Davčna olajšava se prizna tako, da se odmerjeni davek zniža za znesek, ki bi se sorazmerno plačal od izdatkov take vrste. Olajšava za pogreb družinskega člana se lahko prizna največ do višine zneska, ki ga za stroške pogreba prizna pristojna zdravstvena skupnost, vendar le zavezancu, ki ni upravičen do povračila teh stroškov od zdravstvene skupnosti. Olajšava se prizna, če jo zavezanec uveljavlja do konca februarja po preteku leta, v katerem so stroški nastali.

Občinska skupščina lahko predpiše davčne olajšave za:

1.      zemljišča v obmejnem pasu in na vodnih rezervatih, katerih izkoriščanje je z ukrepom pristojnega organa omejeno;

2.      zemljišča, katerih izkoriščanje je zaradi visokonapetostnih daljnovodov ali drugih naprav zmanjšano ali onemogočeno;

3.      zemljišča, na katerih se z vlaganji zavezanca izvede melioracija, komasacija ali arondacija.

Občinska skupščina lahko predpiše davčno olajšavo zavezancem davka iz kmetijstva, ki vlagajo sredstva v gradnjo malih hidroelektrarn in drugih alternativnih energetskih virov, ali v sanacijo virov onesnaževanja okolja.

Zavezancem davka iz kmetijstva, ki imajo učence in študente na proizvodnem delu oziroma delovni praksi, se prizna davčna olajšava v višini, ki jo določi občinska skupščina. Zavezancem davka iz kmetijstva, ki so pokojninsko in invalidsko zavarovani kot kmetje in preživljajo otroke, ki so na rednem šolanju v usmerjenem izobraževanju za pridobitev strokovne izobrazbe, se lahko prizna posebna olajšava. Merila in pogoje ter višino olajšave določi občinska skupščina.

Kmetom — borcem narodnoosvobodilne vojne se pri odmeri davka iz kmetijstva priznajo naslednje olajšave:

1.      kmetom — imetnikom »Partizanske spomenice 1941«, se odmerjeni davek zniža za 50 %;

2.      kmetom borcem, ki so bili udeleženci narodnoosvobodilne vojne in imajo čas udeležbe ali čas aktivnega in organiziranega dela v narodnoosvobodilne boju priznan v dvojnem trajanju s pričetkom pred 9. septembrom 1943 oziroma 13. oktobrom 1943 do 15. maja 1945, se odmerjeni davek zniža za 30 %;

3.      kmetom — borcem, ki so bili udeleženci narodnoosvobodilne vojne in imajo čas udeležbe ali čas aktivnega in organiziranega dela v narodnoosvobodilnem boju priznan v dvojnem trajanju s pričetkom pred 1. januarjem 1945, se odmerjeni davek zniža za 20 %;

4.      kmetom — borcem, ki so bili udeleženci narodnoosvobodilne vojne in imajo čas udeležbe ali čas aktivnega in organiziranega dela v narodnoosvobodilnem boju priznan v dvojnem trajanju od 1. januarja 1945, se odmerjeni davek zniža za 10 %. S kmeti — imetniki »Partizanske spomenice 1941« iz 1. točke prejšnjega odstavka so glede priznavanja olajšave izenačeni španski borci in predvojni revolucionarji. S kmeti — borci iz 4. točke prvega odstavka tega člena so glede priznavanja olajšave izenačeni borci za severno mejo v letih 1918 in 1919 in slovenski dobrovoljci iz vojn 1912 do 1918. Pravica do olajšave pripada tudi zakoncu umrlega borca v višini, kot bi pripadala umrlemu borcu. Olajšava po tem členu se prizna tudi v primeru, ko zakonec zavezanca izpolnjuje pogoje za priznavanje olajšave. Olajšava po tem členu se ne prizna, če ima zavezanec oziroma njegov zakonec poleg dohodkov iz kmetijstva tudi osebni dohodek iz delovnega razmerja, pokojnino ali dohodek iz gospodarske ali druge samostojne dejavnosti, od katere se odmerja davek od letnih osnov oziroma v letnem znesku.

Davčne olajšave se priznajo v obliki znižanja odmerjenega davka. Pogoje, merila in obseg oprostitev ter olajšav določijo občinske skupščine v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike.

Če pride na podlagi odločbe državnega organa do spremembe v lastnini zemljišča, se na zahtevo zavezancu ali državnega organa odpiše del davka iz kmetijstva, ki odpade na to zemljišče, in sicer za vsa leta, v katerih zavezanec zaradi takih sprememb od njega ni imel dohodka, čeprav postopek za izvedbo sprememb še ni končan. Davek po prejšnjem odstavku se odpiše tudi, kadar lastnik podari zemljišče kmetijski zemljiški skupnosti, organizaciji združenega dela ali drugi samoupravni organizaciji oziroma skupnosti. Za podaritev po prejšnjem odstavku velja tudi enostranska izjava volje, ki jo v zakoniti obliki poda lastnik zemljišča.

Zavezanec za davek iz dohodka iz gospodarskih dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: davek iz gospodarskih dejavnosti) je delovni človek, ki s samostojnim osebnim delom in z lastnimi sredstvi v skladu s predpisi opravlja gospodarske in negospodarske dejavnosti in s tem v obliki stalnega ali postranskega poklica ali priložnostno pridobiva dohodek.

Davek iz gospodarskih dejavnosti se ne plačuje od dohodkov, doseženih:

1.      z izkoriščanjem zemljišč v nekmetijske namene (kopanje peska, gramoza in kamna, žganje opeke, apna, oglja in podobno), če letni celotni prihodek ne presega višine, ki jo določi občinska skupščina;

2.      z opravljanjem kmetijskih storitev drugim s kmetijsko mehanizacijo, če letni celotni prihodek ne presega višine, ki jo določi občinska skupščina;

3.      s prodajo nepredelanih odpadkov, pridobljenih z neposrednim zbiranjem;

4.      s prodajo izdelkov domače in umetne obrti, če to obrt opravlja občan na domu sam ali s člani skupnega gospodinjstva na podlagi priglasitve pristojnemu občinskemu upravnemu organu ter je dano mnenje Gospodarske zbornice Slovenije, da izdelki štejejo za predmete domače oziroma umetne obrti;

5.      z oddajo viškov električne energije v elektroenergetski sistem, če instalirana moč male hidroelektrarne ne presega 100 kW.

Za dohodke od samostojnega opravljanja gospodarskih dejavnosti se ne šteje:

1.      vrednost proizvodov in storitev opravljenih v okviru lastnega gospodinjstva za neposredne potrebe gospodinjstva;

2.      dohodkov od prodaje na običajen način predelanih lastnih kmetijskih pridelkov (vino, žganje, olje, volna in podobno).

Če ima več delovnih ljudi dohodek od opravljanja gospodarske ali negospodarske dejavnosti v skupni obratovalnici, ustanovljeni po določbah obrtnega zakona oziroma v skupnostih, ustanovljenih po zakonu o združenem delu, je vsak od njih zavezanec za davek od dela dohodka, ki mu pripada na podlagi pogodbe o ustanovitvi skupne obratovalnice oziroma skupnosti. Dohodek skupne obratovalnice oziroma skupnosti se ugotavlja skupno.

Davek iz gospodarskih dejavnosti se odmerja po dejanskem dohodku, v pavšalnem letnem znesku in v odstotku od posameznega kosmatega dohodka (davek po odbitku).

Davek iz gospodarskih dejavnosti po dejanskem dohodku plačujejo zavezanci, ki ne izpolnjujejo pogojev za obdavčitev v pavšalnem letnem znesku, določenih v tem zakonu ali odloku občinske skupščine. Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se davek iz gospodarskih dejavnosti po dejanskem dohodku ne plačuje od dohodkov, ki ne izvirajo iz gospodarske dejavnosti zavezanca in za katere je v zakonu določeno, da se od njih plačuje davek po odbitku.

Osnova za davek iz gospodarskih dejavnosti, ki se odmerja po dejanskem dohodku, je ostanek čistega dohodka iz gospodarske dejavnosti zavezanca. Ostanek čistega dohodka v smislu tega zakona se ugotovi takole:

1.      od celotnega prihodka od dejavnosti se odštejejo materialni stroški in amortizacija;

2.      tako ugotovljeni dohodek se zmanjša za zakonske in pogodbene obveznosti določene s tem zakonom ter druge dajatve, ki se krijejo iz dohodka;

3.      tako ugotovljeni čisti dohodek se zmanjša za:

-  osebne dohodke in nadomestila osebnih dohodkov delavcev, pod pogoji in po merilih iz kolektivne pogodbe,

-  neto znesek zavarovalne osnove, od katere se za leto, za katero se davek odmerja, obračuna prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, obračunani davek in prispevke iz osebnega dohodka zavezanca in za nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni in poškodbe v višini, ugotovljeni po merilih, ki jih kolektivna pogodba določa za delavce,

-  posebna nadomestila izplačana delavcem v skladu s kolektivno pogodbo za izume, znake razlikovanja in tehnične izboljšave, za katere je s potrdilom posebne komisije, ustanovljene pri republiškem upravnem organu, pristojnem za raziskovalno dejavnost, izkazano, da gre za te oblike ustvarjalnosti,

-  sredstva skupne porabe delavcev, pod pogoji in po merilih iz kolektivne pogodbe in za regres za letni dopust za zavezanca v višini, kot to določa kolektivna pogodba za delavce;

4.      po izvedeni razporeditvi čistega dohodka preostali znesek predstavlja ostanek čistega dohodka. Pri ugotavljanju ostanka čistega dohodka se amortizacija in materialni stroški upoštevajo v sorazmernem delu, ki odpade na ustvarjeni celotni prihodek. Če zavezanec ne doseže ostanka čistega dohodka najmanj v višini 10 % poprečnega letnega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v SR Sloveniji v letu, za katero se davek odmerja, plača davek iz gospodarske dejavnosti v višini, ki ustreza pavšalnemu letnemu znesku, ugotovljenemu po 95. členu tega zakona.

Celotni prihodek od dejavnosti predstavljajo prihodki obratovalnice, ki sestoje iz:

-        skupnega zneska plačil za prodane proizvode in storitve v koledarskem letu, v katerega je vključen davek od prometa proizvodov in storitev (plačana realizacija),

-        dohodkov, doseženih na podlagi združevanja dela in sredstev in na podlagi poslovnega sodelovanja,

-        drugih dohodkov v zvezi z opravljanjem gospodarske dejavnosti,

-        vse to zmanjšano za davek od prometa proizvodov in storitev. Izjemoma se šteje za celotni prihodek vrednost prodanih proizvodov in storitev (fakturirana realizacija), če to zavezanec zahteva v letni napovedi. Pri prehodu iz plačane na fakturirano realizacijo se v celotni prihodek všteje tudi fakturirani celotni prihodek, ki v preteklem letu ni bil plačan. Pri prehodu iz fakturirane na plačano realizacijo se v celotni prihodek ne vštejejo plačila vključena v fakturirani celotni prihodek preteklega leta.

Za materialne stroške se štejejo stroški, ki so bili nujno potrebni za ustvaritev celotnega prihodka, in to:

1.      izdatki za porabljene surovine, pomožni material, droben inventar in embalažo. Če zavezanec uvozi surovine oziroma drugi material, se izdatki priznavajo po vrednosti, ugotovljeni po carinskih predpisih, vštevši carino, prometni davek in druge uvozne davščine, ki so izkazane v carinski dokumentaciji. V primerih, ko se za uvoženo blago ne plačuje carina, se vrednost ugotavlja po izdani fakturi; fakturirani znesek se preračuna v dinarsko vrednost na način, kot se za blago, od katerega se plačuje carina, preračuna v zvezi z obračunavanjem carine. Za droben inventar se štejejo stvari opreme, katerih doba uporabnosti je krajša od enega leta, kakor tudi stvari opreme, katerih doba uporabnosti je daljša od enega leta, če je njihova posamična nabavna cena manjša od zneska, ki je določen s predpisi za uporabnike družbenih sredstev. Za droben inventar se štejejo tudi avtomobilske gume, razen prvih gum, ki so sestavni del nabavne vrednosti vozila;

2.      izdatki za porabljeno energijo in kurjavo;

3.      izdatki za vzdrževanje osnovnih sredstev zaradi zagotavljanja njihovega tekočega delovanja in izdatki investicijskega vzdrževanja v obsegu, ki ga predpiše Izvršni svet Skupščine SR Slovenije, razen izdatkov za dela, s katerimi se spreminja zmogljivost ali namen osnovnih sredstev, ki po predpisih, veljavnih za organizacije združenega dela, sestavljajo izdatke za investicije;

4.      izdatki za stroške delavcev v zvezi z deli, opravljenimi izven kraja poslovnega sedeža, po izdanem potnem nalogu v skladu s kolektivno pogodbo, kot so:

-  dnevnice za službena potovanja,

-  povračila za prenočišče na službenem potovanja,

-  povračila prevoznih stroškov za službeno potovanje,

-  povračilo za organizirano prehrano in prenočišče za delo na terenu,

-  povračila za uporabo lastnega osebnega motornega vozila. Pod pogoji in po merilih iz te točke se priznavajo med izdatke stroški v zvezi z deli izven kraja poslovnega sedeža tudi za zavezanca, razen povračila prevoznih stroškov, če za ta namen uporablja vozilo, ki je uvrščeno med osnovna sredstva obratovalnice. Zavezancem, katerih vrsta dejavnosti to terja, se priznavajo tudi prevozni stroški oziroma povračilo za uporabo lastnega motornega vozila v kraju poslovnega sedeža na podlagi evidence o opravljenih vožnjah;

5.      izdatki za stroške za prevoz na delo in z dela delavcev in učencev ter študentov na proizvodnem delu oziroma delovni praksi, v višini in pod pogoji iz kolektivne pogodbe; pod enakimi pogoji se ti stroški priznavajo tudi za zavezanca;

6.      izdatki za transportne stroške, ki so bili potrebni pri opravljanju dejavnosti;

7.      izdatki za zakupnino za poslovni prostor v tuji zgradbi in za zemljišče, ki se uporablja za opravljanje gospodarske dejavnosti, ter za najemnino za opremo;

8.      izdatki za nadomestila za ločeno življenje zavezanca in delavcev ter za selitvene stroške delavcev;

9.      izdatki za izplačila po pogodbah o delu, če so sklenjene po določbah zakona in kolektivne pogodbe;

10.   katastrski dohodek zemljišča, ki se uporablja za opravljanje gospodarskih dejavnosti;

11.   izdatki za pisarniški material, poštne, telegrafske in telefonske storitve;

12.   izdatki za stroške propagande, reklame, razstavljanja na sejmih in razstavah ter izdatki za reprezentanco do višine, ki jo določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike;

13.   izdatki za strokovno literaturo in časopise z družbenopolitično vsebino ter za stroške strokovnega izpopolnjevanja v zvezi z opravljanjem dejavnosti;

14.   izdatki v zvezi z raziskovanjem in razvijanjem proizvodnega programa;

15.   stroški za kulturnoumetniški program v gostinskem obratu pod pogojem, da so od teh izplačil obračunani in plačani davki in prispevki;

16.   izdatki za sprotne potrebe varstva pri delu in varstva delovnega okolja;

17.   izdatki za nagrade in kadrovske štipendije oziroma učne nagrade izplačane v zvezi s praktičnim poukom, opravljanjem proizvodnega dela oziroma delovne prakse, kot določa kolektivna pogodba;

18.   izdatki za toplo prehrano med delom za delavce, študente in učence, ki delajo oziroma se praktično izobražujejo, v višini in pod pogoji iz kolektivne pogodbe; v enaki višini se ti izdatki priznajo tudi za zavezanca;

19.   odpisi terjatev, za katere je bilo s sodno odločbo ugotovljeno, da so neizterljive oziroma, da jih je treba v sanacijskem postopku odpisati;

20.   izdatki za druge materialne stroške, ki so potrebni za redno poslovanje, da se doseže celotni prihodek. Vsi materialni stroški morajo biti posamično izkazani in dokazani z dokumenti.

Amortizacija se obračunava od nabavne vrednosti osnovnih sredstev, povečane za stroške dostave in montaže. Amortizacija se priznava za osnovna sredstva, vpisana v knjigi oziroma kartoteki osnovnih sredstev. Za osnovna sredstva, od katerih se obračunava amortizacija po tem zakonu, se štejejo:

1.      gradbeni objekti,

2.      oprema,

3.      vlaganja za pridobitev pravice do patenta, pravice do licence, pravice do modela in pravice do vzorca. Za osnovna sredstva se ne šteje droben inventar. Podrobnejšo opredelitev osnovnih sredstev, od katerih se obračunava amortizacija, način vrednotenja osnovnih sredstev in stopnje amortizacije predpiše Izvršni svet Skupščine SR Slovenije.

Za zakonske in pogodbene obveznosti ter druge dajatve v smislu 2. točke 82. člena tega zakona se štejejo:

1.      obračunani prispevki samoupravnim interesnim skupnostim s področja družbenih dejavnosti, ki se plačujejo iz dohodka;

2.      članski prispevki gospodarskim zbornicam in splošnim združenjem ter strokovnim društvom;

3.      izdatki za splošno ljudsko obrambo in družbeno samozaščito;

4.      izdatki za humanitarne, kulturne in telesno-kulturne namene, če gre za organizirane oblike zbiranja sredstev, do višine, ki jo določi občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike;

5.      upravne takse v zvezi z opravljanjem dejavnosti;

6.      zavarovalne premije plačane za:

-  zavarovanje osnovnih in obratnih sredstev,

-  zavarovanje delavcev za primere nesreč pri delu;

-  zavarovanje potnikov in blaga v prometu;

7.      plačane obresti od kreditov za osnovna in obratna sredstva, najetih v skladu s predpisi, ki urejajo bančni in kreditni sistem ter stroški zavarovanja teh kreditov;

8.      prispevki skladom za pospeševanje razvoja drobnega gospodarstva, ustanovljenim v skladu z zakonom;

9.      sodni stroški v zvezi z uveljavljanjem terjatev iz naslova opravljanja dejavnosti;

10.   drugi izdatki za izpolnitev z zakonom določenih obveznosti, prevzetih s samoupravnim sporazumom ali s pogodbo.

Davčna osnova za davek iz gospodarskih dejavnosti, ki se odmerja po dejanskem dohodku, se ugotavlja na podlagi davčne napovedi, ki temelji na podatkih poslovnih knjig. Če davčni organ na podlagi zbranih podatkov ali ugotovitev, da poslovne knjige niso vodene na način in po načelih, določenih s predpisom o načinu vodenja poslovnih knjig oziroma evidenc in da podatki v knjigah niso verodostojni, spozna, da so podatki iz napovedi nepopolni ali nepravilni, ugotovi osnovo za davek na podlagi cenitve celotnega prihodka in materialnih stroškov, oprte na podatke o načinu in obsegu zavezančevega poslovanja in obsega zaposlovanja delavcev, ter na podlagi vseh konkretnih dejstev in pogojev, v katerih zavezanec posluje, ali s primerjavo z drugimi zavezanci, ki poslujejo v podobnih pogojih. Pri cenitvi celotnega prihodka in materialnih stroškov se lahko davčni organ opre tudi na normativ porabe surovin in materiala, izračunan na podlagi podatkov organizacije združenega dela s podobnim predmetom poslovanja.

