VSK sodba I Cp 1018/2001

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je pogodba, ki sta jo sklenili pravdni stranki 30.8.1996, razdrta in da je toženec dolžan plačati tožnici znesek 110.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 50.000,00 SIT za čas od 30.8.1996 dalje do plačila, od zneska 60.000,00 SIT pa za čas od 18.10.1996 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, vse v 8 dneh. V posledici takšne odločitve je tožnici naložilo, da je dolžna plačati tožencu stroške tega postopka v znesku 100.570,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 15 dneh. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, s katero se je toženec zavezal izdelati in montirati v tožničinem stanovanju sobno omaro, ki je sestavljena iz dveh omar v kotni obliki, da je bilo dogovorjeno lakiranje v beli poliesterski barvi visokega sijaja, da je omaro z zamudo izdelal in montiral, da so na omari številne napake, vendar po ugotovitvi sodišča niso takšne narave, da bi lahko povzročile neposredno razdrtje pogodbe o delu, saj je omara kljub napakam uporabna in tudi vse estetske napake omare je mogoče s popravilom odstraniti, tako da bi po popravilu bila zagotovljena tudi estetska sprejemljivost videza. Ker pa je tožnica vztrajala pri razdrtju pogodbe in tožencu ni dopustila odprave napak, je njen tožbeni zahtevek zavrnilo. Proti tej sodbi je vložila tožnica pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge. Najprej zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zato tudi napačno uporabilo materialno pravo. Iz vseh izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica poleg uporabnosti omare izrecno zahtevala tudi določen estetski videz. Temu pogoju pa ni bilo zadoščeno in zato je tožnica nemudoma vložila reklamacijo in zahtevala novo omaro ali pa razdrtje pogodbe in vračilo vplačanega zneska. Toženec je v začetku zatrjeval, da omara ustreza dogovorjeni kakovosti, šele potem, ko je tožnica pridobila mnenje sodnega izvedenca E.Č., je priznal, da ima omara napake. Priznal je tudi, da vrata omare niso izdelana v visokem sijaju oziroma da je prišlo do odstopanja barvnih odtenkov in škrobljenja robov in to zaradi popravkov napak, ki so bile storjene pri poliranju elementov. To priznanje v celoti sledi ugotovitvam izvedenca E.Č. in v tem postopku postavljenega izvedenca S.B. Zato je protispisna ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je bila omara izdelana v visokem sijaju, ker je verjelo priči A.R., ki ga je predlagal toženec. Očitno je izpoved te priče neverodostojna, saj si gotovo vrat ni ogledala. Ker gre za strokovnjaka na tem področju, bi sicer videla to, kar sta potrdila oba izvedenca in tudi toženec. Sodišče zato zmotno zaključuje, da je bila omara izdelana v visokem sijaju in da je toženec ta izrecno dogovorjeni pogoj izpolnil. Sodišče se v nadaljevanju pri ugotovitvi, da gre za napake, ki so odpravljive, sklicuje na zaključke izvedenca S.B.. Tožnica pa meni, da številne napake, ki jih je ugotovil tudi izvedenec S.B., ne morejo biti odpravljene tako, da bi zadostile estetski videz omare. Napake so praktično na vseh delih omare in zato je tožnica upravičena zahtevati novo omaro oziroma razdrtje pogodbe, ker toženec ni bil pripravljen izdelati druge omare. Dejstvo je, da je omara vgradna in bi sama demontaža omare še dodatno okrnila njen estetski videz. Tudi sicer za tožnico ni sprejemljivo izvedeniško mnenje izvedenca S.B., saj meni, da odprava tako številnih napak kot so ugotovljene, tudi če bi bile dejansko odpravljene, ne bi ustrezale zahtevanemu estetskemu videzu. Lukenj ni mogoče enostavno zakrpati s PVC vložki, prelepiti robove, pokrpati odrgnine v notranjosti omare, kot sodišče ugotavlja v sodbi. Po mnenju tožnice to ni ustrezen način sanacije omare. To je ugotovil tudi izvedenec E.Č., ki je navedel v svojem izvedeniškem mnenju, da je napake brez izdelave nove omare praktično nemogoče odpraviti. Sodišče tega izvedenskega mnenja ni upoštevalo, vendar je treba poudariti, da je tožnica to mnenje upoštevala pri reklamaciji in zahtevku za izdelavo nove omare oziroma razdrtju pogodbe. Da je omara estetsko nesprejemljiva, potrjuje tudi izvedenec S.B.. Zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, opravljeno delo toženca je bilo v nasprotju z izrecnimi pogodbenimi pogoji, ker je njegovo delo estetsko nesprejemljivo in zaradi tega tudi neuporabno, zato obstaja utemeljen razlog za razdrtje pogodbe po 619. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Iz teh razlogov tožnica predlaga pritožbenemu sodišču spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi. Pritožba ni utemeljena. Ker je v tej zadevi tekel postopek v sporu majhne vrednosti, se sme sodba po 1. odst. 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijati samo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja je zato neupošteven. Pritožbeno sodišče ni ugotovilo kakšne absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP. Iz pritožbenih navedb se da razbrati, da tožnica očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ko trdi, da je zaključek sodišča, da je bila omara izdelana v visokem sijaju, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ta pritožbeni očitek pa ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno povzelo izpoved priče A.R., ki je potrdil toženčevo izpoved o tem, da so bila vrata omare obdelana v beli poliesterski barvi po tehnologiji kot so jo uporabljali v tovarni pohištva v B., kjer je toženec obdelal vrata te omare. Tudi izvedenec S.B. je ugotovil, da so bila vrata na zunanji strani obdelana z belim poliesterskim (kislinskim) lakom in da je material, iz katerega je izdelana omara, standarden kot ga uporablja vsa lesna industrija. Zato o tem dejstvu ni protispisnosti. Pritožba pa se neutemeljeno sklicuje na izvedeniško mnenje E.Č., saj ta strokovnjak ni bil v tem pravdnem postopku postavljen za izvedenca in njegovo mnenje, ki ga je izdelal po naročilu tožnice zanjo, ni izvedeniško mnenje. Ugotovitev sodbe, da je bila omara obdelana v laku, kot je bil dogovorjen, zato ni protispisna. Sodišče pa je tudi ugotovilo, da je na obdelani površini veliko napak, ker je toženec popravljal praske in odrgnine z drugačnim tonom laka. Ugotovilo je, da je izdelek v sedanjem stanju estetsko nesprejemljiv zaradi teh napak. Ker pa se dajo vse estetske napake omare popraviti, je na ugotovljeno dejansko stanje sodišče tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 619. člena ZOR, po kateri bi smela tožnica takoj razdreti pogodbo samo, če bi imela omara takšno napako, da bi bila neuporabna v funkcionalnem ali estetskem pogledu. Estetske napake omare, ki so vse odpravljive, ne morejo predstavljati bistvene napake. Bistvena napaka pri kateri lahko zahteva naročnik dela vse vrste sankcij, pa je samo taka napaka predmeta, da je ta neraben za pogodbeni namen, bodisi da je ta namen dogovorjen, bodisi da izhaja iz narave pogodbe. V konkretni zadevi takšna napaka ni bila ugotovljena, zato je odločitev v izpodbijani sodbi materialnopravno pravilna. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).