VSM sodba in sklep I Cp 2102/2008

Pritožbi se glede plačila 3.876,00 € pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljavi ter se mu vrne v ponovno odločanje.
Toženec krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.
Pritožba se glede odločitve v glavni stvari zavrne in sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec F. L. dolžan plačati tožniku M. C. 12.782,30 EUR in mu povrniti nastale pravdne stroške v znesku 3.876,00 EUR oboje v roku 15 dni, do takrat brezobrestno, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zamude dalje do dneva prenehanja obveznosti.

Zoper takšno odločitev se je pravočasno po pooblaščenki (ki pa je nato preminila in je sodišče druge stopnje v uvodu sodbe zato ni navedlo) pritožil toženec, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija v celoti. V pritožbi uvodoma navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, ne da bi upoštevalo napotila višjega sodišča in pri tem tudi ni odločalo na podlagi skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Sodišče bi moralo materialno pravo uporabiti tako, da bi moralo odločiti po prvem odstavku in ne po drugem odstavku 515. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ta določba je pogojena z dvema kumulativnima pogojema in sicer, da je tretji pred iztekom enoletnega roka iz prvega odstavka 515. člena ZOR proti tožniku začel spor zaradi uveljavitve svoje pravice ter da je tožnik toženca obvestil o sporu in ga pozval naj kot stranski intervenient vstopi v pravdo. Sodba pa nima razlogov o ključnem dejstvu, kdaj je bil tožnik obveščen o pravni napaki na predmetu prodaje. Glede na to, da je sodišče uporabilo drugi odstavek 515. člena ZOR ne da bi obrazložilo in utemeljilo obstoj obeh kumulativnih predpisanih elementov, sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti, še posebej glede na razloge sodišča, da je tožnik predmetno tožbo vložil dne 28.10.1992, sodna poravnava pa je bila sklenjena šele 3.11.1992, torej ni mogoče šteti, da je bila tožba vložena znotraj šest mesečnega roka od pravnomočnosti, torej od sklenitve pravnomočne poravnave. Glede na nesporno dejstvo, da je bil avto tretjemu, to je K. Z. zasežen dne 10.5.1991, je zaključiti, da je bil tožnik o stanju zadeve, da ima namreč predmet prodaje pravno napako, seznanjen že pred 28.10.1991, kar je nesporno izkazano tudi z vložitvijo tožbe tretjega K. Z. vložene dne 16.7.1991. Sodba nima razlogov o tem, da je tožnik dne 25.9.1991 zaslišan kot obdolženec v Kpr ... dejal, da je predmetno kupoprodajno pogodbo sklenil 21.10.1988 in da je tablice vrnil 19.10.1988. Prav tako sodba nima razlogov in ne dokazne ocene o bistvenih dejstvih - kazenska obsodba tožnika K ... in vloženi tožbi P ... proti njemu. Prav tako sodba nima razlogov o pravnomočni kazenski sodbi iz katere izhaja tudi, da je tožnik kupil predmetni avtomobil od "neugotovljene osebe" torej ne od toženca. Tožnik v postopku tudi ni ponudil nobenega materialnega dokaza, le svoje pristranske priče. Sodišče bi moralo v kolikor tožencu ne verjame in ob izostanku materialnih dokazov, ugotavljati predvsem poštenost pravdnih strank nasploh, pri tem pa upoštevati kazensko sodbo tožnika in dejstvo, da je tožnik po polovični ceni (za leto in pol starega Audija je plačal 25.000,00 DEM) kupil avtomobil, zato mu je bilo dobro znano, da kupuje ukradeni avtomobil. Tožnik je torej špekulativno ravnal. Toženec se pritožuje zoper sodbo tudi v delu, kjer je sodišče arbitrarno spremenilo zahtevek iz DEM v EUR. Toženec se pritožuje tudi zoper prisojene pravdne stroške in meni, da jih je sodišče nepravilno priznalo in odmerilo. Gre za izredno visoke stroške in bi jih sodišče moralo obrazložiti, prav tako so prisojeni stroški odmerjeni v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku - ZPP in sicer glede kilometrine in odsotnosti iz pisarne, saj ne gre za nujne in potrebne stroške, tožnik je namreč imel možnost za zastopanje pooblastiti odvetnika iz ptujskega sodnega okrožja. Toženec predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje z ustreznimi navodili vse s stroškovno posledico ter priglašenimi stroški pritožbenega postopka.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba v glavni stvari ni utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP, preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oziroma delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1.,2.,3.,6.,7.,8.,11.,12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (v skladu z drugim odstavkom 130. člena novele ZPP-D). V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP mora sodišče druge stopnje presoditi tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