Zavezanec lahko v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove do 35 % za vlaganja lastnih sredstev za:

-        nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev pod pogojem, da ne gre za vlaganja, ki bi se morala kriti iz že priznane amortizacije in kupnine za prodana osnovna sredstva;

-        oblikovanje virov obratnih sredstev;

-        združevanje v zadrugo, organizacijo kooperantov in druge oblike združevanja za skupno nabavo, racionalno uporabo delovnih in poslovnih sredstev, skupno graditev in uporabo gradbenih objektov, skupen nastop na trgu in uresničevanje drugih skupnih interesov in potreb. Za vlaganja sredstev po prvi alinei prejšnjega odstavka se štejejo tudi vlaganja sredstev za rekonstrukcijo in modernizacijo najetih poslovnih prostorov, če se po najemni pogodbi vlaganja ne krijejo iz najemnine. Občinska skupščina lahko v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike predpiše višji odstotek znižanja davčne osnove. Pravica do znižanja davčne osnove se prizna zavezancem, ki s samostojnim opravljanjem dejavnosti pridobivajo dohodek v obliki stalnega poklica in pod pogojem, da so poslovne knjige, ki so jih dolžni voditi, vodene na način po načelih, določenih s predpisom o načinu vodenja poslovnih knjig oziroma evidenc.

Vlaganja po prvi in tretji alinei prvega odstavka prejšnjega člena, izvršena v letu, za katero se davek odmerja, dokaže zavezanec ob letni napovedi z računi o nabavi, rekonstrukciji in modernizaciji osnovnih sredstev oziroma s pogodbo o združevanju sredstev, iz katere je razviden znesek združenih sredstev, namen združitve in kdaj so bila sredstva združena. Če višina vloženih oziroma združenih sredstev presega višino neobdavčenega dela davčne osnove, se za razliko vloženih sredstev znižuje davčna osnova v naslednjih letih. Če zavezanec osnovno sredstvo, ki je bilo nabavljeno iz neobdavčenih sredstev, odtuji ali da v najem, preden je vrednost osnovnega sredstva v celoti amortizirana, se sredstva znižanih davčnih osnov, porabljena za to osnovno sredstvo, naknadno obdavčijo razen, če zavezanec dokaže, da je kupnino vložil v osnovna sredstva, ki jih ne bi moral nadomestiti iz priznane amortizacije.

Razliko med znižano davčno osnovo in med sredstvi, ki jih je zavezanec uporabil za namene iz prve in tretje alinee prvega odstavka 88. člena tega zakona v letu, za katero se davek odmerja, uporabi v tekočem letu za vse namene, za katere se lahko zniža davčna osnova. Če zavezanec v letu, za katero se davek odmerja, ni vlagal sredstev za nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev oziroma jih ni združil v zadrugo, organizacijo kooperantov in druge oblike združevanja, uporablja celotno znižano davčno osnovo v tekočem letu za namene iz prvega odstavka 88. člena tega zakona. V posebni evidenci, ki jo predpiše republiški davčni organ, in ki je sestavni del letne napovedi, zavezanec izkaže, da je sredstva znižane davčne osnove v celoti porabil za namene, za katere se lahko zniža davčna osnova. Če sredstev znižane davčne osnove ni porabil ali jih je porabil nenamensko, se od neporabljenih oziroma nenamensko porabljenih sredstev znižane davčne osnove, naknadno odmeri davek.

Od naknadno odmerjenega davka po drugem odstavku 89. člena in tretjem odstavku 90. člena tega zakona plača zavezanec obresti po obrestni meri iz 214. člena tega zakona. Obresti se obračunajo od dneva, ko bi moral biti davek plačan, če zavezancu ne bi bila znižana davčna osnova.

Stopnje davka iz gospodarskih dejavnosti so proporcialne in so lahko različne po vrstah dejavnosti ter glede na pogoje gospodarjenja. Stopnje so lahko višje za zavezance, ki pridobivajo dohodek v obliki postranskega poklica.

Davek iz gospodarskih dejavnosti v pavšalnem letnem znesku plačujejo zavezanci, ki opravljajo dejavnost v manjšem obsegu. Šteje se, da zavezanci opravljajo dejavnost v manjšem obsegu:

-        če ne uporabljajo dopolnilnega dela več kot enega delavca,

-        če njihov čisti dohodek, zmanjšan za osebni dohodek, nadomestila osebnega dohodka in sredstva skupne porabe zaposlenega delavca, ne presega poprečnega letnega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v SR Sloveniji. Šteje se, da zavezanec opravlja dejavnost v manjšem obsegu tudi, če dosega dohodke s prodajo izdelkov suhe robe, ki se ne štejejo za domačo obrt, če opravlja osebne storitve, če dosega dohodke z oskrbovanjem najete srednjegorske ali visokogorske planinske postojanke, ali če se ukvarja s kmečkim turizmom in ne uporablja dopolnilnega dela več kot enega delavca. Davka v pavšalnem letnem znesku ni mogoče odmeriti zavezancem, ki opravljajo avtoprevozniško dejavnost, storitve z gradbeno mehanizacijo, prodajo na drobno ter gostinsko dejavnost in tudi ne zavezancem, ki opravljajo gospodarsko dejavnost v skupni obratovalnici oziroma skupnosti. Izjemoma so lahko obdavčeni v pavšalnem letnem znesku zavezanci, ki opravljajo gostinsko dejavnost in prodajo na drobno v odročnih oziroma višinskih krajih, ki jih določi občinska skupščina ter zavezanci, ki neposredno sprejemajo goste na prenočevanje z zajtrkom v svojem gospodinjstvu ali prostorih za počitek oziroma rekreacijo, če izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka tega člena. Občinska skupščina lahko določi, da se odmerja davek v pavšalnem letnem znesku tudi zavezancem, ki opravljajo dejavnost prevoza s plovnimi objekti ali prevoz oseb z avtotaksijem, če izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka tega člena.

Zavezanci, ki po določbah tega zakona plačujejo davek v pavšalnem letnem znesku, se na njihovo zahtevo preuvrstijo na obdavčenje po dejanskem dohodku. Zahtevo za preuvrstitev morajo predložiti pred začetkom leta, za katero zahtevajo obdavčitev po dejanskem dohodku. Če zavezanec med letom preneha izpolnjevati pogoj za obdavčenje v pavšalnem letnem znesku s tem, da prične uporabljati dopolnilno delo več kot enega delavca, mora o tem v 8 dneh obvestiti davčni organ. Na podlagi tega obvestila oziroma lastne ugotovitve davčni organ preuvrsti zavezanca za preostali del leta z odločbo na obdavčenje po dejanskem dohodku. Če davčni organ na podlagi podatkov o doseženem celotnem prihodku ugotovi, da zavezanec ne izpolnjuje več pogoja iz druge alinee prvega odstavka prejšnjega člena, ga za naslednje leto preuvrsti z odločbo na obdavčenje po dejanskem dohodku. Zavezanec, obdavčen po dejanskem dohodku, ki na podlagi zaključka poslovnih knjig ugotovi, da izpolnjuje pogoje za obdavčitev v pavšalnem letnem znesku, lahko v roku za vložitev davčne napovedi zahteva preuvrstitev na obdavčenje v pavšalnem letnem znesku. Ob preuvrstitvi iz obdavčenja v pavšalnem letnem znesku na obdavčenje po dejanskem dohodku je zavezanec dolžan izvršiti inventurni popis.

Višina pavšalnega letnega zneska davka je odvisna od naslednjih pogojev:

-        vrste dejavnosti oziroma predmeta poslovanja;

-        obsega, načina in kraja poslovanja;

-        delovne sposobnosti zavezanca;

-        drugih pogojev, ki vplivajo na doseganje dohodka, katere določi občinska skupščina. Merila za vrednotenje pogojev iz prejšnjega odstavka predpiše občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike.

Zavezancem, ki s samostojnim opravljanjem dejavnosti pridobivajo dohodek v obliki stalnega poklica, se pavšalni letni znesek lahko zniža glede na obseg sredstev, potrebnih za vse namene iz prvega odstavka 88. člena tega zakona. Občinska skupščina predpiše v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike pogoje za znižanje pavšalnega letnega zneska in merila za vrednotenje potreb po sredstvih za namene, za katere se zniža odmerjeni davek. Znižanje pavšalnega letnega zneska davka uveljavlja zavezanec v letni napovedi na podlagi podatkov o obsegu sredstev, ki jih bo potreboval za namene, za katere se lahko zniža odmerjeni davek.

Davek v pavšalnem letnem znesku se odmerja vnaprej. Pavšalni letni znesek davka se med letom sorazmerno zniža, če zavezanec začasno ustavi obratovanje ali preneha opravljati gospodarsko dejavnost na podlagi akta pristojnega občinskega upravnega organa. Pavšalni letni znesek davka se sorazmerno zniža tudi, če je zavezanec med letom preuvrščen na obdavčevanje po dejanskim dohodku.

Občinska skupščina lahko predpiše davčne olajšave:

-        zavezancem, ki opravljajo gospodarske dejavnosti, katerih razvoj se želi pospeševati v skladu z usmeritvami družbenih dogovorov o pospeševanju razvoja drobnega gospodarstva;

-        zavezancem, ki izvažajo blago in storitve na konvertibilno območje;

-        zavezancem, ki so pričeli z opravljanjem dejavnosti;

-        zavezancem, ki zaposlujejo delavce, in posebej zavezancem, ki zaposlujejo invalidne osebe po predpisih o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb, invalide s 100 % telesno okvaro in gluhoneme osebe s 70 % telesno okvaro;

-        zavezancem, ki dosegajo dohodek z oddajo viškov električne energije v elektroenergetski sistem, če instalirana moč male hidroelektrarne presega 100 kW;

-        zavezancem, ki vlagajo sredstva v izgradnjo malih hidroelektrarn in drugih alternativnih energetskih virov;

-        zavezancem, ki imajo učence in študente na proizvodnem delu oziroma delovni praksi in ki zaposlujejo pripravnike za čas trajanja pripravniške dobe;

-        zavezancem, ki preživljajo mladoletne otroke in otroke, ki nadaljujejo šolanje v usmerjenem izobraževanju ali za delo nezmožne družinske člane;

-        zavezancem, ki imajo status borca;

-        zavezancem, ki jim je priznana lastnost invalidne osebe po predpisih o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb ter zavezancem — invalidom s 100 % telesno okvaro ter zavezancem — gluhonemim osebam s 70 % telesno okvaro, če ne uporabljajo dopolnilnega dela drugih oseb;

-        zavezancem, ki vlagajo sredstva v sanacijo virov onesnaževanja okolja. Olajšave se priznajo v obliki znižanja odmerjenega davka. Zavezanec mora v posebni evidenci iz 90. člena tega zakona izkazati, da je sredstva priznanih olajšav iz leta pred letom, za katero vlaga davčno napoved, porabil za namene iz 88. člena tega zakona. Če sredstva niso bila v celoti namensko porabljena, se zavezanca za del nenamensko porabljenih sredstev priznane olajšave naknadno obremeni. Za mladoletne otroke po tem členu se štejejo otroci do 15. oziroma 17. leta starosti, če se šolajo v osnovni šoli; če nadaljujejo šolanje v usmerjenem izobraževanju za pridobitev strokovne izobrazbe in niso v delovnem razmerju, pa za čas izobraževanja, vendar največ do 26. leta starosti. Za nezmožne za delo po tem členu, se štejejo ženske stare nad 60 let, in moški stari nad 65 let ter druge osebe, za katere je z odločbo pristojnega organa ali z zdravniškim spričevalom ugotovljena več kot 50 % trajna nezmožnost za delo.

Davek iz gospodarskih dejavnosti v odstotku od vsakega posameznega kosmatega dohodka (davek po odbitku) plačujejo občani, ki priložnostno opravljajo storitve organizacijam združenega dela, organom družbenopolitičnih skupnosti ter drugim samoupravnim organizacijam in skupnostim, ali ki opravljajo pri njih delo po pogodbi o delu po predpisih o delovnih razmerjih ali imajo pri njih dohodke od postranskih kmetijskih dejavnosti, ki niso zajeti v katastrskem dohodku. Davek po odbitku plačujejo tudi občani od dohodkov na podlagi pogodbe o delu, sklenjene v skladu s predpisi o zaposlovanju pri nosilcih samostojnega osebnega dela. Kot dohodki od postranskih kmetijskih dejavnosti po prejšnjem odstavku se štejejo dohodki od prevozništva in od tovorjenja lesa ter drugega materiala; med te dohodke se ne štejejo dohodki, ki jih imajo lastniki gozdov s spravilom lesa iz lastnega gozda in dohodkov, ki jih imajo združeni kmetje — lastnik gozdov na osnovi pogodb o trajnejšem sodelovanju s temeljno organizacijo kooperantov gozdarstva. Občani, ki dosegajo dohodek s sprejemanjem gostov na prenočevanje z zajtrkom v svojem gospodinjstvu ali v prostorih za počitek oziroma rekreacijo s posredovanjem agencij, registriranih za to dejavnost, plačujejo davek iz gospodarskih dejavnosti po odbitku. Davek po odbitku se plača tudi od dohodkov potujočih zabavišč. Prireditelji morajo pred začetkom dela prijaviti zabavišče davčnemu organu občine, v kateri želijo imeti zabavišče. Od dohodkov doseženih z obrtno proizvodnjo, ni mogoče odmerjati davka po odbitku, če s tem zakonom ni drugače določeno. Osnova za odmero davka po odbitku je celotni doseženi dohodek brez upoštevanja stroškov.

Stopnje davka po odbitku so lahko različne za posamezne vrste dohodkov, in sicer po naslednjih skupinah dohodkov:

1.      od dohodkov raznašalcev in prodajalcev časopisov, knjig, revij in podobno, od prodaje srečk in vplačil pri športni napovedi ter pri lotu, od prejemkov zavarovalnih poverjenikov, od dohodkov hidrometeoroloških opazovalcev, od provizij zastopnikov organizacij za varstvo malih avtorskih pravic, od zbiranja naročil za časopise, knjige, revije in podobno, od dohodkov delavcev, doseženih z opravljanjem del ob pretežni uporabi lastne telesne moči; od dohodkov doseženih z opravljanjem postranskih kmetijskih dejavnosti;

2.      od dohodkov, doseženih s sprejemanjem gostov na prenočevanje z zajtrkom v svojem gospodinjstvu ali v prostorih za počitek oziroma rekreacijo s posredovanjem agencij, registriranih za to dejavnost in dohodkov izdelovalcev suhe robe, ki opravljajo to dejavnost na podlagi priglasitve in dohodke dosegajo pri organizacijah združenega dela;

3.      od provizij poslovnih agentov in poverjenikov, dohodkov od zbiranja oglasov, od dohodkov, doseženih s prodajo izdelkov uporabne umetnosti, ali z razmnoževanjem ali izdajanjem avtorskih del, ki se ne štejejo za izvirnike, od dohodkov potujočih zabavišč, od dohodkov, doseženih s prodajo izdelkov ročne izdelave, ki jih ni mogoče šteti za izdelke domače ali umetne obrti niti uporabne umetnosti, če jih občan izdeluje priložnostno;

4.      od dohodkov oseb, ki priložnostno opravljajo storitve za organizacije združenega dela, državne organe ter druge organizacije in skupnosti in od dohodkov, doseženih z opravljanjem del po pogodbi o delu, sklenjeni v skladu s predpisi o delovnih razmerjih, če ne gre za dohodke iz 1. in 8. točke. Pri določanju stopenj za posamezne skupine dohodkov je treba upoštevati višino stroškov, ki so v povprečju potrebni za dosego takih dohodkov.

Zavezanec za davek od dohodka iz poklicnih dejavnosti (v nadaljnjem besedilu: davek iz poklicnih dejavnosti) je delovni človek, ki z osebnim delom samostojno opravlja poklicno dejavnost in s tem v obliki stalnega ali postranskega poklica oziroma priložnostno pridobiva dohodek, če se od takih dohodkov ne plačuje davek iz avtorskih pravic in če takšna dejavnost ni z zakonom izrecno prepovedana. Davek iz poklicnih dejavnosti se plačuje tudi od dohodkov. ki jih avtor doseže z izdajanjem svojih del oziroma, ki jih občan doseže z izdajanjem del, za katere je podedoval ali na drug zakonit način pridobil materialne avtorske pravice (dohodki od samozaložbe).

Davka iz poklicnih dejavnosti ne plačujejo:

-        učenci in študentje, dokler se redno šolajo, od dohodkov, doseženih s poučevanjem snovi, ki je sestavni del rednega izobraževalnega programa;

-        verske skupnosti.

Če ima več delovnih ljudi dohodek od opravljanja poklicne dejavnosti v skupnostih, ustanovljenih po zakonu o združenem delu, je vsak od njih zavezanec za davek od dela dohodka, ki mu pripada na podlagi pogodbe o ustanovitvi skupnosti. Dohodek skupnosti se ugotavlja skupno za vse zavezance.

Davek iz poklicnih dejavnosti se odmerja po dejanskem dohodku, v pavšalnem letnem znesku in v odstotku od posameznega kosmatega dohodka (davek po odbitku).

Davek iz poklicnih dejavnosti po dejanskem dohodku plačujejo zavezanci, ki ne izpolnjujejo pogojev za obdavčitev v pavšalnem letnem znesku, določenih v tem zakonu.

Davčna osnova za davek iz poklicnih dejavnosti, ki se odmerja po dejanskem dohodku, je ostanek čistega dohodka iz poklicne dejavnosti zavezanca. Za ugotovitev ostanka čistega dohodka se primerno uporabljajo določbe 82., 83., 84., 85., 86. in 87. člena tega zakona. Pri ugotavljanju ostanka čistega dohodka od samozaložbe, se kot materialni strošek šteje tudi avtorski honorar, v višini, kot ga uveljavlja zavezanec, vendar ne sme presegati višine, ki jo v povprečju za taka dela priznavajo založniške organizacije.

Zavezanec lahko v letni davčni napovedi uveljavlja znižanje davčne osnove do 35 % za vlaganja sredstev za namene, določene v 88. členu tega zakona. Občinska skupščina lahko v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike predpiše višji odstotek znižanja davčne osnove. Pri znižanju davčne osnove se smiselno uporabljajo določbe 88., 89. in 90. člena tega zakona.

