566. člen ZOR

Po določilu 1. odstavka 98. člena ZPP mora stranka predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju, sicer ji sodišče naloži, da v določenem roku to stori, lahko pa dovoli, da za stranko opravlja pravdna dejanja začasno oseba, ki ni predložila pooblastila. Res je sodišče prve stopnje to pooblaščenki tožeče stranke naložilo s sklepom in pooblaščenka tožeče stranke pooblastila v danem roku ni predložila. Ker pa sodni roki niso prekluzivni, je sodišče lahko upoštevalo tudi pooblastilo, ki ga je pooblaščenka predložila po preteku tega roka. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi ni podana s tem, da je sodišče pooblaščenko po preteku roka, ki ji ga je dalo, ponovno pozvalo na predložitev pooblastila niti s tem, da ima pooblastilo kasnejši datum od datuma vložitve tožbe. S tem, da je stranka (kasneje) pooblastila odvetnika, ki je v njenem imenu vložil tožbo, je odobrila tudi njegova do tedaj opravljena pravdna dejanja zanj in še posebna - izrecna odobritev opravljenih pravdnih dejanj ni potrebna. Neutemeljene so trditve o tem, da "tipična kavza posojilne pogodb

Terjatev iz posojilne pogodbe je ugotovljena v sporazumu o ustanovitvi zastavne pravice na tožničini nepremičnini, ki ima moč sodne poravnave. Sodnik je že ob sklepanju sporazuma pozorno ocenil posojilno pogodbo, opozoril stranke na delno ničnost določila o višini pogodbenih obresti in temu ustrezno posegel v vsebino pogodbe.

V primerih, ko en od pogodbenikov ravna v nasprotju s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi, lahko pogodbi zvesti pogodbenik razdre pogodbo že z izjavo (566. člen, 124. člen in drugi ZOR) ter ni potrebna predhodna razveljavitev pogodbe (z intervencijo sodišča), kot zmotno meni revident. Ker je bilo ugotovljeno, da je toženec uporabil prejeto posojilo v nasprotju s pogodbenim namenom in da je s tem kršil sprejete obveznosti, tožnikova pravica, da v takem primeru lahko pogodbo razdre, pa je bila dogovorjena, je tožnik utemeljeno razdrl posojilno pogodbo s tožencem in zahteval takojšnjo vrnitev danega posojila.

Presoja obstoja okoliščin za opredelitev posojila kot namenskega, (stanovanjskega) posojila in razlogov za razdrtje pogodbe.

Porok je svojo obveznost v celoti izpolnil in kljub temu, da terjatev s tem plačilom ni dokončno ugasnila, je s plačilom nastal nov položaj, zaradi katerega je izpolnitev oz. (še dodatno) povečanje tožničinega premoženja na račun toženčevega (dolžnikovega) postalo neutemeljeno. V pritožbi zatrjevani novi vsebini dogodkov pritožbeno sodišče ne more slediti, saj pritožnica o tem ni predložila nobenih dokazov.

Niti ni pomembno, ali naj bi med strankama obstajalo kreditno ali posojilno razmerje, temveč je bistveno, da ni dolžna tožena stranka dokazati razloga za prejem spornih sredstev, temveč je tožeča stranka, ki je svoj tožbeni zahtevek ves čas pravde temeljila na kreditni oz. posojilni pogodbi, dolžna dokazati obstoj takšne pogodbe.

Po določbi 4. odstavka 399. člena velja tudi v primeru, če so dogovorjene višje obresti od dovoljenih, največja obrestna mera dovoljenih obresti. Sodišča ne smejo dajati pravnega varstva višjim obrestim.

Za posojilno pogodbo (557. - 566. člen ZOR), na kateri temelji vtoževana obveznost, zakon ne predpisuje posebne oblike, zato tudi pooblastilo za takšno pogodbo ne potrebuje posebne oblike. Kadar se ne zahteva posebna oblika pooblastila, je lahko pooblastilo dano v kakršnikoli obliki, tako npr. tudi molče ali s konkludentnim ravnanjem.

Ob ugotovitvi, da predstavlja znesek 13.000 DEM samo glavnico posojila, pa postanejo brezpredmetna toženkina izvajanja o oderuških obrestih, na katere mora sodišče ob podanih objektivnih in subjektivnih elementih res paziti po uradni dolžnosti. Kot sledi iz povedanega, tudi po oceni pritožbenega sodišča iz posojilne pogodbe in drugih izvedenih dokazov ne izhaja, da so bile obresti sploh dogovorjene.

Posojilojemalec mora na podlagi določb 557. do 566. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), vrniti enak znesek denarja, kot si ga je izposodil.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženec in tožnica tedaj, ko je tožnica izročila tožencu 3.000 in 10.000 DEM oziroma skupaj 13.000 DEM, sklenila posojilno pogodbo z določenim namenom (566. člen ZOR), ne pa družbeno pogodbo (pravno pravilo paragrafa 1175 in sledeči ODZ). Bistvena značilnost družbene pogodbe po pravnih pravilih, ki so se uporabljala pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah, je bila skupnost premoženja, v kateri je bilo točno določeno, koliko kdo prispeva v to skupnost v premoženju oziroma delu, na kakšen način bodo družbeniki sodelovali in opravljali skupne posle ter kako se bo ugotavljal in delil dobiček oz. izguba. Iz potrdila z dne 23. 8. 1990 izhaja dogovor o izročitvi 13.000 DEM za točno določen namen, in sicer za adaptacijo in ureditev delavnice in trgovine v N. Tožnica je izpovedala, da je posodila denar tožencu za ta namen, ker je imela interes, da dobi zaposlitev v toženčevi trgovini v N. Da je bil celotni znesek, razen 400 DEM, porabljen za drug namen, in sicer za trgovino v BTC, ne pa za delavnico in trgovino v N., je toženec v postopku priznal. Da bi prišlo do spremembe prvotnega dogovora o namenu posojila pa toženec tudi po mnenju so

Na posojeni devizni znesek je mogoče od dneva zapadlosti do dneva plačila njegove tolarske protivrednosti, prisoditi le obresti po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo v ATS nominirane devizne hranilne vloge na vpogled.

Toženec se je udeležil igre s tožničinim prispevkom, ki bi ga moral vrniti, če bi igra prinesla uspeh. Dobitek, ki bi presegel vložek v igro, pa bi se med strankama razdelil v sorazmerju z vložkom vsake od strank. Takšno pravno razmerje med strankama ima nekatere značilnosti posojilne pogodbe z obveznostjo vrnitve posojenega zneska pod odložnim pogojem. Dogovor o delitvi dobitka v sorazmerju z vložkom pa vsebuje elemente pogodbe o skupnem vlaganju v igro. V celoti gledano gre za pravno razmerje z elementi obeh navedenih pogodb.