VSL sodba II Cp 1056/98

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvostopno sodišče je v ponovljenem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu, da mora odpraviti napake na osebnem avtomobilu tožnika (Renault 4, letnik 1986) in sicer tako, da mora popraviti pokrov motorja, da se bo v redu zapiral, popraviti prva desna vrata, da se bodo v redu zapirala, da med vrati in pragom ne bo odprtine ter da bo zagotovljeno pravilno tesnjenje vrat. Tožencu je naložilo še ponovno lakiranje pokrova motorja in popravo spojev pri blatnikih, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo povrnitev 45.104,00 SIT pravdnih stroškov tožniku, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se tožena stranka ne strinja z odločitvijo prvostopnega sodišča. Toženec je namreč prepričan, da je popravilo avtomobila opravil strokovno in v okviru možnega in dogovorjenega s tožnikom, obenem pa je bilo opravljeno delo bistveno več vredno od onega, kar mu je tožnik plačal. Zaključki sodišča prve stopnje so zmotni in nepopolni. Sporna vprašanja sodišče prve stopnje ni razčiščevalo z zaslišanjem strank in morebitnih prič. Naslonilo se je le na navedbe izvedenca, ki pa spornih vprašanj ne pojasnjujejo. Prav tako sodišče kar samo ocenjuje, glede na tečaj marke, da je tožnik plačal bistveno več, kot je bilo narejenega in ne upošteva dejanskega tečaja DEM v kritičnem času.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče ustrezno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno materialnopravno razsodilo.

Razlogi izpodbijane sodbe so natančni in prepričljivi, o vseh relevantnih okoliščinah je prvostopno sodišče napravilo ustrezne logične zaključke. Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve in dokazno oceno prvostopnega sodišča v celoti sprejema in ne more pritrditi pavšalnim trditvam pritožbe, da so zaključki prve stopnje zmotni in nepopolni. Ni res, da prvostopno sodišče dejanskega stanja ne bi razčiščevalo z zaslišanjem strank, saj sta bila tako tožnik kot toženec trikrat zaslišana kot stranki. Katerih prič prvostopno sodišče ni zaslišalo, pritožba ne pove, novih dokazov pa tudi ne ponuja. Prvostopno sodišče se je oprlo na izvedensko mnenje izvedenca dipl. ing., kar je seveda pravilno, saj je šlo za ugotavljanje dejstev v zvezi s kleparskim in ličarskim popravilom tožnikovega avtomobila, za kar je potrebno strokovno znanje, s katerim razpolagajo izvedenci. Povsem neargumentirana je pritožbena trditev, češ da se je prvostopno sodišče naslonilo le na navedbe izvedenca, ki spornih vprašanj ne pojasnjujejo. Nasprotno je izvedenec natančno in podrobno obravnaval vsa sporna vprašanja, podal svoj izvid in mnenje, kar vse je podrobno obrazložil in kar je prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi tudi pravilno povzelo. Izvedenec je tudi podal mnenje, da je tožnik za opravljeno delo plačal več, kot je bilo delo vredno in zato ne drži nasprotna, sicer neobrazložena pritožbena trditev. Pri tem je sodišče upoštevalo tudi pravi tečaj DEM v kritičnem času. Zaključiti je torej, da posplošene trditve v pritožbi ne morejo ovreči podrobne utemeljitve prvostopnega sodišča glede opravljenih popravil avtomobila, napak pri popravilih in glede odprave teh napak. V materialnopravnem smislu je prvostopno sodišče pravilno presodilo, da toženec kot prevzemnik del ni izvršil dela po dogovoru in po pravilih posla in mu naložilo konkretno odpravo napak v skladu s 1. odstavkom 618. člena ZOR. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, pri čemer pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni obrazložen, pritožbeno sodišče pa po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev postopka tudi ni ugotovilo.

Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (368. člen ZPP).