Stopnje davka iz poklicnih dejavnosti so proporcionalne in so lahko različne po vrstah dejavnosti ter glede na pogoje gospodarjenja. Za zavezance, ki opravljajo dejavnosti posebnega družbenega pomena, se določijo nižje stopnje davka. Stopnje so lahko višje za zavezance, ki pridobivajo dohodek v obliki postranskega poklica.

Občinska skupščina lahko predpiše davčno olajšavo v obliki odstotnega znižanja odmerjenega davka za posamezne poklicne dejavnosti, katerih razvoj želi pospeševati glede na specifične potrebe v občini ter olajšave iz druge, tretje, četrte, sedme, osme, devete in desete alinee prvega odstavka 98. člena tega zakona.

Davek iz poklicnih dejavnosti v pavšalnem letnem znesku plačujejo zavezanci, ki opravljajo dejavnost v manjšem obsegu. Šteje se, da zavezanci opravljajo dejavnost v manjšem obsegu:

-        če ne uporabljajo dopolnilnega dela več kot enega delavca,

-        če njihov čisti dohodek, zmanjšan za osebni dohodek, nadomestila osebnega dohodka in sredstva skupne porabe zaposlenega delavca, ne presega povprečnega letnega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v SR Sloveniji. Šteje se, da opravljajo dejavnost v manjšem obsegu tudi zavezanci, ki dosegajo dohodke z raznimi oblikami poučevanja, razen če poučevanje izvajajo v organizirani obliki (tečaji in podobno), ter duhovniki. Davka v pavšalnem letnem znesku ni mogoče odmeriti zavezancem, ki opravljajo poklicno dejavnost v skupnostih.

Zavezanci, ki po določbah tega zakona plačujejo davek v pavšalnem letnem znesku, se na njihovo zahtevo preuvrstijo na obdavčenje po dejanskem dohodku. Zahtevo za preuvrstitev morajo predložiti pred začetkom leta, za katero zahtevajo obdavčitev po dejanskem dohodku. Če zavezanec med letom preneha izpolnjevati pogoj za obdavčenje v pavšalnem letnem znesku s tem, da prične uporabljati dopolnilno delo več kot enega delavca, mora o tem v 8 dneh obvestiti davčni organ. Na podlagi tega obvestila oziroma lastne ugotovitve davčni organ preuvrsti zavezanca za preostali del leta z odločbo na obdavčenje po dejanskem dohodku. Če davčni organ na podlagi podatkov o doseženem celotnem prihodku ugotovi, da zavezanec ne izpolnjuje več pogoja iz druge alinee prvega odstavka prejšnjega člena, ga za naslednje leto preuvrsti z odločbo na obdavčenje po dejanskem dohodku. Zavezanec, obdavčen po dejanskem dohodku, ki na podlagi zaključka poslovnih knjig ugotovi, da izpolnjuje pogoje za obdavčitev v pavšalnem letnem znesku, lahko v roku za vložitev davčne napovedi zahteva preuvrstitev na obdavčenje v pavšalnem letnem znesku.

Višina pavšalnega letnega zneska davka je odvisna od pogojev, opredeljenih v 95. členu tega zakona in drugih pogojev, ki vplivajo na doseganje dohodka, katere določi občinska skupščina. Merila za vrednotenje pogojev, od katerih je odvisna višina pavšalnega letnega zneska davka, predpiše občinska skupščina v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike.

Zavezancem, ki s samostojnim opravljanjem dejavnosti pridobivajo dohodek v obliki stalnega poklica, se pavšalni letni znesek lahko zniža glede na obseg sredstev, potrebnih za vse namene, določene v 88. členu tega zakona. Občinska skupščina predpiše v skladu z dogovorom o usklajevanju davčne politike pogoje za znižanje pavšalnega letnega zneska in merila za vrednotenje potreb po sredstvih za namene, za katere se zniža odmerjeni davek. Znižanje pavšalnega letnega zneska davka uveljavlja zavezanec v letni napovedi na podlagi podatkov o obsegu sredstev, ki jih bo potreboval za namene, za katere se lahko zniža odmerjeni davek.

Glede načina določanja in sorazmernega znižanja pavšalnega letnega zneska davka med letom se primeroma uporabljajo določbe 97. člena tega zakona.

Davek iz poklicnih dejavnosti v odstotku od vsakega posameznega kosmatega dohodka (davek po odbitku) plačujejo občani, ki priložnostno opravljajo storitve organizacijam združenega dela, organom družbenopolitičnih skupnosti ter drugim samoupravnim organizacijam in skupnostim ali, ki opravljajo pri njih delo po pogodbi o delu. Davek po odbitku plačujejo tudi občani od dohodkov na podlagi pogodbe o delu, sklenjene v skladu s predpisi o zaposlovanju pri nosilcih samostojnega osebnega dela. Davek iz poklicnih dejavnosti po odbitku plačujejo tudi občani od dohodkov, doseženih s priložnostnim opravljanjem storitev občanom, če ne plačujejo davka po dejanskem dohodku ali v pavšalnem letnem znesku. Tak dohodek mora zavezanec prijaviti ter obračunati in plačati davek v petnajstih dneh od dneva, ko prejme dohodek, pri davčnem organu občine, v kateri ima stalno prebivališče. Osnova za odmero davka po odbitku je celotni doseženi dohodek brez upoštevanja stroškov. Stopnje davkov iz poklicnih dejavnosti po odbitku so proporcionalne.

Zavezanec za davek od dohodka iz avtorskih pravic, patentov in tehničnih izboljšav (v nadaljnjem besedilu: davek iz avtorskih pravic) je občan, ki ima dohodke iz avtorskih pravic, patentov, modelov oziroma vzorcev, blagovnih oziroma storitvenih znamk in tehničnih izboljšav, zavarovanih v skladu z zakonom v SR Sloveniji ali v tujini, če je njegovo prebivališče na ozemlju SR Slovenije. Zavezanec za davek iz avtorskih pravic je tudi tuja pravna in fizična oseba, ki ima dohodke iz prejšnjega odstavka na ozemlju SR Slovenije.

Davek iz avtorskih pravic se plačuje tudi od:

-        dohodkov, doseženih z izvajanjem glasbenih, književnih in drugih umetniških del,

-        avtorskega honorarja, ki ga je avtor uveljavljal kot materialni strošek pri ugotavljanju ostanka čistega dohodka iz poklicnih dejavnosti,

-        nagrad za znanstveni in umetniški uspeh, če ni v zakonu drugače določeno.

Če nastane dvom ali gre za delo s področja uporabne umetnosti ali pa le za obrtni izdelek, odloči komisija, ki jo imenuje izvršni svet občinske skupščine.

Ne štejejo se za dohodke iz avtorskih pravic posebna plačila, ki jih prejme delavec za uporabo svojega avtorskega dela, ustvarjenega v izvrševanju svoje delovne obveznosti pri organizaciji združenega dela, organu družbenopolitične skupnosti, drugi samoupravni organizaciji in skupnosti ali delovnemu človeku, ki z osebnim delom samostojno kot poklic opravlja poklicno dejavnost oziroma delovnemu človeku, ki samostojno opravlja dejavnost z osebnim delom s sredstvi, ki so lastnina občanov, pri katerih je v delovnem razmerju.

Od dohodkov iz avtorskih pravic, patentov, modelov oziroma vzorcev, blagovnih oziroma storitvenih znamk in tehničnih izboljšav se plačuje davek od vsakega posameznega dohodka. Od dohodkov iz prejšnjega odstavka, ki jih zavezanec dobi od organizacije združenega dela, od organov družbenopolitičnih skupnosti ter drugih samoupravnih organizacij in skupnosti, se davek od avtorskih pravic plača ob posameznem izplačilu (davek po odbitku). Dohodke iz prvega odstavka tega člena, ki jih zavezanec dobi od občanov in iz tujine, mora prijaviti ter obračunati in plačati davek v petnajstih dneh od dneva, ko prejme dohodek, pri davčnem organu občine, v kateri ima stalno prebivališče. Zavezanci, ki z osebnim delom samostojno kot poklic dosegajo dohodke, od katerih se plačuje davek iz avtorskih pravic, lahko do konca koledarskega leta zahtevajo, da se v naslednjem letu obdavčijo po ugotovljenem dejanskem dohodku.

Osnova za davek iz avtorskih pravic je dohodek iz avtorskih pravic, patentov, modelov oziroma vzorcev, blagovnih oziroma storitvenih znamk in tehničnih izboljšav, zmanjšan za stroške, ki so bili zanj potrebni. V primerih, ko se davek iz avtorskih pravic plačuje od posamično doseženega dohodka iz avtorskih pravic, se priznavajo normirani stroški v višini 40 % od doseženega dohodka. Na zahtevo zavezanca se priznajo dejanski stroški, če zavezanec za to predloži ustrezne dokaze. Osebam, ki niso avtorji del, temveč samo imetniki premoženjskih pravic, se priznajo kot stroški samo plačila za storitve, ki jih plačajo Jugoslovanski avtorski agenciji, Zavodu za varstvo malih avtorskih pravic in drugim organizacijam združenega dela, pooblaščenim za prodajo umetniških in drugih avtorskih del ter sprejemanje plačil zanje.

V primerih, ko se davek iz avtorskih pravic plačuje od posamezno doseženega dohodka od patentov, modelov oziroma vzorcev, blagovnih oziroma storitvenih znamk in tehničnih izboljšav, se priznajo naslednji nujno potrebni stroški:

-        takse in stroški, ki se plačajo za varstvo izumov, novih oblik teles, slik in risb ter blagovnih oziroma storitvenih znakov, na podlagi potrdila organa, pristojnega za zavarovanje teh pravic;

-        stroški za izdelavo dokumentacije, ki jo je po določbah predpisov o varstvu izumov in znakov razlikovanja potrebno priložiti k prijavi za priznanje pravice in stroški izdelave opisa in risb, ki so potrebni za razumevanje tehnične izboljšave ter predloga za njeno uporabo, na podlagi potrdila strokovne osebe, ki je izdelala opis, risbe in predlog. Realnost stroškov potrdi organizacija združenega dela, ki ji je po predpisih o raziskovalni dejavnosti priznan status, raziskovalne organizacije, na zahtevo ustvarjalca;

-        stroški za izdelavo prototipov, potrebnih za preveritev izuma, nove oblike telesa in tehnične izboljšave. Potrdilo, da je stroške za prototipe plačal stvaritelj sam, izda organizacija združenega dela, v kateri so bili prototipi izdelani. Če je prototipe izdelal stvaritelj v lastni režiji, se priznajo dejanski stroški za izdelavo prototipov. Potrdilo o realnosti stroškov izda na zahtevo stvaritelja organizacija združenega dela, ki ji je po predpisih o raziskovalni dejavnosti priznan status raziskovalne organizacije z ustreznega področja. Vsi stroški morajo biti posebej izkazani in dokumentirani z računi.

Pri zavezancih, ki z osebnim delom samostojno kot poklic dosegajo dohodke iz avtorskih pravic, in se obdavčujejo po dejanskem dohodku, je osnova za davek iz avtorskih pravic ostanek čistega dohodka. Za ugotovitev ostanka čistega dohodka se smiselno uporabljajo določbe 82., 83., 84., 85., 86., 87., 88., 89., 90. in 91. člena tega zakona.

Stopnje davka iz avtorskih pravic so proporcionalne. Stopnje davka iz avtorskih pravic so lahko različne glede na vrste dohodkov; glede na to, ali je dohodek ustvarjen na ozemlju SR Slovenije ali v tujini; glede na to, ali dohodek doseže občan ali tuja fizična ali pravna oseba in glede na to ali dohodek doseže avtor sam ali oseba, na katero je prenešena avtorska pravica.

Višje stopnje se predpišejo za naslednje vrste dohodkov iz avtorskih pravic:

1.      od reklamnih slik, risb, plastik, reklamnih pisanih in govorjenih besedil, reklamnih filmov, diafilmov in diapozitivov, reklamne glasbe ter od reprodukcij takih del;

2.      od raznih skic in risb, stripov, križank in drugih podobnih del;

3.      od dohodkov artistov, plesalcev in podobnih poklicev, doseženih na zabavnoglasbenih prireditvah;

4.      od dohodkov izvajalcev glasbenih del na zabavah, plesih, športnih igriščih, kopališčih, razstaviščih, v varietejih, v gostinskih obratih in na podobnih prireditvah. Če nastane dvom ali dohodek iz avtorskih pravic spada pod določbe iz 1. do 4. točke prejšnjega odstavka, odloči o tem davčni organ na podlagi mnenja za kulturo pristojnega republiškega upravnega organa. Če se dohodki iz avtorskih pravic iz 3. in 4. točke prvega odstavka tega člena ustvarijo v organizaciji strokovnih združenj kulturnih delavcev in njihovih članov ali organizacij združenega dela s področja kulture, se za take dohodke ne uporabi višja stopnja. Za obdavčevanje dohodkov iz avtorskih pravic, ki jih dosežejo delovni ljudje, ki z osebnim delom samostojno kot poklic opravljajo kulturno dejavnost, se uporabijo stopnje davka, iz avtorskih pravic, znižane za 70 %.

Občanu, ki doseže dohodek iz avtorskih pravic, patentov, modelov oziroma vzorcev, blagovnih oziroma storitvenih znamk in tehničnih izboljšav v tujini, se obračunani znesek davka iz avtorskih pravic zmanjša za davek, plačan od tega dohodka v tujini.

Davka iz avtorskih pravic so oproščeni dohodki:

1.      od jubilejnih izdaj celotnih književnih, znanstvenih in umetniških del ter od jubilejnih predstav in koncertov, če zajema jubilej 25 ali več let dela avtorja oziroma reproduktivnega umetnika;

2.      od prirejanja retrospektivnih razstav umetniških del;

3.      od nadomestil, ki jih prejme občan za odstop izkoriščanja patenta in modela oziroma vzorca ter odstop uporabe blagovne oziroma storitvene znamke domači organizaciji združenega dela in delovnemu človeku, ki s samostojnim osebnim delom opravlja dejavnost ter od nadomestil, ki jih prejme za odstop uporabe tehnične izboljšave domači organizaciji združenega dela. Oprostitev se na prizna občanu, ki doseže dohodke na podlagi prenešene oziroma podedovane avtorske in drugih materialnih pravic.

Od dohodka, ki ga ima občan od prodaje izdelkov uporabne umetnosti ali od razmnoževanja ali izdajanja drugih avtorskih del, plača davek iz avtorskih pravic samo od tistega števila prodanih izvodov, ki štejejo za izvirnike; od dohodka, ki ga ima od prodaje nadaljnjih izdelkov oziroma izvodov, plača davek iz gospodarske dejavnosti. Republiški upravni organ pristojen za kulturo izda predpis o tem, koliko izvodov del iz prejšnjega odstavka šteje za izvirnike.

Zavezanec za davek od dohodkov iz premoženja in premoženjskih pravic (v nadaljnjem besedilu: davek od dohodkov iz premoženja) je občan in civilno pravna oseba, ki ima dohodke od premoženja in premoženjskih pravic. Zavezanec za davek od dohodkov iz premoženja je tudi tuja fizična in pravna oseba, ki ima dohodke iz premoženja in premoženjskih pravic, na ozemlju SR Slovenije.

Davek od dohodkov iz premoženja se plačuje:

-        od dohodkov, doseženih z oddajanjem v najem ali podnajem zemljišč, stanovanjskih ali poslovnih prostorov, garaž in prostorov za počitek oziroma rekreacijo, opreme, prevoznih sredstev in drugega premoženja,

-        od dohodkov, doseženih s prodajo premičnih predmetov trajnejše uporabne vrednosti, katerih posamična vrednost presega 60 % poprečnega letnega čistega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v SR Sloveniji v preteklem letu, če je bila prodaja izvršena pred pretekom petih let od dneva, ko je bilo premično premoženje pridobljeno. Šteje se, da je dohodek dosežen v letu, ko je sklenjena kupoprodajna pogodba,

-        od dohodkov, ki jih imajo občani iz izumov, znakov razlikovanja in tehničnih izboljšav, za katere ni z aktom pristojnega organa ali potrdilom organizacije združenega dela oziroma posebne komisije, ustanovljene pri republiškem upravnem organu, pristojnem za raziskovalno dejavnost, izkazano, da gre za te oblike ustvarjalnosti. Občanu, ki predloži potrdilo o vložitvi pismene zahteve za priznanje patenta, modela oziroma vzorca in blagovne oziroma storitvene znamke, se odločitev o odmeri davka odloži do odločitve pristojnega organa o zahtevi za priznanje pravice do zavarovanja,

-        od nadomestila, ki pripada zavezancu — poslovodji pogodbene organizacije združenega dela za gospodarjenje z združenimi sredstvi.

Osnova za davek od dohodkov iz premoženja je skupni dohodek od premoženja in premoženjskih pravic v letu, za katero se davek odmerja zmanjšan za stroške, ki so bili zanj nujno potrebni. Za nujno potrebne stroške se štejejo izdatki investicijskega in tekočega vzdrževanja premoženja, stroški upravljanja, davki, ki se odmerjajo od teh dohodkov po drugih predpisih in drugi stroški, katere zavezanec dokaže z računi.

Osnova za davek od dohodkov iz premoženja, doseženih s prodajo premičnih predmetov trajnejše uporabne vrednosti je dogovorjena prodajna cena, ki ne more biti nižja od prometne vrednosti predmeta, zmanjšana za valorizirano nabavno vrednost, vrednost investicij in izdatkov investicijskega vzdrževanja. Valorizacija se opravi v skladu s statistično ugotovljenim porastom cen na drobno v SR Sloveniji za:

-        nabavno vrednost za čas od izstavitve fakture oziroma sklenitve pogodbe o nabavi do sklenitve kupoprodajne pogodbe;

-        vrednost investicij in izdatkov investicijskega vzdrževanja za čas od izvršenega vlaganja, dokazanega z računom do sklenitve kupoprodajne pogodbe. Če je bilo premično premoženje nabavljeno oziroma je bila investicija ali investicijsko vzdrževanje izvršeno s kreditom, se valorizira odplačani del kredita od časa dejanskega odplačila. S prometno vrednostjo je mišljena cena, ki bi se lahko dosegla za premično premoženje v prostem prometu v času prodaje. Prometno vrednost ugotavlja davčni organ.

Osnova za davek od dohodkov iz premoženja od nadomestila, ki pripada zavezancu — poslovodji pogodbene organizacije združenega dela za gospodarjenje z združenimi sredstvi je znesek prejetega nadomestila.

