772. člen ZOR

S tem, ko je toženec traktor prodal kot fizična oseba, je kot direktor in ustanovitelj družbe F. d.o.o. zlorabil svoja pooblastila in kot zakoniti zastopnik pravne osebe povečal obveznosti pravne osebe (za znesek tožniku pripadajoče kupnine) in s tem, v nasprotju z zakonom, posredno razpolagal s premoženjem pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem (kupnino je namreč zadržal sam).

Komisionar pravilno izpolni svojo obveznost, če ravna z ustrezno (profesionalno) skrbnostjo in v skladu s komitentovimi interesi. V konkretnem primeru je šlo za relativno visok znesek kupnine za blago, ki bi moralo biti uvoženo iz ZDA. Tožena stranka bi ravnala z dolžno skrbnostjo tedaj, če bi pri zahtevanem avansnem plačilu s strani tujega prodajalca tožečo stranko opozorila, da bi bilo treba zahtevati določeno zavarovanje za primer, če slednji svoje obveznosti dobave blaga ne bi izpolnil.

Komisionar je dolžan povrniti komitentu vse stroške, ki so bili potrebni za izvršitev komisijskega posla in so nastali ob izvrševanju komitentovih navodil oziroma v skladu s kavzo pogodbenega razmerja, na primer stroške zavarovanja blaga, prevozne stroške, pri nakupni komisiji pa tudi plačano kupnino.

Dogovor o odloženem roku plačila po prodajni pogodbi je v interesu kupca (tožeče stranke; prim. npr. 475. čl. ZOR), saj sicer velja splošno pravilo o sočasnosti izpolnitve. Zato v konkretnem primeru ni moč izhajati iz stališča, da je dogovorjeni rok plačila po prodajni pogodbi tožeči stranki preprečeval posredovanje plačila italijanskemu prodajalcu predno je potekel rok 30 dni, šteto od ino fakture (prim. 1. odst. 315. čl. in 1184. paragraf Codice Civile - CC, ki v konkretnem primeru prihaja v poštev za razmerje med tožečo stranko in italijanskim prodajalcem na podlagi 20. čl. ZMZP). Presoja o "potrebnosti" (1. odst. 784. čl. ZOR) uveljavljanih stroškov iz naslova tečajnih razlik terja zato umestitev spornih tečajnih razlik v ta kontekst. To pa pomeni, da bi morala tožeča stranka izkazati, da je bila sama s tečajnimi razlikami obremenjena, ker se jim pri izpolnjevanju svoje obveznosti ni mogla izogniti zaradi objektivnih, od njene volje neodvisnih dogodkov. Le taki stroški iz naslova tečajnih razlik so razumni z gledišča komitenta, za čigar položaj mora skrbeti komisionar kot dober gospodarstvenik (1. odst. 751. čl. v zvezi s 772. čl. ZOR).

Komisionarjeva obveznost "dajanje računa" komitentu iz 3. odst. 780. člena ZOR se nanaša le na prenos dejansko oz. materialno že pridobljenih pravic iz (prodajnih) pogodb, sklenjenih po komitentovem nalogu s tretjimi, ne pa na prenos komisionarjevih pravic okvirnih (dobavnih) pogodb, sklenjenih s tretjimi osebami, ker te pogodbe predstavljajo le podlago za sklenitev konkretnih (prodajnih) pogodb s tretjimi. "Dajanje računa" iz 3. odst. 780. člena ZOR ne zajema komisionarjeve obveznosti prenos obveznosti iz pogodbe s tretjimi osebami na komitenta.

Komisionar, ki posle ne izvrši v skladu s komitentovim naročilom, odgovarja za škodo, ki je zaradi tega nastala.

V obravnavanem primeru ne gre za pogodbo o odkupu deviz kot efektivnega tujega denarja, ampak za odkup evidenčnih deviznih pozicij (EDP), pri čemer mora koristnik EDP pred plačilom v tujino te devize pri pooblaščeni banki še odkupiti z vplačilom protivrednosti teh deviz v domači valuti po ustreznem prodajnem tečaju. Pogodba o odkupu EDP za razliko od pogodbe o nakupu in prodaji deviz ne predstavlja nične pogodbe. Zaradi tega pri vračanju tistega, kar je nasprotna stranka iz takšne pogodbe prejela, glede zamudnih obresti ne veljajo pravila vračanja iz 214. čl. ZOR, ampak velja pravilo iz 5. odst. 132. čl. ZOR. Ker ne gre za nično pogodbo, ampak za razdrto pogodbo, mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela denar.