VSL sodba II Cp 2593/2010

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna izprazniti in tožeči stranki izročiti stanovanje – soba št. 13 na naslovu V, ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.066,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega stroškovno zavrne. Navaja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da stanovanje – soba št. 13 na V ni stanovanje v smislu zakonskih predpisov in gre dejansko zgolj za sobo, ki je namenjena začasnemu bivanju, zmoten in v nasprotju že s samim izrekom sodbe, kjer je razsojeno, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje. Torej ne moremo govoriti o sobi, pač pa o stanovanju, ki se morajo v takem primeru uporabiti določila Stanovanjskega zakona, ki je stopil v veljavo v letu 1991 (SZ) in sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ-1). Nedvomno je namreč, da je imel toženec ob upoštevanju določil Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 pridobljeno pravico bivanja v predmetnem stanovanju. Zakonodaja je dopuščala možnosti v izjemnih primerih pridobivanja stanovanjske pravice, posebej še, če je šlo za tako obliko bivanja, kot jo je nedvomno izkazal toženec. Nedvomno je bila predmetna stavba v določenem obdobju samski dom, vendar se je, ne glede na ime stavbe, ta status spreminjal, kar je veljalo za določene posameznike. Ravno dejstvo, da je toženec bival v stanovanju tudi po letu 1992, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki, izkazuje dejstvo, da v konkretnem primeru ni šlo za pravico do uporabe sobe v samskem domu, pač pa je šlo za stanovanjsko razmerje. Vse navedeno izhaja iz ravnanja tožeče stranke same, ki je očitno priznavala tako stanje.

Zgoraj podane pritožbene navedbe je tožena stranka dopolnjevala še v vlogi z dne 02. 08. 2010, priporočeno oddane na pošto 06. 08. 2010. Ker pa je bila ta vloga nedvomno podana po poteku pritožbenega roka, jo pritožbeno sodišče ne upošteva.

Pritožba ni utemeljena.

V 1. točki izreka izpodbijane sodbe je res zapisano, da je toženec dolžan izprazniti in tožeči stranki izročiti stanovanje – sobo št. 13 na V. Vendar, kot je nedvoumno zaključiti iz razlogov izpodbijane sodbe, je z navedbo „stanovanje – soba št. V.“ mišljen bivalni prostor toženca, na katerega se nanaša v tej pravdni obravnavani tožbeni zahtevek, in da to toženčevo bivališče ni opredeliti kot stanovanje v smislu sedaj veljavnega SZ-1, niti pred tem veljavnega SZ, niti še pred njim veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974. Torej v pritožbi smiselno zatrjevanega nasprotja med izrekom in razlogi izpodbijane sodbe, kar bi pomenilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni.

Zaključek sodišča prve stopnje, da predmetnega prostora, ki ga mora toženec izročiti tožeči stranki, ni opredeliti kot stanovanja v smislu predpisov, ki oziroma so urejali stanovanjska razmerja, in da je posledično temu za tu obravnavano pogodbeno razmerje med pravdnima strankama glede obravnavanega prostora uporabiti določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) o zakupni (najemni) pogodbi (XI. poglavje – čl. 567-599), je materialnopravno pravilen. Glede njega so v razlogih izpodbijane sodbe dovolj obširni potrebni, zlasti pa prepričljivi in na dokazih temelječi razlogi, na katere se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju in v odgovor pritožbi, sklicuje. Pritožba opredeljeno ne navede pravne podlage, na kateri bi toženec pridobil stanovanjsko pravico, posledično čemur pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ne more natančneje odgovoriti in se še dodatno opredeliti. Samo dejstvo, da je toženec pridobil status stalnega bivališča na naslovu V., na razmerje med tožencem in tožečo stranko glede obravnavanega bivališča ne vpliva, ker je prijava – odjava naslova bivališča stvar upravnega postopka pred državnimi organi, ki na pravno opredelitev pravice do bivanja v določenih prostorih nima vpliva. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe tudi (pravilno in razumljivo) pojasnilo posledice dejstva, da je toženec v teh prostorih ostal tudi po letu 1992, ko mu je prenehalo delovno razmerje pri tožeči stranki.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).