Osnova za davek od dohodkov iz premoženja od dohodkov, ki jih lastnik doseže z oddajanjem stanovanjskih ali poslovnih prostorov, garaž ali prostorov za počitek oziroma rekreacijo v najem, je znesek stanarine oziroma najemnine, prejet v letu, za katero se odmerja davek, zmanjšan za stroške vzdrževanja in upravljanja in za enoletno amortizacijo ter za stroške obratovanja, če te stroške plačuje lastnik sam. Amortizacijo ter stroške vzdrževanja in upravljanja določi občinska skupščina v odstotku od najemnine, če zavezanec predloži dokazila o višjih stroških od normiranih, se priznajo dejanski stroški in amortizacija.

Osnova za davek od dohodkov iz premoženja od dohodkov, ki jih imetnik stanovanjske pravice ali najemnik doseže z oddajanjem stavb in prostorov iz prvega odstavka prejšnjega člena, je enoletni znesek najemnine, prejet v letu, za katero se odmerja davek, zmanjšan za najemnino oziroma stanarino, ki jo imetnik stanovanjske pravice oziroma najemnik plačuje od teh prostorov oziroma stavb.

Pri ugotavljanju dohodka, doseženega z oddajanjem stavb in prostorov po 134. in 135. členu tega zakona, se upošteva tudi vrednost vseh obveznosti in storitev, za katere se je zavezal najemnik. Če je najemnina plačana vnaprej za več let, se davčna osnova ugotovi na podlagi celotnega prejetega zneska, vključno z vrednostjo vseh opravljenih obveznosti in storitev iz prejšnjega odstavka. Davek se odmeri tako, da se na celotno osnovo uporabi stopnja, ki ustreza letni najemnini.

Pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka od dohodkov iz premoženja od dohodkov, doseženih z oddajanjem opremljenih sob, se kot strošek upošteva stanarinska vrednost oziroma najemnina, ki se plačuje od oddanih prostorov, obraba opreme in vrednost storitev. Občinska skupščina lahko predpiše stroške v odstotku od doseženega dohodka. Davek se ne plačuje, če dohodki, doseženi z oddajanjem opremljenih sob letno ne presegajo zneska, ki ga določi občinska skupščina. Zavezancem, ki stanovanjske prostore in opremljene sobe oddajo prek ustreznih organizacij (mladinske organizacije, turistična društva, organizacije za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami), se pri odmeri davka prizna posebna olajšava. Pogoje in merila za olajšavo določi občinska skupščina.

Pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka od dohodkov iz tretje alinee 130. člena tega zakona se za ugotovitev nujno potrebnih stroškov smiselno uporabljajo določbe 122 člena tega zakona.

Zavezanec, ki doseže priložnostni dohodek, od katerega se plača davek od dohodkov iz premoženja, mora tak dohodek napovedati davčnemu organu v 30 dneh, odkar ga je dosegel. Vsi dohodki, ki jih je prejel zavezanec za davek od dohodkov iz premoženja v enem koledarskem letu, se štejejo za eno davčno osnovo. Od priložnostno doseženega dohodka iz premoženja se zavezancem odmeri davek z začasno odločbo. Če je zavezanec v koledarskem letu dosegel več dohodkov, od katerih se plača davek od dohodkov iz premoženja, se po preteku leta odmeri davek od vseh dohodkov z novo odločbo, ki nadomesti začasne odločbe. Če zavezanec, kateremu je bila izdana začasna odločba, v koledarskem letu ni dosegel drugih dohodkov iz premoženja, postane začasna odločba po preteku leta dokončna.

Davek od dohodkov iz premoženja se ne plačuje:

1.      od prejemkov iz življenjskega zavarovanja in zavarovanja za doživetje;

2.      od obresti in dobitkov javnih posojil;

3.      od obresti in drugih dohodkov od hranilnih vlog, vlog na tekočih, žiro računih in od drugih oblik varčevanja ter od vrednostnih papirjev.

Davka od dohodka iz premoženja so oproščeni dohodki, doseženi s prodajo opreme kot osnovnega sredstva, če zavezanec davka iz samostojnega opravljanja dejavnosti celotno kupnino vloži v nakup novih cenovnih sredstev. Oprostitev zavezanec uveljavlja z dokazilom o nabavi novega osnovnega sredstva ob napovedi dohodka, doseženega s prodajo opreme.

Za odmero davka od dohodkov iz premoženja je pristojen:

1.      če gre za nepremičnino, davčni organ občine, kjer nepremičnina leži;

2.      če gre za premičnine, davčni organ občine, v kateri ima zavezanec stalno prebivališče.

Stopnje davka so progresivne in so lahko določene različno glede na vrsto dohodkov in glede na to, ali je zavezanec občan, civilno pravna oseba ali tuja fizična ali pravna oseba. Če se od dohodkov iz premoženja odmerja davek v več občinah, odmeri davčni organ posamezne občine davek po stopnji, ki ustreza skupni višini osnov za ta davek.

Zavezanec za davek na dediščine in darila je občan, ki v Socialistični republiki Sloveniji podeduje ali dobi v dar premoženje in tudi občan, ki prejme premoženje na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Za premoženje po prejšnjem odstavku se štejejo nepremičnine in pravice na nepremičninah ter premično premoženje, če skupna vrednost premičnega premoženja presega višino poprečnega letnega čistega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v Socialistični republiki Sloveniji v preteklem letu. Pri ugotavljanju skupne vrednosti premičnega premoženja se upošteva vrednost vseh prejetih daril od istega darovalca v razdobju enega leta. Pri ugotavljanju davčne osnove za odmero davka na dediščine in darila, se predmeti gospodinjstva ne upoštevajo. Ta davek se ne plačuje od podedovanega ali podarjenega začasnega ali dosmrtnega užitka nepremičnin.

Višina davka na dediščine in darila se ugotavlja po predpisih, ki veljajo na dan nastanka davčne obveznosti. Davčna obveznost za davek na dediščine in darila nastane takrat, ko postane odločba o dedovanju pravnomočna oziroma ko obdarjenec sprejme darilo. Darilo velja za sprejeto takrat, ko je podpisana darilna pogodba, če ni pogodbe pa takrat, ko je darilo sprejeto. Pri pogodbah o dosmrtnem preživljanju nastane davčna obveznost ob smrti preživljanca.

Osnova za davek na dediščine in darila je prometna vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja ob nastanku davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje ta davek.

Stopnje davka na dediščine in darila so progresivne in različne glede na vrsto in vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja ter glede na stopnjo sorodstva dediča ali obdarjenca. Pri plačevanju davka na dediščine in darila so z zavezanci prvega dednega reda izenačeni zeti, snahe, pastorki in dedič, ki je z zapustnikom živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti v smislu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zavezanci za davek na dediščine in darila, ki dobijo v dar nepremično premoženje, pa z darovalcem niso v sorodstvenem razmerju do vključno tretjega dednega reda, plačujejo davek na dediščine in darila na način in po stopnjah, predpisanih za davek na promet nepremičnin.

Davek na dediščine in darila se ne plačuje od tistega nepremičnega premoženja, na katerem dedič oziroma obdarjenec po veljavnih predpisih ne more pridobiti lastninske pravice, pravice uporabe ali užitka.

Davka na dediščine in darila ne plača dedič ali obdarjenec, ki se po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih šteje za kmeta, če podeduje oziroma dobi v dar kmetijsko zemljišče. V zvezi s priznavanjem davčne oprostitve po prejšnjem stavku se gozdna zemljišča istovetijo s kmetijskimi zemljišči. Davka na dediščine tudi ne plača dedič ali obdarjenec — prevzemnik kmečkega gospodarstva, ki se v skladu z zakonom o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev šteje za kmetijo, pa tudi v primerih, ko dedič ali obdarjenec — kmet podeduje ali dobi v dar celo kmetijo. Če dedič ali obdarjenec, ki je bil na podlagi določbe prejšnjega odstavka oproščen davka, podedovano ali podarjeno nepremičnino pred potekom petih let odtuji, ali se v tem roku preneha z osebnim delom ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo, ali ne obdeluje zemljišč v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih, se mu davek naknadno odmeri tako, kot bi se mu odmeril, če ob prejemu dediščine oziroma darila ne bi izpolnjeval pogojev za oprostitev po tem členu. Mnenje o tem, ali je zemljišče obdelano v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih, izda za kmetijske zadeve pristojni občinski upravni organ. Določbe prejšnjega odstavka ne veljajo za odtujitve, izvršene na podlagi sporazuma o izročitvi in razdelitvi premoženja po zakonu o dedovanju in tudi ne za odtujitve oziroma oddaje premoženja po zakonu o preživninskem varstvu kmetov.

Davka na dediščine in darila ne plača:

1.      dedič ali obdarjenec prvega dednega reda;

2.      dedič kateregakoli dednega reda, ki podeduje stanovanje, če nima drugega stanovanja in je ob smrti zapustnika živel z njim v skupnem gospodinjstvu. Če obdarjenec prvega dednega reda v dar prejeto premično premoženje iz drugega odstavka 144. člena tega zakona proda prej kot v treh letih, se mu davek naknadno odmeri po stopnjah, ki veljajo za drugi dedni red.

Zavezanec ne plača davka na dediščine in darila od podedovanega ali v dar prejetega premoženja, ki ga brez povračila odstopi družbenopolitični skupnosti, organizaciji združenega dela ali drugi samoupravni organizaciji oziroma skupnosti in humanitarnim društvom oziroma njihovim zvezam. Davek, plačan pred odstopom dediščine ali darila, se vrne, če je bil odstop izvršen v šestih mesecih po sprejetju zapuščine.

Vrednost vseh daril, ki jih je zavezanec prejel od istega darovalca v razdobju enega leta, se šteje za eno davčno osnovo.

Davek na dediščine in darila se plača tudi ob razdelitvi solastnine, in sicer od tistega dela premoženja, ki ga je posamezni solastnik prejel brez odplačila, prek dela, ki bi mu pripadal iz solastništva.

Davek na dediščine in darila odmeri davčni organ občine, v kateri je premoženje; če dediščina oziroma darilo obsega samo premično premoženje, davek odmeri davčni organ občine, v kateri ima zavezanec stalno prebivališče. Če se od podedovanega ali v dar prejetega premoženja odmerja davek na dediščine in darila v več občinah, odmeri davčni organ posamezne občine davek po stopnji, ki ustreza vrednosti celotnega podedovanega oziroma v dar prejetega premoženja, od katerega se plačuje ta davek.

Obdarjenec, ki prejme darilo, od katerega se po tem zakonu plača davek, mora sprejem darila napovedati davčnemu organu v 15 dneh po sprejemu darila.

Davek od premoženja plačujejo občani, ki posedujejo:

1.      stavbe, dele stavb, stanovanja in garaže (v nadaljnjem besedilu: stavbe);

2.      prostore za počitek oziroma rekreacijo;

3.      plovne objekte dolžine najmanj 8 metrov.

Zavezanec za davek od premoženja po 1. in 2. točki prejšnjega člena je lastnik oziroma uživalec. Zavezanec za davek po 3. točki prejšnjega člena je lastnik tega premoženja, pod pogojem, da ga ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Davek se plačuje ne glede na to ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam ali ga daje v najem.

Osnova za davek od premoženja po 1. in 2. točki 156. člena tega zakona je vrednost stavbe oziroma prostora za počitek oziroma rekreacijo, ugotovljena po merilih republiškega upravnega organa, pristojnega za stanovanjske zadeve in na način, ki ga določi občinska skupščina. Osnova za davek od premoženja iz 1. točke 156. člena tega zakona se zniža za znesek, ki ustreza vrednosti 160 m2 stanovanjske površine, ugotovljene na način iz prejšnjega odstavka. Davčna osnova se zniža pod pogojem, da je lastnik ali njegovi ožji družinski člani oziroma uživalec v letu pred letom, za katero se davek odmerja, stalno bival v stanovanjskih prostorih. Enako se zniža davčna osnova tudi lastniku stavbe, dela stavbe oziroma stanovanja, v katerem biva imetnik stanovanjske pravice, kateremu je bilo stanovanje dodeljeno z odločbo. Za ožje družinske člane se štejejo zakonec, otroci in posvojenci lastnika. V primeru solastništva stavbe se vrednost stanovanjske površine iz drugega odstavka tega člena deli v sorazmerju s solastniškimi deleži.

Stopnje davka od premoženja iz 1. in 2. točke 156. člena tega zakona so progresivne in različne glede na namen uporabe. Stopnje davka za poslovne prostore, ki jih lastnik oziroma uživalec ne uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti in jih tudi ne oddaja v najem za navedene namene, so višje.

Davek od premoženja iz 1. in 2. točke 156. člena tega zakona odmerja davčni organ občine, v kateri je stavba oziroma prostor za počitek oziroma rekreacijo, po predpisih te občine. Davek se odmerja vnaprej.

Davek od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, se ne plačuje:

1.      od kmetijskih gospodarskih poslopij;

2.      od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti;

3.      od stanovanjskih stavb zavezancev davka iz kmetijstva, ki so zdravstveno zavarovani kot kmetje ter združenih kmetov, ki so pokojninsko in invalidsko zavarovani na podlagi dohodkov iz kmetijstva;

4.      od lastnih stavb konzularnih predstavništev ter od lastnih stavb predstavništev mednarodnih organizacij, v katerih imajo poslovne prostore;

5.      od stavb tujih držav, v katerih stanujejo člani ki uslužbenci konzularnih predstavništev, če velja vzajemnost;

6.      od stavb, ki so razglašene za kulturni ali zgodovinski spomenik;

7.      od stavb, ki se iz objektivnih razlogov ne morejo uporabljati;

8.      od stanovanjskih stavb, za katere se v postopku vrednotenja stavb ugotovi, da ne presegajo števila točk oziroma vrednosti, kot to določi občinska skupščina;

9.      od cerkva, samostanov in drugih cerkvi pripadajočih stavb, če se ne oddajajo v najem ali v brezplačno uporabo za druge namene.

Davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, so začasno oproščeni prvi lastniki novih stanovanjskih hiš oziroma stanovanj in garaž, in sicer za deset let. Za prvega lastnika se šteje tudi tisti, ki je tako stavbo podedoval, vendar le v obsegu pravic, ki jih je imel prvi lastnik. Oprostitev se prizna tudi za popravljene in obnovljene stanovanjske hiše oziroma stanovanja in garaže, če se je zaradi popravila ali obnove vrednost stanovanjske hiše oziroma stanovanja ali garaže povečala za več kot 50 %. Doba iz prvega odstavka tega člena se računa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji dovoljenja za uporabo stavbe oziroma od pričetka uporabe stavbe, če se stavba prične uporabljati pred izdajo dovoljenja. Če ob pričetku uporabe, stavba še ne ustreza osnovnim pogojem za bivanje, se doba do izpolnitve teh pogojev ne všteva v dobo oprostitve, kljub temu pa se davek za ta čas ne odmerja. Če obstaja dvom, ali so izpolnjeni osnovni pogoji za bivanje, odloči o tem davčni organ na podlagi podatkov za stanovanjske zadeve pristojnega občinskega upravnega organa in krajevne skupnosti. Začasno oprostitev uveljavlja zavezanec z vlogo, ki jo vloži pri davčnem organu. Oprostitev davka po tem členu se ne more priznati za prostore za počitek oziroma rekreacijo, pa tudi ne za poslovne prostore, četudi so sestavni del stanovanjske stavbe.

Občinska skupščina lahko prizna olajšavo v obliki znižanja odmerjenega davka na družinskega člana zavezancu z več kot tremi družinskimi člani, ki so skupaj z zavezancem stalno prebivali v njegovih stanovanjskih prostorih v letu pred letom, za katero se odmerja davek. Za družinske člane se štejejo zakonec, otroci, posvojenci, starši lastnika in njegovega zakonca in tisti, ki jih je lastnik dolžan vzdrževati po zakonu. Zavezanec uveljavlja olajšavo s posebno vlogo, ki jo mora predložiti davčnemu organu do 31. januarja v letu, za katero se davek odmerja. V primeru, da vloga ni bila vložena v predpisanem roku, se zavezancu olajšava ne prizna.

Če nastane obveznost za davek od premoženja po 1. in 2. točki 156. člena tega zakona med letom oziroma, če se spremeni ali preneha, se sprememba upošteva od prvega dne naslednjega meseca po preteku meseca, v katerem je sprememba nastala. Zavezanec je dolžan nastanek davčne obveznosti ali spremembo, ki ima za posledico povečanje davčne obveznosti, prijaviti v 15 dneh po nastali spremembi.

Davek od premoženja po 3. točki 156. člena tega zakona se plačuje v pavšalnem znesku. Višino pavšalnega letnega zneska določi občinska skupščina glede na dolžino plovnega objekta. Višina pavšalnega zneska se letno zniža odstotek, ki ga določi občinska skupščina glede na starost plovnega objekta.

Davek od premoženja po 3. točki 156. člena tega zakona se odmerja na podlagi evidence o registraciji. Davčna obveznost nastane z dnem vpisa v evidenco o registraciji in preneha z dnem izbrisa iz evidence. Če se opravi izbris iz evidence o registraciji, se odpiše del davka, ki odpade na čas po izbrisu. Davek odmerja davčni organ občine, v kateri ima zavezanec stalno prebivališče, po predpisih te občine.

Zavezanec za davek na dobitke od iger na srečo (v nadaljnjem besedilu: davek na dobitke), je občan in tuj državljan, ki v Socialistični republiki Sloveniji pri igrah na srečo zadene dobitek.

Osnova za davek na dobitke je vsak posamezen dobitek od iger na srečo. Če je dobitek od iger stvar ali storitev, je osnova za davek njena prometna vrednost v času, ko je dobitek zadet.

Davek na dobitke se ne plačuje od posameznih dobitkov od iger na srečo do vrednosti, ki jo določi občinska skupščina.

Stopnje davka na dobitke so proporcionalne.

Davek na dobitke se obračunava in odtegne ob izplačilu dobitka. Davek na dobitke obračunava in odteguje prireditelj igre.

Zavezanec za davek od skupnega dohodka občanov je občan s stalnim prebivališčem v SR Sloveniji, katerega skupni čisti dohodek v posameznem koledarskem letu presega znesek trikratnega letnega poprečnega čistega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v SR Sloveniji. Pod pogoji iz prejšnjega odstavka je zavezanec za davek od skupnega dohodka občanov tudi občan, ki dosega osebni dohodek z delom v tujini, če ga je na tako delo poslala organizacija združenega dela in občan, ki dosega osebni dohodek z delom v diplomatsko-konzularnem predstavništvu, mednarodni organizaciji ali drugi organizaciji v tujini, kolikor ni s sporazumom o izogibanju dvojnemu obdavčenju drugače določeno. Za osebni dohodek se šteje tisti osebni dohodek, od katerega se po 32. členu tega zakona plačuje davek od osebnega dohodka delavcev. Zavezanec za davek od skupnega dohodka občanov je tudi tuji državljan, ki ima iz dela in iz drugih virov v SR Sloveniji v posameznem koledarskem letu skupni letni čisti dohodek, ki presega znesek iz prvega odstavka tega člena. Civilno pravnim osebam se ta davek ne odmerja.

