920. člen ZOR

Ob ugotovitvi, da se je tožnik namenoma poškodoval, ni podana zatrjevana zmotna uporaba določbe 920. člena ZOR, ki določa, da zavarovalnica ni zavezana, če je sklenitelj zavarovanja, zavarovanec ali upravičenec povzročil zavarovalni primer namenoma ali s prevaro.

Določili 920. člena ZOR in smiselno enako določilo 944. člena OZ sta kogentni določbi v smislu izključitve odgovornosti (nasprotno pogodbeno določilo je nično).

Dolžnost zavarovalnice izplačati odškodnino ali v pogodbi določeno vsoto nastopi, če nastane zavarovalni primer (prvi odstavek 919. člena ZOR). Vendar pa nastanek vsake škode ne pomeni tudi nastanka zavarovalnega primera.

Revizijska izvajanja v zvezi z ZTVCP, ki v 116. do 121. členu predvideva objektivni kriterij za ugotavljanje količine alkohola v organizmu in strokovni pregled, v konkretnem primeru niso merodajna, ker ne gre za kazenske sankcije zaradi kršitve pravil javnega cestnega prometa (kaznivo dejanje ali prekršek), temveč za pogodbo, ki določa pravice in obveznosti obeh pogodbenih strank. Splošni pogoji zavarovanja določajo, da mora zavarovanec v primeru suma, da je vozil pod vplivom alkohola, sam poskrbeti za objektivno ugotovitev. Da v primeru suma alkoholiziranosti dokazno breme preide na zavarovanca, je izrecno določeno v točki 3.b prvega odstavka 3. člena, v kateri je navedena njegova obveznost, da poskrbi, da se s skrbno analizo natančno ugotovi stopnja njegove alkoholiziranosti; in v 1.b točki drugega odstavka 3. člena Pogojev AO-90, po kateri mora zavarovanec dokazati, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje, tožena podjetnika nista vrnila tožeči stranki posojila, ki ga je po "polici za zavarovanje kredita" tožeča stranka zavarovala pri toženi. S tem je nastopil zavarovalni primer in tožena bi morala tožeči stranki izplačati neodplačani del posojila, saj se je zavezala, da bo "v primeru nevračila kredita s strani kreditojemalca ... po pozivu zavarovanca nepreklicno poravnala zavarovani znesek". Na to obveznost ne vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka zagotovila še dodatno zavarovanje svoje terjatve iz naslova posojila s tem, da ji je posojilojemalec izročil ob sklenitvi pogodbe dva bianco akceptna naloga s pooblastilom za odgovarjajočo izpolnitev. Dogovorjeno zavarovanje kredita je namreč samostojen pravni posel.

ZOR ureja zavarovanje v XXVII. poglavju, obveznosti zavarovalnice pa v 4. odseku tega poglavja. Ta odsek pa ne govori le o strankah zavarovalne pogodbe (sklenitelju zavarovanja in zavarovancu), ampak tudi o "upravičencu" (920. člen), "prinosniku police", "zahtevku koga drugega, ki se na polico sklicuje", "zahtevku tretjega pri prostovoljnem zavarovanju pred odgovornostjo" itd. (921. člen). To pa pomeni, da določbe 4. odseka ZOR (919. do 921. člen) ne veljajo le za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja zavarovanec kot pogodbena stranka iz zavarovalne pogodbe, ampak tudi za primere, ko zahtevke proti zavarovalnici uveljavlja oškodovanec (ki sicer ni pogodbena stranka zavarovalne pogodbe) na podlagi z zakonom priznane lastne pravice do odškodnine iz zavarovanja (že omenjeni 941. člen ZOR). Zakonska določba o actio directa je sprejeta tudi v oškodovančevo korist in ni videti razloga, zakaj naj ne bi zakon silil zavarovalnice, da ravna enako hitro pri izplačilu tako oškodovancu kot zavarovancu. Določba 919. člena ZOR (ki je v 4. odseku XXVII. poglavja ZOR) ne izključuje zahtevkov za povrnitev nepremoženjske škode, saj govori o izplačilu odškodnine (brez razli