954. člen ZOR

Sporna pogodba ima za kavzo (podlago) razen življenjskega zavarovanja tudi dolgoročno varčevanje na podlagi izoblikovane matematične rezerve iz plačanih premij, s pravico do odkupa police po tem obdobju. Vsebuje torej v teoriji uveljavljeno kavzo (causa credendi oziroma causa acquirendi), vendar pa z elementi aleatornosti. Gre tudi za specifično vrsto zavarovanja - izjemnih življenjskih škodnih situacij ob istočasnem varčevanju zavarovanca v obdobju 18 let. Dogovorjeno dolgoročno varčevanje pomeni tudi avtomatično izplačilo v breme zavarovalnice po izteku tega obdobja, ki pa je po presoji revizijskega sodišča še vedno razumen rok, po drugi strani pa vendarle omogoča zavarovancu, da v določenih – s pogodbo določenih - življenjskih primerih, ki terjajo uporabo denarnih sredstev še za časa njegovega življenja, prejme odkupno vrednost police, ne da bi se zgodil zavarovalni primer (smrt ali doživetje). Tožeča stranka pa zahteva razširitev pogojev za predčasno plačilo odkupne vrednosti police, pri čemer za to niti ne navede življenjskega primera. S tem pa se zavzema za izvotlitev in prekoračitev okvirov iz določbe 954. člena ZOR, ki je omogočala plačilo odkupne vrednosti police, vend

V konkretnem primeru je bila polica življenjskega zavarovanja sklenjena za obdobje 25 let, kar pomeni, da je zavarovanka na podlagi sklenjene pogodbe pridobila upravičenje do izplačila zavarovalne vsote po izteku navedenega obdobja, če se zavarovalni rizik (smrt zavarovanke) v tem času ne bi zgodil. Ker gre v tem primeru tako za pogodbo, ki preneha tudi ob doživetju zavarovanke dogovorjene časovne dobe, zato ne gre za primer, ki ga ureja 954. člen ZOR v smislu enostranskega upravičenja sklenitelja življenjskega zavarovanja za odkup zavarovalne police. Po svoji pravni naravi pomeni zastava police življenjskega zavarovanja zastavo terjatve, ki iz te police izhaja. Dokler terjatev, ki je ponujena v zavarovanje, še ni zapadla, zastavni upnik kljub izpolnitvi pogoja za uveljavljanje zastavne pravice, kot izhaja iz zastavne pogodbe (neplačilo obveznosti zastavnega dolžnika), svoje zastavne pravice ne more uspešno uveljavljati od dolžnika zastavljene terjatve.

Pogodbeni stranki sta s pogodbo o nezgodnem zavarovanju časovno omejili rok, v katerem upravičenec še lahko uveljavlja izgubo splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode. Ker splošni pogoji kot skrajno časovno točko za presojo invalidnosti določajo rok treh let po nezgodi, zavarovanec pa je oba izpaha v letu 2003 utrpel po tem roku, tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Tožena stranka je tožbenemu zahtevku nasprotovala, sklicujoč se na neizkazane okoliščine iz 3. točke 12. člena Splošnih pogojev za življenjsko zavarovanje, ki naj bi bili sestavni del zavarovalne pogodbe. Navedena določila omejujejo dopustnost uveljavljanja odkupa zavarovanja zgolj na štiri taksativno določene življenjske primere. V 4. točki istega člena pa je določitev drugih razlogov, pod katerimi je dopusten odkup zavarovanja, prepuščeno zavarovalnici. Po mnenju pritožbenega sodišča pa pomeni takšna omejitev uveljavljanja odkupne pravice nedopusten poseg v zakonsko urejeno odstopno upravičenje iz 1. odstavka 954. člena ZOR.

S pravili Sklada za vzajemno pomoč samostojnih obrtnikov so pogoji za pridobitev pravic in njihov oseg določeni drugače, kot gredo zavarovancem iz obveznega zavarovanja. Zato je mogoče kot pravno podlago uporabiti ta pravila, ki pa jih je treba razlagati v korist zavarovanke (člen 100 ZOR).

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.