Za skupni čisti dohodek se šteje skupen znesek vseh osebnih in drugih dohodkov, ki jih ima zavezanec iz kakršnihkoli virov v posameznem koledarskem letu, zmanjšan za davke, ki se plačujejo po tem zakonu ter za prispevke, ki se plačujejo iz osebnih in drugih dohodkov po veljavnih predpisih ali samoupravnih splošnih aktih. Pri zavezancih, katerim je bila v smislu 63. do 73., 98. in 109. člena tega zakona ob odmeri davka priznana davčna olajšava, se za ugotavljanje skupnega čistega dohodka upošteva davek v višini, kot bi bil odmerjen, če olajšava ne bi bila priznana. Pri zavezancih, katerim je bila po 51., 88. in 107. členu tega zakona znižana davčna osnova, se v skupni čisti dohodek ne všteva znižani del davčne osnove. Za skupni čisti dohodek se ne šteje dohodek od prodaje premičnega premoženja ali nepremičnega premoženja in tudi ne dediščine in darila. Za skupni čisti dohodek pa se šteje dohodek, dosežen s prodajo premičnega premoženja, kolikor je ta dohodek obdavčen z davkom na dohodek od premoženja po 130. členu tega zakona.

V skupni čisti dohodek leta v katerem je zavezanec davka iz kmetijske, gospodarskih in poklicnih dejavnosti prenehal samostojno opravljati dejavnost, se vštejejo zneski znižanih davčnih osnov po 51., 88. in 107. členu tega zakona iz zadnjih petih let, razen če z opravljanjem iste dejavnosti nadaljuje družinski član. Od tako ugotovljenega skupnega čistega dohodka se odmeri davek po stopnji, ki ustreza znesku skupnega čistega dohodka leta, za katerega se davek odmerja, povečanega za sorazmerni del skupnega zneska znižanih davčnih osnov glede na število let, v katerih se je zniževala osnova za davek iz dejavnosti.

V skupni čisti dohodek se ne štejejo:

1.      prejemki iz 5. člena tega zakona;

2.      dohodki, od katerih se po 127. členu tega zakona ne plačuje davek iz avtorskih pravic;

3.      dohodki, od katerih se po 140. členu tega zakona ne plačuje davek od dohodkov iz premoženja;

4.      dobitki od iger na srečo;

5.      prejemki po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter zdravstvenem varstvu, razen pokojnin in nadomestil osebnega dohodka;

6.      drugi prejemki, če so s posebnimi predpisi oproščeni davka iz skupnega dohodka.

Pri zavezancih, ki se jim odmerja davek po katastrskem dohodku, se za skupni čisti dohodek šteje dejansko doseženi dohodek iz kmetijstva, ki se ugotovi tako, da se od celotnega prihodka gospodarstva odštejejo stroški, ki so bili zanj potrebni in davki ter prispevki, ki se plačujejo po veljavnih predpisih. Za celoten prihodek gospodarstva se šteje prihodek, dosežen z blagovno proizvodnjo in vrednost lastne porabe članov gospodarstva. Vrednost lastne porabe se izračuna po poprečnih odkupnih cenah. Glede priznavanja stroškov se smiselno uporabljajo določbe 47., 48. in 49. člena tega zakona. Tako ugotovljeni skupni čisti dohodek v nobenem primeru ne more biti nižji od katastrskega dohodka negozdnih površin in od dohodkov od gozda, zmanjšanih za davek in prispevke, ki se plačujejo po veljavnih predpisih. Če je več lastnikov ali solastnikov, se ugotovljeni skupni čisti dohodek deli po razmerju katastrskega dohodka posameznih lastnikov oziroma pri solastnikih po solastniških deležih. Pri zavezancih, ki se jim davek odmerja v pavšalnem letnem znesku, se šteje za skupni čisti dohodek tisti dohodek, ki ga je zavezanec dejansko dosegel po odbitku vseh davkov oziroma prispevkov; tako ugotovljeni skupni čisti dohodek v nobenem primeru ne more biti nižji od trikratnega pavšalnega letnega zneska davka.

Zavezancu, ki ima dohodke, od katerih se plačuje davek v odstotku od vsakega posameznega kosmatega dohodka po 99. in 115. členu tega zakona, se pri ugotavljanju čistega dohodka priznajo stroški, ki so bili potrebni za dosego takšnega dohodka. Za stroške, ki so bili potrebni za dosego takšnega dohodka, se od vsakega posameznega kosmatega dohodka odšteje 30 %, če zavezanec ne dokaže večjih stroškov.

Osnova za davek od skupnega dohodka občanov je skupni čisti dohodek, ki ga je zavezanec prejel v koledarskem letu, za katero se mu davek odmerja, zmanjšan za trikratni letni poprečni čisti osebni dohodek zaposlenih delavcev v gospodarstvu v Socialistični republiki Sloveniji, katerega po podatkih Zavoda SR Slovenije za statistiko za prvih devet mesecev leta, za katero se ugotavlja davčna obveznost, ugotovi republiški davčni organ. Osnova za davek iz prejšnjega odstavka se zmanjša še:

1.      za dokumentirani znesek sredstev, vloženih v razvoj kmetijstva, drobnega gospodarstva in organizaciji združenega dela skladno s posebnimi predpisi in odlokom Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije;

2.      za sredstva, ki jih imetnik kulturnega in zgodovinskega spomenika vloži v njegovo vzdrževanje v letu, za katero se davek odmerja, na podlagi dokumentacije izvajalca del, s katerim je strokovna organizacija za varstvo kulturne dediščine, v sporazumu, sklenjenim z imetnikom spomenika, soglašala;

3.      za znesek, ki ga je v letu, za katero se odmerja davek, vložil zavezanec v nakup obveznic, če je rok za vračilo sredstev daljši od treh let;

4.      za plačane članarine družbenim in družbenopolitičnim organizacijam;

5.      za dokumentirane plačane prostovoljne denarne prispevke humanitarnim, kulturnim, telesnokulturnim, znanstveno-raziskovalnim, zdravstvenim, vzgojno-izobraževalnim in vzgojno-varstvenim organizacijam, društvom invalidov oziroma njihovim zvezam, gasilskim društvom ter krajevnim skupnostim;

6.      za plačane zneske samoprispevka;

7.      za jubilejne nagrade in odpravnine, izplačane delavcem v skladu s samoupravnimi splošnimi akti oziroma s kolektivnimi pogodbami, če gre za delavce pri zasebnih delodajalcih;

8.      za vrednost daril v naravi, ki imajo kulturno, zgodovinsko oziroma nacionalno obeležje, katere je zavezanec poklonil družbenopravni osebi;

9.      za stroške tehnične izdelave doktorske disertacije in magistrskega dela davčnega zavezanca;

10.   za stroške za vsak neodkupljeni izum in tehnično izboljšavo v letu, v katerem je bil izum patentiran oziroma je bil predlog tehnične izboljšave sprejet;

11.   za nadomestila, ki se izplačujejo iz naslova članstva v akademiji znanosti;

12.   za poprečni letni osebni dohodek delavcev v gospodarstvu v Socialistični republiki Sloveniji v letu, za katero se davek odmerja, invalidom s 100 % telesno okvaro, če potrebujejo fizično pomoč drugega človeka v vsakodnevnem življenju po pisnem mnenju pristojnega centra za socialno delo.

Zavezancem, ki vzdržujejo družinske člane, se prizna posebna olajšava. Za vsakega vzdrževanega družinskega člana se osnova iz prejšnjega člena zmanjša za znesek, ki znaša 60 % poprečnega čistega osebnega dohodka zaposlenih delavcev v gospodarstvu v Socialistični republiki Sloveniji; za otroka, motenega v telesnem ali duševnem razvoju, se ta posebna olajšava zviša za 50 %. Če ima tak član iz kakršnihkoli virov lastne dohodke, se znesek olajšave zmanjša za toliko, kolikor so znašali letni dohodki tega člana. Če zavezanec ni vse leto vzdrževal družinskega člana, se za priznavanje olajšave upošteva le čas, ko je zavezanec takega člana dejansko preživljal, in v tem času doseženi lastni dohodki takega člana.

Za vzdrževane družinske člane se štejejo otroci, vnuki, zakonec in starši zavezanca, ki jih zavezanec vzdržuje, če nimajo lastnih sredstev za preživljanje ali če so njihova lastna sredstva manjša od višine olajšave za vzdrževanje družinskega člana, predpisane z zakonom. Za otroke, za katere zavezanec na podlagi odločbe sodišča ali poravnave pred skrbstvenim organom o preživnini oziroma sporazumno prispeva del stroškov za njihovo vzdrževanje, lahko zavezanec uveljavlja olajšavo v višini tega prispevka, vendar največ do zneska, ki je določen za vzdrževanega družinskega člana; pod enakimi pogoji se prizna olajšava tudi za razvezanega zakonca. Za otroke po prejšnjem odstavku se štejejo otroci do 18. leta, če nadaljujejo šolanje v usmerjenem izobraževanju za pridobitev strokovne izobrazbe in niso v delovnem razmerju pa največ do 26. leta starosti, in za delo nezmožni otroci ne glede na starost. Vnuk se šteje za vzdrževanega družinskega člana, če ima zavezanec pravico do olajšave za enega od njegovih staršev, ali če nima staršev, starši zavezanca pa le, če živijo z zavezancem v skupnem gospodinjstvu. Za vzdrževanega družinskega člana še štejejo starši zavezanca, ki so v oskrbi v varstvenih ustanovah, če zavezanec krije del stroškov za oskrbo. Olajšava se uveljavlja le na podlagi potrdila varstvene ustanove. Olajšava po prvem in tretjem odstavku tega člena se prizna tudi za starše zavezančevega zakonca in za pastorke, če zakonec ni zavezanec za davek od skupnega dohodka občanov. Če je v družini več zavezancev za davek od skupnega dohodka občanov lahko olajšavo za istega vzdrževanega družinskega člana uveljavlja samo eden, drugi pa le morebitno razliko do celotne višine olajšave. Zavezancem za davek od skupnega dohodka občanov, katerim je kmetijstvo in z njim povezane dejavnosti edini vir dohodkov, se prizna olajšava za vzdrževane družinske člane tudi za vse člane gospodinjstva, ki sodelujejo pri doseganju dohodka iz kmetijstva in jim je to edini vir dohodkov, pod pogojem, da njihov zakonec nima drugih lastnih dohodkov. V takih primerih pripada zavezancu olajšava tudi za otroke družinskih članov, za katere mu po prejšnjem odstavku pripada olajšava.

Dohodek od dela, od katerega se plačuje davek iz avtorskih pravic in, ki ga je avtor ustvarjal dalj kot eno leto se na zahtevo zavezanca, ki je to utemeljil s potrebnimi dokazi, razdeli na enake dele na toliko let, kolikor let je avtor delo ustvarjal, vendar največ pet let. V davčno osnovo za leto, v katerem je prejel dohodek, se vključi le del dohodka, ki odpade na eno leto. Davčne stopnje, ki ustrezajo tako ugotovljeni osnovi, pa se uporabljajo tudi za preostali del dohodka iz tega člena. Če skupni dohodek, dosežen v enem koledarskem letu, vključuje prejemke iz naslova avtorskih pravic ali pokojnine, za katere zavezanec dokaže, da izvirajo iz preteklih let, se pri odmeri davka primerno uporabljajo določbe prejšnjega odstavka.

Če dobi tuj državljan iz tretjega odstavka 172. člena tega zakona pri domači organizaciji združenega dela prejemke za delo, ki je trajalo manj kot eno leto, se mu odmeri davek od osnove, preračunane na letni znesek, nato pa davek zmanjša v sorazmerju s časom, kolikor je delal manj kot eno leto. Domača organizacija združenega dela mora v roku, ki je določen za vložitev napovedi za odmero davka od skupnega dohodka občanov, od čistega dohodka, ki ga je imel tuj državljan v prejšnjem letu, po odbitku neobdavčenega zneska obračunati in odtegniti tujemu državljanu od prejemkov ustrezni davek ter ga vplačati v sedmih dneh od zadnjega izplačila. Če tuj državljan neha delati pri domači organizaciji združenega dela, preden poteče rok za vložitev napovedi za odmero davka od skupnega dohodka občanov, mora domača organizacija združenega dela obračunati, odtegniti in vplačati ustrezni davek v sedmih dneh od dneva, ko je tujemu državljanu izplačala zadnje prejemke. Če se domača organizacija združenega dela ne ravna po določbah drugega odstavka tega člena, se ji ustrezni davek od skupnega dohodka občanov za tujega državljana zaračuna iz njenih sredstev.

Stopnje davka od skupnega dohodka občanov so progresivne in se določijo po sistemu stopničaste progresije.

Zavezanci za davek, razen zavezancev za davek iz kmetijstva, obdavčenih po katastrskem dohodku in zavezancev za davek, ki se plačuje po odbitku, morajo vložiti pri pristojnem davčnem organu napoved s podatki, ki so potrebni za odmero davkov. Vsebino napovedi za odmero davka predpiše republiški davčni organ. Zavezanci za davek od premoženja vlagajo davčne napovedi, če tako določi občinska skupščina.

Zavezanci, ki so dolžni vložiti napoved za odmero davka, morajo biti z javnim pozivom pravočasno poklicani k vložitvi napovedi. Poziv k vložitvi napovedi za odmero davka izda davčni organ. Rok za vložitev določi občinska skupščina in ne sme biti daljši kot do 31. januarja, če ni z zakonom drugače določeno. Zavezanec, ki je na podlagi združevanja dela in sredstev ali poslovnega sodelovanja z organizacijami združenega dela ali zadrugami upravičen do udeležbe pri razporejanju skupnega prihodka oziroma skupnega dohodka, lahko v roku za vložitev davčne napovedi predloži davčnemu organu pismeno obvestilo, da bo davčno napoved vložil do 15. marca. Obvestilu mora priložiti dokaze pri katerih organizacijah oziroma zadrugah je upravičen do navedene udeležbe. Zavezanci, ki ne vložijo napovedi v določenem roku, dobijo osebni poziv naj to storijo v poznejšem roku. Ne glede na določbo drugega odstavka tega člena morajo zavezanci, ki so med letom prenehali opravljati dejavnost in zavezanci, za katere se pri odmeri drugih davščin ugotovi, da je bil njihov dohodek tolikšen, da bi morali vložiti napoved. za odmero davka od skupnega dohodka občanov, vložiti napoved v tridesetih dneh po prenehanju opravljanja dejavnosti oziroma po prejemu prvostopne odločbe o odmeri davka.

Za geodetske zadeve pristojni občinski upravni organ, mora občinskemu davčnemu organu do 15. februarja v letu, za katero se odmerja davek iz kmetijstva, predložiti sezname vseh, ki jim je v zemljiškem katastru izračunan katastrski dohodek, in sicer združeno za vse lastnike, uživalce in posestnike, ki se po določbah tega zakona obdavčujejo skupno. Združitev mora zajemati vsa zemljišča, ki leže na območju ene občine. Gozdnogospodarske organizacije morajo predložiti davčnim organom do 5. februarja v letu, za katero se davek odmerja, sezname vseh, ki jim je bil za to leto odkazan les za posek, od katerega se plačuje davek, in sicer po količinah, vrstah lesa in cenah, za naknadno odobren posek lesa pa v petnajstih dneh po odkazilu.

Zavezanec, ki je dolžan vložiti napoved za odmero davka, pa je ne vloži v roku, ki je določen v javnem pozivu, oziroma v roku, določenem v tem zakonu, mora na račun povečanega davka plačati 10 % od odmerjenega zneska. Povečani davek ne more znašati manj kot 50.000 dinarjev, kolikor plača tudi zavezanec, ki mu davek ni bil odmerjen. Zavezanec, ki ne vloži napovedi za odmero davka niti v poznejšem roku na vročeni osebni poziv, mora plačati na račun povečanega davka 20 % od odmerjenega zneska. Povečani davek ne more znašati manj kot 100.000 dinarjev, kolikor plača tudi zavezanec, ki mu davek ni bil odmerjen. Zavezanec ni dolžan plačati povečanega davka, če najpozneje v roku, ki je določen za vložitev pritožbe zoper odločbo o odmeri davka, predloži davčnemu organu dokaze, da iz upravičenih razlogov ni vložil napovedi oziroma da je iz opravičenih razlogov ni vložil pravočasno.

Občan, ki začne opravljati gospodarsko dejavnost ali poklicno dejavnost, mora o pričetku opravljanja dejavnosti v osmih dneh obvestiti za odmero davka pristojni davčni organ. Davčni organ mora v petnajstih dneh po sprejeti prijavi, zavezanca seznaniti z načinom obdavčitve v smislu 80. oziroma 104. člena tega zakona.

Davčni organi morajo po podatkih, za katere zvedo pri svojem poslovanju, in ki so pomembni za pravilno ugotovitev davčnih obveznosti zavezancev, katerim se davki odmerjajo v drugi občini, takoj seznaniti pristojni davčni organ.

Davčni organ izda odločbo o odmeri davka. Davčni organ lahko izda odločbo o odmeri davka brez posebnega ugotovitvenega postopka, če spozna, da so podatki iz napovedi popolni in pravilni, ali če sam ima, ali lahko zbere uradne podatke, ki so potrebni za odločbo, tako da ni potrebno zasliševanje stranke zaradi zavarovanja njenih pravic in interesov.

Davčni organ lahko zavezancu, kateremu se davek določa po letnih osnovah, odmeri davek z začasno odločbo. Začasna odločba iz prejšnjega odstavka mora biti izdana najkasneje v devetdesetih dneh od poteka roka za vložitev napovedi, pri odmeri davka iz kmetijske dejavnosti pa do 30. aprila v letu, za katero se davek odmerja. Če davčni organ na podlagi poslovnih knjig ali drugih podatkov ugotovi, da z začasno odločbo ugotovljena davčna osnova ni pravilna, izda najkasneje v enem letu po izdaji začasne odločbe novo odločbo o odmeri davka, s katero nadomesti začasno odločbo. Če v enem letu po dnevu izdaje začasne odločbe, ta ni bila nadomeščena z novo odločbo po prejšnjem odstavku, se taka odločba šteje za odločbo o dokončni odmeri davka.

Če davčni organ v postopku za odmero davka iz kmetijstva, gospodarskih ali poklicnih dejavnosti ugotovi, da podatki, ki jih je zavezanec za davek dal v napovedi ali na poseben poziv po 23. členu tega zakona, ne ustrezajo dejanskemu stanju, določi osnovo za davek po svojih ugotovitvah v skladu z merili, določenimi v drugem odstavku 87. člena tega zakona. Če zavezanec za davek oporeka zoper osnovo, določeno na način iz prejšnjega odstavka, je mogoče tako določeno osnovo znižati le tedaj, če predloži zavezanec dokaze, da je osnova manjša.