V takšnem obsegu opravljen pritožbeni preizkus pa je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo ne v pritožbi uveljavljanih in tudi ne uradoma upoštevanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze (glede zavrnjenega dokaza po zaslišanju priče S. Đ. je navedlo ustrezne razloge), jih dokazno ocenilo v skladu s temeljnim metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP tako, da so dokazni zaključki prepričljivi. Tako sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je prav toženec bil tisti, ki je prodal tožniku osebni avtomobil znamke Audi 80. Takšna dokazna ocena je izoblikovana na podlagi ocene izpovedb večih prič (drugi odstavek obrazložitve sodbe na strani 6) ter tudi na podlagi dokazne ocene listin iz kazenskega postopka K ... , kot tudi z upoštevanjem učinkov pravnomočnosti sodne poravnave, sklenjene med tožnikom in Z.K. v postopku opr. št. P .... Slednji je namreč omenjeni avtomobil kupil od tožnika, ki pa mu je nato bil tudi zasežen, ker se je ugotovilo, da je šlo za avtomobil, ukraden v ZR Nemčiji.

Zgoraj povzetih dokaznih zaključkov ne more omajati pritožbeno sklicevanje na izpovedbo tožnika v omenjenem kazenskem postopku, da je kot prodajalec avtomobila bil naveden R. D., kot izhaja iz prodajne pogodbe z dne 21.10.1988. Kot je že bilo omenjeno, je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da je toženec bil tista oseba, ki je izročil omenjeni avtomobil tožniku ter od njega tudi sprejel tako kupnino kot osebni avtomobil znamke Opel. Pri prodaji avtomobilov niso (bile) tako redke situacije, ko se je lastninska pravica (izročitev) prenašala ne da bi se ažurno evidentirale te spremembe tudi v javnih listinah. Tudi nadaljnje pritožbene navedbe o tem, da sodba naj ne bi imela razlogov o "kazenski obsodbi tožnika" ter v zvezi s pravdno zadevo P ..., so neutemeljene. Iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi bil tožnik obstojen v kazenskem postopku (s sklepom Višjega sodišča v L. z dne 6.11.1996 je bila obsodilna sodba zoper tožnika razveljavljena), vendar ta okoliščina na predmetno pravdo nima vpliva, še manj pa pritožbeno poudarjanje, da je v obtožbi javni tožilec osebo, od katere je tožnik avtomobil kupil, označil kot "neugotovljeno osebo". Prav to dejstvo, namreč ali je toženec prodal tožniku omenjeni avtomobil, je bilo predmet dokazovanja v tem pravdnem postopku. V njem pa je bilo tudi ves čas postopka nesporno dejstvo, da je tožnik prodal avtomobil Z. K.; slednjemu je avtomobil bil zasežen; nato pa je K. vložil tožbo zoper tožnika zaradi vrnitve kupnine; s sodbo VS v L. z dne 4.6.1992 je postala pravnomočna odločitev o tem, da mora tožnik K. plačati tolarsko protivrednost 25.500 DEM; v nadaljevanju postopka sta pravdni stranki še sklenili sodno poravnavo, s katero je tožnik dolžan vrniti K. še 60.912 SIT z obrestmi. Vendar vsa ta dejstva ne vplivajo na bistvo odločitve v tem postopku - da je namreč prav toženec bil tisti, ki je omenjeni avtomobil prodal tožniku, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo.

Pretežni del pritožbenih navedb pa se nanaša na vprašanje uporabe materialnega prava glede prekluzivnega roka iz 515. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi sedaj ugotovilo vsa odločilna dejstva in sprejelo nato pravilen materialnopraven zaključek, da je namreč tožnik tožbo vložil pravočasno.