492. člen ZOR

Trditveno in dokazno breme glede dejanskih okoliščin iz 2. odstavka 492. člena ZOR je na strani kupca, ki takšne okoliščine zatrjuje. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožena stranka trditveno podlago s tem v zvezi ponudila v pripravljalni vlogi z dne 28.4.1999, kateri tožeča stranka v nadaljnjih vlogah ni nasprotovala, zato ga je sodišče prve stopnje štelo za dokazanega, sklicujoč se na določbo 212. člena in 214. člena ZPP. Takšno sklepanje je po mnenju pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. Tožena stranka je v citirani pripravljalni vlogi (list. št. 16) navedla zgolj, da je celotna pošiljka dežnikov predstavljala celoto, ker je šlo za reklamno akcijo. Takšna opredelitev je po mnenju pritožbenega sodišča prepavšalna, da bi lahko na podlagi tako postavljene trditve sklepali, da je tožena stranka ponudila dejansko podlago iz 2. odstavka 492. člena ZOR.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Kupec je pri uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov časovno omejen, prevara prodajalca pa prepreči nastop prekluzije. Pri tem ni nujno, da subjektivni element prevare obstoji pri prodajalcu že na začetku; zadostuje, da prodajalčevo ravnanje kupca zavede v prepričanje, da bo njegov ugovor rešen brez pravde, to pa se potem ne uresniči.

Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Načeloma je sicer pravilno stališče, da je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene. Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka ves čas zatrjevala, da je bil avtomobil poceni prav iz razloga, ker je šlo za model iz leta 1992, s čimer je smiselno zatrjevala, da so bile določene manjvrednosti v ceni že upoštevane. Zato bi moralo sodišče izvedencu zastaviti nalogo, naj oceni manjvrednost vozila objektivno, to je glede na povprečne cene vozil istega tipa, letnika in stanja, kot je bilo sporno vozilo, v primerjavi s konkretno prodajno ceno. Šele po takšni oceni bo možno ugotoviti, koliko in ali sploh je bil tožnik oškodovan zaradi nakupa vozila, katerega deklarirani letnik proizvodnje ne ustreza dejanskemu letniku.

S tem, ko je tožeča stranka v predpisanem 8-dnevnem roku po odkritju stvarne napake obvestila prodajalca, si je zagotovila pravice iz 488. člena ZOR oziroma pravico do vložitve tožbe (iz 500. člena ZOR) Po opravljenem "popravilu", ki ni bilo uspešno, ni bilo potrebno v roku 8 dni (483. člen ZOR) prodajalca ponovno obvestiti o napaki, ki ni bila odpravljena. S tem, ko je prodajalec izrecno zatrdil, da prodaja vozilo, ki ni karambolirano, kasneje pa se je ugotovilo, da je bilo vozilo poškodovano in popravljeno, je prodal stvar, ki ni imela lastnosti, ki je bila izrečno dogovorjena.

Pravno odločilno dejstvo za odločitev (o tem sporu) je, da se je toženec v razmerju do tožnika obnašal kot prodajalec, da je bil on "gospodar posla". Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je ob priliki sklepanja pogodbe toženec izročil tožniku tudi svojo vizitko. Na vizitki ni bil naveden toženčev status v podjetju. Če pa njegov status ni naveden, bi ga toženec moral tožniku jasno izkazati na drug način. Ugotovljeno pa je bilo, da je toženec sprejel kupnino, zanjo izstavil potrdilo v svojem imenu na papirju, iz katerega ni bilo razvidno, da sklepa posel za koga drugega, nato pripeljal zobozdravstveni stroj, ga potem ponovno prevzel zaradi popravila in se tudi angažiral za spremembo posameznih delov, ter končno tudi odpeljal posamezne dele tega stroja. Če pa je tako, ugovor, da toženec ni nastopal kot prodajalec, ni utemeljen. Po 131. členu ZOR pogodbe res ni mogoče razdreti zaradi neizpolnitve neznatnega dela obveznosti. Vendar pa pri izpolnitvi, kakršna je bila dogovorjena, to je zobozdravstveni stroj, ni mogoče govoriti o neznatni neizpolnitvi, če manjkajo tako vitalni deli stroja kot je ultrazvočni aparat oziroma če gre za odmontiranje elektronske