Davek iz kmetijstva mora biti odmerjen do 30. aprila v letu, za katero se odmerja. Davki, ki se odmerjajo po letni osnovi za preteklo leto, morajo biti odmerjeni do 31. maja po preteku leta, davki, ki morajo biti odmerjeni po letnih osnovah vnaprej, pa do 31. marca v letu, za katero se odmerjajo. Davki, ki se določajo v pavšalnem letnem znesku, morajo biti odmerjeni do 31. marca v letu, za katero se odmerjajo.

Odmerni postopek se ustavi, če skupno odmerjeni davki ne presegajo zneska 4.000 dinarjev.

Zoper vsako odločbo, ki jo izda na prvi stopnji davčni organ po določbah tega zakona ali predpisov izdanih na njegovi podlagi, je dovoljena v petnajstih dneh od vročitve odločbe pritožba na republiški davčni organ. Pritožba ne odloži izterjave odmerjenega davka, če ni v tem zakonu drugače določeno. Davčni organ lahko izjemoma do odločitve o pritožbi izterjavo davka odloži.

Republiški davčni organ odločbo o odmeri davka, zoper katero ni bila vložena pritožba, po uradni dolžnosti na podlagi nadzorstvene pravice odpravi ali spremeni v dveh letih od dneva, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna, če so bila na prvi stopnji nepopolno ali napačno ugotovljena dejstva, če so bili zmotno presojeni dokazi, če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali pa napačno uporabljen predpis, na podlagi katerega je bila stvar rešena.

Zoper občana, ki ima premoženje ali razpolaga s sredstvi oziroma troši sredstva, ki so znatno večja od dohodkov, ki so mu ostali po plačilu davčnih obveznosti, davčni organ uvede postopek za odmero davka od nenapovedanega dohodka, v katerem raziskuje, od kod takemu občanu premoženje oziroma sredstva. Če gre za skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, se postopek pod pogoji iz prejšnjega odstavka uvede zoper oba zakonca. Šteje se, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, če zakonca ne predložita sporazuma o delitvi skupnega premoženja, overjenega pri sodniku ali sodne odločbe.

Davčni organ ima poleg vodenja postopka za odmero davka od nenapovedanega dohodka tudi dolžnost, da spremlja in proučuje pojave nesorazmernega pridobivanja premoženja in trošenja sredstev.

Davčni organ pred uvedbo postopka zahteva od občana, za katerega ima podatke, da ima premoženje, ali razpolaga s sredstvi oziroma troši sredstva, ki so znatno večja od dohodkov, ki bi mu lahko ostali po plačilu davčnih obveznosti, da mu v roku 30 dni predloži podatke o svojem premoženju in porabi ter o svojih dohodkih.

Postopek vodi davčni organ tiste občine, v kateri ima občan ob uvedbi postopka stalno prebivališče. O uvedbi postopka izda davčni organ sklep, v katerem določi obdobje, za katerega je postopek uveden. Sklep mora biti izdan najkasneje v treh mesecih po predložitvi podatkov iz prejšnjega člena. Zoper sklep je dovoljena v osmih dneh od vročitve sklepa pritožba na republiški davčni organ. Zoper odločbo o pritožbi ni dopusten upravni spor. Pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa.

Davčni organ lahko raziskuje izvor premoženja, sredstev in porabe za obdobje zadnjih desetih koledarskih let pred letom, v katerem je bil uveden postopek. Postopek se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v okviru roka iz prejšnjega odstavka.

V postopku davčni organ zavezanca seznani o svojih ugotovitvah glede vrednosti premoženja, višine sredstev, s katerimi razpolaga oziroma jih je porabil, o doseženih dohodkih, od katerih so bile odmerjene davčne obveznosti ter o razliki med vrednostjo premoženja oziroma sredstev in obdavčenimi dohodki v tem obdobju in zavezancu določi rok, v katerem lahko dokaže, da premoženje oziroma sredstva, s katerimi razpolaga ali da dohodki, ki jih je porabil, ne izvirajo iz dohodka, od katerega se plačujejo davčne obveznosti oziroma da dokaže, da je to premoženje oziroma sredstva pridobil iz dohodka, od katerega so bile odmerjene davčne obveznosti.

Vrednost premoženja se presoja po nabavni ceni oziroma po dejanskih stroških. V postopku ugotovljeni dohodki zavezanca, ki so bili obdavčeni oziroma dohodki, od katerih se ne odmerjajo davčne obveznosti, se zmanjšajo za stroške vzdrževanja zavezanca in njegovih družinskih članov, ki jih je v tem času vzdrževal. Stroški vzdrževanja se upoštevajo v višini poprečnih normiranih stroškov, če zavezanec ne dokaže drugače. Povračila dejanskih stroškov, ki jih je prejel zavezanec v obdobju, na katero se nanaša postopek, se praviloma ne morejo upoštevati kot dohodek, razen če dokaže, da so bili dejanski stroški manjši od prejetih povračil. Če zavezanec dokazuje izvor premoženja tudi s posojili od občanov, o tem praviloma predloži pismeno pogodbo, iz katere so razvidni podatki o pogodbenih strankah, o višini posojila ter o načinu in pogojih vračanja.

Osnova za odmero davka od nenapovedanega dohodka je ugotovljena razlika med premoženjem, sredstvi oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma od katerih se ne odmerjajo davčne obveznosti. Na tako ugotovljeno osnovo za obdobje, za katero je bil uveden postopek, se uporabi stopnja, določena z republiškim zakonom.

O odmeri davka od nenapovedanega dohodka izda davčni organ odločbo. Če davčni organ v postopku ugotovi, da ni znatne razlike med zavezančevim premoženjem, sredstvi oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni oziroma od katerih se ne odmerjajo davčne obveznosti, postopek ustavi s sklepom.

Pritožba zoper odločbo in tožba v upravnem sporu zadržita izvršitev odločbe. S pravnomočno odločbo o odmeri davka od nenapovedanega dohodka ugotovljeni podatki o nenapovedanem dohodku in odmerjenem davku so javni.

V postopku za odmero davka od nenapovedanega dohodka lahko davčni organ odredi ukrepe za zavarovanje plačila davka.

Občinska skupščina lahko predpiše, da so občani na javni poziv dolžni davčnemu organu predložiti podatke o svojem premoženju in načinu njegove pridobitve. Občinske skupščine z medsebojnim dogovorom določijo kriterije za javni poziv.

Davek od osebnega dohodka delavcev, davek iz avtorskih pravic, davek iz gospodarskih dejavnosti, davek iz poklicne dejavnosti in davek na dobitke, ki se plačujejo od vsakega posameznega dohodka posebej, obračunava in odteguje izplačevalec takih osebnih oziroma drugih dohodkov (davek po odbitku). Če vodi izplačevalec osebnega dohodka, od katerega se plačuje davek po odbitku, svoje finančno poslovanje pri službi družbenega knjigovodstva, mora obračunati in vplačati pri službi družbenega knjigovodstva ustrezen davek, razen davka od osebnega dohodka delavcev takrat, ko dvigne gotovino za izplačilo osebnih dohodkov. Davek od osebnega dohodka delavcev se obračunava in vplačuje na način, kot je s posebnim zakonom določeno za obračunavanje in plačevanje prispevkov za družbene dejavnosti. Izplačevalec osebnih dohodkov, ki svojega finančnega poslovanja ne vodi pri službi družbenega knjigovodstva, mora davek od osebnega dohodka delavcev za sebe in za zaposlene delavce obračunati in ga vplačati na ustrezen način pri službi družbenega knjigovodstva, na način in v rokih, kot je s posebnim zakonom določeno za obračunavanje in plačevanje prispevkov za družbene dejavnosti. Najpozneje v treh dneh po izplačilu mora izplačevalec obračunati in plačati davke po odbitku tudi od drugih dohodkov iz prvega odstavka tega člena. Davki po odbitku se obračunajo in plačujejo po stopnjah, ki veljajo na dan izplačila dohodkov.

Izplačevalec dohodka, od katerega se plačuje davek, ki ne obračuna, ne vplača ali ne vplača pravočasno ustreznega davka po odbitku, mora plačati poleg rednega davka za zamujeno dobo še obresti po obrestni meri, ki jo določi Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije v skladu s politiko obrestnih mer.

Zavezanec mora plačati davek v tridesetih dneh od vročitve odločbe o odmeri davka, če ni v tem zakonu drugače določeno. Davki, ki se odmerjajo od letnih osnov ali v letnem pavšalnem znesku, se, če ni v tem zakonu drugače določeno, plačujejo v enakih trimesečnih obrokih, ki zapadejo v plačilo vsakega prvega v trimesečju, plačani pa morajo biti v petinštiridesetih dneh po zapadlosti. Ne glede na določbo prejšnjega odstavka plačujejo zavezanci, katerih odmerjeni davek v enem letu ne presega 10.000 dinarjev, ta davek v dveh enakih polletnih obrokih, ki zapadeta v plačilo vsakega prvega v polletju, plačana pa morata biti v petinštiridesetih dneh po zapadlosti.

Zavezanci, ki se jim odmerja davek od letne osnove ali v pavšalnem letnem znesku, razen zavezancev davka iz samostojnega opravljanja dejavnosti, obdavčenih po dejanskem dohodku, plačajo do izdaje odmerne odločbe akontacijo po zadnji odmerjeni odločbi. Zavezanci davka iz samostojnega opravljanja dejavnosti, obdavčeni po dejanskem dohodku, plačujejo do izdaje odmerne odločbe akontacijo davka v višini davka po zadnji odmerni odločbi, revaloriziranega s količnikom, ugotovljenim na podlagi indeksa cen na drobno v SR Sloveniji za obdobje prvih devetih mesecev leta, pred letom, za katero se plačuje akontacija, v primerjavi z enakim obdobjem leta, za katero je bila izdana zadnja odmerna odločba. Količnik iz prejšnjega odstavka objavi republiški davčni organ na podlagi podatkov Zavoda SR Slovenije za statistiko. Zavezancu, ki med letom vloži lastna sredstva za namene iz prve in tretje alinee 88. člena tega zakona in mu z odmerno odločbo, na podlagi katere plačuje akontacijo, davčna osnova ni bila znižana, se na njegovo zahtevo zniža akontacija sorazmerno vloženim sredstvom, vendar največ do najvišjega odstotka znižanja po zakonu in občinskem odloku. Če se celotni prihodek zavezancev iz drugega odstavka tega člena bistveno poveča oziroma zmanjša, v primerjavi s celotnim prihodkom, ugotovljenim z odmerno odločbo, na podlagi katere zavezanec plačuje akontacijo, revaloriziranim s količnikom iz drugega odstavka tega člena, davčni organ na podlagi podatkov o spremembi obsega poslovanja ali na zahtevo zavezanca zviša ali zniža višino akontacije. O spremembi akontacije je treba zavezancu izdati odločbo. Zavezancu, kateremu se višina akontacije ne more ugotoviti po prvem ali drugem odstavku tega člena, se mora določiti z odločbo.

Zavezanec ali kdo drug, ki je na račun davka, obresti, denarne kazni ali stroškov prisilne izterjave plačal več, kot je bil dolžan plačati po pravnomočni odločbi, ima pravico zahtevati vračilo preveč plačanega zneska. Preveč plačani davek se na zahtevo vrne zavezancu v tridesetih dneh od vložitve zahteve. Če zavezanec tega ne zahteva, se mu preveč plačani davek všteje v naslednja plačila, ali v plačila druge vrste davkov in drugih obveznosti, za katere je zadolžen pri istem davčnem organu, in o tem obvesti zavezanca.

Od davkov, ki jih ni plačal v predpisanem roku. plača zavezanec obresti po obrestni meri, ki jo določi Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije v skladu s politiko obrestnih mer. Zavezancu, kateremu davčni organ na njegovo zahtevo ni znižal predpisane akontacije, z odmero davka pa se ugotovi, da je bil zahtevek utemeljen, pripadajo od razlike obresti iz prejšnjega odstavka. Obresti iz prvega odstavka tega člena se priznajo zavezancu tudi za preveč plačani davek, če je bil v pritožbenem ali obnovitvenem postopku oziroma v upravnem sporu odmerjeni znesek davka znižan.

Davčni organ lahko začasno odloži plačilo davka ali dovoli obročno plačevanje davčnega dolga. Pogoje in merila za odlog plačila in za obročno odplačevanje določi občinska skupščina.

Od zavezanca, ki zapadlega davka ni plačal v predpisanem roku, se davek prisilno izterja.

Postopek prisilne izterjave davkov uvede davčni organ po uradni dolžnosti, in sicer po preteku roka, določenega za plačilo davka.

Za prisilno izterjavo davkov je dovoljeno seči na vse dohodke in terjatve zavezanca ter na vse premoženje zavezanca, razen na dohodke, terjatve in premoženje, ki je izvzeto od prisilne izterjave. Za prisilno izterjavo davkov iz kmetijstva je dovoljeno seči tudi na premoženje in dohodke zavezančevega zakonca, na premoženje in dohodke drugih članov gospodinjstva pa le, če so kot lastniki, imetniki pravice uporabe oziroma uživalci vpisani v zemljiški knjigi. S prisilno izterjavo se zasežejo osebni dohodki in terjatve zavezanca, ostalo premoženje pa praviloma le, če zavezanec nima osebnih dohodkov oziroma terjatev ali pa, če dolga z rubežem osebnih dohodkov oziroma terjatev ne bi bilo mogoče poravnati v enem letu. Za osebne dohodke po prejšnjem odstavku se štejejo vsi prejemki iz živega in minulega dela.

Prisilno izterjavo davkov uvede davčni organ z izdajo o prisilni izterjavi davkov. Za izdajo sklepa o prisilni izterjavi davkov je pristojen davčni organ, ki je na prvi stopnji izdal odločbo o odmeri davka. Če gre za izterjavo drugih obveznosti, ki so s posebnimi predpisi dani v izterjavo davčnim organom, je za izdajo sklepa o prisilni izterjavi pristojen davčni organ občine, na katere območju ima dolžnik stalno ali začasno prebivališče oziroma sedež.

Sklep o prisilni izterjavi mora vsebovati:

1.      priimek in ime ter naslov zavezanca;

2.      izvršilni naslov;

3.      višino dolga, obresti in stroškov;

4.      način prisilne izterjave;

5.      ime in naslov izplačevalca osebnega dohodka ali zavezančevega dolžnika oziroma označbo premičnih stvari, iz katerih naj se dolg izterja ter nahajališče teh stvari, ni pa nujno, da so v sklepu te stvari natančneje označene;

6.      pouk o ugovoru in o pritožbi. V sklepu se navedejo tudi drugi podatki, ki so potrebni, da se prisilna izterjava lahko opravi.

Sklep o prisilni izterjavi iz osebnih dohodkov ali terjatev zavezanca vroči davčni organ zavezancu in izplačevalcu osebnega dohodka oziroma zavezančevemu dolžniku. Z vročitvijo sklepa izplačevalcu osebnega dohodka oziroma zavezančevemu dolžniku se šteje, da je rubež osebnih dohodkov oziroma terjatev opravljen. Sklep o prisilni izterjavi iz premičnega premoženja izroči zavezancu izvršitelj neposredno pred samim rubežem. Pred izročitvijo sklepa o prisilni izterjavi zavezancu in pred začetkom rubeža izvršitelj pozove zavezanca, naj plača dolg, obresti in dotedanje stroške. Če zavezanec dolga ne plača, se prične rubež.

Če premične stvari niso na območju družbenopolitične skupnosti, katere davčni organ je izdal sklep o prisilni izterjavi, pošlje le-ta svoj sklep o prisilni izterjavi pristojnemu davčnemu organu, da izvrši rubež s cenitvijo in prodajo.

Prisilna izterjava iz premičnega premoženja se opravi z rubežem, ocenitvijo in s prodajo premičnih stvari, s poplačilom dolga, obresti in stroškov iz zneska, dobljenega s prodajo. Rubež s cenitvijo in prodajo premičnin stvari opravi za to pooblaščeni delavec davčnega organa (izvršitelj). Izvršitelj se mora izkazati s pooblastilom. Za rubež s cenitvijo in prodajo premičnih stvari je pristojen izvršitelj davčnega organa tiste občine, na katere območju je premično premoženje.

Proti sklepu o prisilni izterjavi, kot tudi proti rubežu in cenitvi lahko zavezanec ugovarja pri davčnem organu, ki je uvedel prisilno izterjavo v treh dneh, ko mu je bil sklep vročen oziroma v treh dneh po opravljenem rubežu in cenitvi. O ugovoru odloča s sklepom davčni organ, ki je izdal sklep o prisilni izterjavi. Ugovor ustavi nadaljnji postopek prisilne izterjave do vročitve sklepa o rešitvi ugovora zavezancu ali polnoletnemu članu njegovega gospodinjstva. Če zavezanec ni vložil ugovora ima še vedno pravico v roku za pritožbo vložiti redno pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi oziroma zoper rubež; pritožba je dovoljena tudi zoper sklep o rešitvi ugovora.

Ugovor zoper sklep o prisilni izterjavi je dopusten iz razlogov, ki preprečujejo prisilno izterjavo, zlasti pa:

1.      če davčni organ, ki je izdal sklep o prisilni izterjavi, zanj ni bil pristojen;

2.      če listina, na podlagi katere je bila predlagana prisilna izterjava, ni izvršilni naslov ali verodostojna listina;

3.      če odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o prisilni izterjavi, še ni izvršljiva;

4.      če je odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o prisilni izterjavi, razveljavljena, odpravljena ali spremenjena;

5.      če je prisilna izterjava dovoljena na stvari, denarne terjatve, dohodke ali druge pravice, ki so izvzete iz izvršbe oziroma pri katerih je možnost izvršbe omejena;

6.      če je dolg prenehal na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljaviti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov;

7.      če je bilo plačilo dolga začasno odloženo ali je bilo dovoljeno obročno odplačevanje dolga;

8.      če je pravica do izterjave dolga zastarana.

Zarubiti se smejo stvari, ki jih ima dolžnik v posesti. Zarubi se toliko stvari, kolikor je potrebno za poplačilo dolga, obresti in stroškov. Predvsem se zarubijo stvari, glede katerih ni pripomb o obstoju kakšne pravice, ki bi preprečevala izvršbo in stvari, ki se dajo najlažje vnovčiti; pri tem je treba upoštevati tudi izjave navzočega dolžnika in drugih oseb.

