64. člen ZOR

Okoliščino, da tožeča stranka ni izročila akceptnih nalogov neposredno toženi stranki, je treba obravnavati po pravnem pravilu o posredni izjavi (64. člen ZOR), po katerem se zmota zaradi napačnega prenosa volje obravnava enako, kakor da bi stranka sama dala napačno izjavo.

Kršitev 122. člena SZ ni razlog za ničnost pogodbe o nadaljnji prodaji stanovanja pred dokončnim poplačilom pogodbene cene stanovanja, saj ta zakonska prepoved varuje le prodajalca, ki je prodal stanovanje po določilih 117. člena in nasl. SZ.

V primeru prenehanja delovnega razmerja po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR pride do prenehanja s sklenjenim pisnim sporazumom, ki je konstitutivni akt, kar pomeni, da je za pravilno odločitev potrebno ugotoviti, ali je med strankama prišlo do pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja. Glede samega sporazuma pri delodajalcu vsebinsko ni možen postopek varstva pravic, ker ne gre za odločanje delodajalca o pravici delavca, pač pa gre za dvostranski akt, za katerega sta se enakopravno odločili obe stranki, in obe stranki enako zavezuje. Tak sporazum (pogodbo) je zato možno spremeniti samo sporazumno ali pa v posebnem postopku ugotavljanja neveljavnosti pisnega sporazuma. V postopku varstva pravic je možno ugovarjati formalnim napakam glede prenehanja delovnega razmerja, če je izdan tudi deklaratoren sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Tožnik, ki je s toženo stranko sklenil poravnavo za plačilo odškodnine, bi lahko zaradi zmote poravnavo izpodbijal v okviru rokov, ki sta določena v prvem in drugem odstavku 117. člena ZOR. Tega ni storil v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato njegove revizijske navedbe, da je poravnavo podpisal v zmoti, ni mogoče upoštevati.

Delavcu preneha delovno razmerje po 1. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR z dnem izteka odpovednega roka. Gre torej za enostransko delavčevo izjavo, ki pomeni njegovo željo o prenehanju delovnega razmerja. Zato je sklep delodajalca o sprejemu delavčeve izjave, da ne želi več delati pri njem, le deklaratorne narave. Preklic izjave je možno podati le v primeru, če jo je delavec podal zaradi grožnje, zmote ali revare.

Ob dejanski ugotovitvi, da se je želja tožnice, da preneha z delom pri toženi stranki, ki jo je izrazila s podpisom odpovedi delovnega razmerja, ujemala z njeno trenutno pravno voljo, ni mogoče govoriti o nepravni volji.

Če delavka ni zahtevala sodnega varstva pravic pri delodajalcu oz. ni ugovarjala zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja, ne more v sodnem postopku zahtevati, da sodišče ugotovi ničnost sklepa delodajalca. Takšna tožba se zavrže.

Grožnjo, silo ali zvijačo iz 5. člena ZDen je potrebno pojmovati širše, kot je to veljalo po pravnih pravilih ODZ (posebno pravil 869. do 871.) oziroma kot to velja sedaj po določbah 60. do 65. člena ZOR. Tak specifičen pristop je terjalo spoznanje, da je lahko takoimenovano revolucionarno nasilje (če se je zatrjevalo) imelo več ali manj razpoznavne oblike oziroma posledice. To hkrati pomeni, da je potrebno pravno ocenjevanje tako splošnih kot konkretnih razmer, ugotovljenih v posameznih primerih, ocenjevati in razlagati v skladu s temeljnim ciljem ZDen, ki je v popravi krivic, povzročenih z različnimi oblikami prisilnega podržavljanja premoženja. Pri ocenjevanju, ali gre za splošne ali (p)osebne razmere, je treba izhajati iz trditvenega in dokaznega gradiva.

V individualni pogodbi o zaposlitvi, ki jo sklepata delavec in delodajalec, je zaradi posebnosti v njunem razmerju, možno predvideti tudi odstopanja od siceršnjih pravil delovnega prava. Pogodba sicer ne sme biti v nasprotju s temi pravili, lahko pa stranki pristaneta na določene razlike, ki se največkrat pokažejo prav pri prenehanju delovnega razmerja in pri odpravnini. Taka pogodba deloma temelji na delovnem pravu deloma pa na civilnem (pogodbenem) pravu in je zato v primeru spora treba upoštevati predvsem v pogodbi izraženo voljo strank glede teh posebnosti. Stranki sta zato lahko sklenili pogodbo (sporazum), ki ni v nasprotju z veljavnimi predpisi, in v kateri je ob določenih pogojih že vnaprej predvidena tudi možnost prenehanja delovnega razmerja. V takem primeru gre za pravno podlago, ki temelji na sporazumu med strankama, ki jo sklepata.

Ob jasnih določbah sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je navedeno, da so poravnane vse medsebojne obveznosti med strankama, delodajalec ni bil dolžan še posebej opozarjati tožnice, da se s podpisom sporazuma odpoveduje odpravnini.

Pravici do odpravnine presežnemu delavcu, ki mu gre po samem zakonu, se delavec lahko odpove, vendar mora biti odpoved dana v pisni obliki. Delavec lahko tako izjavo izpodbija zaradi grožnje, bistvene zmote, prisile ali prevare v roku, določenem v 117. čl. ZOR. Pravica zahtevati razveljavitev sporazuma oz. dogovora preneha s pretekom enega leta od prenehanja napake volje (sile, zmote ali zvijače). Ta pravica preneha v vsakem primeru s pretekom treh let od dneva, ko je bil dogovor sklenjen.

Sporazum, ki ga stranki skleneta na podlagi 2. točke prvega odstavka 75. člena ZTPDR in 2. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, je posebna vrsta pogodbe oziroma poravnave. Na njegovi podlagi prenehajo veljati določbe drugih aktov, ki urejajo individualno delovno razmerje (npr. pogodba o zaposlitvi), če ni v sporazumu izrecno drugače določeno. Sporazum je dovoljeno izpodbijati zaradi napak v volji (60. do 66. člen ZOR).

Po določilu 1093. člena ZOR za pogodbo o poravnavi veljajo tudi splošne določbe o dvostranskih pogodbah, če ni zanjo določeno kaj drugega. Pogodbo pa je proti volji druge stranke oziroma pogodbenika možno razveljaviti le v primeru, če so bili ugotovljeni razlogi, zaradi katerih je ta izpodbojna (prvi odstavek 112. člena ZOR). Ker v obravnavanem primeru v postopkih na nižjih stopnjah niso bile ugotovljene okolnosti, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodna poravnava lahko neveljavna (posebno členi 60 do 65 ZOR), sta sodišči nižjih stopenj pravilno odločili, ko sta tožbeni zahtevek tožnikov zavrnili.

Napačno pravno mnenje oz. zmotna uporaba materialnega prava nista razloga za obnovo postopka. Pooblaščenka tožnika je tožbo umaknila, tožnik pa ni dokazal, da bi s tem storila kaznivo dejanje, kar bi lahko bil razlog za obnovo postopka, temveč je zgolj navajal, da pooblaščenka zaradi duševne bolezni ni bila sposobna opravljati dela na zadostni strokovni ravni, zato je prvostopno sodišče pravilno odločilo, ko obnove ni dovolilo.

Določba sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, po kateri pogodbena stranka soglaša, da so poravnane vse pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ni nična, ker ne nasprotuje ustavnim načelom niti prisilnim predpisom ali morali, lahko pa bi bila izpodbojna zaradi napak volje.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.