Od prisilne izterjave so izvzeti:

1.      prejemki iz naslova zakonite preživnine, odškodnine za škodo, nastalo zaradi okrnjenega zdravja ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal;

2.      prejemki iz naslova odškodnine zaradi telesne poškodbe po predpisih o invalidskem zavarovanju;

3.      prejemki iz naslova socialno varstvenih pomoči;

4.      prejemki iz naslova začasne nezaposlenosti;

5.      prejemki iz naslova štipendije in pomoči ter nagrad učencem in študentom;

6.      prejemki vojakov in gojencev vojaških šol;

7.      plačila za delo obsojencev v kazensko poboljševalnem domu;

8.      prejemki iz naslova redov, medalj, vojnih spomenic ter drugih odličij in priznanj;

9.      prejemki iz naslova potnih stroškov in dnevnic;

10.   obleka, obutev, perilo in drugi predmeti za osebno rabo, posteljnina, posoda, pohištvo, štedilnik, hladilnik, pralni stroj in druge za gospodinjstvo potrebne stvari, če so nujni dolžniku in članom gospodinjstva glede na razmere okolja, v katerem živijo;

11.   hrana in kurjava, potrebni dolžniku in članom njegovega gospodinjstva za šest mesecev;

12.   delovna in plemenska živina, kmetijski stroji in druge delovne priprave, ki so dolžniku – kmetu nujni za kmetijsko gospodarstvo v tolikšni meri, kolikor je to potrebno za preživljanje njega in članov njegovega gospodinjstva, ter seme za uporabo na tem gospodarstvu in krma za štiri mesece;

13.   orodje, stroji in drugi predmeti, ki so dolžniku, ki samostojno opravlja dejavnost z osebnim delom z delovnimi sredstvi, ki so last občanov, nujni za opravljanje dejavnosti, ter surovine in pogonsko gorivo — za tri mesece dela;

14.   knjige in drugi predmeti, ki so dolžniku potrebni, da samostojno v obliki poklica z osebnim delom opravlja znanstveno, umetniško ali drugo poklicno dejavnost;

15.   gotovina dolžnika, ki ima stalne mesečne prejemke, do mesečnega zneska, ki je po zakonu izvzet iz izvršbe, v sorazmerju s časom do naslednjih prejemkov;

16.   redi, medalje, vojne spomenice in druga odličja in priznanja, poročni prstan, osebna pisma, rokopisi in drugi osebni dolžnikovi spisi ter družinske slike;

17.   pripomočki, ki so bili dani invalidu ali drugi osebi s telesnimi hibami na podlagi predpisa ali si jih je sam nabavil in so nujni za opravljanje njegovih življenjskih funkcij. Ne glede na določbe prejšnjega odstavka se lahko od zavezancev, ki zapadlih davkov ne plačajo v šestih mesecih od dneva, ko so zapadli v plačilo, ti davki prisilno izterjajo tudi iz premoženja, s katerim opravljajo dejavnost, če se je v tem času brez uspeha poskušala opraviti prisilna izterjava iz drugega premoženja in iz drugih dohodkov. Poštna pošiljka ali poštno denarno nakazilo, naslovljeno na dolžnika, je izvzeto iz prisilne izterjave, dokler mu ni vročeno.

Na osebni dohodek in pokojnino ter na nadomestilo osebnega dohodka je mogoče seči s prisilno izterjavo do ene tretjine. Na pokojnino kmetov in na prejemke iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju in dosmrtni renti ter na prejemke iz pogodbe o življenjskem zavarovanju je mogoče seči z izvršbo le toliko, kolikor ti presegajo najnižjo stalno družbeno denarno pomoč, ki se izplačuje na območju, kjer ima dolžnik stalno prebivališče.

S sklepom o prisilni izterjavi na osebne dohodke in na terjatve zavezanca se zavezancu prepove razpolagati z osebnimi dohodki ali terjatvami, izplačevalcu osebnega dohodka oziroma zavezančevemu dolžniku pa naloži, da mora osebni dohodek oziroma svoj dolg plačati v korist zavezančevega davčnega dolga.

Prisilna izterjava na denarno terjatev, ki jo ima davčni dolžnik na žiro računu ali na kakšnem drugem računu pri banki, se izvrši tako, da davčni organ izda sklep, s katerim naloži banki, naj iz dolžnikovega računa izplača na davčni račun znesek, za katerega je dovoljena izvršba.

Izplačevalec osebnega dohodka oziroma zavezančev dolžnik lahko vloži v osmih dneh po prejemu sklepa pri davčnem organu ugovor, da zavezanec pri njem nima osebnega dohodka oziroma, da zavezancu sploh ni dolžan, da je dolg pogojen, da dolg še ni dospel v plačilo ali kakšen drug utemeljen ugovor. Če izplačevalec osebnega dohodka oziroma zavezančev dolžnik vloži v določenem roku ugovor, ki je ovira za izvršitev sklepa, mora davčni organ prijaviti zadevo javnemu pravobranilstvu, da vloži tožbo, če ugotovi, da je ugovor neutemeljen.

Če se izplačevalec osebnega dohodka, zavezančev dolžnik oziroma banka ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, se dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero naloži izplačevalcu osebnega dohodka, da na davčni račun poravna vse obroke, ki jih po sklepu o izvršbi ni odtegnil oziroma da zavezančev dolžnik plača na davčni račun zarubljeno terjatev. Pritožba izplačevalca osebnega dohodka oziroma zavezančevega dolžnika zoper tako odločitev zadrži izvršitev.

Če dolžniku preneha delovno razmerje, učinkuje sklep o prisilni izterjavi tudi proti drugemu izplačevalcu, pri katerem je dolžnik po tem sklenil delovno razmerje, in sicer od dneva, ko je temu delodajalcu vročen sklep o izvršbi. Delodajalec, pri katerem dolžnik ni več v delovnem razmerju, mora nemudoma v priporočeni pošiljki poslati sklep o izvršbi delodajalcu, pri katerem je ta sklenil delovno razmerje in o tem obvestiti davčni organ. Delodajalec, pri katerem dolžnik ni več v delovnem razmerju, mora nemudoma obvestiti davčni organ, če ne ve, kje je dolžnik sklenil delovno razmerje.

S prisilno izterjavo je mogoče seči na vse zavezančevo premično premoženje, razen na stvari, ki so od prisilne izterjave izvzete. Če dolžniku ni mogoče vročiti sklepa o prisilni izterjavi to ni ovira za rubež. V takem primeru se sklep o prisilni izterjavi vroči zavezancu kasneje. Če zavezanec noče sam odpreti prostorov in pokazati stvari v poslovalnici ali stanovanju, sme izvršitelj v navzočnosti dveh prič odpreti zaprte prostore, pohištvo in podobno, da bi lahko opravil rubež. Če izvršitelj ne more sam izvršiti prisilne izterjave, ker naleti na fizično upiranje ali tako upiranje utemeljeno pričakuje, lahko zahteva pomoč milice, da ga zavaruje pri izvršitvi sklepa. Pomoč milice zahteva pri postaji milice s splošnim delovnim področjem. Rubež in prodaja stvari ter druga opravila v postopku za prisilno izterjavo niso dovoljena ponoči, v nedeljo ali na državni praznik. Rubež premičnih stvari se opravi v navzočnosti zavezanca ali koga od polnoletnih članov njegovega gospodinjstva in ene priče oziroma v navzočnosti dveh prič, če pri rubežu ni navzoč zavezanec ali član njegovega gospodinjstva.

Hkrati z rubežem se opravi tudi cenitev zarubljenih stvari. Cenitev opravi sam izvršitelj, po potrebi pa lahko pokliče posebnega cenilca. Na zahtevo zavezanca mora izvršitelj poklicati cenilca, vendar pri tem ni vezan na osebo, ki jo predlaga zavezanec.

O opravljenem rubežu mora izvršitelj napraviti zapisnik. V rubežni zapisnik se vpišejo:

1.      priimek in ime ter stalno prebivališče oziroma sedež zavezanca in podatki o drugih osebah, ki sodelujejo pri izvršbi;

2.      kraj in čas rubeža;

3.      znesek dolga, obresti in stroškov, za katere se opravlja rubež;

4.      natančno označbo in opis zarubljenih predmetov;

5.      vrednost zarubljenih predmetov ugotovljenih s cenitvijo;

6.      ime tistega, ki je opravil cenitev ter navedba, ali je zavezanec imel pripombe glede osebe cenilca, višine cenitve ali kakšne druge pripombe;

7.      ime tistega, ki so mu bile stvari zaupane v hrambo;

8.      ugotovitev, da sta bila zavezanec in hranitelj zarubljenih stvari opozorjena na zakonite posledice, če bi zarubljene stvari odtujila ali poškodovala. Če je bil izvršitelj prisiljen uporabljati posebne ukrepe, se to vpiše v rubežni zapisnik. Zapisnik o opravljenem rubežu podpišejo izvršitelj, ki je opravil rubež, zavezanec ali član njegovega gospodinjstva, navzoče priče, cenilec in druge uradne osebe, ki so bile navzoče pri rubežu. Če zavezanec oziroma njegov zastopnik noče podpisati zapisnika, ugotovi izvršitelj to v zapisniku. Izvod zapisnika se vroči zavezancu.

Zarubljene premične stvari se pustijo v hrambi pri zavezancu. Davčni organ lahko odloči, da se zarubljene premične stvari zavezancu odvzamejo ter jih hrani ali pa izroči v hrambo komu drugemu. Gotovina, vrednostni papirji  in dragocenosti se vedno odvzamejo in izročijo v hrambo. Na zarubljenih stvareh, ki so bile puščene v hrambi pri dolžniku, je treba vidno označiti, da so zarubljene.

Če se pri rubežu ne najdejo stvari, ki so lahko predmet izvršbe, se to vpiše v rubežni zapisnik.

Če so bile zavezančeve premične stvari že prej zarubljene pri kakšni drugi upravni ali sodni izterjavi, se ponovni rubež teh premičnin opravi tako, da se na prvem rubežnem zapisniku napravi zaznamek. Če je prejšnji rubež opravilo sodišče, napravi sodišče na zahtevo davčnega organa v svojem rubežnem zapisniku zaznamek o ponovnem rubežu. O ponovnem rubežu se obvesti zavezanca.

Če zavezanec izjavi, da so zarubljene stvari last druge osebe, a nima za to dokazov, zarubi izvršitelj tudi te predmete, mora pa opozoriti to drugo osebo, da lahko v osmih dneh po opozorilu vloži pri sodišču tožbo (izločitveno tožbo), da bi dokazala lastništvo. Če ta oseba v tem roku ne predloži dokaza, da je vložila tožbo pred sodiščem, se postopek prisilne izterjave nadaljuje, kakor da ni bilo pripomb. Izjavo zavezanca in opozorilo in prvega stavka je treba vpisati v rubežni zapisnik. Z vložitvijo tožbe pri sodišču v roku, ki je določen v prejšnjem odstavku, se zadrži prodaja spornih zarubljenih stvari, dokler se ne konča spor.

Če se ugotovi, da je zavezanec solastnik zarubljenih stvari, teh ni možno prodati le, če je njegov solastniški delež manjši od ene nerazdelne polovice. V primeru prodaje zarubljenih stvari ima solastnik pravico do poplačila iz zneska, dobljenega s prodajo stvari pred poravnavo davčnega dolga, obresti in stroškov prisilne izterjave. Solastnik ima pravico zahtevati, da se mu odstopi stvar, ki je predmet izvršbe, če položi znesek, ki ustreza vrednosti dolžnikovega deleža v tej stvari.

Če zavezanec zarubljene stvari odtuji, uniči ali poškoduje, mora davčni organ vložiti zoper njega prijavo pri javnem tožilcu, za izterjavo dolgov pa se takoj opravi nov rubež, ne da bi bilo treba za to izdati nov sklep.

Veljavnost rubeža preneha, če se prisilna prodaja ne opravi v enem letu od rubeža oziroma od dneva, ko je bila zavezancu vročena odločba o pritožbi po 252. členu ali sodba o izločitveni tožbi po 240. členu tega zakona.

Prodaja zarubljenih stvari ni dovoljena, dokler ne preteče osem dni od rubeža. Izjemoma se lahko stvari, ki se rade kvarijo, prodajo tudi pred pretekom osemdnevnega roka od rubeža. Prodaja zarubljenih stvari se opravi praviloma na javni dražbi.

Zavezanec sme s poprejšnjim pooblastilom davčnega organa sam prodati zarubljene stvari s tem, da kupec denar izroči v odplačilo dolga, obresti in stroškov. Če se na tak način lahko popolnoma poravna dolg z obrestmi in stroški, je davčni organ dolžan dovoliti tako prodajo. Če pa bi se s tako prodajo dosegla le delna poravnava dolga, o taki prodaji odloči davčni organ, upoštevajoč pri tem, kakšne so možnosti, da se zarubljene premičnine vnovčijo na javni dražbi. Da bi se stvari bolje vnovčile in prihranili stroški, lahko določi davčni organ tudi kakšen drug način vnovčenja mimo javne dražbe. V takem primeru se stvari ne smejo prodati pod cenilno vrednostjo.

Javna dražba se odredi z oklicem. Oklic o javni dražbi mora vsebovati podatke o času, kraju in načinu prodaje ter popis stvari s cenilno vrednostjo. Oklic o javni dražbi je treba objaviti na običajen način v kraju, kjer bo dražba in zavezanca o tem obvestiti najmanj pet dni pred pričetkom dražbe.

Javna dražba se lahko prične tudi, če se je javil en sam ponudnik. Na javni dražbi ne sme nastopiti kot ponudnik zavezanec ali njegov družinski član in tudi ne uradna oseba, ki je sodelovala pri rubežu ali prodaji. Zarubljene stvari se dajo na dražbo z začetno ceno, ki je bila ugotovljena pri rubežu. Če se na javni dražbi ne doseže začetna cena, se stvari prodajo za največjo ponujeno ceno, vendar ta cena ne sme biti manjša kot znaša polovica vrednosti, ugotovljene pri rubežu. Če se za posamezne stvari na javni dražbi ne doseže niti polovica cenilne vrednosti, se lahko napove ponovno dražbo, na kateri se stvari lahko prodajo ne glede na višino dosežene cene. Ponovna javna dražba se sme opraviti šele po preteku petih dni od neuspele dražbe.

Izvršitelj mora voditi zapisnik o poteku javne dražbe. V njem navede zlasti čas in kraj javne dražbe, imena ponudnikov in ponujene zneske, imena kupcev in doseženo prodajno ceno. Zapisnik morajo podpisati izvršitelj, kupec in zavezanec, če je bil navzoč pri dražbi. Zavezanec sme zahtevati, da se njegove pripombe vpišejo v zapisnik; izvod zapisnika se vroči zavezancu.

Kupec mora položiti znesek kupnine in prevzeti stvari, takoj po končani dražbi oziroma prodaji.

Po končani dražbi davčni organ s sklepom razdeli znesek, dobljen s prodajo tako, da se poravnajo po vrsti: stroški izvršilnega postopka, obresti do dneva vnovčenja stvari in davčni dolg. Presežek kupnine, ki ostane, se izroči dolžniku.

Če je bila javna dražba brezuspešna, ker ni bilo kupcev ali ker so bile ponudbe prenizke, lahko izda davčni organ, namesto, da bi določil drugo javno dražbo, sklep, naj opravi prodajo posebna tričlanska komisija. Komisijo določi davčni organ. Komisija lahke določi, da se stvari prodajo neposredno ali po komisijski trgovini v istem ali drugem kraju ali na kakšen drug primeren način. Prodaja po komisiji ni dopustna po ceni, ki ne bi dosegla niti polovico cenilne vrednosti. O prodaji, ki jo je opravila komisija, se napravi poseben zapisnik, ki mora vsebovati potrebne podatke o prodaji in o nastalih stroških. Zapisnik podpišejo člani komisije in kupec oziroma zastopnik komisijske trgovine, če so bile stvari prodane v komisijski trgovini. Izvod zapisnika še vroči zavezancu.

Zoper sklep o prisilni izterjavi ter zoper posamezna opravila v postopku izvršbe se zavezanec lahko pritoži v osmih dneh po prejemu sklepa oziroma po izvedbi opravila. Pritožba ne zadrži izvršitve sklepa oziroma opravila, če ta zakon ne določa drugače. Davčni organ pa lahko izjemno do odločitve o pritožbi zadrži izvršitev sklepa. V pritožbi zoper sklep o prisilni izterjavi ter zoper posamezna opravila v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Prisilna izterjava iz zavezančevega nepremičnega premoženja je dovoljena le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovega premičnega premoženja ali iz njegovih dohodkov in terjatev. Prisilno izterjavo davkov iz zavezančevega nepremičnega premoženja opravi na zahtevo davčnega organa sodišče po zakonu o izvršilnem postopku.

Prisilna izterjava se ustavi, ko zavezanec plača dolžni znesek z obrestmi in stroški ali ko dolg kako drugače preneha.

Izvršilni naslov po tem zakonu je odločba o odmeri davka. Če se izterjujejo zaostale obveznosti iz več odmernih odločb, je izvršilni naslov lahko tudi dolgovni seznam o zaostalih obveznostih, ki ga sestavi davčno knjigovodstvo, overi pa predstojnik davčnega organa. Če je davčni organ pristojen za izterjavo drugih obveznosti, katere niso odmerili davčni organi, je izvršilni naslov izvršljiva odločba, izvršljiv plačilni nalog ali nalog za prisilno izterjavo, ki mora med drugim vsebovati tudi številko in datum odločbe ali plačilnega naloga o naložitvi dajatve in potrdilo o izvršljivosti.

Zavezanec je dolžan plačati vse stroške prisilne izterjave. Če se ukrepi za prisilno izterjavo davkov odpravijo ali če se kasneje dokaže, da niso bili upravičeni, trpi stroške teh ukrepov organ, ki je izdal sklep o prisilni izterjavi. Stroški za sklep o prisilni izterjavi znašajo 5.000 dinarjev; stroški prisilne prodaje znašajo 1 % od davčnega dolga in obresti, vendar najmanj 10.000 dinarjev. Za vsako pot izvršitelja v zvezi s prisilno izterjavo se zavezancu zaračunajo stroški v znesku 5.000 dinarjev. Zavezanca bremenijo tudi vsi drugi stroški (za čuvanje, prevoz, stroški cenilcev in drugo) v dejanskih zneskih.

Od skupno prisilno izterjanih obveznosti se najprej poravnajo stroški prisilne izterjave, potem obresti in nazadnje dolžni davek in denarne kazni.

Davčni dolg, ki se niti prisilno ne da izterjati, se odpiše kot neizterljiv. Davčni dolg se šteje za neizterljivega:

1.      če je zavezanec umrl ali se je neznano kam odselil in ni pustil niti premičnega niti nepremičnega premoženja, iz katerega bi se mogli davki izterjati; če se zavezanec, ki se je odselil, znova vrne ali se zve za njegovo prebivališče, se ponovno zadolži za odpisani davek, razen če je med tem zastarala pravica do izterjave;

2.      če se s prisilno izterjavo, ki se je vsako leto brezuspešno poskušala, dolg ni mogel izterjati niti tretje leto odkar je zapadel v plačilo; izjemoma se dolg odpiše tudi pred potekom tretjega leta, če se je pri prisilni izterjavi ugotovilo, da ne kaže, da bi se mogel dolg v določenem času izterjati.

Izvršni svet občinske skupščine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Pri zavezancih, ki so lastniki nepremičnega premoženja, lahko organ iz prejšnjega odstavka, ki je pristojen za odpis, predlaga, da se davčni dolg zavaruje s knjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah.

Če davka ni bilo mogoče izterjati iz zavezančevega premoženja, se ta izterja iz premoženja članov njegovega gospodinjstva, ki so to premoženje kakorkoli dobili od zavezanca. Če je zavezanec z namenom, da bi se izognil plačilu davka, s pravnim opravilom odtujil premoženje komu drugemu, ki ni član njegovega gospodinjstva, lahko občina tako pravno opravilo izpodbija pred sodiščem, če je kupec vedel za tak namen zavezanca. Za plačilo davkov, ki se odtegujejo, je porok izplačevalec.

Občinska skupščina predpiše merila, kdaj sme davčni organ od zavezanca zahtevati poroštvo za plačilo davčnih obveznosti. Poroštvo obsega pismeno izjavo ene ali več fizičnih ali pravnih oseb, s katero se zavezujejo poravnati davčne obveznosti zavezanca, če jih sam ne poravna in če jih ne bi bilo mogoče prisilno izterjati iz njegovega premoženja. Iz poroštvene izjave mora biti razvidno, ali velja poroštvo za vse premoženje ali samo za določeni del porokovega premoženja, kot tudi, da se izpolnitev porokove obveznosti zavaruje z zastavo ali na kakšen drug način.

Kadar ima več oseb dohodke od opravljanja gospodarskih dejavnosti v skupni obratovalnici, se sme davek, ki odpade na posameznega zavezanca, prisilno izterjati iz vsega premoženja ustanoviteljev.

Družbenopolitične skupnosti imajo prednostno pravico do izterjave davkov, obresti, stroškov prisilne izterjave in denarnih kazni iz dohodkov in premoženja zavezanca, če ni po veljavnih predpisih drugače določeno.

Občan, ki odtuji ali pridobi nepremično premoženje, mora ob overitvi podpisov na pogodbi o prenosu takega premoženja pri pristojnem organu predložiti dokaze, da je plačal vse zapadle obveznosti, ki jih izterjuje davčni organ. Ko se vloži pri sodišču predlog za prenos nepremičnine na podlagi sodne poravnave ali po sodni odločbi o prenosu na podlagi priznanja prejšnjega lastnika, da je nepremičnino prodal, morata občan, ki na taki podlagi prenaša nepremičnino, in občan, na katerega se nepremičnina prenaša, predložiti dokaz o plačilu vseh zapadlih obveznosti, ki jih izterjuje davčni organ. Brez dokaza o plačanih zapadlih obveznostih po prvem in drugem odstavku tega člena ni mogoče overiti podpisov na pogodbi o prenosu nepremičnine oziroma ni mogoč prenos nepremičnine v javnih knjigah. V primeru, ko občan prenaša nepremično premoženje na uporabnika družbenih sredstev, je mogoče overiti podpise na pogodbi in izvršiti prenos v javnih knjigah brez dokaza o plačanih zapadlih obveznostih, če se uporabnik družbenih sredstev zaveže, da bo kupnino do višine odsvojiteljevih neplačanih obveznosti nakazal na poravnavo teh obveznosti. Če uporabnik družbenih sredstev ne ravna po določbah prejšnjega stavka, se dolg odsvojitelja, do višine izplačane kupnine, izterja od njega. Za občane, ki si pridobijo nepremičnine v občini, v kateri nimajo stalnega prebivališča, mora sodišče, pri katerem je bil opravljen prenos nepremičnine, poslati en izvod zemljiškoknjižnega sklepa davčnemu organu občine, v kateri ima stalno prebivališče tisti, na katerega se nepremičnina prenaša, in sicer v tridesetih dneh od izdaje zemljiškoknjižnega sklepa, na podlagi katerega se prenaša lastnina na nepremičnini. Za občane, ki si postavijo stanovanjsko hišo ali kakšen drug gradbeni objekt v občini, v kateri nimajo stalnega prebivališča, mora upravni organ občine, ki izda dovoljenje za uporabo zgrajene stanovanjske hiše oziroma objekta, v tridesetih dneh poslati en izvod dovoljenja davčnemu organu občine, v kateri ima stalno prebivališče tisti, ki mu je dovoljenje izdano.

Zavezanec za davek iz kmetijske dejavnosti po dejanskem dohodku, iz gospodarskih dejavnosti in poklicnih dejavnosti, ki odtuji v tem zakonu določena osnovna sredstva, s katerimi je opravljal dejavnost, mora najprej poravnati svoje davčne in druge obveznosti, ki jih izterjuje davčni organ. Če novi lastnik prevzame premoženje iz prejšnjega odstavka, davek pa ni plačan, je do vrednosti prevzetega premoženja solidarno s prejšnjim lastnikom porok za plačilo zapadlega davka.

Pravica do odmere davka razen davka od nenapovedanega dohodka zastara v petih letih po preteku leta, v katerem bi bilo treba odmeriti davek. Pravica do izterjave davka in pravica do izterjave obresti ter stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po preteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Pravica zavezanca, da se mu vrnejo zneski, ki jih je nepravilno ali preveč plačal na račun davka, obresti in stroškov prisilne izterjave, zastara v petih letih po preteku leta, v katerem jih je plačal.

Zastaranje pravice do odmere davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen odmera davka in je dano v vednost zavezancu. Zastaranje pravice do izterjave davka, obresti, stroškov prisilne izterjave ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je dano v vednost zavezancu. Zastaranje pravice do vračila nepravilno in preveč plačanega davka, obresti in stroškov prisilne izterjave ustavi vsako dejanje, ki ga zavezanec stori pri pristojnem organu, da doseže vračilo. Po vsaki ustavitvi zastaranja začne znova teči zastaralni rok. Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko preteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči.

Postopek za prekršek zaradi kršitev določb tega zakona ni dopusten, ko pretečeta dve leti od dneva, ko je bil prekršek storjen, v nobenem primeru pa ni več mogoč, ko pretečejo štiri leta od dneva storitve prekrška. Pravica do izterjave denarnih kazni, izrečenih zaradi kršitev določb tega zakona, zastara v enem letu od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. Pravica do vračila neupravičeno oziroma preveč plačane denarne kazni zastara v enem letu od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. Zastaranje pravice do izterjave oziroma vračila denarne kazni nastopi v vsakem primeru, ko pretečeta dve leti od dneva, ko je prvič pričelo teči.

Davki po tem zakonu in drugi prispevki in davki, ki jih odmerjajo ali pobirajo davčni organi, se knjižijo pri davčnih organih. Po preteku leta, najkasneje pa do 31. marca, sestavi davčni organ letni zaključni račun. Letni zaključni račun potrdi občinska skupščina. Republiški davčni organ predpiše računski načrt, način knjiženja in način sestave letnega zaključnega računa.

Republiški davčni organ izda navodilo o izvajanju odmere in izterjave davkov in o vodenju evidenc.

Organizacije združenega dela, organi družbenopolitičnih skupnosti ter druge samoupravne organizacije in skupnosti morajo plačila občanom za dobavljeno blago, opravljene storitve ter druge prejemke nakazovati na njihove žiro račune. Izvršni svet Skupščine Socialistične republike Slovenije določi, kateri občani in pri kateri bančni organizaciji morajo odpreti žiro račun, kot tudi način sporočanja teh podatkov davčnim organom. Občanom, ki niso dolžni odpreti žiro računa, pa smejo izplačevalci iz prvega odstavka tega člena neposredno izplačevati prejemke samo, če predložijo pismeno izjavo, da niso dolžni odpreti žiro računa. Bančne organizacije iz prvega odstavka tega člena so dolžne pristojnemu davčnemu organu pošiljati podatke o imetnikih žiro računov in o poslovanju preko žiro računov.

Zavezanci za davek iz kmetijskih, gospodarskih, poklicnih in avtorskih dejavnosti, katerim se davek odmerja po dejanskem dohodku in poslovno sodelujejo z organizacijami združenega dela, organi družbenopolitičnih skupnosti ter drugimi samoupravnimi organizacijami in skupnostmi, morajo pred predložitvijo računa oziroma potrdila o plačilu tem organizacijam, predložiti račun oziroma potrdilo davčnemu organu, ki ga evidentira. Če ima zavezanec pri davčnem organu neplačane zapadle obveznosti, lahko zapiše davčni organ na račun oziroma potrdilo nalog izplačevalcu, naj ob izplačilu odtegne zapadle obveznosti. Natančnejše predpise o evidentiranju računov izda republiški davčni organ.

Z denarno kaznijo 100.000 dinarjev se kaznuje za prekršek takoj na kraju prekrška posameznik, ki stori prekršek v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti:

1.      če ne izstavi oziroma ne zagotovi izstavitve računa ali ne evidentira prihodkov prek registrske blagajne in ne izstavi odrezka blagajniškega traku oziroma ne zagotovi evidentiranja prihodkov prek registrske blagajne za prodano blago in opravljene storitve ter druge prihodke, od katerih se plačujejo davki (prvi in drugi odstavek 19. člena);

2.      če davčnemu organu ne dovoli pregledati delovnih in drugih prostorov, v katerih opravlja, dejavnost ali hrani material oziroma proizvode oziroma mu ne dovoli ali ne omogoči pregledati naprav, blaga, poslovnih knjig, pogodb, listin in drugih dokumentov, ki omogočajo vpogled v poslovanje zavezanca glede tega, kako izpolnjuje svoje davčne obveznosti, ali če ga pri pregledu ovira (drugi odstavek 23. člena). Z denarno kaznijo 50.000 dinarjev se kaznuje za prekršek takoj na kraju prekrška delavec, zaposlen pri zavezancu za davek iz samostojnega opravljanja dejavnosti in drug posameznik, ki za tega zavezanca prodaja blago in opravlja storitve, če za prodano blago in opravljene storitve ne izstavi računa oziroma prihodka ne evidentira prek registrske blagajne in ne izstavi odrezka blagajniškega traku, čeprav mu je zavezanec omogočil izstavitev računov oziroma registriranje prihodkov prek registrske blagajne (tretji odstavek 19. člena). Denarno kazen takoj na kraju prekrška izterja pooblaščena uradna oseba davčnega organa.

Zavezanec — občan se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo najmanj 50.000 dinarjev, za prekrške v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti pa najmanj 100.000 dinarjev:

1.      če ne vodi, ne vodi v redu ali nepravilno vodi poslovne knjige oziroma evidence, ki jih je dolžan voditi (18. člen);

2.      če na osebni poziv davčnega organa ne predloži v določenem roku podatkov, potrebnih za odmero davka, ki bi jih moral predložiti (prvi odstavek 23. člena);

3.      če na zahtevo davčnega organa ne da podatkov, s katerimi razpolaga (drugi odstavek 24. člena);

4.      če v predpisanem roku ne obvesti davčnega organa o tem, da je prenehal izpolnjevati pogoje za obdavčenje v pavšalnem letnem znesku (tretji odstavek 94. člena in tretji odstavek 111. člena);

5.      če ne sporoči v predpisanem roku pričetka opravljanja dejavnosti, iz katere ima dohodek, od katerega se plačuje davek (četrti odstavek 99. člena in 188. člen);

6.      če ne prijavi, ali ne prijavi v določenem roku dohodka, doseženega s priložnostnim opravljanjem storitev občanom in dohodka iz premoženja (drugi odstavek 115. člena in prvi odstavek 139. člena);

7.      če ne prijavi ali ne prijavi v določenem roku dohodka iz avtorskih pravic, patentov, modelov oziroma vzorcev, blagovnih oziroma storitvenih znamk in tehničnih izboljšav, ki ga dobi od občanov ali iz tujine (tretji odstavek 120. člena);

8.      če vloži davčno napoved, ki ne vsebuje podatkov, ki so potrebni za odmero davkov (prvi odstavek 184. člena).

Z denarno kaznijo od 50.000 do 300.000 dinarjev se kaznuje za prekršek občan, če na zahtevo davčnega organa ali na javni poziv v določenem roku ne predloži podatkov o svojem premoženju, sredstvih in porabi ter o dohodkih (199. in 208. člen).

Z denarno kaznijo najmanj 75.000 dinarjev se kaznuje za prekršek občan, ki je napovedal manjšo davčno osnovo, ali ki ni prijavil premoženja, če utaja davka, ki odpade na nenapovedani dohodek oziroma premoženje ne predstavlja kaznivega dejanja. Z denarno kaznijo najmanj 150.000 dinarjev se kaznuje za prekršek zavezanec, ki stori prekršek iz prejšnjega odstavka v zvezi s samostojnim opravljanjem dejavnosti.

Z denarno kaznijo od 100.000 do 1,000.000 dinarjev se kaznuje za prekršek organizacija združenega dela, druga samoupravna organizacija in skupnost, če pri izplačilu osebnih in drugih dohodkov, od katerih se obračunava in plačuje davek po tem zakonu, ne obračuna in ne vplača ustreznega davka (209. člen). Z denarno kaznijo od 50 000 do 300.000 dinarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba organizacije združenega dela, organa družbenopolitične skupnosti, samoupravne organizacije in skupnosti.

Z denarno kaznijo od 50.000 do 300.000 dinarjev se kaznuje za prekršek občan, če pri izplačilu osebnih in drugih dohodkov, od katerih se obračunava in plačuje davke po tem zakonu, ne obračuna in ne vplača ustreznega davka (209. člen).

Z denarno kaznijo od 100.000 do 1,000 000 dinarjev se kaznuje za prekršek organizacija združenega dela, samoupravna organizacija ter skupnost in služba družbenega knjigovodstva, če ne pošlje davčnemu organu v določenem roku podatkov, ki so potrebni za pravilno odmero davčnih obveznosti in ki mu jih je po zakonu dolžna dati oziroma davčnemu organu ne omogoči vpogleda v svoje poslovne knjige in evidence zaradi ugotavljanja podatkov, pomembnih za odmero davkov (prvi odstavek 24. člena). Z denarno kaznijo od 50.000 do 300.000 dinarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba organizacije združenega dela, organa družbenopolitične skupnosti, samoupravne organizacije ter skupnosti in službe družbenega knjigovodstva.

Organizacija združenega dela ter druga samoupravna organizacija in skupnost se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 100.000 do 1,500.000 dinarjev, če plača občanu dobavljeno blago ali opravljeno storitev po računu, ki ni bil pred tem evidentiran pri davčnem organu (272. člen). Z denarno kaznijo najmanj 50.000 dinarjev se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba organizacije združenega dela ter druge samoupravne organizacije in skupnosti.

Organizacija združenega dela ter druga samoupravna organizacija in skupnost se kaznuje za prekršek z denarno kaznijo od 50.000 do 1,500.000 dinarjev, če izplača neposredno občanu dohodek, ki bi mu ga smela izplačati samo na žiro račun, ali če mu izplača dohodek brez njegove pisne izjave, da ni dolžan odpreti žiro računa (prvi in tretji odstavek 271. člena). Z denarno kaznijo iz prejšnjega odstavka se kaznuje za prekršek bančna organizacija, ki odpre občanu žiro račun v nasprotju s predpisi o žiro računih oziroma ki davčnemu organu ne nudi podatkov o poslovanju preko žiro računov (drugi in četrti odstavek 271. člena). Z denarno kaznijo najmanj 50.000 dinarjev se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba organizacije združenega dela ter druge samoupravne organizacije in skupnosti. Z enako kaznijo se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje tudi odgovorna oseba bančne organizacije.

Zavezancem, ki s samostojnim opravljanjem dejavnosti pridobivajo dohodek v obliki stalnega poklica in jim je bila po 54. a in 69. a členu zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85) znižana davčna osnova, se za izvršena vlaganja v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev, znižuje davčna osnova na način in pod pogoji iz 88., 89. in 90. člena tega zakona. Zavezancem, ki s samostojnim opravljanjem dejavnosti pridobivajo dohodek v obliki postranskega poklica in jim je bila znižana davčna osnova po 54. a in 69. a členu zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85), se za že izvršena vlaganja v nabavo, rekonstrukcijo in modernizacijo osnovnih sredstev znižuje davčna osnova do višine vloženih sredstev, vendar največ do poteka štirih let od leta vložitve sredstev. Zavezanci iz prvega in drugega odstavka tega člena, ki so neobdavčeni del davčne osnove naložili pri bančni organizaciji kot namenski depozit po 54. a členu zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85), morajo zbrana namenska sredstva s pripadajočimi obrestmi porabiti za namene, opredeljene v 88. členu tega zakona. Če zavezanec v enem letu od uveljavitve tega zakona, deponiranih sredstev ne bo porabil namensko, se bodo ta sredstva s pripadajočimi obrestmi naknadno obdavčila. Zavezancem, katerim je bila priznana olajšava po 60. členu zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85), se znižuje pavšalni letni znesek davka do poteka roka, za katerega jim je bila olajšava priznana. Zavezanci, ki s samostojnim opravljanjem dejavnosti pridobivajo dohodek v obliki stalnega poklica in jim je bila priznana olajšava po 60. členu zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85), lahko do poteka roka, za katerega jim je bila olajšava priznana, uveljavljajo znižanje pavšalnega letnega zneska davka za namene in pod pogoji iz 96. člena tega zakona, s tem da skupno znižanje odmerjenega davka ne more presegati obsega znižanja, do katerega so upravičeni po merilih, ki jih predpiše občinska skupščina.

Postopke za prekrške iz 223. člena zakona o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85), ki so jih uvedli pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in dokončajo davčni organi. Če organ druge stopnje na pritožbo razveljavi odločbo o prekršku, ki jo je izdal davčni organ na prvi stopnji in vrne zadevo v novo odločanje, se zadeva pošlje krajevno pristojnemu sodniku za prekrške v nadaljnji postopek.

Določbe tega zakona, ki se nanašajo na znižanje davčne osnove in davčne olajšave pri zavezancih davka iz kmetijstva, gospodarskih in poklicnih dejavnosti, odavčenih po dejanskem dohodku se uporabljajo že pri odmeri davka za leto 1988.

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati zakon o davkih občanov (Uradni list SRS, št. 44/82 in 9/85).

Ta zakon začne veljati osmi dan po objavi v Uradnem listu SRS. Št. 422-5/88 Ljubljana, dne 28. septembra 1988. Skupščina Socialistične republike Slovenije Predsednik Miran Potrč l. r.